O virantovanju in virantovalcih

33

jansa_virantPo dolgem času sem spet skočil na twitter. Daljša odsotnost mi je omogočila, da sem lahko bolje in z večje distance opazoval nekatere diskurzivne trende. Liki in metafore, ki naseljujejo besedno pokrajino naše levice, so že skoraj dve desetletji bistveno nespremenjene, zato tu ni bilo pričakovati večjih sprememb. Pri desnici je nekoliko drugače: o izvirnosti njene retorike bi se dalo marsikaj reči, vsekakor pa je njen diskurz bolj dinamičen. Da bodo strici, tete in drugi bližnji sorodniki iz ozadja še vedno živi in zdravi, sem pričakoval (o njih bi lahko razpravljali skupaj z izvirnostjo, glede na to, da so se porodili v glavi ministra SD); presenetilo pa me je, da še vedno živahno skaklja okrog »virantovanje«. Glede na to, da se je porodilo iz trenutne politične situacije, sem mislil, da utegne sčasoma izginiti. Toda vse kaže, da bo še nekaj časa med nami. Čeprav nas že osnovna šola humorja uči, da dovtip, ki je smešen prvič, izgubi svojo ljubkost, ko je ponovljen stoprvič.

»Virantovanje« priča o marsičem. Na primer o novodobni, politično transverzalni slovenski navadi, da se kot molilne mlinčke do onemoglosti vrti posmehljive neologizme dvomljive zabavnosti. A priča – če se počasi premaknemo v resnejši register – tudi o globokih medsebojnih zamerah, ki jo je v slovenski desni sredini pustil brodolom druge Janševe vlade. Ker ga uporabljajo skoraj izključno tisti, ki jih je prizadel izstop DL iz vlade, služi kot signal, ki vedno znova opominja na notranjo razdeljenost slovenske desne sredine. Na porazno stanje dialoga med strankami, ki jo predstavljajo. Tu ne mislim le na težaven odnos med DL in pomladnimi strankami, temveč tudi na praske med pomladnimi strankami samimi. Še bolj žalostno je, da se večina – ne le strankarskih predstavnikov, temveč neodvisnih komentatorjev, ki so blizu tej politični opciji – raje gre skrivalnice, kdo je kriv za obstoječe stanje, namesto da bi ga v konstruktivnem dialogu poskušala preseči.

Poleg malenkostnih obračunavanj med strankami pa je tu še nek bolj temeljen problem. Gre za razkol med liberalnim in konservativnim krilom desne sredine, za katera se zdi, da nikakor ne znata priti skupaj. Situacija je pravzaprav paradoksalna: čeprav je konvergenca liberalnih in konservativnih senzibilnosti ena od značilnosti intelektualnega razvoja zadnjih let (predvsem med predstavniki mlajše generacije: spomnimo na heterogeno skupino okoli zbornika Evropska Slovenija), se zdi, da se ta konvergenca ne more in ne more preslikati na polje volilnega konsenza. Kljub padcu podpore Državljanski listi nič ne kaže, da se bo shizma med konservativnejšim in liberalnejšim delom volilnega telesa kaj kmalu zakrpala.

V demokraciji je politika predvsem ustvarjanje družbenih koalicij okoli skupnega programa. Slovenska desna sredina je bila pri tem uspešna le enkrat. (Demosa ne štejem za koalicijo desne sredine, saj so v njem, tako kot v vseh podobnih koalicijah v Srednji Evropi, pomembno vlogo odigrali pripadniki liberalne in socialdemokratske levice, ki so se kasneje, v skladu z logiko sodobne politične diferenciacije, ki prevladuje v Evropi, umestili na levico – iz katere so navsezadnje idejno tudi izhajali.) Njen tedanji uspeh – za katerega sta bila zaslužna predvsem relativna zmagovalka volitev in njen predsednik – je dobršni meri izviral iz dejstva, da je znala konservativno in liberalno kritiko obstoječega stanja povezati v skupen, koherenten program, ki ga je nato, kljub mnogim čerem, tudi dokaj uspešno izvajala.

Dejstvo je, da se je ta strateška os od tedaj skrhala. Iz takšnih ali drugačnih razlogov (morda bom v prihodnje pojasnil svoje poglede nanje) je velik del konservativno-liberalnega in sredinskega volilnega telesa med letoma 2008 in 2011 izgubil zaupanje v SDS. V njem ni več videl svoje predstavnice. Posledica tega – in predvsem tega! – je bila ustanovitev DLGV. Neka skupina je pač videla politično praznino in jo zapolnila. Vse obtožbe o izdajstvu ne morejo zakriti tega preprostega dejstva, ki je posledica osnovne logike demokratičnega političnega procesa.

Medtem se je Virantova stranka, po pričakovanjih, znašla na repu javnomnenjskih anket (nekje v bližini odstotka, ki ga je zadnjem letu svojega parlamentarnega obstoja zasedal Zares), a glej: nič pa ne kaže, da bi stranka, ki ji je, objektivno gledano, nazorsko najbližja, SDS, od tega kaj profitirala. Očitno žaljenje in osebna diskreditacija nekdanjih zaveznikov ni prava strategija za pritegovanje njihovih (bivših) volivcev. Kvečjemu bo to še poglobilo osebne zamere med desnosredinskimi strankami in po nepotrebnem zrušilo še zadnje mostove, ki DL povezujejo s strankami, ki so ji programsko najbližje.

Strategija bi morala biti drugačna. Stranka SDS bi morala resno, temeljito in samokritično razmisliti o razlogih, ki so pripeljali – ne včeraj, tudi ne predvčerajšnjim, temveč v zadnjih petih letih – do postopne odtujitve sredinskega, konservativno-liberalnega volilnega telesa. Gotovo je res, da so dejavniki, ki so vplivali na ta razvoj, v določeni meri izven njenega dosega. A prepričan sem, da bi se našel tudi kakšen, ki izvira izključno iz ravnanja stranke, njene retorike, njenih politik, njenih prioritet; iz dejavnikov, torej, o katerih ima to prednost, da odloča izključno sama.

Stvar je v resnici dokaj preprosta. Dokler bo med pomembnimi (in številčno nezanemarljivimi) segmenti slovenske družbe ostajalo zakoreninjeno prepričanje, da reformistična sredina – to, čemur v Italiji in v Skandinaviji pravijo »zmerno volilno telo« – pri nas nima pravega predstavnika, bo vsaka, še tako besna, kritika »virantovanja« bob ob steno. Dokler največja pomladna stranka ne bo dejansko artikulirala verodostojnega zastopništva, s katerim se bo lahko interesno in čustveno identificiralo tudi to telo (in poudarjam, da ne bom napačno razumljen: tudi to telo, se pravi, ne zgolj to telo, kot pri DLGV), se bodo njegovi volivci vedno znova oprijeli katerekoli bilke, ki jim bo na voljo. Virantova ponudba v primerjavi z novo frfotajočimi metulji raznih gospodarsko-liberalnih strank niti ni bila tako zelo neverodostojna; čeprav je bilo jasno, da bo, iztrgana iz svoje »naravne« umeščenosti v polje desnosredinskega reformizma, obsojena na sedanje vegetiranje. A na vegetiranje, čeprav z višjo podporo, so – če ne bodo temeljito spremenili svoje strategije – obsojeni tudi njeni desni kritiki.

Foto: Reporter


33 KOMENTARJI

  1. “A na vegetiranje, čeprav z višjo podporo, so – če ne bodo temeljito spremenili svoje strategije – obsojeni tudi njeni desni kritiki.”
    Se zelo strinjam, saj se pri desnih krikih že dolgo vse ne sveti!
    Tajkunizacija je »mlinski kamen« za vratom Slovenije!
    Dnevno in še dolgo bomo brali o posledicah tajkunizacije Slovenije, kar pa je še novembra 2008 edina in najbolj podpirala stranka SDS in tudi NSi. Žalostno dejstvo, ki ji je sledilo žal prepozno njuno novo spoznanje, kot vsej politiki doslej. V politiki pa za zmote ni še nihče odgovarjal, predvsem ne zaradi »partijskega« volilnega sistema, ko volivec nima vpliva, kdo bo izvoljen, saj nima pravice do preferenčnega glasu, čeprav to velevata prava demokracija in naša ustava.
    Tako lahko v MAG-u še novembra 2008 v članku z naslovom »Tajkunizacija Slovenije« preberemo, kako je tedanji novinar MAG-a, sedaj pa odgovorni urednik revije REPORTER, mag. Silvester Šurla predsednike oz. predstavnike parlamentarnih strank med drugim vprašal ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug? Prvi odgovor. Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    Podoben odgovor so poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment.«
    SDS in tudi NSi nista tedaj imeli torej nobenih zadržkov pri menedžerskih prevzemih oz. »nakupih«, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira in potem davkoplačevalci »poplačamo kredite«, ker ne gre drugače.
    To se danes nazorno kaže, saj imajo »banke luknje, podjetja dolgove, državljani pa nove davke« .
    Vse ostale parlamentarne stranke, SLS, SD, LDS, SNS in ZARES, pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe na »tajkunizacijo Slovenije, beremo še v članku mag. Silvestra Šurle. Res pa je tudi, da se je že v času vladanja dr. J. Drnovška oz. zlasti vlade mag. T. Ropa napisala usodna finančno gospodarska “tajkunska zakonodaja” in se je divja privatizacija kasneje ob ugodnih posojilih le še pospešila. Vlada mag. A. Ropa je uzakonila še sramotno zakonito prikrito kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. Vse žal še vedno prikrito poteka, ne glede na vlado. Sramota za stroko, politiko in tudi poslance. Pravimo, zgodovina nas uči, vselej in povsod. Preudarek za volitve, za nove »obraze in rezultate«!

  2. "Stranka SDS bi morala resno, temeljito in samokritično razmisliti o razlogih, ki so pripeljali – ne včeraj, tudi ne predvčerajšnjim, temveč v zadnjih petih letih – do postopne odtujitve sredinskega, konservativno-liberalnega volilnega telesa. Gotovo je res, da so dejavniki, ki so vplivali na ta razvoj, v določeni meri izven njenega dosega. A prepričan sem, da bi se našel tudi kakšen, ki izvira izključno iz ravnanja stranke, njene retorike, njenih politik, njenih prioritet; iz dejavnikov, torej, o katerih ima to prednost, da odloča izključno sama."
    Zelo verodostojna ugotovitev za SDS in desnico!

  3. V Sloveniji so možnosti za razvoj t. i. klasično liberalne opcije zelo majhne, saj ni nikoli obstajal – in še vedno ne obstaja – dovolj velik in vpliven družbeni sloj, ki bi bil nosilec te opcije (podjetniška, od države neodvisna buržoazija). T. i. klasični liberalizem je tako ali tako tipičen produkt anglosaksonskega sveta.

  4. izhodišče kolumne se mi, kot jezikoslovcu, zdi zgrešeno. Kajti beseda “virantovanje” je postal zelo posrečen izraz (podobno “pucko”)poznan tudi pri ljudeh, ki se ne zanimajo za politiko, ki s svojo konotacijo presega človeka s priimkom Virant in označuje zelo nezaželeno obnašanje človeka, ki si mu dovolil zelo blizu, a ti je v ključnem trenutku zabodel nož v hrbet. Seveda s takim človekom ne želiš imeti več opravka, mu pa tudi ne zameriš več, kajti kot tak ni več pomemben za tvoje življenje. Za kritiko desne opcije bi g. lisjak po mojem mnenju potreboval kakšno konkretnejše izhodišče.

    • Kritika je na mestu: “virantovanje” sem okrcnil bolj kot iztočnico. Pojem je bil nekoč morda tudi duhovit, ampak ko človek vidi, kako splošno in prav nič hudomušno se uporablja po družabnih omrežjih, blogih, celo analitičnih člankih, človeka to zmoti. Ker vidim, da gre za vdajanje v varno zavetje lastnih zamer, enostavnega sovraštva, če hočemo, do nekdanjega partnerja, nikjer pa resnega, političnega in analitičnega, premislega, zakaj je do tega razkola pravzaprav prišlo, kako dalje itd. Gre za perverzni užitek v kalimerovski poziciji (nihče me nima rad itd.): iz te pozicije pa ni mogoče ničesar konstruktivnega zgraditi.

      • Virantovanje je samo dobilo slab izraz – ne zaradi Janše, ampak zaradi Jankoviča.

        Če bi Virant vztrajal na predčasnih volitvah, bi zdajle sestavljal vlado kot največja stranka.

        Pa še davkov nam ne bi tako višali.

        Ker pa se je podredil PS-ju, je pa tako kot je.

  5. Dober komentar. Se kar strinjam, da je bolj smiselno, da vsaka stranka kar pri sebi najde razloge za manjšo podporo ali kakšen neuspeh, kot pa da le te išče pri drugih.

  6. Dokler se SDS in Janša ne bosta zavedala,da je njun domet največ 29% ,vse drugo do 46 ,pa bodo morale /in lahko/ prinesti druge stranke,do takrat,bo pomladna opcija v opoziciji.Zanesljivo je,da če bi NSI,SLS in DL izpadle iz parlamenta ali se samoukinile,ne bi SDS zaradi tega ne dobila nič več.To bodo trdoglavci v SDS morali enkrat razumeti!!!! Napadi na Viranta,Tonina,Bogoviča,Novakovo ne bodo prinesli niti odstotka!!!!

    • Roos, tvoja jeznoristost in sovraštvo do SDS kaže, da imaš resne probleme, ki pa jih rešuješ na napačen način.

      Ali si morda razmišljal, da bi poiskal pomoč, kajti to te bo razjedlo.

        • komunajzerček roos, tako si slep od sovraštva in jeze, da sploh nisi videl, kaj sem ti napisal.

          Tvoja jeza in sovraštvo ti bo načelo zdravje. Poišči si pomoč, kajti sam ne boš zmogel.

  7. Lahko je kritizersko ocenjevati Janšo in SDS kaj bi morala, kako bi morala, kaj je menda že davno zamudila in v tem smislu naprej do konca in čez, soliti pamet Janši in o Janši.
    Analitiki zbrani pod marelo filozofskega svobodnjaštva naj, da obujejo čevlje politika. Najbolj priporočljivi so prav čevlji znamke SDS, Janševe velikosti. Janša nikdar ni kritiziral nobene stranke opozicijskega pomladnega pola, je pa izpostavil, kadar je bilo potrebno namig k vprašanju, zakaj opozicijsko soliranje v parlamentu, zakaj nerazumna pritlehnost. Žagožen /SLS/ si je privoščil eno takih. Zaradi njegove SLS je pogorel večinski volilni predlog v parlamentu /’99). “Liberalni” Virant je na izvršnem odboru SDS vztrajal do zadnje minute in molčal v ponedeljek pa po ustanovitvi svoje stranke hitel razlagati, da je imel namen a je žal pozabila povedati. Tudi jaz izdajalcu prevratnega kalibra v takem primeru ne bi ostal dolžan besede za “popotnico” med izdajalce.
    Ko je na zadnjih volitvah opozicijski Žerjav nastopano v predvolilno kamero pripovedoval, da gre na volitve premagati opozicijskega pomladnika Janšo je bilo vse o.k., ko se je pa Janša odzval na to pritlehno početje ponarejenega pomladnika je bil pa takoj ogenj pod streho. Nazadnje se je med pomladniki skriti Žerjav sotrudil z levimi in KPK, ko je sesuval vlado v kateri je sodeloval. V opoziciji tekmuješ proti vladajočim, ne pa proti “svojim” v pomladni opoziciji.
    Ja, Obujte čevlje SDS, vstopite v politiko in se za ogrevanje spoprimite z naščuvanimi sredstvi javnega pljuvanja po “vaši” SDS. Zmanipulirano resnico vam bodo na jezik položili pa, če tudi boste tiho! Vsa ostala podmizna oligarhija UDBA korenin, pride na vrsto takoj po ogrevanju.

  8. Konservativno-liberalnega in sredinskega volilnega telesa v Sloveniji ni. So samo “zanesenjaki”, ki si to želijo, realno pa tako volilno telo nastane v družbi , kjer je velik del privatnega sektorja v rokah malih in srednih podjetji.
    V DLGV je bilo nekaj takih zanesenjakov, večina liste pa je bila sestvaljena iz državnih uradnikov, kar pa po definiciji spada v levo sredino.
    V dani situaciji, ko privatni sektor hira, se serdinsko volilno telo instiktivno obrača k strankam ,ki imajo pod kontrolo še nekaj kapitala, to je državi propračun in državna podjetja. Sredinski volilci se premikajo levo in desno, odvisno od vetra. Tako Konservativno-liberalna sredina dejansko izginja, ker realno ne vidi več možnosti, da je v državi ostalo še kaj svobodnega podjetništva.
    Tako tu ne gre več za konflikte med strankami, tudi viratovanje kot pojem ne igra nobene vloge. Ne bi me presenetilo, če bi Virant na volitvah dobil več galsov, kot mu kaže. Ljudje vejo, da je Virant zelo močen v omrežju državne uprave, tako si ob podpori njega, lahko obetajo službe za sebe, za otroke.

  9. »SDS ne bo podprla nobene nove vlade brez novih volitev. Takoj naj se začnejo pogovori o reformi političnega sistema preko ustavnih sprememb, ki so predpogoj za začetek reševanja krize.
    Reforma mora predvsem omogočiti volivcem, da neposredno vplivajo na izvolitev svojih predstavnikov.«
    Obetavno!?
    »Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek.”, pravi bivši minister dr. Žiga Turk iz SDS?i

    • Če to razumemo kot ukinitev okrajev in nadomestitev z absolutnim preferenčnim glasom, se popolnoma strinjam.

  10. Ali imate raje, da vam človek laže ali pove resnico?” sem se odzval na burno reakcijo dijaka na moje komentiranje njegovega početja, ko si je na delovno soboto v šoli vzel “fraj dan”. Takoj je razumel, raje ima ljudi, ki govorijo resnico. Vendar mu je to moral nekdo ozavestiti- kako pomembno je stvari poimenovati s pravo besedo,- ni mi zameril. Malo učiteljev počne to, ker ne opravljajo svoje vzgojiteljske vloge, to je naučiti izraziti to, za kar globoko v sebi čutiš, da je prav, in to je razmišljati z lastno glavo. Lažje je namreč plavati v mainstramu pod pretvezo “mene politika ne zanima” hkrati pa stavkati, kadar je določena opcija na oblasti, lažje je prikimavati JPDamjanu kadar pljuva po Janši in se odmakniti kadar se z njim strinja,ali pozabiti kako nas je “priznani” dvorni ekonomist Mencinger nategnil, ko je govoril, da certifikati niso nič vredni in pozabiti kako smo bili začudeni ob njegovi izjavi, da bi tudi on. če bi bil direktor podjetja, privatiziral podjetje z delnicami istega podjetaja. Lažje je spremljati dominantne medije – saj jih vendar pišejo “priznani”, enakomisleći novinarji,lažje se je smejati zaslužkaskim, oportunističnim “dvornim norčkom” kot jih poimenuje komentator v Delu ala Hribar, Kobal, Tof (in nazaj Tof, Hribar Kobal),ko so vendar tako domačni s tem polivanjem gnojnice po našem skupnem sovražniku. Lažje je iti na ulice s “civilno družbo” in podpirati kulturne prisklednike, podobne kot tiste zgoraj in one, ki so v svojem življenju naredili bore malo – pardon razen preimenvanja v našega skupnega razrednega sovražnika in morda še poimenovnja svojega psa po njem. Vse je lažje kot pa uporabljati zdravo kmečko pamet, poimenovati stvari s pravim imenom in se zoperstaviti enoumju (pa čeprav tako, da za potrebe mainstream demonstracij s svojimi malčki vrtcu ne narišeš plakata proti grdemu, hudobnemu Janši). Kajti, če kdo poimenuje stvari takšne kot so, in s svojo pokončno držo kljub vsemu polivanju, za večino očitno dišeče gnojnice, po svoji glavi, ne popusti dobičkarski politični opciji, potem je pa naš razredni sovražnik, ker bi se ob svojih besedah baje moral vsaj bolj prijazno smehljati.

  11. Prispevek je eden od mnogih v zadnjem času, kjer je stanje sicer pravilno analizirano, ni pa podanih uporabnih rešitev.

    Zakaj bi pa SDS moral razmišljati, kako naj bi ugajal konservativno-liberalnemu volilnemu telesu? Besedno zvezo sem skopiraj iz članka in sem se ob pogledu nanjo najprej nasmejal. Ta besedna zveza tudi pove, da so politični pojmi pri nas zmešani. In kdor koli bi želel v Slovenijo prinesti več reda, bi moral najprej osvetliti te pojme, ki so postali izključno marketinški pojmi! Podobno, kot beseda eko.

    Smejim se pojmu, ne konservativno-liberlanemu volilnemu telesu. Morda bi moral avtor opisati, kako Slovenijo vidi tak državljan (namenoma nisem uporabil besedo volilec). To bi bilo koristno. Morda bi potem SDS lahko prilagodila svoj program. Morda bi pa ti volilci potem ustanovili stranko, ki za botra ne bi imela stricev.

    Mi je pa tudi smešno, ko Janšo učijo, kako bi se moral obnašati. Je dovolj doživel, da to ve sam. Morda bi le on moral začeti učiti druge.

    • Hvala za zanimiv komentar! Bom skušal na hitro odgvooriti.

      O možnih rešitvah v katerem od prihodnjih člankov.

      “Zakaj bi pa SDS moral razmišljati, kako naj bi ugajal konservativno-liberalnemu volilnemu telesu?” Zato, ker menim, da bi s tem prebil stekleni strop 29 % in se hkrati premaknil dovolj v sredino, da ne bi več, kot sem nakazal v prejšnjem prispevkov, ribaril zgolj v majhnem bazenu skupaj z N.Si in SLS.

      “Morda bi moral avtor opisati, kako Slovenijo vidi tak državljan.”

      Hvala za predlog. Mislim, da bom v prihodnje to tudi storil.

      “To bi bilo koristno. Morda bi potem SDS lahko prilagodila svoj program. Morda bi pa ti volilci potem ustanovili stranko, ki za botra ne bi imela stricev.”

      “Mi je pa tudi smešno, ko Janšo učijo, kako bi se moral obnašati. Je dovolj doživel, da to ve sam.”

      Vsak pač ravna, kot se odloči. Prepričan pa sem, da v demokratičnem sistemu, kjer stranke predstavljajo volivce, morajo, če ne drugega, pač poslušati kritike & pobude, ki prihajajo od njenega volilnega telesa. In prepričan sem, da je naloga nas, aktivnih državljanov, da svoja mnenja, stališča, vizije, upe in strahove, jasno artikuliramo; da, če se nam zdijo relevantni, podajamo pobude itd. Potem pa se itak sam odloči po svoje.

      Glede pojmov pa:

      https://en.wikipedia.org/wiki/Conservative_liberalism

      https://en.wikipedia.org/wiki/Liberal_conservatism

    • Seveda, vsi bi spreminjali SDS in predvsem Janšo, ker (sicer zmotno) mislijo, da je to lažje delo, kajti še predobro vedo, da spreminjati tam, kjer so spremembe zares potrebne (lako ćemo ekonomija,dominantni mediji,uzurpirano javno mnenje funkcionalno nepismenih, šolstvo in na državne zizke prisesana kultura)tam pa potrebuješ že težko mehanizacijo, ker se boš spopadel z armiranim betonom na 70 let podlage.

  12. se strinjam. "pokvarjeni" Janković je pač premagal Janšo na volitvah leta 2012 in morda bi se morala SDS resno vprašati zakaj in kako zmagati in prepričati volivce, namesto da "jamra" nad svojo usodo…

    • Citiram komentatorja rb :
      Ali imate raje, da vam človek laže ali pove resnico?
      Moje vprašanje cenzuri :
      Ali imate raje iskreno prepričanje, ki je lahko tudi zmotno ali zlagano leporečje?
      Pa lepo se imejte še naprej.

  13. Bil sem strastni podpornik uvedbe dvokrožnega večinskega sistema in sem l. 2000 stal na stališču, da bi bila SDS morala izsiliti njegovo uveljavitev (oz. uveljavitev razsodbe US) tudi z resnejšo grožnjo po bojkotu volitev (takrat sem pogrešal bolj množični angažma v to smer). Če bi do tega prišlo, bi danes zelo verjetno tako liberalno-konservativno silo že imeli. Mislim pa, da je zavzemanje za njegovo uveljavitev danes nespametna iz več razlogov (tudi zato, ker so njegovi učinki vse prej kot jasni: upanje, da bi pripeljalo do jasne alternative, je zgolj to – upanje; resna analiza vzbuja dvome glede tega). Morda tudi o tem kdaj v prihodnje.

  14. No, tisto, kar meni zlepa ne bo jasno je, zakaj se demokratsko-konzervativno-liberalno-nacionalistično-krščanski blok (skratka vse kolikor-toliko demokratične sile) ne morejo združiti proti izključujoči, oportunistični in fundamentalno nepošteni politiki t.i. "levo-sredinskege" združbe. Morda zaradi načrtno nameščenih krtov, ki od znotraj spodkopljejo vse takšne poskuse?

  15. Ta članek bi bil veliko bolj precizen, če bi vsaj v okvirčku naštel vse žalitve, ki jih slovenski mediji namenjajo Janši, SDS in njihovim najbolj izpostavljenim članom.

    Mislim, da bi bil ta “okvirček” nekajkrat daljši od samega članka.

    Ta članek zato ni dobronameren. Lepe nasvete si lahko Janša, Tanko in ostali samim sebi dajo tudi sami. Gre za še en članek, katerega namen je na agresiven način (ne sam po sebi, ampak glede na učinek, ki ga ima na bralstvo) želi spreminjati stranko SDS. Ta želja, ki ždi v velikem delu Slovencev, je že prav bizarna.

    Kako da se vi, ki želite spremeniti tako močno stranko, ne znate vprašati, zakaj toliko ljudi stoji za to stranko?

  16. »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve na znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
    Dr. Ivan J-Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28
    «Ljudstvo brez pastirjev še vedno ne ve, zakaj jih je izgubilo«

    A res?

    • Hvala za komentar!
      Okvirček, ki ga omenjate, bi bil res mnogo daljši od članka; a od članka bi bil daljši tudi okvirček žalitev, ki gredo v drugo smer (dejansko mislim, da bi bila okvirčka bolj ali manj enako dolga: razlika je zgolj v tem, da imamo mnogo več pro-levičarskih medijev).
      To je žalosto stanje stvari, ki moto tudi mnogo ljudi na desnici (berite npr. zadnji Šuštaršičev članek o Pogledih, predvsem konec: http://www.pogledi.si/knjiga/komunizem-v-stripu-basni).

      Drugo: zakaj naj ne bi smeli dajati nasvetov strankam ali jih pokritizirati, še zlasti če spadamo v krog njihovih volivcev? Tega enostavno ne razumem. Prepričanje, da je strankarska strategija in politika nekaj, kar bi moralo biti v domeni strankarskih vrhov in ne nekaj, o čem se lahko in mora na široko in tudi polemično razpravljati, tudi med potencialnimi in aktualnimi podporniki, po mojem ni demokratična in spada v avtoritarno mentaliteto, ki smo jo podedovali iz časov pred 1990.

      Toliko ljudi, kolikor jih stoji za to stranko, je daleč premalo za zmago.

  17. Šel sem prebrat linka na Wikipedio. Glede na definicijo tam, bi se nas med liberalnimi konservativci in konservativnimi liberalci znašlo veliko. Piše pa tudi, da pomen izrazov v različnih državah ni enak.

    Zakaj ne bi smeli dajati nasvetov strankam. Pravzaprav je za stranko slabo, če ni dovzetna za kritike in nasvete. Ko pa kritike postanejo pogoste in zlonamerne, potem tudi dobronamerne kritike ne pridejo do ušes. Kot denial of service attack iz interneta.

Comments are closed.