Virus multikulti – demon v podobi angela luči

22
1162

Ko je bil nedavno v Demokraciji objavljen razpis za najboljšo domoljubno pravljico, se je v medijskem prostoru razplamtelo pravcato neurje. Natečaj je zarezal v občutljivo mesto javnega mnenja. Še zlasti na levem medijskem polu se je vsul plaz zgražanja, zaničevanja in prezira. Mnogi so bili tako iz sebe, da najprej sploh niso verjeli, da je razpis resničen, ampak da gre za ponesrečeno parodijo.

Na plan so bruhnili že znani predsodki, ki domoljubje brez oklevanja enačijo z nacizmom, fašizmom, antisemitizmom, rasizmom in šovinizmom. Skratka, pestra zbirka najpodlejših zmerljivk iz bogatega repertoarja stalinističnih ekstremistov. A treba je ločiti med razpisom Demokracije, ki mu gre v nekaterih segmentih oporekati, in negovanjem zdravega domoljubja, ki je v današnjem času prav tako pomembno kot pred desetletji in stoletji. Le družbene razmere so spremenjene.

Globalni »melting pot« in monokulturna družba

Živimo v svetu vse pogostejših stikov med pripadniki različnih narodnosti, etničnih skupin in kultur. Komunikacijske povezave omogočajo vse hitrejšo izmenjavo blaga, storitev, informacij in delovne sile. Vse to je do neke mere povsem koristno, pravzaprav gre za uspešno nadgradnjo »naravnega multikulturalizma«. Od pamtiveka so se ljudje priseljevali, odseljevali in mešali med seboj, zato povsem homogen narod ne obstaja. Cilj sodobnega multikulturalizma pa je uničenje narodov in kultur. Levičarsko natolcevanje, da so narodi umeten konstrukt, je zgolj nerodno opravičevanje tega cilja.

Vzemimo za primer področje jezika. Angleščina si je že pred desetletji prisvojila status lingue latine in zasenčila, pa tudi iznakazila številne druge jezike. Nekaterim grozi celo izumrtje. Kot jezik medsebojnega sporazumevanja je koristna, a po drugi strani nastala situacija odpira vprašanje preživetja posameznih etničnih skupin in narodnosti po svetu.

Sicer je težko napovedati kakšne bodo dolgoročne posledice nebrzdane globalizacije, a zdi se, da gre za pojav, ki dolgoročno vodi k monokulturalizmu. V globalnem »melting potu« naj bi se iz različnih civilizacijskih vzorcev in omik »zvarila« razvrednotena brezoblična etnija. Stvar se lahko ponazori s prispodobo. Ko imamo na mizi nekaj okusnih jedi, na primer pico štirje letni časi, čokoladno torto in govejo juho, so vsaka zase okusne. Neokusna »želodčna« čorba pa nastane, ko se vse tri pomeša skupaj. Za bruhat.

Kakšen je smisel patriotizma v modernem svetu?

V tem kontekstu ključno vlogo igra domoljubje, ki ima trojni pomen: globalnega, osebnega in lokalnega. Njegova globalna vloga pride do izraza na gospodarskem področju. Mednarodnemu kapitalu je potrebno postavljati meje, mu pristriči perutničke. Nujno je porezati lovke multinacionalkam in sicer z gradnjo čvrste mreže manjših in srednjih podjetij, ki so garancija, da imamo Slovenci na svoji zemlji še nekaj besede pri odločanju glede aktualnih političnih in družbenih vprašanj.

Na osebnem nivoju je domoljubje ključnega pomena, ko gre za vprašanje pripadnosti in identitete. Vsak človek želi nekomu ali nečemu pripadati, bodisi družini, bodisi verski skupnosti. Sem bi lahko prišteli še navijaško skupino, podjetje v katerem je nekdo zaposlen, ožji krog prijateljev, politično stranko ITD.

Navsezadnje sta tu še regija in država oziroma regionalna in nacionalna pripadnost. No, vsekakor obstajajo tudi ljudje, ki se počutijo domače kjerkoli na svetu in zanje poreklo oziroma rodni kraj ne igrata pomembnejše vloge. A tudi oni si navadno želijo leči k večnemu počitku v domači grudi.

In tu je navsezadnje še lokalni pomen domoljubja. Za uspešen gospodarski, politični in kulturni razvoj neko lokalno okolje potrebuje lokalpatriote, ki se s srcem angažirajo v njegovo oblikovanje, v ustvarjanje prijetnega doma za lokalno skupnost. Takšen odnos do domačih krajev in države je moč zaznati v Švici.

Zavednim ljudem ni vseeno v kakšnem življenjskem okolju živijo, ampak ga čutijo kot del sebe. Niso zgolj pripadniki duhovno poplitvenega mednarodnega proletariata, ki ga skrbi zgolj poln želodec, cigareta ob »čik pavzicah« in popivanje pozno v noč v lokalni beznici. Takšen posameznik, razen davkov, v skupno dobro ne prispeva prav veliko.

In če prevladujejo osebe, ki jih pretirano ne briga, kje trenutno živijo, to pomeni smrt na obroke za krajevno kulturo. Prostor je postopoma oropan svoje duše. Včeraj je takšen »proletarec« prodajal sadje in zelenjavo ali pasel ovce po afganistanskih planinah, danes je na socialni pomoči v Sloveniji, jutri bo v Hamburgu zavijal kebabe, pojutrišnjem pa preprodajal drogo v kakšni coni »No go« na Švedskem.

Kapital, ki preko orožarskih poslov ustvarja migracije, obenem preko popkulture spodbuja ideologijo multikulti, da bi »sproduciral« brezoblično globalno populacijo. »Kanonfuter« cenene potrošniške perverzije. Babilonski stolp zgrajen iz enako obtesanih opek.  Živ dolgčas.

Multikulturna ljubezen ali zgolj pohlepna hinavščina?

V kontekstu domoljubja kot načina zoperstavljanja požrešnosti multinacionalk, se lahko poda na videz sicer povsem »brezmadežen« primer. Gre za natečaj za strpne oziroma multikulturne pravljice pod imenom Lahkonočnice s sloganom »Lahko noč, nestrpnost«, ki sta ga v medsebojnem sodelovanju pripravila Prvi program Radia Slovenije in družba za telekomunikacije A1.

Stvar je na prvi pogled povsem nedolžna, celo plemenita. Otroci, ki so sicer najbolj dojemljivi za informacije, ki prodirajo v njihovo podzavest, so pripravljeni nekritično sprejemati tako rekoč vse. Pravljice Lahkonočnice naj bi jih ob porastu nestrpnosti in rasizma, učile strpnosti, sprejemanja drugačnosti. Razumljivo je, da si vsak človek želi biti sprejet.

Navsezadnje gre tudi za krščanski nauk. A obenem bode v oči dejstvo, da je projekt podprla družba za telekomunikacije A1, ki je podružnica multinacionalke América Móvil, podjetja z milijardami dolarjev, nastanjenega v Mehiki. Če pogledamo spletno stran omenjene družbe, lahko vidimo, da ima za cilj prodajo kakovostnih storitev in izdelkov s področja telekomunikacij, a obenem se igra podpornika družbene raznolikosti in multikulturnosti.

Na prvi pogled nesmiselno početje, in sicer da mehiška multinacionalka financira produkcijo in pripovedovanje strpnih pravljic za slovenske otročičke, dobi smisel. Gre za naložbo, ki se lahko obrestuje v naslednjih desetletjih. Multikulturna populacija je idealna rešitev za lažje finančno »molzenje« na globalni ravni.

V takšni družbi oslabi pomen podjetništva na nivoju države, saj je vse podrejeno nadnacionalnim interesom iz tujine. Gre za koncept gospodarske kolonizacije, ki ljudi uči, da je najprej potrebno razmišljati globalno in ne lokalno. Situacija še najbolj spominja na farmo, polno enakih prašičev, ki čepijo pri svojih koritih, čakajoč na koline.

Soroden primer so megalomanske verige s hitro prehrano, ki skušajo poenotiti okuse po svetu ali jih vsaj zbližati. Po tej logiki bo morda nekoč sprejemljivo tudi to, da bodo Arabci uživali hamburgerje s svinjskim mesom in Indijci pleskavice izdelane iz govedine. Zakaj ne bi svinjine in govedine prodajali kar vsem sedmim milijardam ljudi? Splačalo bi se.

Seveda v prihodnosti pri prodaji mesa obstajajo določeni zadržki. Gibanja proti uživanju živalskih izdelkov se namreč nezadržno krepijo, kar bi bilo lahko povezano tudi z enačenjem živali in ljudi v bodočnosti oziroma raznim izprijenim družbenim eksperimentom s področja transhumanizma, a to je že druga zgodba.

Ti, ti šovinist Dalai Lama!

Multikulturalizem je ključno orožje multinacionalk. Prav zato je tako nujno na pravi način spodbujati domoljubje, tudi skozi pravljice. Širjenje sovraštva do drugačnosti odpade. Navkljub pogostemu levičarskemu enačenju nacionalizma in domoljubja verjamem, da so mogoča literarna dela, ki v otrocih na zdrav način spodbudijo pripadnost narodu in državi.

Hkrati je treba poudariti, da je bilo učinkovito varovanje državnih meja nekaj povsem razumljivega, običajnega in nujnega že v rimskih časih, pravzaprav skozi vso zgodovino. Trenutno smo priča precedensu in ne pravilu. Slovenija ni dolžna sprejeti vsakogar, ki se mu to zahoče in kot to narekujejo tuji interesi, predvsem nevladne organizacije. Je pa človeško pomagati ljudem v stiski, vendar na ustrezen način, kot je nekoč dejal sloviti tibetanski modrec Dalai Lama, ki je sam bežal pred kitajsko vojsko.

V svojem slovitem nagovoru je poudaril, da je v Evropi preveč migrantov, in da Nemčija ne more postati arabska država. Poleg tega je pristavil, da je begunce potrebno sprejeti začasno, ključno pa je, da se jih vrne in jim pomaga obnoviti njihove lastne države. Je Dalai Lama nacist?

22 KOMENTARJI

  1. Avstrija se je odločila, da izstopi iz globalnega sporazuma ZN o migrantih. Gre po poti ZDA in Madžarske. Tudi v Makareš ne bo poslala delegacije, kjer naj bi podpisali dokument, ki izenačuje legalne in ilegalne migracije.

    Sedanja slovenska vlada bo dokument skoraj gotovo podpisala. Tako se bo migrantski val ustavil pred avstrijsko mejo. Če ne že prej, na slovenskem ozemlju. Kot kaže, se nam obetajo znane multikulti pridobitve.

    • Potrebno je imeti lasten vodilni sloj. Vodilni sloj je več kot izobraženstvo, je zavest, je tradicija, je zgodovina in je gravitacijska sredica jezika in kulture višje inteligence za katerega složno delujejo vsi. Če kdo ob izrazu vodilni sloj pomisli na sloj, ki je Slovence leta 1945 popeljal iz tisočletnega suženjstva v svobodo, potem je spet treba povedati preverljiva dejstva. Da gre za trop kriminalcev, ki je vodilne položaje zavzel s strahotnimi manipulacijami in poboji deset tisočev. Tako so se dokopali do tujega premoženja, narod pa zasužnjili in onemogočili zdravega razvoja.

      http://www.zgodovina.eu/slovenci/drzave/slovenske-drzave.htm

      Se opravičujem za tristo dvaindevedesto copy&paste ampak mogoče bo šesto petinšestdeseto ponavljanje doseglo možgane vseh slovenskih volivcev.

  2. Prvo upam, da naslov članka in slika nista že v nemški diplomatski obdelavi in ne bosta jutri v nemških medijih, kjer bodo pisali o domoljubni uspešni Sloveniji. Imamo srečo, da nemški gospodarstveniki in turisti ne znajo slovensko in ne berejo take časnike s takimi naslovi.

    • Prav gotovo so,ker je to naloga političnih analitikov.In zelibdobro razumejo slovenske arhaične poglede na okolje v katerem zivimo

  3. Berem gornji članek:
    “Za uspešen gospodarski, politični in kulturni razvoj neko lokalno okolje potrebuje lokalpatriote, ki se s srcem angažirajo v njegovo oblikovanje, v ustvarjanje prijetnega doma za lokalno skupnost. Takšen odnos do domačih krajev in države je moč zaznati v Švici.”

    To je res, a Švica to počne, ker ima kar veliko poznanih multinacionalk, ki so uspešne v globalnem svetu in šele ta uspešnost omogoča ustvarjanje prijetnega doma za lokalno skupnost.

  4. »Multikulturalizem je ključno orožje multinacionalk. Prav zato je tako nujno na pravi način spodbujati domoljubje, tudi skozi pravljice. V takšni družbi oslabi pomen podjetništva na nivoju države, saj je vse podrejeno nadnacionalnim interesom iz tujine. Gre za koncept gospodarske kolonizacije, ki ljudi uči, da je najprej potrebno razmišljati globalno in ne lokalno. Situacija še najbolj spominja na farmo, polno enakih prašičev, ki čepijo pri svojih koritih, čakajoč na koline.»
    Menim, da tem trditvam Švicarji ne bi pritrdili, saj vedo od kod sredstva za njihovo lokalno blagostanje in nato domoljubje.
    Berem tudi: «Področje, kjer so si ZDA in Kitajska podobne: konkurenca . Ko je predsednik Donald Trump poslal svojega svetovalca za Azijo Matta Pottingerja, da Kitajski čestita ob 69. rojstnem dnevu, in to s pripombo, da je odkrita konkurenca v samih temeljih ameriške demokracije, je pri tem pozabil na eno samo malenkost: da je neusmiljena konkurenca prav tako v temeljih kitajske avtokracije. In to že skoraj tisoč petsto let.
    Kitajska tekmovalnost je v posebnih razmerah privedla do tega, da so se Kitajci v zgodovini naučili, kako preskakovati zidove. S Kitajsko je mogoče v konkurenco vstopiti samo s kakovostjo in inovacijami. Resda pa se pri tem postavlja vprašanje, ali je Zahod utrujen od svobode in lastnega znanja. A to s tekmovalnimi Kitajci pravzaprav nima skoraj nikakršne zveze. Čutiti jo je tudi na ulicah, kjer se pogosto spoštuje le, kdo je prvi, hitrejši in močnejši
    DELO, 04. oktober 2018 -Zorana Baković
    https://www.delo.si/novice/svet/podrocje-kjer-so-si-zda-in-kitajska-podobne-konkurenca-98843.html

    • … “da tem trditvam Švicarji ne bi pritrdili” …
      —–
      Zakaj ne?
      Menite, da oni razmišljajo najprej globalno?

  5. Pred časom sem javno zapisal in je vredno, da ponovim, saj gre za preživetje naroda in države:
    »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« upravičeno piše dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze. Pravi: »Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.«

    Ali ni to kar samouničevanje države?

    Slovenski kapital je bil torej pregnan. To je uspeh »naprednih« v politiki in stroki, ki so zaslužni, da je domač ali tuji kapital v Sloveniji še vedno sovrag dela, delovnega ljudstva. Kapitalisti pa so izkoriščevalci in izdajalci naroda. Dolžniki so privilegirani. Oškodovani pa so upniki, ki hirajo kot »podjetnik Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a so uspeli plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker niso uspeli vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so za to propadla!
    V Nemčiji je prepovedana vsakršna pomoč ciljne prevzete družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov. V državah EU je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga dopušča, vendar pod strogimi pogoji. Večina državljanov je zaradi privilegijev menedžerjev pri lastninjenju družbene lastnine ostalo opeharjenih kapitala. Politika je brez dolžnega čuta za pravičnost poskrbela le za menedžerje, a njihove neuspehe plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki!
    Uresničilo se je, kar je rekel »pedagog naroda«, bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger, to je: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Lastninjenje ni bilo skladno ustavi, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem.
    Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
    Odgovornost politike je katastrofalna. Kdo vse je in še podcenjuje in zavaja državljane, namesto da bi jih poučeval o njihovi pravici do lastnine, kapitala, tudi o pravici do deleža družbenega kapitala in o ravnanju s kapitalom? K temu veliko prispeva volilni sistem, ki je odtujen od volivcev, kar kažejo tudi poslanske pisarne. »Nekateri pogrešajo komunizem. Ljudje se spominjajo, da marsičesa ni bilo treba plačevati tako, kot se plačuje danes, predvsem kar se tiče socialnega skrbstva. A treba je razumeti, da to ni bila zasluga komunizma. Komunizem so živeli in preživeli, ker so imeli od leta 1948 tujo pomoč. Potem ko sta se Stalin in Tito razšla, je Tito začel dobivati ameriško podporo, a so tudi Američani v določenem trenutku rekli, da ne morejo plačevati za vse tovarne, ki niso dovolj zaslužne za delavce,« je povedal pisatelj Boris Pahor.
    Mnogi sanjajo o slovenski Švici, a Švica temelji na ohranjanju in povečevanju kapitala. Slovenija pa (naj bi) še vedno temelji(la) le na vrednotah socialne države, na delitvi kapitala. Država pa standard rešuje s tujim kapitalom. Zato je slovenska Švica čista utopija.
    Že Avstrija se nam po razvitosti odmika že več kot pol stoletja. Kapital se Slovenije ogiba, višegrajske države pa so magnet za naložbe. Državljani treh od štirih višegrajskih držav, Češke, Slovaške, Poljske, si že lahko privoščijo več od Slovencev. Tuji kapital se nas izogiba, domači pa v tujino uhaja, saj se pri nas premalo oplaja. Izobraženi mladi emigrirajo v tujino, kjer oplajajo svoj in tuj kapital. Ogroža se tudi socialna država. Za razvoj so potrebni kapital, ljudje z znanjem, odgovornostjo in vizijo ter realni, ne pa utopični cilji brez realne osnove.
    Mnogi menijo, da se krava oz. država pase v nebesih in se molze na zemlji. Kdaj bo tudi v Sloveniji dozorelo spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva in ne bo migriral«. To mora postati cilj tudi za nas in za razviti svet, da omogoči revnemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Tudi zato je potrebno najprej znati »oplajati kapital«. V knjigi »Zakaj narodi propadajo« berem, da so institucije v uspešnih državah zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti. Po 25. letih samostojne Slovenije je čas, da se spustimo na zemljo in skrbimo za kapital, ki ga narod in država potrebujeta za preživetje.

  6. Zakaj narodi propadajo, zakaj so države bogate in revne
    Američani, priseljenci na severu kontinenta, v nasprotju s španskimi na jugu, kmalu po tistem, ko so sicer oboji s krvavimi rokami zavojevali in pobili prvotne prebivalce, napisali svojo, za tiste čase dokaj razsvetljensko ustavo ter oblikovali institucije, ki so omejile uporabo politične moči in na široko razdelile moč v družbi.
    Američani so znali tudi zelo dobro podpreti inovacije svojih najpametnejših in podjetnih glav, ne glede na to, iz katerega sloja družbe so prihajali.
    Politične institucije v državi so tiste, ki opredeljujejo pravico državljanov, nadzorujejo politike in odločajo, ali so »politiki zastopniki državljanov ali pa zlorabljajo oblast, ki jim je bila zaupana«.
    Na vprašanje, zakaj narodi propadajo, zakaj so države bogate in revne, se ponuja preprost odgovor – institucije. Politične in ekonomske.
    Te so bodisi dobre, vključujoče (inkluzivne) bodisi slabe, izčrpavajoče (ekstraktivne).
    Prve so osredotočene na široko razporejanje moči, produktivnost, izobrazbo, tehnološki napredek, državno blaginjo.
    Druge koncentrirajo moč, bogastvo in resurse v rokah maloštevilnih ljudi.
    Vključujoče ekonomske institucije motivirajo ljudi h kakovostnemu delu, da bodo obogatili državo in prav tako sebe. Te ščitijo zasebno lastnino, zagotavljajo spoštovanje¬ pogodb, spodbujajo vlaganje v nove tehnologije in znanja. Vključujoče ekonomske institucije imajo podporo vključujočih političnih institucij. Zgodovina nas uči, da ni dobre ekonomije brez dobre politike.
    Inkluzivne vlade in institucije pomenijo pluralni politični sistem, blaginjo, rast in razvoj. Ekstraktivne vlade in institucije pomenijo absolutistični sistem, prisilno delo, prisvajanje dobička,¬ revščino, stagnacijo. Narodi propadajo takrat kadar imajo ekstraktivne ekonomske institucije, ki imajo podporo prav takih političnih institucij.
    Zaključek je, da države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.
    Slovenija, ki jo je zaradi zgodovine in majhnosti težko primerjati s katero koli od držav, opisanih v knjigi, se žal nagiba k tistim, ki jim ne uspeva. Ki se jim slabša. Vsak dan lahko beremo in poslušamo novice, kako iz sodnih dvoran z nasmeški odhajajo tisti, ki so oškodovali državo in državljane, kako so na najvišje položaje najpomembnejših institucij nastavljeni ljudje z vprašljivimi karierami – in ne zgodi se nič.
    Slovenija že dolgo ni več moderna država z modernimi institucijami, ki bi gnale gospodarstvo, ekonomijo in politiko naprej. Ostajajo zastarele, ker imajo samo nekateri lahko od njih koristi. Tudi raziskovalno novinarstvo – v knjigi je omenjeno kot detektiv, ki širi informacije o ekonomskih in političnih zlorabah in je pomemben oblikovalec javnega mnenja – je pri nas izumrlo.
    Knjiga: Zakaj narodi propadajo
    Irena Štaudohar, Sobotna priloga
    DELO, sob, 14.11.2015
    https://www.delo.si/sobotna/nedotakljivi.html

  7. Dovolite, da povzamem oz. ponovim in zaključim.
    Ali Slovenci sploh komu res zaupamo?
    Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo? Slovenci skoraj nič svojega kapitala ne vlagamo v domače gospodarstvo, a kapital vlagamo v tujini. Doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja države, ni višje dodane vrednosti in večina dobiva slabe plače, pokojnine, ni novih delovnih mest, ogrožene so pokojnine, socialna država, imamo iztrošene in nevarne ceste, zastarelo železnico, ni denarja za zdravstvo, izobraženi mladi emigrirajo na zahod, itd. Slovenci varčujemo pa v bankah in vlagamo v nepremičnine. Slovenci torej svoj denar ne zaupamo oblasti oz. ne podjetjem oz. njihovim vodstvom. Prakticirana ekonomska šola je takšna, da podjetja oz. menedžerji raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapitala, ne tujega, ne domačega. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost, ne politiki, ne njeni stroki. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj države.
    Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko v opomin in vzor. Pred 50 leti, ko je državi pretil bankrot, so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali. Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna, vse do danes. Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati vlagajo doma in v tujini – doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke. Domače premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.
    Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač zapisal:«Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu.
    Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja:«V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in posredno dvigajo blagostanje? Kje je torej razvito množično varčevanje in delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo? Zakaj pri nas ni te ekonomske šole? Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 javno opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu. Država oz. vlada pa se venomer zadolžuje. Ali sprejeti cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Niso zanimivi za slovenski kapital? Katera politična stranka, bo torej že postavila cilje in strategijo pametne specializacije države, da bodo ti vendar enkrat zanimivi tudi za slovenski kapital? Avtorja knjige »Zakaj narodi propadajo« sta zapisala: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdo to ovira in nam razvoj zatira? Politika in njena ekonomska šola! Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, celo svoj kapital raje nalagajo raje v tujini, ne more preživeti samo s krediti. Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj kapital vložili v našo ekonomijo in v vodstva postavili menedžerje, že preverjene na mednarodnem trgu, da bodo znali oplemeniti vloženi kapital.

    »Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene mencingerjanske dogme o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za »nekakšno mešanje megle« oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem.
    Podatki kažejo na zgrešenost mencingerjanskega finančnega sistema, ki je skozi tranzicijo privedel do velike finančne odvisnosti podjetij od bank, te pa so ob pomanjkanju domačih prihrankov zaradi izdatnega kreditnega financiranja podjetij postale tudi velike dolžnice tujini. Od tu tudi velik neto dolg Slovenije do tujine, nad katerim – kako cinično (!) – najbolj bentijo ravno mencingerjanci.
    Na drugi strani so naši hazarderski menedžerji in bankirji, opiti z nacionalnim interesom, ekscesno prezadolžili gospodarstvo in niso izkoristili možnosti kapitalskih trgov, da bi z IPO ali drugimi oblikami dokapitalizacije lastniško financirali poslovanje, razvoj in prevzeme ter prek večjega deleža kapitala v bilancah poskrbeli za večjo odpornost podjetij proti finančnim krizam.
    V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri bankah. Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.«Tako je pisal novinar Stanislav Kovač, ki je moral utihniti. Država oz . vlada končno na zahtevo EU le sprejema vizije in strategije razvoja države do l. 2030 in l. 2050. A o problemu etičnosti oz. neetičnosti bančnih in podjetniški odločitev in škodi, pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oz. uporabnost strategije kako doseči te cilje zaskrbljujoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za R&R, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalna) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti. Slovenci pa imamo torej kapital, privarčevana sredstva, ki ga naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog,. v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer torej financira nova delovna mesta. Slovenci pa imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj? Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademsko sfero. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so cilji in strategije pametne specializacije države pomembne za državo in podjetja? Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje. V nemškem članku z naslovom » Popeljite vaše podjetje na prehitevalni pas« namreč piše, pravočasno razvijte cilje in strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernice za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih. Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve / produkte hočemo nuditi tudi v bodočnosti in katere ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo nuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katere ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala. Kaj je torej pravično in ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj? Kreditizem, kot ostanek ekonomske šole socializma, kar je. najemanje bančnih kreditov, katere mnoga podjetja zaradi slabega vodenja, to je, ker je menedžment postavil zgrešene ciljev ali uporabil zgrešene strategije, potem pogosto ne zmorejo vrniti, a ti nevračljivi (tudi menedžerski) krediti na koncu pristanejo v bančni luknji oz. na slabi banki, banko kreditodajalko pa potem saniramo kar davkoplačevalci, državljani, ki nismo za to nič pristojni in ne odgovorni? Menedžerje bank in podjetij pa praviloma nihče ne pokliče na odgovornost in »uspešno ostanejo na trgu vodilnih«. Ali pa je pravičnejše za nacionalno ekonomijo to, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terja odgovornost menedžmenta, saj ta ne more kar enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce. Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji, saj so v propadlih ali zgubaških podjetjih pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, praviloma v praksi potem na trgu le delojemalci, ne pa menedžerji in univerzitetni zagovorniki kreditizma ter seveda politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika in njena »šola« je nepoštena, a za njih udobna.
    Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, a tej ekonomiji oz. vodstvom parlamentarnim strank, ki vodijo državo, Slovenci ne zaupamo svoj kapital, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo! Politiki pred volitvami napovedujejo boljše čase. Bodo kdaj podali odgovor, zakaj jih ni in ni ? Bodo kdaj zaradi tega odstopili, da bi lažje druge voditelje dobili?
    Franc Mihič, Ribnica
    P.s.:”Če obstaja kaj, kar se moramo naučiti od 20. stoletja, potem je to poglavje o pogubnosti apatije in ravnodušnosti. In če je kaj, kar bi si morali zaželeti kot dediščino minulega obdobja, je to ustvarjalna strast ljudi, ki so igrali, peli, pisali, slikali ali teoretično opredeljevali, s tem pa tudi sami tej besedi dodali svež odmerek izvirnosti, saj so si nadvse prizadevali biti prav tisto, kar so, ne pa nekaj, kar se je od njih zahtevalo. Ko bodo milenijci našli strast, in to v polnem pomenu te besede, bo 21. stoletje njihovo, tako kot je bilo prejšnje naše. »
    Zorana Baković – DELO, 20. oktober 2018

  8. Zanimiv komentar, vendar predolgovezen.

    Dalo bi se povedati na bolj jedrnat, krajši način, ker je čas zlato.

  9. Izničevanje domoljubja ima mnogo negativnih posledic.

    Tudi uničevanje izvirne ustvarjalnosti, sonaravnega ravnovesja in zdrave konkurence.

  10. Dober tekst avtorja. Ne pozabite pa, da je izvorna korenina multi-kulti v protestantizmu (ko je danes že njihov dan). Ta se privlači z levičarstvom, oba skupaj pa povabita islam. In imamo peklenski trojček, usmerjen proti katoliškemu nauku. Samo zaradi tega tolerirajo vse vrste nemorale, skupaj z LGBT agresijo.

    Katolištvo pa se želi temu stanju prilagoditi, zato zametuje svoj nauk do te mere, da je vse bolj podoben luteranskemu. In se bo obrnil nov krog. Vse to skupaj pa dušam iskalkam smrdi, zato jih ne vleče več v cerkve, te ali one.

    • Prav nič posebno dober tekst. Mezeg je daleč od tega da bi bil vreden kakšenga spoštovanja. Kakor ga tudi ti izgubiš ko začneš brusit jezik na nekakšnem islamiziranju zahoda.
      Katolištvo se mora izkazat v življenju, ne samo v nauku. In tu škriplje ves zahod. Od nacizma dalje. Tu je postavljen problem podrejenosti napram suženjstvu. In tu Cerkev ne najde odgovora in pristaja na suženjstvo. Tu nam manjka duhovna rast, rast spoznanja.

      • Kaj hočemo, tako pač je. Očitno Mezeg in David nista vaša bližnja, gospod Zdravko. No, slednji pogojno. Če bi bili kristjan, bi zapisal, da ste v grehu.

      • Zdravko, nepotrebno strog si do Mezga in Davida. Zakaj se mora samo katoličan prav posebej izkazati? Ostali so pa ubogi revčki, ali kaj? Po tvojem bi moral samo katoličan skočiti iz kože. Zakaj nas ne pustijo pri miru? Poglej že enkrat svetovni zemhevid in poglej, kako majhna je Evropa. Morajo vsi migranti, begunci in vsakršna verska in sploh mafija prav v Evropo? Ta zmeda, ki jo je v katoliških državah povzročila kombinacija ateizma, islama in (zavistnega in privošljivega) protestantizma, se počasi manifestira že v avtodestruktivnem razmišljanju, ki je najbolj vidno pri papežu. Seveda papež govori iz evangelija. Toda evangelijsko je tudi spoznanje “vse ob svojem času”. Jezus je tudi zarjovel in prijel za bič. V tem zelo zelo kritičnem trenutku papež popolnoma nelogično trka na našo vest in človečnost. Za takšno ravnanje se je pojavil ironičen izraz “patloški altruizem”, ki je zlasti značilen za ateiste. Danes je v bistvu vse, kar ne pomeni obrambe evropskih vrednot, pogubno. Danes ni čas za lepe besede in samobičanje, ampak za biti ali ne biti, čas za težke besede, ki so resnica. Resnico vedno zamenja nasilje. Nasilje lahko preprečimo le z resnico.

        • Sladko znaš ti obračati jezik, a so komunisti še slajši.
          Žal je demokracija samo krinka.
          “Zakaj nas ne pustijo na miru?”, sprašuješ? Raje neham naprej govoriti. Na koncu si še nespoštljiv celo do papeža. Kako značilno za slovensko prevratniško desnico. In tako so komiji vladali vse dni… se nadaljuje slovenska realnost. Evrope pa nikar niti ne omenjajte, kajti z njo nimate nič. Nihče ne potrebuje vaše obrambe česarkoli. Niti lastne države ne zmorete vzeti komijem, pa boste branili evropo.

    • Zelo dober tekst.
      Kaj pa omogoča rast spoznanja, če ne ravno zavezanost resnici ?
      Kaj nam kažejo primeri kot so na primer Možina, Jaklič, Strehovec in še mnogi drugi …

  11. Tudi “Lahkonočnice” za otroke ??
    Ali jaz prav razumem to sporočilo otrokom … “pozabite nase in bodite strpni do drugih” ?

  12. Mencinger ni vreden omenjanja, govoril je o nevrednosti privatizacijskih delnic, ker naj bi podjetja kar podarili managerjem. Njegiv sin je najboljši zgled njegovega govoričenja in drugačnega ravnanja zase. Ni čudno saj je bil podpornik in ideolog foruma 21. In zakaj so nam ga priporočali kit desničarja v Demosu! Joj ta Peterle, ali tako nesposoben ali tako levi kupljen ! Koliko škode je naredil SKD!
    Kar se tiče managementa, podjetništva in financ pa je sidobno znanje in nagnjenost Slovencev še vedno v časih Marije Terezije. Redki so managerji, investitorji, finančni strokovnjaki, ki jih zelo primanjkuje, toda, saj jih v resnici ne rabimo.
    …..
    Imamo socializem v vladi, v strankah in v glavah ljudi, ki ne marajo sprememb, ne konkurence, zato levičarske stranke prevladujejo. Sicualuzem, egoizem prevladujeta tako v vladajočih kot v opozicijskih strankah. Kakšno je znanje, zavedanje, delovanje opozicije na področju managementa, razvoja, financ? Nikakršni, pred časom Marije Terezije. Ohranjanje monopola na desnici, ne razvoj desnice ! Prečistimo Slovenijo vladajoče levice in sodelujoče desnice!

  13. Umaknite oglas za medicinske pripomočke. To je prispevek za zdravstveno mafijo, ne za medicinske pripomočke!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite