Je aktivni državljan oziroma državljan K. Upokojenec, ki ne miruje. Borec za pravico in trn v peti političnemu in pravosodnemu sistemu. Vilija Kovačiča smo Slovenci bolje spoznali v zadevi o zakonu gradnje TEŠ 6. Lani je sprožil referendum o drugem tiru in se kasneje pritožil, da je bil ta neustaven. Slednje je naposled ugotovilo tudi ustavno sodišče. Kakšne so posledice “lažirane tekme” se ve, pravi Kovačič. Kar spomnite se, kako je pri nogometu …
Že v 60-ih letih prejšnjega stoletja ste se borili za socialno enakopravnost takratnih študentov. Je bilo v tistih časih civilna družba bolj aktivna? Je bilo več gibanj, kolektivnega izražanja nezadovoljstva?
V svetu je bilo takih družbenih gibanj gotovo mnogo več. V Franciji se je tedaj odvijala “revolucija”, po kateri je odstopil Charles de Gaulle in majhen “pljusk” tega “vala” v Franciji je zajel tudi Slovenijo. Danes živimo v dobi preobilja in družba ni več tako eksplozivna, kot je bila takrat. Z malo denarja pač živiš na robu in ljudje so se s tem sprijaznili, namesto, da bi se uprli, ker bi lahko živeli bistveno bolje pa tega ne uvidijo. Družba je dandanes bolj pasivna, čeprav je možnosti več. Je pa tudi več lenobe, več uspavanih ljudi, pa tudi več takšnih, ki so zadovoljni z minimumom. Ta minimum morda res ni ogrožujoč za eksistenco, je pa slab za družbo kot celoto. Ni več kritične mase, če izstopiš iz množice, se ti celo posmehujejo, češ: »Kaj se pa greš?! Saj ti nič ne manjka.« Tisti, ki jim nič ne manjka, bi morali poskrbeti, da tudi drugim kasneje ne bo nič manjkalo.
Kako se vam zdi, da se je življenje od tistih dni pa do danes spremenilo? Če se osredotočiva na družbeni kontekst, vrednote med ljudmi …
Že materialno gledano se je bistveno, bistveno spremenilo. Ne gre za to, da smo takrat “tako krasno živeli”, samo vedeli nismo, da živimo slabo, ker je bila družba komunikacijsko zaprta. Današnje preobilje pa je čisto nekaj drugega. Poglejte, kako odmetavamo odpadke. Ne skrbimo za okolje, za vse se nam fučka! Tudi oblast za to ne skrbi, ker skrbi samo za zunanje učinke za ohranitev oblasti. In tu je problem. Oblast je od danes do jutri in se ne zaveda, da bo tudi tega enkrat konec in ko bo, se bo uspavano ljudstvo zbudilo. Ko sem bil jaz mlad, smo bili ljudje bolj solidarni. Sploh nismo vedeli, kako živi takratna super elita, zato smo bili “srečni”. Kakšnih večjih ambicij v tistih časih nismo imeli, saj nam niti niso bile dosegljive, kot so nam sedaj. Zahodni svet je bil za nas nekaj eksotičnega, divjega, spoznavali smo ga le skozi filme. Danes pa kar vsi povprek želijo biti del zahodne Evrope, del Amerike in tako naprej. Tako je tudi zaradi medijev, ki ljudem prinašajo varljivo sliko. Tudi tam ni tako enostavno uspeti, dejstvo pa je, da lažje, kot denimo v okolju, kot je naše. Za mnoge je to povod da odidejo in odidejo najpogosteje naši intelektualci, še zlasti tehnična inteligenca.
Govoriva o begu možganov?
Tako je. To postaja vse večji problem. Pri nas ne velja načelo enakih možnosti. Naj poudarim, da sem sam proti enakosti. Sem pa za enakopravnost, kajti enaki ne bomo nikoli, enakopravni pa smo lahko takoj. Potrebujemo le sistem, ki bo to enakopravnost omogočil in sankcioniral kršitelje.
Leta 2012 ste ustanovili društvo z imenom Davkoplačevalci se ne damo. Čemu?
Takrat zato, da smo se uprli gradnji TEŠ 6. V imenu društva sem zbiral podpise za referendum, želeli smo ustaviti dolgoročno nesprejemljivo investicijo. Do današnjih dni se je društvo borilo proti korupciji. Ne na splošno, temveč v konkretnih primerih. Načelnega boja in blefa je dovolj! Borimo se lahko le v konkretnih situacijah. Če je kaj primerno za obravnavo, so to gotovo investicijski državni projekti, kjer je posredi javni denar, nadzora pa praktično nobenega. Z društvom se torej borimo proti nespametnim investicijam oziroma neumnostim. Korupcija je namreč velikokrat možna kot posledica neumnosti same investicije.
Že v začetku ste z društvom torej zbrali dovolj podpisov za sprožitev referendumskega postopka glede gradnje TEŠ 6, a do njega vendarle ni prišlo.
Moje podpise so diskvalificirali, ker so bili nekateri ljudje podpisani z domačimi imeni. Denimo “Tone” namesto “Anton” in podobne neumnosti. Ustavno sodišče je o zadevi sodilo, brez da bi ugotavljalo dejansko stanje. To je za moje pojme res velika blamaža ustavnega sodišča! Danes mnogi vidijo, da sem imel prav.
Nazadnje pa ste zbrali več kot 48 tisoč podpisov in sprožili referendum o drugem tiru, ki se ga je udeležila le pešcica volilnih upravičencev. So Slovenci s tem dokazali, da jih ta tema ne zanima?
To je samo predpostavka, posledica antireferendumske propagande. Če bi jaz imel take možnosti, kot jih ima vlada za pozivanje na referendum, bi že spravil ljudi na volišče! Vlada in vsa humanistična kvazi inteligenca med ljudmi prodajata idejo, da so referendumi nepotrebna neumnost.
Kakšno vlogo pa imajo pri tem mediji?
Velikansko; mediji to posnemajo, mene se ni smelo objavljati. In tudi ta inteligenca ne bi imela nobenega vpliva, če za seboj ne bi imela medijev. Taka je medijska politika. Tudi nazadnje so povsod trdili, da tema ni primerna za referendum, da gre za vprašanje stroke … S tem se strinjam, seveda je vprašanje kot naročeno za stroko, ampak problem je, da stroka ni smela blizu. Stroka je bila “povožena” , kar se je videlo v državnem svetu, zato smo o drugem tiru nazadnje na srečo vendarle odločali državljani!
Šele pred kratkim je ustavno sodišče vendarle ugotovilo neustavnost v zakonih o referendumu in ljudski iniciativi ter o volilni in referendumski kampanji, na kar ste sami ves čas glasno opozarjali. Je to končno zmaga demokracije?
Pritožil sem se na rezultat referenduma, ki ga ne priznavam, saj razmere niso bile demokratične, za obe strani vsaj približno enake. Tukaj ne gre za moralno, temveč efektivno zmago, za katero se konec koncev borim. Borim se za to, da se ta projekt ustavi in ustavil se bo samo, če bo zakon suspendiran. To se lahko zgodi le z referendumskim rezultatom. Ta odločitev sodišča zdaj je prehodnega značaja. O tem, ali je bil referendum veljaven, bo odločalo vrhovno sodišče.
Če torej to razsodi, da je bil lanski referendum neustaven …
… ga bomo pač morali ponoviti! Glejte, pri tem je tako kot v nogometu. Če se izkaže, da je bila tekma lažirana oziroma da pogoji niso bili ustrezni, tekmo ponovijo. Ali pa registrirajo rezultat s tri proti nič za nasprotno stran. Tudi to je športna tekma! Vlada sicer govori o enakosti, a sam se nikoli ne bi šel take “enakosti”, da bi z nekom tekel na sto metrov na 20 metrov krajši progi. Za etično vlado pa je to normalno!
Mislite, da bo končna odločitev sodišča lahko neodvisna od politike?
Neumne bi se delali, če si ne bi priznali, da so sodišča podvržena vplivu politike. Takšnega stanja ne odobravam, proti temu se borim. To ni le borba za ta referendum, to je borba za demokracijo! Predvsem pa upam, da bo zmagal razum, ker je ta projekt – tak kot je, škodljiv.
Imamo v Sloveniji, po vašem mnenju, dovolj referendumov? Jih je celo preveč?
Državljanskih referendumov je bilo v 25-ih letih zelo malo. Pobudniki referendumov so bili sindikati in politika. Še do nedavnega je obstajala možnost, da je 30 poslancev vložilo zahtevo za referendum neposredno, brez 40 tisoč podpisov. Temu sem nasprotoval in je bilo ukinjeno, vendar ne zaradi mene. Velikokrat se govori, da je referendumov preveč, toda državljanskih je absolutno premalo. A huje je to, da se rezultati referendumov niti ne spoštujejo več. Govorim o nedeljskem delu trgovin. Ljudje so izglasovali, da naj bi bile trgovine ob nedeljah zaprte, a se to še danes ne upošteva. Treba pa se je zavedati, da je vsako referendumsko vprašanje tudi politično vprašanje. Odločali smo že o državnih investicijah, projektih, tudi družinskem zakoniku in ostalih pomembnih temah, ki so vse po vrsti politične. Ljudje v Sloveniji pa smo okuženi s sindromom, da politika ne sme biti zraven. Ampak politika je povsod, po naravi stvari!
Kot ste že omenili, se z društvom borite proti neupravičenim državnim investicijam. Imate občutek, da ste bili do sedaj uspešni?
Glejte, že ceno investicije za drugi tir sem znižal za milijardo, če se pošalim. Vlada je ves čas zavajala ljudi in sporočala vsakič drugo ceno. Enkrat so govorili o milijardi in pol, spet drugič o 900 milijonih. To se ne dela. Zato se je naše geslo na referendumu glasilo Proti dvojni ceni za enojni tir. Mi smo sicer za dvojni drugi tir in to za trikrat nižjo ceno, kar je izvedljivo, in seveda za dvakrat hitrejšo izgradnjo ter brez škode za okolje.
Se davkoplačevalci dovolj zanimamo za to, kaj in zakaj plačujemo?
Za male fičnike morda. Pravi halo je denimo izbruhnil v zvezi z dodatki za pripravljenost na univerzi. To zgodbo so mediji “gonili” pet mesecev. Za primere, kjer odtekajo milijoni ali stotine milijonov, pa ni resničnega zanimanja.
Ali se kot posamezniki, kot državljani sploh lahko borimo proti korupciji?
Že to, da bi odšli na referendum, je borba. Če bi tam v zadostni meri glasovali proti sporni zakonodaji, bi bilo bolj preprosto. Lahko bi tudi priskrbeli donacije, da bi se kampanje sploh lahko financirale. Veste, sam sem bil v kampanji revež.
V preteklosti se se oglašali tudi s pobudami, da bi spremenili slovenski volilni sistem. Kako?
Tako, da bi ga napravili dostopnega državljanom. Mislim predvsem na to, da bi državljan lahko predlagal samega sebe, brez da bi bil odvisen od politične stranke. Sicer sem pa sam za kombiniran volilni sistem, torej pol proporcialno in pol večinsko, s tem, da bi moral biti večinski del odprt za neodvisne (samo)kandidate. Stranke naj seveda ostanejo, saj so hrbtenica demokracije, vendar ne smejo biti absolutno prevladujoče, kakor so sedaj. To lahko vodi le v oligarhijo, ne pa v sistem, kjer naj bi odločali volivci. Referendumi bi morali postati korektura oblasti med štiriletnimi mandati. Le tako bi se oblast bala ljudi in ne obratno.
Ampak največji problem je hlapčevska miselnost, alternative pa niso dovoljene, zato gre ogromno energije, da se sploh zastavi vprašanje, ki pride v javnost. Nimamo humanistične inteligence, ki bi bila prisotna v vodilnih medijih ob takih temah, če pa slučajno pride do tega, je to neopazno. Bi se pa na veliko kregali za pravopisne napake! Največji problem pa je strah novinarjev za eksistenco. Za raziskovalne novinarje bi najprej predlagal univerzalni temeljni dohodek (UTD).
Povejte mi, s čim se ukvarjate, kadar se ne borite proti krivicam v tej državi?
Na Krasu imam vikend in velik vrt. Kolikor mi čas dopušča, rad delam z zemljo. Narava mi veliko pomeni in srce me boli, če vidim, da se uničuje. Sicer pa berem, informiran sem z vseh strani. Veliko sem tudi hodil v hribe, pogosto sem smučal. Zdaj raje preživljam čas na Krasu, a ne toliko, kot si želim. Pogosto je tako, da moram biti tukaj, saj se glavne stvari dogajajo v Ljubljani.
