Vitezov urok popušča

0

Stalne težave s sodišči, tekanje za mladoletniškimi krili in orgije v razkošnih vilah, ravsanje s koalicijskimi partnerji, morda pa še najbolj ne ravno prepričljivo reševanje gospodarske krize – vse našteto bi bilo v kakšni drugi državi dovolj za uničujoč poraz na volitvah in izgubo oblasti. V Italiji je “vitez dela” Silvio Berlusconi v prvem krogu pomembnih lokalnih volitev utrpel komaj prasko.

Vse oči so uprte v Milano

Morda niti o njej ne bi govorili, če ne bi ob nasploh dokaj zadovoljivih rezultatih doživel domala ponižanja v Milanu, nekakšni prestolnici svojega gibanja, in to prav takoj potem, ko je s svojim klubom AC Milan osvojil naslov državnega prvaka. Kljub temu njegova kandidatka in nekdanja ministrica Letizia Moratti nima v balotaži čez štirinajst dni praktično nobenih možnosti za zmago. Milano je v zgodovini resda že poznal levosredinske uprave, vendar je bil vsaj zadnjih petnajst let zvest desnici. Zmaga tam bo za levo sredino vsaj tak dosežek kot uspeh Berlusconijevih na zadnjih volitvah za rimskega župana. Celo morebitna osvojitev Neaplja, še enega velikega mesta, v katerem so bile volitve, ne bo mogel zaceliti nakazujoče se milanske rane. Poleg tega se zdi prednost desničarja Lettierija tam celo premajhna.

Sever in jug 

Vendar si ob Ljudstvu svobode niti v opozicijski Demokratski stranki ne morejo ravno meti rok. Zmaga v “rdeči” Bologni že v prvem krogu, in to za las, pač ni velika novica, tudi v Torinu je težkokategornik Fassino dobil okrog deset odstotnih točk manj od predhodnika. Razlog, da lahko na levici praznujejo samo zaustavitev tri leta trajajoče serije samih Berlusconijevih uspehov, ne pa hkrati še lastnega preboja, je deloma v tem, da so bile volitve v občinah, v katerih so se pred petimi leti na krilih sicer tesne Prodijeve zmage na državni ravni odrezali nadpovprečno dobro. Poleg tega se je Berlusconijev cunami na jugu, ki je pred petimi leti odločil volitve v prid levici, pred tremi pa se je množično zgrnil za Vitezom, zdaj preselil na lokalno raven. Ob Neaplju utegnejo demokrati izgubiti kar nekaj mest predvsem v Kampaniji in Kalabriji, tako da zna biti skupni rezultat volitev za Ljudstvo svobode v primerjavi z letom 2006 celo pozitiven.

Na razvitem severu je bistveno drugače. Tam je v ofenzivi, kot jasno kaže milanski zgled, levica. Drugi krog bo marsikje, kjer so kandidati sedanjih vladajočih pred petimi leti zmagali z levo roko že v prvem. Sorazmerno redke uspehe so zabeležili zgolj tam, kjer sceno obvladuje zadnje  čase neubogljiva Severna liga, denimo v Trevisu in Pordenonu.

Proč od bipolarnosti

Omeniti velja še eno, nemara bistveno značilnost nedeljskega in ponedeljkovega glasovanja. Gre za opazen vzpon strank in gibanj, ki ne spadajo v nobenega od obeh glavnih političnih blokov. Če se je zdelo, da je bipolarnost italijanske politike z volitvami 2006 dosegla tako rekoč absurdne razsežnosti, se je trend po izstopu, najprej demokristjanov in nato še Finija iz Vitezove orbite in po pojavu populističnega gibanja Pet zvezdic Beppeja Grilla, zdaj temeljito obrnil. “Tretja pot” na nobenih volitvah po letu 1996 ni bila močnejša. Pri tem so privrženci satirika Grilla verjetno celo presegli Tretji pol predsednika poslanske zbornice.

Končno bo zanimivo spremljati razplet balotaže v slovenski sosedi Furlaniji-Julijski krajini. Leva sredina je ponovno ubranila goriško pokrajino in ima lepe možnosti za zmago v tržaški. Morda se po desetih letih obeta sprememba celo v Trstu. V marsičem se ponavlja zgodba iz leta 1997, ko je (drugič) zmagal Illy. Močnemu levosredinskemu kandidatu, ki je prejel več kot 40 odstotkov glasov, stoji namreč naproti cela vrsta kandidatov z desne na čelu s starim znancem Robertom Antonionejem, ki je zbral samo dobrih 27 odstotkov. Kljub temu tekma še ni odločena.

Foto: Wikipedia