Reševanje problemov pri sosedih ni najbolj običajna stvar

0
Irena Joveva in Tanja Fajon bi radi ustavili evropska sredstva za Slovenijo.

Na presenečenje evropske (leve javnosti), ki je dodatno kurila lažnivo obtoževanje s strani levice, sta se vlada in ves desni pol z navdušenjem odzvala na možno preverjanje stanja s strani Evropske komisije. Če pride do preverjanja stanja, priložnosti, kakršna nam ne bo dana še enkrat, ne smemo izpustiti iz rok. Ne podcenjujmo nasprotnikov, ampak se zelo resno pripravimo na krvav boj za predstavitev dejstev. Ne bodimo še enkrat naivni, da resnica vedno zmaga, ampak si bo treba zmago izboriti

Sredi osemdesetih let sem s prijatelji šel na smučanje na eno izmed velikih francoskih smučišč. Ker se je enemu izmed članov smučarske druščine poškodoval smučarski čevelj, je bilo treba to zamenjati. Skupaj sva odšla v trgovino s športno opremo. Takrat so se pri nas dobili samo Alpinini čevlji, za vse druge je bilo treba najti posebne uvoznike, ki so imeli dovoljenje za uvoz. Ob tem so nam povedali, da če smo iz evropske države, je vračilo DDV-ja možno neposredno, če je cena presegala 1200 francoskih frankov, če pa smo izven Evrope, pa je bila meja dva tisoč frankov. Bil sem šokiran, ker nikakor nisem mogel razložiti, da je Jugoslavija v Evropi (samo petsto ali celo manj kilometrov zračne linije proč). K sreči je bila v sosednji prodajalni knjigarna, kjer so imeli knjigo Atlas in sem lahko nazorno pokazal, da je med nami samo Italija.

Za povprečnega Evropejca je bila Jugoslavija španska vas

Seveda lahko špekuliramo, da nas pač niso imeli za del Evrope, ker smo bili del komunističnih držav. Ampak verjetneje je, da je bilo naše prepričanje, da nas vsi poznajo, ker smo imeli Tita, bili glavni v svetu, ki je sam sebe imenoval neuvrščeni, imeli odlične športnike, vrhunske umetnike ipd., povsem zgrešeno. Za povprečnega Evropejca, ki ni bival ravno tik za našo mejo, da bi zato hodil k nam točit bencin in na poceni nedeljsko kosilo oz. je hodil na Jadran na poceni industrijski dopust, je bila Jugoslavija španska vas.

Podobno je tudi danes. Sicer si želimo, da bi nas, Slovence, poznal ves svet, pa na žalost na to ne moremo posebej vplivati. Pa ne zato, ker bi si ne prizadevali, da bi bili bolj prepoznavni, temveč zato, ker se ljudje razen redkih izjem povsod po svetu predvsem zanimajo sami zase. Zakaj? Zato, ker imajo zadosti težav v svojih družinah, rodbinah, s sosedi, na delovnem mestu in ne nazadnje v svojem lokalnem in malce širšem političnem okolju.

Še Slovenci slabo poznamo Slovenijo, kaj šele tujci

Enako velja seveda tudi za nas. Temu primerno je tudi naše (povprečno) slabo poznavanje bližnje in širše okolice naše države, kar sem spoznal kot vodič. Pa nisem vodil samo polpismenih navadnih sodržavljanov, temveč tudi veliko akademsko izobraženih.

Poglejmo še malce iz drugega kota. Vsakdo med nami živi v specifičnem lokalnem okolju. Pri tem se držimo načela, da se čim manj vtikamo v bližnje in malce bolj oddaljene sosede, ker je to za nas najbolje. Nimamo preveč radi tistih sosedov, ki bi radi vso svojo okolico poučevali, kako naj živi. S tem pogosto celo malce pretiravamo in tudi tedaj, ko imajo pri sosedih hujše težave (nasilje v družini, zanemarjanje otrok, kaljenje nočnega miru, onesnaževanje okolja ipd.), raje malce zamižimo na obe očesi, si nadenemo čepke v ušesa ali se preprosto obrnemo stran. Še posebej, če imamo doma zadosti dela s samimi seboj ali pa imamo izkušnje (naše ali pa od drugih), da v primeru ukrepanja dobijo s strani ogroženih odgovor, da jih njihove medsebojne zdrahe nič ne zanimajo. Precej zoprna situacija.

Stare sile so brez hudih poškodb preživele nastanek Slovenije in vstop v EZ

Na drugi strani se posamezniki, ki so v nevzdržnih razmerah, zato počutijo zelo osamljene, ker nihče noče videti njihovih težav in tudi v primeru, da potožijo, po navadi mnogi z njimi sočustvujejo, vendar si pomoči običajno ne morejo obetati. Tako velja celo v primeru, ko se obrnejo na zato pooblaščene državne inštitucije: policijo, socialno skrbstvo ipd., ker se ti pogosto izgovorijo, da brez hujših dokazljivih kršitev ne morejo ukrepati in naj še malce potrpijo. Verjetno nam je znano.

Vse to je omenjeno v okviru sedanje kampanje izvažanja naših težav z mediji v Evropsko zvezo. Ko smo se priključevali EZ, sem sodeloval v enem od projektov za uskladitev izvajanja nalog naše uprave z izvajanjem nalog na evropski način. Hudo resno večina sodelujočih pri projektu tega ni vzela. To je bilo zelo skladno z njihovo sposobnostjo dojemanja zahtevnosti naloženega nam dela. Naivno sem bil prepričan, da se bomo morali nekako zresniti, ker nam drugače ne bo uspelo vstopiti v EZ. Zgodilo se nam je enako, kot se dogaja s šolstvom.[1] Evropski svetovalci so bili prijazni in so na zahtevo politike popustili pri kriterijih. In tako se je leta 2004 zgodil veliki pok, imenovan razširitev (enlargement) EZ za dodatnih deset članic (čez nekaj let pa še za dve).

Na ta način je vsa vodilna nomenklatura (administracija, sodstvo, mediji, javni sektor, državno gospodarstvo, t. i. nevladne organizacije ipd.) preživela že drugo nevarno obdobje. Prvo je bilo po razglasitvi samostojne Slovenije. In kar te ne ubije, te okrepi, pravi star slovenski pregovor.

Kar te ne ubije te okrepi, to velja tudi za nosilce oblasti

Vse institucije, ki zaradi tega niso izvedle ustreznega reinženiringa, so se še bolj vkopale v branjenje dosedanjega stanja monopola tako na ideološkem in kadrovskem področju kot seveda pri branjenju svojih fevdov črpanja davkoplačevalskega denarja. Temu primerno se je okrepila tudi radikalizacija političnega prostora in podpora z vsemi možnimi sredstvi strankam kontinuitete s strani medijev, javne uprave, represivnega aparata, NVO-jev, sodstva ipd.

Vsak poskus kakršnega koli novega mešanja kart v tem prostoru se želi že v kali zatreti z vsemi sredstvi. Ne gre samo za denar, gre tudi za obvladovanje kadrovskega resorja. Zdi se zelo banalno, vendar ni. Gre tudi za zaposlovanje lastnih otrok, pomoč pri zaposlitvi otrok prijateljev ali prijateljev samih ipd., s čimer se zagotovi večna hvaležnost tistih, katerim je bila usluga narejena. Povratna zanka.

Čeprav sistem zato, ker ni skorajda nikakršnega trga kadra (našizem), ne funkcionira dobro, je strah pred spremembami in s tem pred trgom dela, kapitala, storitev ipd. tako velik, da je vkopavanje na obstoječih položajih in branjenje teh položajev z vsemi silami (zanje) upravičeno.

Navzven smo videti kot povsem normalna država, zato težko pojasnimo neprijetne podrobnosti

To še mi, ki tukaj živimo in se s tem spoprijemamo vsakodnevno, težko razumemo. Nemogoče pa je pričakovati, da lahko razumel nekdo, ki ne živi tukaj. Zato se mu lahko natvezi vse, kar je mogoče in pogosto sploh ni mogoče. Za zunanjega opazovalca delujemo sicer kot resna država. Imamo urejene hiše, sorazmerno dobre ceste, mesta so lepo urejena, narava je čudovita in to lahko imamo samo v urejeni državi, kot npr. v sosednji Avstriji, na kar nas opozarjajo tudi prišleki iz tujine. To ni več samo Potemkinova vas. Je veliko bolje zrežirano in zato na vsako našo pripombo, da imamo težave s staro komunistično strukturo, samo zamahnejo z roko. Meni se to vedno dogaja, ko skušam svoje sogovornike opozoriti, da situacija pri nas niti slučajno ni idealna. Zakaj pride do tega, sem pojasnil na začetku sestavka.

Mogoče pa je sedaj priložnost, ko je tranzicijska levica (sicer za našo notranjo rabo) vendarle malce pretiravala. Na presenečenje evropske (leve javnosti), ki je dodatno kurila lažnivo obtoževanje s strani levice, sta se vlada in ves desni pol z navdušenjem odzvala na možno preverjanje stanja s strani Evropske komisije.

Če pride do preverjanja stanja, priložnosti, kakršna nam ne bo dana še enkrat, ne smemo izpustiti iz rok.

Ne podcenjujmo nasprotnikov, ampak se zelo resno pripravimo na krvav boj za predstavitev dejstev. Ne bodimo še enkrat naivni, da resnica vedno zmaga, ampak si bo treba zmago izboriti. Pa še nekaj. Nikakor ne smemo pasti v skušnjavo, da »smo sedaj pa mi na vrsti, da kasiramo«.[2]

Opombe:

[1] Ker je izobraževanje monopolizirano in ker velja uravnilovka v financiranju in nagrajevanju pedagoških delavcev, se ne izboljšuje način izvajanja pedagoškega procesa, ampak se dela na način, ko se je treba učencem, dijakom, študentom približati na način, da se jim olajša prehodnost oz. zmožnost zaključevanja. To je poglavje, ki zahteva posebej resno obravnavo, ne samo občasnega kreganja o dopustnosti financiranja privatnih šol.

[2] Star »štos«, ko trije sinovi (eden za drugim) od očeta prosijo za denar, ker so svojim dekletom napravili potomce, nakar pride domov hčerka z novico, da je noseča in oče z navdušenjem izjavi, zdaj bomo pa še mi »kasirali«.