Vlada in sindikati s kompromisom

2

Avtor: Sašo Ornik. Za pozitivno lahko štejemo, da je po mučnih pogajanjih med vlado in sindikati preprečena možnost referenduma in da ne bo stavk, saj ne eno, ne drugo ne bi koristilo državi. Tako mislim, tudi če se ne strinjam z varčevanjem kot edinim zveličavnim sredstvom reševanja krize in se bojim, da bo le to krizo samo še poglobilo.

Ostaja namreč upanje, da bo vlada zdaj ponudila nekaj konkretnih ukrepov za zaganjanje gospodarstva, tudi če bo to na koncu pomenilo, da bo proračunski primanjkljaj vseeno presegal 3%. Kar se tiče pokojninske reforme, ki so jo pri vladi v minimalni obliki skušali pod mizo spraviti skozi, a so potem odnehali, upam, da se bo takoj, ko bo preteklo leto po referendumu, ki je odpihnil prejšnjo, začelo delo na novi. Hočemo ali nočemo, ljudje živimo vedno dlje in zato je pritisk upokojenih na zaposlene vedno večji. Reforme so tako potrebne in jih je treba izvesti. Najbolje bi bilo, če bi se to zgodilo že lani, a opozicija, z nekaterimi izjemami, je imela drugačne račune. Preveč se ji je mudilo na oblast.

Seveda, če so odgovor individualni računi, privatizacija dela pokojnin, potem tega ne morem podpirati, ker se tukaj skriva preveč nevarnosti, če pa bo še v naprej levji delež pokojnin izplačevan in jamčen s strani državnega sistema in bodo reforme šle v smer podaljševanja delovne dobe in če bo res sledil pregled neupravičenih pokojnin, o čemer se toliko govori, potem bo to korak v pravo smer. Gotovo, privoščim vsakemu, da čim dlje uživa v pokoju, toda če nekaj ni vzdržno na dolgi rok pač ni vzdržno.

Na tem področju bomo vsekakor videli še veliko prerekanj.

Zdaj, ko je varčevanje nekako začrtano, to ne sme biti izgovor, da se javni sektor pusti v obliki, v kakršni je. Cilj mora biti, kakor že stokrat povedano, da se z manj ljudmi lahko opravi več in bolje, torej poenostavitve delovanja predvsem državne uprave, sodišč, inšpektoratov, itd… Ne bom si delal iluzij, da je kdorkoli v tej državi tako močan, da bi zmanjšal število občin na neko znosno raven. Racionalizacija je ključna.

Najpomembnejše na koncu ostaja, kako se bo kot celota obnašala EU. Če bo še naprej z glavo rinila skozi zid z varčevanjem, bo kriza le še hujša. Spremembe se sicer že nakazujejo, čeprav Nemci še kar naprej trmasto vztrajajo pri svojem. A tudi oni ne bi smeli biti preveč zadovoljni, saj je njihova gospodarska rast dokaj nizka. Britanci so medtem zavoljo varčevanja že zdrsnili v drugi krog recesije.

2 KOMENTARJI

  1. Ostaja namreč upanje, da bo vlada zdaj ponudila nekaj konkretnih ukrepov za zaganjanje gospodarstva …

    Očitno upanje umira zadnje. Obubožani narod ne more zapravljati, a ravno na “zapravljanju” temelji kapitalistični razcvet.

Comments are closed.