Nedeljski pogovor z Vilmo in Danijem Siter, prejemnikoma papeškega odlikovanja pro eclesia et pontifice

Vilma in Dani Siter (oba rojena leta 1956) sta poročena skoraj triinštirideset let, imata štiri odrasle otroke, tri sinove in hčer, ki so vsi poročeni, in šestnajst vnukov.

Vilma je po izobrazbi zdravnica, specialistka splošne prakse in je bila dvajset let zaposlena v Zdravstvenem domu Krško, Dani pa je učitelj angleščine in knjižničar. S knjigami je delal le kot prodajalec – akviziter, znanje angleščine pa uporablja kot prevajalec tako na srečanjih in seminarjih Katoliške karizmatične prenove, če so gostje tujci, kot tudi pisanih besedil. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil mandat in pol župan občine Krško, leta 2000 pa sta skupaj zaslišala Božji klic, naj začneta poslanstvo med slovenskimi zakonci. Ustanovila sta društvo Družina in Življenje (DiŽ). Besedo Življenje v imenu društva sta zapisala z veliko začetnico (Jn 14,6), kar predstavlja Božjo dimenzijo zakonskega in družinskega življenja. Dani se je takoj popolnoma posvetil temu poslanstvu, Vilma pa je ostala še nekaj časa zaposlena, poleti 2000 pa je tudi ona dala v službi odpoved in se posvetila le poslanstvu skupaj z možem.

Leta 2019 sta prejela tudi najvišje slovensko cerkveno priznanje – odličje sv. Cirila in Metoda. Lani je društvo praznovalo dvajsetletnico delovanja in DiŽ je na YouTube objavil posnetek pogovora z Danijem in Vilmo https://www.youtube.com/watch?v=qpM4rZwfE60. Poseben pogovor so posneli tudi pred kratkim, ko sta zakonca prejela najvišje papeško odlikovanje pro eclesia et pontifice https://www.youtube.com/watch?v=onPbstteoj4. Ta dva in druge pogovore lahko poslušate, zato bodo tukaj nekoliko drugačna vprašanja in druge teme.

Kratek pogled na čas delovanja v politiki

Dani je bil na začetku slovenske državnosti mandat in pol župan občine Krško. Da se je za to lahko odločil – pravzaprav sta se odločila skupaj z Vilmo –, je bil zagotovo pomemben njegov osebnostni razvoj. Posebej bi izpostavila študentska leta in druženje v katoliški verski skupini Mozaik. V zvezi s tem časom in osamosvajanjem je povedal:

»Večkrat sem rekel: Če bi obstajal takrat, v 70. in 80. letih, vizionar in bi imel na razpolago prava sredstva, bi iz te srenje, iz študentskih skupin, potegnil vsako leto nekaj deset mladih in jih poslal na študij v tujino, kjer se je študiralo drugače kot pri nas. Tam bi jih vzgojili v spoštovanju najprej do samega sebe, da bi znali vrednotiti samega sebe in svoje znanje, dosežke, v naših šolah pa so vzgajali v smislu, da nam ni treba misliti, bo že država mislila za nas. Če bi bilo v času osamosvajanja na razpolago dovolj zaupanja vrednega kadra, ki bi bil usposobljen za vodenje, bi bila tudi lustracija izvedljiva.«

Iz tega kroga je prišlo kar veliko ljudi, ki so še vedno dejavni v družbenem življenju. Vidva v politiki nista več dejavna.

Vilma: Pravzaprav sva. Praviva, da delujeva subsidiarno.

Dani: Skušava ljudi nagovarjati, da mislijo s svojo glavo.

Vilma in Dani Siter sta se spoznala v študentski skupini, kjer so člane oblikovali spoštljivi pogovori o vseh temah

Sta iz različnih delov Slovenije: Vilma iz Leskovca pri Krškem na Dolenjskem, Dani iz štajerskega Vojnika. Kje sta se spoznala? Ko sta Vilma in Dani Siter študirala, je bil študentski duhovnik v ljubljanski nadškofiji Rudi Koncilija. Ko gledata nazaj, kaj vama je dalo druženje v študentskih skupinah in kako gledata na to obdobje?

Dani: Spoznala sva se v študentski verski skupini Mozaiku, bila sva študenta, jaz sem bil leta 1973 zagotovo že pri tej skupini. Takrat še nisem bil resen študent. Skupino je vodil jo Rudi Koncilija, voditelj Medškofijskega odbora za študente (MOŠ). V tej skupini sem res našel svoje mesto. Takrat je bilo dovolj duhovne ponudbe za študente. Tisti, ki smo prihajali iz bolj podeželskega, vendar krščanskega okolja, smo tam našli svoje zatočišče. Prihajali smo iz vseh slovenskih pokrajin. Čudovito je bilo.

Rudi Koncilija je bil takrat še mlad. Bil je zelo širok in odprt za vse nas. Dovolil nam je, da smo izživeli svoje talente in jih tudi vnovčili. Znal je pravilno delegirati, tako da smo se čutili povabljene in sprejete in smo aktivno sodelovali pri dejavnosti skupine, posvojili smo študentsko skupino. Že kot gimnazijec sem bil v Ljubljani in sem takrat našel to študentsko skupino. Po njeni zaslugi sem se obdržal. Izgubil bi se, če je ne bi imel.

Med sošolci na gimnaziji na Šubičevi ulici nisem imel pravih prijateljev. Bil sem reven, oni so bili pa večinoma otroci vplivnih staršev. Nisem imel drugega kot dobro voljo, ki sem jo lahko širil med druge ljudi. Našel sem se z igranjem kitare in petjem. In to je bila moja identiteta. V skupini sem bil lahko tak, kakršen sem bil. Nihče ni nikogar gledal zviška, počutili smo se varne drug ob drugem.

Oblikovali so nas pogovori. Če smo govorili o različnih temah od ljubezni, lepote, prijateljstva, o mladih fantih in dekletih, so bili ti pogovori spoštljivi in so v nas prebujali drugačen pogled, kot je bil pogled ulice, ki je bila že takrat promiskuitetna. Bili smo vodeni v spoštljivem in krščanskem duhu rasti in vrednotenja stvari, časa, prostora, odnosov. To je pustilo na nas največji pečat.

Tudi Vilma je študentsko skupino čutila kot varovalko

Vilma: Jaz sem bila pa najprej pri Štajercih, skupino je vodil jezuit p. Vital Vider. Ja, Dolenjka pri Štajercih. Kdaj sem prišla k Mozaiku, kjer sva se spoznala, se niti ne spomnim. Študentsko skupino sem čutila res kot nekakšno varovalko. Kdor se ni ujel v mrežo varnosti, je odtaval proč od vere in se izgubil na poteh nesmisla ali kot stalen iskalec. Za nas je bil to duhovni dom, kjer smo rasli in se razvijali v medsebojnih stikih ob duhovniku, ki je pomenil varen patronat. Je bil kot pastir. Na nas so vplivala tudi romanja, ko smo romali v Taizé. To najbolj poveže ljudi. Dovolil nam je izkusiti Božjo veličino, Božje varstvo. Na teh potovanjih sem našla samo sebe in se počasi sprejela, kakršna sem.

Na seminarju Katoliške karizmatične prenove se je je dotaknilo to, da jo Bog ljubi, čeprav ima ona o sebi slabo mnenje

Spoznali smo se pri Katoliški karizmatični prenovi, nekaj časa smo bili skupaj v molitveni skupini … Kako sta prišla do KKP? Kako gledata na ta duhovni tok in kaj vama je dal?

Vilma: Prek Toneta Marinka, ki je bil kaplan v Leskovcu in je imel na nas, mladince, močan vpliv. Naju s sestro Davido je povabil na prvi sedemtedenski seminar Katoliške karizmatične prenove, ki je bil maja 1977 v Kamniku. Dani je bil takrat v vojski. To, kar se je dogajalo na seminarju, se me je res dotaknilo. Doživela sem notranje spreobrnjenje, oseben Božji dotik in klic: Ali me ljubiš? Sedem tednov sva se vozili na ta srečanja, kjer smo se pogovarjali o osnovnih krščanskih temah. Spomnim se, kako me je zadel govor o Božji ljubezni do nas. Da je bila Božja ljubezen do človeka tako močna, da je Jezus prišel konkretno za mene na svet in umrl. To sem res osebno doživela.

Na vsakem srečanju smo dobili za domačo nalogo svetopisemske odlomke za vsak dan. Nekega večera sem tako brala odlomek Jer 31,3: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.« Takrat se mi je zdelo, da se je Sveto pismo odprlo prav zame: »Da Ti mene poznaš, da me ljubiš? Mene?«

Takrat sem imela zelo slabo samopodobo niti nisem živela tako, kot sem mislila, da bi morala; bila sem prestrašena in se nisem upala izpostavljati nikjer. Zame so bili vsi drugi, tudi moji kolegi in člani študentske skupine, več vredni kot jaz, jaz sem bila vedno tiho – da me ja ne bi kdo opazil ali pa kaj vprašal. Poleg tega sem se tudi skoraj vsak dan sprla s svojo sestro Davido, s katero sva živeli in študirali skupaj v Ljubljani.

Ko ga je  povabila, je Jezus vstopil v njeno življenje in ga spremenil

Zato sem bila tako začudena nad tem, da me Bog ljubi, mene osebno, da me sprejema takšno, kakršna sem. Dojela sem, da me vabi v oseben odnos, da ni dovolj le tradicionalna vera, ki sem jo dobila od staršev. Želi, da mu odprem srce, da bo on naredil vse te spremembe v meni, ki si jih tako zelo želim. Sprevidela sem, da nimam česa izgubiti. Odprla sem mu srce in rekla: Pridi. In je prišel. Kako vem, da je prišel? Stvari v življenju so se mi bistveno spremenile na področjih, kjer sem si želela sprememb, tako da sem vedela, da nimam zaslug za to.

Predvsem se je spremenil moj odnos do Svetega pisma, ki sem ga dojela kot ljubezensko pismo Boga človeku. Postalo je moja prioriteta in avtoriteta v življenju. To odločitev sem sprejela na tem seminarju in še vedno velja. Zaznamovala je moje življenje. Poleg tega se od takrat naprej nisem nikoli več sprla s sestro.

Dani je imel med služenjem vojaškega roka prave duhovne vaje

Dani: Hoditi sva začela na silvestrovanju skupine Mozaik v Šentlambertu 1976/77, čeprav sva že dve leti gradila prijateljstvo in sva bila veliko skupaj. Zadnji dan, preden sem šel v vojsko, sva šla na Kurešček, čeprav so bile tam le razvaline cerkve. Tiho sva bila, ker sva vedela, da sva zadnji dan skupaj. Potem sem kar začel moliti očenaš. Počasi sva ga zmolila in to naju je zelo povezalo. Dojela sva, da je to najin skupni imenovalec, najin oporni steber. Nič si nisva obljubljala.

Zgodilo pa se je, da sva si začela vsak dan pisati. Moji vojaški kolegi niso mogli verjeti, da mi po nekaj mesecih še vedno piše. Ne le to, njena pisma so bila vedno daljša, saj mi je pisala tudi o seminarju in mi na roke prepisovala svetopisemske odlomke, ki so se je dotaknili. Ta pisma imava še vedno shranjena in jih bova brala, ko bova stara, in se smejala.

Dani je ugotovil, da Jezus zna pristopiti tako k ženskam kot k moškim

Prvič me je nagovorilo Sveto pismo z besedami, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust (Mt 4,4). Spoznal sem, da se telesno hranim z dobro vojaško hrano, za dušo preberem kakšno knjigo ali poslušam glasbo, kaj pa duhovno? In sem ugotovil, da je hrana za duha Božja beseda, ki sem je bil trakrat deležen prek Vilminih pisem. Ko sem prišel iz vojske, sva hrepenela, da bi se lahko čim prej poročila. Boga sva prosila, naj nama priskrbi stanovanje – odgovoril je v treh tednih. V tem stanovanju se je res zbirala hišna cerkev, saj smo se po trikrat na teden zbirali k molitvi. To je povezano tudi z najinim vstopanjem v Katoliško karizmatično prenovo. Takrat sva sodelovala s Tonetom Marinkom in postala skupaj s še nekaj drugimi pričevalca na seminarjih in srečanjih.

V času duhovne lakote sta se Vilma in Dani Siter družila tudi s protestanti, a se ni dolgo obneslo

Kam vse vaju je vodilo iskanje duhovnega in kako sta presojala, ali je nekaj prav ali ne?

Vilma: Najino življenje v tem času je zaznamovala duhovna lakota. Hrepenela sva po tem, da bi se pogovarjali o Bogu, molili skupaj, imeli duhovna doživetja. Takrat smo imeli skupna srečanja tudi s slovenskimi protestanti, zlasti z baptisti in binkoštniki. Tudi katoliški duhovniki so prihajali zraven. Hlastali smo po duhovni globini, po molitvi, po svetem, Božjem. Tako močno je bilo, da je zapolnjevalo vse najino hrepenenje.

Baptistični pastor je počasi postal tendenciozen in hotel, da izstopimo iz Katoliške cerkve in se damo znova krstiti. Zaradi tega sva zelo trpela. Nisva mogla zapustiti svoje skupnosti, čeprav nama ni dajala vsega, kar sva potrebovala.

Dani: Za pravo odločitev o tem sva veliko molila. Takrat sva že sodelovala z ameriškimi misijonarji. Z nama sta delala zakonca Ray in Marf Meister in tudi njiju sva vprašala za mnenje. Ray je rekel: »Ne sprašuj mene, nisem Sveti Duh. Molita in prosita Svetega Duha, naj vama razodene, in potem bodita poslušna.« Potem se nama je odprlo Sveto pismo pri Heb 10,24: »Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.«

Prav obesila sva se na to vrstico. Potem sva začutila tudi, da nama Gospod veliko daje in da sva to dolžna dajati naprej ljudem, ki nimajo takih možnosti in priložnosti, da bi se srečevali s takim spektrom ljudi, da bodo tudi oni spoznali, kaj vse je Jezus storil za vsakogar od nas in zakaj je tako pomembno, da vsak osebno reče Jezusu svoj Da; da bodo tudi zaživeli v osebnem, pripadnem odnosu z Jezusom.

Ko sta Vilma in Dani Siter začela poklicno pot in družinsko življenje, se njuna duhovna rast ni ustavila

Vilma: Ko sva končala študij in se preselila v Krško, kjer sem imela v Zdravstvenem domu štipendijo, so se stvari precej spremenile za naju, ker sva morala sama poskrbeti za svojo duhovno rast. Jaz sem se še bolj oklenila Božje besede. Nisem si upala iti v službo, ne da bi Gospodu izročila dan. Vsak dan sem vstajala eno uro prej, da sem lahko ta čas posvetila Gospodu. V Krškem sva dobila stanovanje in začela živeti družinsko življenje, nikoli pa nisva pozabila naboja, ki sva ga dobila v KKP in pri bratih protestantih. Kolikokrat sem v ambulanti ljudem govorila o Bogu. V vseh dvajsetih letih, kar sem delala kot zdravnica, me ni bilo nikoli sram govoriti o Bogu.

Dani: V življenju kristjana je najpomembnejše izkustvo Božjega dotika: Jezus je živi Bog in Sveti Duh je živi Bog, ki živi v nas in deluje po nas, če mu dovolimo. Iz tega izhaja tudi moja definicija, kdo je kristjan: to je človek, ki dovoli Svetemu Duhu, da v njem živi in dela.

Tako kot s KKP ju je tudi z ameriškimi laiškimi misijonarji seznanil duhovnik Tone Marinko

Odkar vaju poznam, sta povezana z ameriškimi laiškimi misijonarji, ki so bili pripadniki različnih krščanskih denominacij. Tudi za delo z zakonskimi pari sta se usposabljala s pomočjo ameriške organizacije FamilyLife. Kako sta prišla v stik z njimi in kaj so vama dali?

O tem sta govorila izmenično, pravzaprav vsak kak stavek ali nekaj besed.

Američane je k nama pripeljal Tone Marinko, ki je študiral ekonomijo v Ameriki in tam spoznal karizmatično prenovo in se povezal z organizacijo, ki se je imenovala Agape. Po končanem študiju ekonomije je vstopil v ljubljansko bogoslovje in postal duhovnik. Ta organizacija je že z drugim imenom prišla v Evropo in vzpostavila center na Dunaju. V tej skupini je bila tudi neka sošolka Toneta Marinka s študija v ZDA, in ko so razmišljali, ali poznajo koga, ki bi jim lahko pomagal priti v Jugoslavijo, se je spomnila nanj. Vzpostavila je stik z njim, Tone pa jih je pripeljal k nama in skupaj s sestro Davido smo bili njihov prvi stik v Jugoslaviji. Predstavil nam jih je kot laiške misijonarje.

Na prvem srečanju smo se ves večer pogovarjali o odlomku Mt 28,18–20, ko Jezus pred vnebohodom naroči učencem, naj naredijo vse narode za njegove učence. Takrat smo poznali, da smo poslani, da pridobivamo in poučujemo njegove učence. Še utrdili so nas v prepričanju, da je temeljnega pomena, družiti se z Jezusom vsak dan. To sva imela v glavi vedno, tudi potem, ko sva se preselila v Krško. Najprej sva šla živet v blok, ker sva si rekla, da ne bova gradila hiše, ker ne veva, kam naju bo Bog poklical. Bog je vedno vodil najine poteze: ko sva se tega zavedala in ko se nisva.

Ray in Marf, ki sta ju poučevala, sta se jima v celoti prilagodila, zato sta jima Vilma in Dani Siter zaupala

Američani imajo učenčevstvo, discipleship rečejo temu, zelo izdelano. V tistih treh letih smo res močno duhovno rasli. Učenčevstvo se vedno dogaja v osebnem delu. Tudi Jezus je tri učence posebej učil: Petra, Jakoba in Janeza. Lahko bi rekli, da je vzpostavil mrežni marketing. Ray in Marf sta hodila tri leta z Dunaja samo za naju in Davido (Vilmina sestra). Ray in Marf sta bila posebna med protestanti, vstopala sta v najine škornje. V Leskovcu sta šla vedno z nama k maši. Jaz (Dani) sem šel vedno pred mašo v zakristijo prosit župnika, če si lahko izpišem odlomke, ki so se brali pri maši, da sta lahko sledila in smo se potem lahko pogovarjali o njih.

Nista bila tendenciozna glede Cerkve ali denominacije, ampak je bil njun cilj, da okrepita naju, da bova bolj gorela, bolj žarela, da bova lahko vžgala druge. V teh treh letih sta naju naredila samooskrbna glede prebiranja Svetega pisma in življenja po Božji besedi. Vendar je protestantov, ki bi bili tako široki in predani delovanju Svetega Duha, zelo malo. Zaradi njunega odnosa sva jim zaupala.

Dani: Po njihovem scenariju bi se jim morala že v letu 1981 pridružiti kot polno zaposlena. Takrat sva bila povabljena v ZDA na usposabljanje za laiške misijonarje, za kar so nama plačali vse stroške. Vendar pa je Bog stvari drugače obrnil. Takrat se je v Beogradu vzpostavil uradni center te organizacije za Jugoslavijo, kar je bilo pa za naju v določenem smislu dlje, kot če bi šla živet v Vancouver, tako da se takrat nisva odločila za pristop.

Potem je življenje teklo drugače, dokler Vilma in Dani Siter nista šla na simpozij v Budimpešto

Verjetno sta se ves čas zavedala, da vaju niso pripravljali kar tako. Moralo se je začeti delo, za katero sta se usposabljala …

Dani: Decembra 1998 se mi je končal mandat župana, nato sem nekaj časa iskal primerno delo, nekaj časa sem bil v bolniškem staležu zaradi križa, potem pa so mi ameriški misijonarji sporočili, da so vzpostavili center v Sloveniji, in me vprašali, ali bi bil pripravljen prevajati gradivo. To sva sprejela kot Božji odgovor na molitev, saj je bilo to delo meni pisano na kožo, v tem sem se res našel.

Potem se je pa zgodilo leto 2000, ko je bil simpozij v Budimpešti, kamor sem bil povabljen najprej le jaz, Vilmo sem pa vzel s sabo kot turistko, nakar so tudi njo povabili zraven. Potem sva razločevala (preverjala, ali je zamisel od Boga ali ne), pravzaprav je Vilma razločevala, in postala sva člana te mednarodne organizacije, ki naju je na začetku tudi finančno podprla. Prvo leto je bila finančna podlaga stoodstotna, potem pa pet let vsako leto dvajset odstotkov manj, tako da sva julija 2006 dobila zadnji dogovorjeni znesek. Od takrat naprej sva samostojna, prijateljsko še vedno sodelujemo z organizacijo FamilyLife: če potrebujeva strokovno ali kako drugo pomoč, ne finančne, smo še vedno dobrodošli in imamo na razpolago, kar potrebujemo in kar mislimo, da bo lahko nagovorilo naše može in žene.

Vilma je za to, da se odloči za poslanstvo – delo s slovenskimi zakonci, dobila močno duhovno spodbudo

Vilma: Zelo močno doživetje z Bogom sem imela že takrat, ko je Dani prevajal zanje in mi še na kraj pameti ni padlo, da bi pustila službo. Kake tri tedne pred tem simpozijem v Budimpešti sem v jutranji molitvi začutila, kot da mi Jezus postavlja vprašanje: Ali me ljubiš? Kako daleč bi bila pripravljena iti z menoj? Ko sem prvič to zaslutila, sem rekla Jezusu, da ve, kako daleč bi bila pripravljena iti. To vprašanje se mi je pojavljalo več dni zapored.

Takrat sem delala v ambulanti na Senovem in sem se tja vozila z avtom, tudi obiskovala bolnike na domovih. In ko sem se vozila po pokrajini, me je nekaj začelo motiti. Bil je januar, zima brez snega, vse v pokrajini je bilo suho, sivo, brez življenja. Več dni zapored me je to motilo. To se mi je zdelo čudno, ker mene v naravi nikoli nič ne moti. Uživam v naravi, kakršna je. Prepoznala sem, da to ni od mene, in vprašala sem Gospoda, ali mi hoče kaj povedati. Spomnim se točno, kje sem se peljala v tistem trenutku. Dobila sem odgovor: Slovenija je suha. Seveda tu ni bila mišljena le narava, ampak v duhovnem smislu.

V tistem tednu smo se usedli v avto in šli v Budimpešto. Srečanje je bilo v prvi vrsti namenjeno učiteljem in tistim, ki delajo z mladostniki. Z nama sta šla še dva profesorja. Začela sem jim razlagati, kaj se mi v jutrih dogaja. Prva slika pa, ki sem jo videla projicirano na zidu, je bila slika prerije. In ko sem tisto sliko zagledala, so me spreleteli mravljinci in sem si rekla: To je to. Nad njo pa napis: »Bodite pionirji v umazanih škornjih in z nasmehi na obrazu.« To je bilo razumljeno kot: Hodite, kjer ni še nihče.

Poleg duhovne spodbude je potrebovala tudi podporo nekaterih ljudi, kar ji je zelo olajšalo nadaljnje razločevanje

Za Vilmo je bilo to doživetje tako močno, da ji še vedno pridejo solze v oči, ko pripoveduje o njem. Na tem simpoziju je dojela, da se pri delu redno srečuje s problemi, o katerih so govorili na simpoziju, in da vedno le gasijo požare. Na koncu simpozija je pristopil k njej eden od organizatorjev z vprašanjem, ali bi se bila pripravljena pridružiti Daniju in se v celoti posvetiti temu poslanstvu, dali so ji pa pet mesecev časa. O tem se je posvetovala z več ljudmi, ki so imeli pomembno vlogo v njenem življenju, nazadnje pa še z domačim župnikom.

Od tu naprej sta tudi govorila izmenjaje, vsak kak stavek ali nekaj besed.

Najtežje mi je bilo pa srečanje z domačim župnikom. Že prej mi je neki duhovnik rekel: »Domači župnik ti bo prerok, pa naj je svet ali ne.« Preden smo se srečali, sem delala devetdnevnico. Potem sva ga povabila domov, sedli smo pred hišo in povedala sva mu celo zgodbo, nakar je rekel: »Vilma, to je pa tako, kot če bi mene Bog poklical v misijone. Moral bi iti, sicer ne bi bil miren.« Dodal pa je še: »Če bosta to delala, morata pa imeti tim okrog sebe in morata iti škofu povedat, kaj mislita delati.« In v enem tednu sva bila midva pri nadškofu dr. Francu Rodetu. In on je na koncu rekel: »Karkoli bosta storila za naše zakonce in družine, bo dobro. Pojdita.«

Dobila sva zelo jasne potrditve, kar je bilo zame veliko olajšanje, saj so se potem, ko sem pustila službo, zame začeli težki časi. V takem primeru izgubiš identiteto, kakršno si imel prej zaradi pozicije in dela. To ni lahko. Govorili so mi, da sem se s kruhom skregala, kaj mi je bilo, se mi je zmešalo … Potrditve, ki sem jih dobila, so bile zame odločilne.

Kljub vsemu sta bila za organizacijo, v kateri so večinoma pripadniki protestantskih denominacij, preveč katoliška

Ko sva se odločila za to pot in ko sva se peljala v Budimpešto na pogovore z ljudmi, ki presojajo, ali naju bodo sprejeli v ekipo ali ne, sva se dogovorila, da bova jasno postavila pogoj, da greva na to pot le v primeru, da lahko še naprej verjameva, da je Jezus živo prisoten v evharistiji. Če bodo zahtevali, da morava prevzeti protestantsko gledanje, ne greva v to. Ampak so nama pritrdili, neka oseba pa nama je svetovala, naj delava le v Katoliški cerkvi.

Ko se je pa leta 2006 končalo finančno sodelovanje, so naju v FamilyLife prosili, naj se odpoveva članstvu v njihovi organizaciji, ker sva preveč katoliška. Povabili so naju, naj obiščeva poljske katoličane, člane njihove organizacije, in tam sva videla, da se s takim pristopom ne moreva strinjati. Še enkrat sva odšla v Budimpešto, kjer smo se dokončno prijateljsko razšli.

Nikoli nama ni bilo žal, da sva ostala katoličana, saj bi v nasprotnem primeru ne imela možnosti, da spregovoriva katoliškim zakoncem. Še tako so nama očitali, da sva protestanta, ker so naju usposabljali protestanti: marsikateri župnik nama ni dal možnosti, da bi spregovorila v njegovi župniji.

Draga Vilma in Dani, hvala za vajino odkritost in za pričevanje. Predvsem pa hvala Bogu, da vaju je poklical na to pot in vaju vodi.