Virtualna maša lahko polepša izkušnjo vere, okrepila pa jo bo skupna molitev

5
Pater Peter Lah: Virtualna maša ni nadomestek za udeležbo pri maši

Virtualna maša lahko polepša izkušnjo vere, okrepila pa jo bo skupna molitev v krogu domačih, saj njihova navzočnost in toplina sveče čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu.

Ob vstopu v drugi val epidemije so slovenski škofje duhovnikom naročili, naj ne prenašajo več bogoslužja prek interneta. Kot vemo, mu – navodilu – ni bilo usojeno dolgo življenje, saj so ga škofje po glasnih protestih ljudi takoj omilili. Odvisno od naše politične in teološke opredelitve, dogajanje lahko označimo kot bodisi zmago razvoja in demokracije bodisi kot poraz cerkvene hierarhije in tradicionalnega razumevanja naše vere. Verjetno je vse to in hkrati še kaj več.

Virtualna maša ni nadomestek za udeležbo pri maši

Številni verniki so z veseljem pozdravili iznajdljivost duhovnikov, ki so se na prepoved zbiranja ljudi pri maši odzvali tako, da so bogoslužje predvajali po spletu. Veliko jih je pri tem uporabilo kar najbolj razširjeno družbeno omrežje Facebook. Podobno so storili učitelji, državna uprava in podjetja pa tudi kot posamezniki smo namesto odhoda v kino ali na obisk k znancem vključili računalnike in mobilne telefone. Filme smo lahko gledali v dnevni sobi, z znanci klepetamo po telefončkih.

To je seveda bolje kot nič, ni pa nadomestek za šolsko učilnico, delovno mesto in kavico v kavarni. Vse to smo hitro ugotovili in si želimo nazaj v normalnost, kjer si bomo spet lahko pogledali v oči, si stisnili roke in pustili, da nas preplavi mestno vrvenje. Podobno je glede maše in zakramentov. Katoliška vera je v bistvu snovna. Po našem pojmovanju je človek snov, v katero je Bog vdihnil svojega Duha. Snov in duh postaneta neločljivo povezana. Celo smrt ne izniči te vezi, saj verjamemo, z besedami oglejske veroizpovedi, v vstajenje tega mesa, mojega telesa. Tako vero je težko razumeti in sprejeti, ker se upira našemu omejenemu izkustvu, vendar je to naša vera.

Pojem in praksa virtualne maše v temelju nezdružljiva s katolištvom

Krščanstvu je tuja duhovnost, ki ne potrebuje telesa. Taka duhovnost na političnem in družbenem področju postane ideologija, kjer so ideje bolj pomembne od konkretne izkušnje posameznika in skupnosti, kjer je posameznika in skupnost dovoljeno povoziti v imenu boljše ideje in višjega cilja. Ni naključje, da imajo vsi naši najpomembnejši verski izrazi, ki jim pravimo zakramenti, snovno dimenzijo. Pri krstu sta to voda in posvečeno olje, pri maši kruh in vino, pri cerkvenem zakonu postaneta mož in žena ta snov, ki jo božji Duh spremeni v novo resničnost. Pri verouku smo se glede maše naučili, da nam Bog govori po skupnosti, ki je zbrana v cerkvi, po branju Božje besede in po zakramentalih, znamenjih kruha in vina, ki postaneta Kristusovo telo in kri. Vse to je snov, ki jo Bog prežari s svojim Duhom. Zato sta pojem in praksa virtualne maše v temelju nezdružljiva s katolištvom.

Kadar po radijskih, televizijskih ali internetnih valovih spremljamo sveto mašo, nismo pri maši v polnem pomenu. To seveda ne pomeni, da je virtualna maša nujno slaba reč. Vsi, ki smo bili kdaj bolni ali kako drugače omejeni v gibanju, vemo, kako dragocen je lahko radijski ali televizijski prenos maše. To smo na različne načine izkušali tudi v preteklih mesecih. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da to ni niti ne more biti maša. Pogled na fotografijo potice me ne nasiti, ob poslušanju maše po internetu nisem nahranjen. Manjka neposredna, telesna izkušnja sočloveka. Manjkata kruh in vino, v katerih se Kristus zlije z menoj, z mojim telesom in z mojim duhom.

Preden skočimo v morje virtualnih maš, se vprašajmo, koliko je globoko in zdravo

To moramo imeti pred očmi, ko ocenjujemo navodilo škofov. Poleg teoloških obstajajo seveda tudi čisto praktični razlogi za previdnost. Naj začnem z najbolj banalnimi: prvič, ni vsak duhovnik usposobljen za dostojno predvajanje bogoslužja, ne tehnično ne komunikološko.

Drugič, če je veliko ponudbe, se bomo ljudje hote ali nehote začeli obnašati potrošniško: izbrali bomo tisto mašo, ki nam je bolj všeč, bodisi zato, ker je kratka, bodisi zato, ker mi je duhovnik simpatičen, in tako naprej. To pa že ni več krščanska skupnost, ampak tržnica.

Tretjič: dlje ko bo trajala epidemija (in ni rečeno, da bo kmalu minila), bolj se bomo navadili na to, da mašo opravimo kar iz domačega naslanjača. Zgodilo se bo tisto, kar opažamo na vseh ravneh družbenega življenja: iz dejavnih udeležencev postanejo pasivni opazovalci. Taka skupnost pa ne more preživeti.

Četrtič, samo vprašanje časa je, kdaj se bo na Facebooku ali na televiziji pojavil simpatičen človek, oblečen v duhovniška oblačila, ki mi bo ponudil boljšo izkušnjo maše kot moj domači župnik. Kako bom vedel, da je tisto, kar mi govori, res in koristno? Če se ozremo okrog sebe, se ravno to dogaja na vseh drugih področjih življenja: od zdravstva, kjer nasedamo vsem mogočim šarlatanom, do politike. Vse to so razlogi za previdnost, da ne skočimo v morje virtualnih maš, ne da bi se prej vprašali, koliko je globoko in zdravo.

Virtualna maša lahko polepša izkušnjo vere, okrepila pa jo bo skupna molitev

Skratka: mirno lahko rečemo, da kdor ne moli, ni kristjan. Sveta maša je ena od najpomembnejših oblik naše molitve, ker molimo kot skupnost (Božje ljudstvo in Božja družina smo, ne samo Janezi in Micke) in ker se naša duša in telo združita z Bogom. Kadar pa ne moremo biti pri maši, takrat je naslednja najboljša oblika skupna molitev v družini in med prijatelji. Ta je veliko bliže idealni obliki molitve kot spremljanje prenosa maše. Zagotovo lahko spremljanje prenosa, posamično in še bolj skupaj z domačimi, polepša in okrepi mojo izkušnjo molitve. Le naj nam ne bo potuha. Brez dvoma je laže, prižgati računalnik ali televizor in udobno spremljati dogajanje. Verjetno pa je lepše, če si v stanovanju uredim Bohkov kot z razpelom in podobo kakšnega svetnika, naredim šopek in prižgem svečo ter skupaj z domačimi zmolim rožni venec in preberem odlomek iz Svetega pisma.

Toplina sveče in navzočnost domačih čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu.

5 KOMENTARJI

  1. Tudi za to bo treba najti bolj podroben odgovor za tiste, ki tudi brez pandemije ne morejo spremljati maš drugače. Predvsem pa več domače pobožnosti v sklopu družine. To je ušlo in tukaj je eden od vzrokov za napačno pojmovanje že od malih nog. Nekje imajo to še vedno urejeno!!! in deluje, tudi rojstev ni manj., čeprav se standard viša…

  2. Obstaja sirok krog ljudi, na levi in na desni, ki je preprican, da so ob zaostritvi covid epidemije cerkve, sole in kulturne ustanove med prvimi, ki se jih brez vecje skode zapre za javnost. Jaz mislim, da so med zadnjimi. Na Irskem npr so ustavili vse, samo sol zaenkrat se ne. Z nekim razlogom najbrz. Irska je svoj velik gospodarskotehnoloski vzpon preteklih desetletij dozivela prav z izredno dobrimi solanimi mladimi ( in tedaj se tudi visoko rodnostjo).

    V vseh drzavah okoli nas in sploh v vecini evropskih tudi obiska mas se niso ustavili. Je pa po drugi strani res, da je v Sloveniji rast okuzenih se posebej kriticna in da so v izogib zdravstveni humanitarni katastrofi verjetno upraviceni ostrejsi ukrepi. Ceprav ostajam pri tem, da vsaj kristjanu pravica obiska mase ne more biti manj vazna od recimo sporta. Ali nakupovanja v trgovskih centrih.

    Ukrepi, ki so delezni najvec upiranja v Sloveniji, to je nosnja obraznih mask in t.i. policijska ura ponoci, so pa realno najpomembnejsi in racionalno delajo najmanj skode, ce jo sploh. Koncno, ce bi ljudje spet redno hodili spat ob devetih ali desetih, kot so nekoc generacije in generacije, bi bilo to samo koristno za njihovo zdravje. Telesno in psihicno. Ponocevanje in vsa industrija, ki se je razvila okoli tega, od zabav do konzumacije drog, je v znatni meri dekadenca.

  3. Ne podcenjujte moči -in milosti-Svetega Duha, ki tudi danes v času covida še naprej veje, kjer hoče.

  4. Preden skočimo v morje virtualnih maš,

    Jaz pa pravim, da smò potisnjeni v morje virtualnih maš. Da nimamo izbire. Sicer komaj čakam na normalno mašo.

    Trdim pa tudi, da je bila prepoved maš preko Facebooka posledica števila ogledov maše tistega Goloba iz Bohinja. Ne more ta ptič imeti več obiskovalcev kot presvetli nadškof.

Comments are closed.