Vinograd ali vinska trta ima visoko ceno

1
Zalata maša Jožeta Zadravca (http://www.donbosko.si)

Objavljamo nedeljske misli, ki jih je pripravil salezijanec Jože Zadravec.

Vinograd, o katerem govori Sveto pismo, lahko razumemo tudi kot življenje, vinogradnik je nebeški Oče. Vsako življenje je božji vinograd, po vseh viticah se pretaka misterij Božjega. Bog pošilja v svoj vinograd, to se pravi prikliče k življenju vedno nova človeška bitja. Da bi bili deležni gostije življenja. A ne za vsako ceno, križem rok, s trdim, vztrajnim, marljivim delom si pridobijo vse blagre tega vinograda.

V zasedi pa so vedno kakšni »zlobni viničarji«, ki preganjajo in uničujejo življenja dobrih, pridnih, delavnih, poštenih  ljudi ter se polaščajo njihovih žuljev. Na nepošten način si pridobivajo moč in denar – to dvoje pa ne pozna etike, ki korenini v Božji postavi. Toda po koordinatah vsakdanjih izkušenj je bilanca vedno ista: Kaj koristijo milijoni, kupi zlata, letne hišice, visok življenjski standard, velike številke na bančnih računih, če človeka spremenijo v podložnika svojih strasti, če ni urejeno tisto nadstropje v glavi, kjer ima Bog svojega ambasadorja – vest.

Na »zlobne viničarje« je merila zadnja Slomškova pridiga v Celju, v juniju leta 1862, ko je tako izprašil veljakom njihovo socialno vest, da so ga prijavili sodišču in je šlo za njegovo odstavitev s položaja lavantinskega škofa.
Dvanajst tisoč mladih ljudi je Bog poslal na gostijo življenja – v svoj vinograd, a so jih »zlobni viničarji« pobili. Po ukazu iz Beograda in odobritvi pomora v Ljubljani, v vrhu tedanje slovenske oblasti (Kidrič-Kardelj-Maček), so si naložili to strašno breme na svoje duše. In na nas, za stoletja. S tako doto si je težko ustvariti trdno, uravnovešeno državo.

Petinpetdeset milijonov pobitih v drugi svetovni vojni. Ali si človek more predstavljati petinpetdeset milijonov mrličev? Ne more. Nebeški vinogradnik jih je poslal v svoj vinograd, ki se mu pravi življenje. V državi »bratstva in enotnosti« je bilo pobitih milijon sedemsto tisoč ljudi, v Rusiji petindvajset milijonov, iz nekoč nemških vzhodnih pokrajin se je preselilo trinajst milijonov Nemcev, tri milijone jih je pomorila strašna zima med begom pred Rdečo armado po kopnem in po morju. Japonci so pobili milijone Kitajcev … Hirošima je bila pač zaključek štirinajstletne osvajalne vojne japonskega imperija, ki je izvajal neverjetne pokole po azijskih obalah. Japonci vedo le za atomsko bombo. Pa so v Nandžingu  pobili z ročnim delom, ker pač niso imeli atomske bombe, 250-tisoč ljudi v treh tednih. Privezali so Kitajce na kole in vadili na njih bajonetne naskoke. Dva poročnika sta tekmovala v sekanju glav s samurajskim mečem, zmagal je možak, ki je odsekal 105 glav in to je bilo tedaj objavljeno v japonskih časopisih kot izjemna vojaška veščina. Štirinajst let japonskih pokolov od Mandžurije do Indokine!

Zgodba o pobitih in zlobnih viničarjih se ni zgodila, temveč se nenehno dogaja na mnogotere načine. »Pri nas je tako hudo. Hčerka je pustila moža in odšla, svojo majhno hčerko pustila meni, sama se zanjo skoraj nič več ne zmeni, tako hudo je!« Tam, glej, za tistim gozdičkom, je tako lepa hiša. V njej je stara mati s tremi majhnimi deklicami. Oče jih je zapustil, mati ni prenesla tega, pa si je vzela življenje. Otroci, sirote. Joj, kako žalostno je to. »Žena me je zapustila, odšla je z otrokom. Rekla je, da se je naveličala družinskega življenja. Hoče biti svobodna, neodvisna.«  »Mož nas je zapustil – pustil je mene in svoje štiri otroke, novo hišo, v kateri sva si uredila vse, kar se je dalo. Šel je z drugo. Otroci, kot da jih zanj ni.« Mati je zadavila petletnega sina in dveletno hčerko, nato pa si še sama poskušala soditi. Kakšna bolečina je morala biti v njeni duši, da se je odločila za tako strahoten korak! Triindvajsetletni fant je doživel avtomobilsko nesrečo, pri kateri se je tako poškodoval, da je od vratu navzdol ostal hrom. Po dveh letih si je s ciankalijem skrajšal mučno životarjenje. Bog, vzemi me k sebi, star sem in betežen, osamljen in zapuščen. Koliko jih tako toži! Moje življenje nima nobenih izgledov: vse gre rakom žvižgat, kadil bom na vse pretege, srce bo odpovedalo, ne bom predolgo trpel. Teh samomorilcev na obroke je veliko, a je neodgovorno, sami sebi smo »zlobni viničarji!«

Življenje, ta Gospodov vinograd, je lahko zelo zapletena zadeva, samo z božjo milostjo lahko iz njega iztržimo, kar je v naše odrešenje. Življenje je predragoceni božji dar, da bi ga mogli prepustiti naši samovolji!

Celotno besedilo lahko preberemo TUKAJ.

1 komentar

  1. Celotnega besedila žal ne najdem,a že prebrano me navdaja z žalostjo in morda je zato dovolj.Marsikaj vem že od prej,drugega še ne.A spominjam se,da mi je bilo zelo težko že kot otroku,ker se mi ni bilo mogoče izogniti poslušanju slabih reči-o smrtih,boleznih,prevarah,o slabih dejanjih in stvareh.Že tedaj bi mi bilo mnogo ljubše tega ne slišati in ne zvedeti. Še danes-posebej v poplavi vseh informacij-začutim isti vzgib in tisto isto željo pobegniti in se skriti:Moj Bog,ko mi le ne bi bilo treba vsega tega hudega prebrati,slišati,videti,zvedeti…A tu je,tudi v meni so vse te žrtve in njih groza.Njihova telesa jemo in njihovo kri pijemo.Skupaj z NJIM…

Comments are closed.