Po več mesecih delovanja nove vlade se je pokazalo, kako huda je kriza v resnici. Premierka Bratuškova, še nedavno tega prvo kritično grlo opozicije, ki je neusmiljeno napadala vse ukrepe prejšnje vlade, danes iste ukrepe vestno, z nekaj kozmetičnimi spremembami, pelje naprej. Ker ji drugega pač ne preostane. Kakšen priboljšek za strice se še najde, časi brezmejne paše po državnem premoženju pa so mimo.
Zgodba seveda le potrjuje, kako malo sta v politiki vredni doslednost in resnicoljubnost. Že Janševa vlada je izvajala mnoge ukrepe, ki jih je njegova SDS pred tem z vsemi sredstvi ovirala in s tem pripomogla k padcu Pahorjeve vlade. Sedanja premierka pa je prekosila vse doslej, saj je skoraj v celoti prevzela ukrepe, ki jih je pomagala rušiti. Pri čemer je šla celo tako daleč, da si je ob nastopu funkcije zaželela tako konstruktivne opozicije, kakršno je imela prejšnja vlada. In pri tem pozabila, da je bila PS edina stranka doslej, ki je celo zahtevala razpis referenduma.
Izterjevalska logika
A nekaj opaznih razlik med prejšnjo in sedanjo vlado vseeno obstaja. Levica ne bi bila levica, če je ne bi zasrbela tuja mošnja. Da državljani pač damo proračunu, kar mu gre. Tako so se močno okrepile želje po novih virih cekinov za nenasitno državno mošnjo.
Po na srečo vsaj začasno umaknjenem predlogu o davčni batini, ki bi usekala po vseh, najbolj pa po vlečnih konjih naše družbe, se je vlada spomnila nepremičninskega davka. Ker so menda naše nepremičnine obdavčene veliko nižje kot v večini držav EU. Sliši se logično, mar ne? Le zakaj bi lastniki pri nas plačali manj davka kot v sosednjih državah. Ampak v tem primeru bi pričakoval, da se bo vlada odločila tudi znižati obdavčitev plač, saj ni logično, še manj prav, da so naše plače obdavčene veliko višje, kot v primerljivih državah.
A šalo na stran, obdavčitev nepremičnin, vsaj na način, kot si ga je zamislila vlada, je čisto navadno molzenje za zamašitev proračunske luknje, povsem pa so pozabili na nekatere plemenitejše cilje sistema obdavčitve. Namesto, da bi davčni sistem spodbujal lastnike k odgovornejšemu ravnanju z nepremičnino, jih bo kaznoval, če bodo denimo hišo obnovili in jo naredili okolju prijaznejšo. Ker bo obnovljeni hiši seveda zrastla tržna vrednost in s tem višina davka.
A po pingvinski logiki seveda to tako mora biti. Energetsko varčna hiša je že mogoče prijazna okolju, a je po drugi strani sovražna lokalnim veljakom, ki občinske blagajne v dobršni meri polnijo prav preko visokih cen daljinskega ogrevanja.
Proti ustavi?
V 78. členu Ustave RS je zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Ta člen postavlja ogledalo delovanju vseh dosedanjih vlad, saj brez prehudega pretiravanja lahko rečemo, da je bilo delo praktično vseh vlad na stanovanjskem področju protiustavno.
Rezultat dvajsetletne stanovanjske politike so namreč visoke cene nepremičnin, slaba kakovost novogradenj, slabo vzdrževane nepremičnine, razpadajoče fasade in nerazvit najemniški trg, ki najemnike deli na privilegirano manjšino v neprofitnih stanovanjih in drugorazredno večino brez najosnovnejših najemniških pravic. No, rezultat takšne politike je tudi najpremožnejši slovenski javni uslužbenec, nekdanji direktor stanovanjskega sklada. Še en, ki se bo, kot kaže, uspešno izognil revmatični slovenski roki pravice.
Ob tem, ko država že desetletja popolnoma evidentno krši Ustavo, je uvajanje kakršnekoli obdavčitve nepremičnin vsaj moralno sporno, če ne kar protiustavno. A verjamem, da se s tovrstnimi pomisleki ne bo obremenjeval prav nihče v koaliciji. Pa tudi nihče drug.
Vir fotografije: APA
