Viganòjeve obtožbe pod vatikanskim drobnogledom 

1
373

Ko sem pred kratkim poslušala pričevanje Kavanaughove tožnice Fordove o domnevnem spolnem nadlegovanju, mi je v uho padel njen odločen odgovor, da je 100% prepričana, da je bil napadalec na domači zabavi prav on in nihče drug. Sredi močvirja zamegljenega spomina kot skala trdna jasnost. Ista dinamika se je zgodila ob eksploziji prvega Viganòjevega pisma, ko se je sredi naše relativistično zabrisane cerkvene pokrajine kar naenkrat pojavil monolit – reforme papeža Frančiška ne damo, češ da tisti, ki širijo govorice o spolnih zlorabah in grdobah vseh grdob, celo zahtevajo odgovore, v resnici seveda rušijo papeževo politiko, ki bo potegnila cerkveni voz iz večstoletnega mrtvila.

In res se je Cerkev od avgustovskega poleta iz Irske, na katerem je papež zagotovil, da ne bo povedal o Viganòjevem poročilu niti besedice več, uradno zavila v molk. A pod kopreno zaukazane tišine je brbotalo in šušljalo, namigovalo in ugibalo, skratka, od vrha dol se je skoraj v nekakšnih kodah govorilo o žvižgaču, ki je preprosto povedal preveč. Vmes se je iz ubežništva oglasil sam Viganò, ki je še enkrat pred Bogom prisegel, da ga pri vsem skupaj žene želja po očiščenju Cerkve in da so dokumenti, ki bi podkrepili njegovo pričevanje, v rokah prefekta za škofe Marca Ouelleta (TU ). Pa se je dejansko izzvani kardinal oglasil s pismom (TU), datiranim na praznik Rožnovenske matere Božje in v njem (verjetno nehote) potrdil Viganòjeve trditve, da so obstajali Benediktovi ukrepi, ki so omejevali McCarrickovo javno delovanje (TU), vendar je po njegovem na osnovi osebnih stikov in pregleda dokumentov hkrati jasno, da je šlo bolj za besedno komunikacijo, s katero so želeli cerkveni uradniki zajeziti javni škandal, kazenskih sankcij, jasno izraženih v pisani obliki, pa ni bilo, in sicer zaradi pomanjkanja dokazov o spolnih zlorabah.

Tako je po Ouelletovem mnenju krivično do papeža, da mu je na osnovi tako mimobežnih obvestil (denimo Viganòjevega sicer ne tako mimobežnega osebnega pogovora, v katerem naj bi na vprašanje o McCarricku, ki ga je zastavil sam papež, odgovoril, da na kongregaciji za škofe obstaja debel dosje o zgodovini njegovega kršenja 6. zapovedi…), očita, da je ravnal neprimerno s tem, da ga je ponovno spravil v obtok oziroma na pomembna mesta odločanja (navsezadnje je znano, da ga je papež Frančišek imenoval za svojega odposlanca za pogajanje s Kitajsko in svetovalca za imenovanje škofov). Pri tem me je iz meglenega morja Ouelletovega pisanja, v katerem se kar naprej čudi nad Viganòjevo strogostjo nad dobrim papežem, ki je pač na osnovi takratnih informacij naredil napako, zbode podatek, da je papeža zdramila šele McCarrickova spozaba z mladoletnikom.

Evo, to je točka popolne jasnosti, opsa, nismo več na nejasnih tleh o tem, kdo je kršil 6. Božjo zapoved (eh, saj imamo usmiljenega Boga, ki itak vse razume, saj nas je ustvaril kot spolna bitja, nekatere celo kot homoseksualna, kajne) ali cerkveno zapoved (zaobljuba celibata, ki pa je navsezadnje zgodovinsko pogojena, ko je Cerkev želela zaščititi svoje finance, kajneda). Ne, to je za vrle prelate očitno megla, ki pa se hitro konča, če se kak klerik spravi na mladoletnika, ne , takrat pa je to zločin. To so najprej razumeli v ZDA, kjer so morali izplačati 3 milijarde dolarjev odškodnin. Šele pritisk na denarnico in pregon s strani civilnih oblasti zdrzne te uradnike v pastirskih oblačilih, za duše in njihovo dobrobit pa jim očitno ni dosti mar. Tako se mi je skorajda zasmilil ubogi škof DiNardo, ko je po celomesečnem moledovanju za osebno avdienco v začetku septembra od papeža odkorakal z dolgim nosom, ko ga je v imenu ameriške škofovske konference prosil, da bi jim Frančišek odobril temeljito preiskavo spolnih zločinov na ameriških tleh (TU).

Mar si je pretreseni škof mislil, da je bilo pennsylvanijsko poročilo zadosti za zdramitev vatikanske kurije, ko pa je že po odzivih vodilnih ameriških kardinalov jasno, da ne gre za neko veliko cerkveno krizo (tako je menil Wuerl, ki, mimogrede, ni več washingtonski nadškof – TU) in da ima papež opravka s pomembnejšimi temami (po mnenju Cupicha, ki zaradi vztrajnih protestov laikov verjetno tudi ne bo več dolgo nadškof v Chicagu) kot so večna pogrevanja spolnih zlorab. Cerkvenim dostojanstvenikom pač ni zločin, da je McCarrick v svojo počitniško hišico redno vozil svoje semeniščnike in jih tam spolno onečaščal in jih kvaril. Saj tudi niso bili zločin vsi homoseksualni incidenti (tudi kardinalski), za katere se papež ni čutil poklican jih soditi, dokler se ni vključila policija zaradi vpletenosti mamil in prostitucije (TU ). McCarrick jim zgleda ni delal večjih preglavic, jim pa je kot predsednik Papeške fundacije prinašal lepe denarje,  s katerim pa se ni vedno gospodarno upravljalo, kar je postalo jasno ob izbruhu primera rimske bolnice, za katero se je papež osebno zavzel, da so jim iz nje poravnali nikoli pojasnjene dolgove (TU).

A dan pred Ouelletovim pisanjem smo bili vendar potolaženi z novico, da preiskava o McCarrickovem primeru navsezadnje bo (TU ). Nekateri neodvisni ameriški katoliški mediji so poročali, da so v Vatikanu vmesni čas molka, molitve in posta za Cerkev izkoristili za izdelavo strategije, s katero bi sedanjega pontifeksa razbremenili Viganòjevih obtožb s tem, da bi preusmerili pozornost na čas vladanja Janeza Pavla II., ko je bil notorični homoseksualni nadlegovalec mladih fantov dejansko promoviran za washingtonskega nadškofa in nato kardinala. Iz varšavskih arhivov naj bi si kurija pridobila korespondenco s papeževo dolgoletno prijateljico Anno-Tereso Tymieniecko, katere naklonjenost naj bi si pridobil McCarrick in si preko nje in tudi z Dziwiszevo pomočjo pridobival točke pri že precej obolelem papežu (TU). Ali se bo poročanje njihovih virov iz Rima izkazalo kot točno ali ne, bo povedal čas.

Vsekakor je veliko vprašanje, ali bomo priče pravi preiskavi, v kateri se ne bo govorilo samo o dimu in celo namigovalo na ogenj, pač pa se bo šlo iskat vzrok tega ognja. Ta je po mojem mnenju v tem, da se Cerkev že najmanj pol stoletja obnaša več ali manj kot ena izmed posvetnih institucij, ki se namesto, da bi se ukvarjala z rešenjem duš, raje posveča problemom tega sveta. Je to tisti dim, o katerem je govoril Pavel VI., da je vstopil (v času koncila) skozi špranje v Cerkev? Ta dim vohamo in se dušimo, blodimo in se prepiramo. So ta dim dimne zavese, ki nam jih postavljajo tisti, ki bi nam morali graditi stebre gotovosti, ki bi podpirali našo strmo pot v nebo?

Dostojevski je v svojem romanu Bratje Karamazovi dejal, da je v človekovi naravi želja po gotovosti in da se kaj rado zgodi, da se ljudje sredi dvoma trmasto oklenemo predstave o nečem; včasih zato, da rešimo idejo, raje žrtvujemo resničnost. Bog, nakloni nam resnicoljubnosti, da bi si upali resničnosti pogledati v obraz.

1 komentar

  1. Ja, seveda, Jezus se v svojem delovanju sploh ni brigal za tegobe in probleme takratnega sveta (bolniki, reveži, čustveno trpljenje, tolažiti žalostne ….), ampak se je posvečal samo reševanju duš (karkoli naj bi že to pomenilo). Hm, težko v poslanstvu (pa tudi sicer) to ločiš. Zdaj, kako razumemo ljubezen (v zapovedi), je seveda vprašanje, ampak pustimo to. Drugače pa mi je všeč, da avtorica previdno tvori svoje zaključke (po mojem mnenju …), kar kaže na nek vsaj minimalen kritičen odnos tudi do svojih stališč. Prinaša tudi nekatere zanimive informacije, za katere nisem vedela. O Viganoju (za katerega nimam ravno dobrega mnenja iz več razlogov) pa kdaj drugič.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite