V sončnem jutru sem med hojo, ves miselno zamaknjen, pred trgovskim poslopjem zagledal velik reklamni napis »Prijaznost pomeni vedeti kaj potrebujete. Banka prijaznih ljudi«, tako da sem v hipu začel negodovati nad prebranim, ko me je nenadoma zdramil znani prijazni melos cerkvenega zvona, ki je prihajal izza mojega hrbta. Jek je dajal pomirjujoč občutek, tako da sem znova zajadral v svet domišljije, tokrat na srednjeveški koncert, ki so ga priredili deseterni pariški zvoniki, ki se razprostirajo okoli znamenite Notredamske katedrale. Vendar je bilo sporočilo na plakatu, da je sodobni človek lutka materialističnih brezdušnih sil ekonomije, dovolj provokativno, da sem se lotil pisanja o podobi cerkve.
Krščanski imperij
Ponovno se vračam v srednji vek, tokrat bolj praktično. Cerkvi se namreč danes najbolj očita njena (vidna) prisotnost in znano je, da si je ustvarila tostranski imidž s svojo srednjeveško hegemonijo, če zadevo posplošimo. Potemtakem je to »doba vere«, ko se je človeški um izražal predvsem versko-stavbarsko. Kljub utemeljitvi krščanstva v apostolski dobi in sodobnim reformam cerkve ima stvarno-običajna podoba krščanstva pomemben gradnik v srednjem veku. Takrat se je po padcu rimskega imperija v zahodni Evropi razvila t.i. respublica christiana, nekakšen krščanski svet, v verskem, kulturnem in političnem smislu. Bogovladje oz. suverenost Boga se je povezovalo s politično močjo svetega sedeža, ki je papeža postavljala v vlogo vladarja sveta. To hegemonijo ne gre razumeti absolutno, saj je šlo za spremenljiv in napet odnos s posvetnimi vladarji, ki so si želeli podvreči kler in njegovo premoženje. V ta odnos je po napetih bojih in notranjih reformah cerkve posredovala božja previdnost na način, da je cerkvena oblast postala ločena od posvetne. Tako so srednjeveški temelji in razvoj dogodkov vplivali na to, da imamo ločeno cerkev in državo ter državo Vatikan, ki je svojevrsten fenomen. Da ne bi pretirano zašli v daljnosežne zgodovinske okoliščine, ki bi jih bilo potrebno presojati z očmi takratnega časa, je bistveno zavedanje, da ima krščanstvo z učlovečenjem Boga v zgodovinskem dogodku – t.j. rojstvo Kristusa, z njegovim darovanjem in vstajenjem, preko cerkvenega izročila (ki je podrejeno Svetemu pismu) in strukture, katerih osrednje stičišče je sveta evharistija v cerkvi – tipično podobo. Vendar to ni vse, saj je na videz omejeno srednjeveško monumentalno krščanstvo v pravem bistvu v službi nepredstavljivega in nadčutnega. To je nevidni Duh cerkve, ki izhaja iz Očeta in Sina ter vodi krščansko skupnost. Toda potrebno je poudariti, da je krščanska skupnost raznolika in da so elementi vidne in nevidne cerkve pripeljali do razkola s pravoslavno cerkvijo in do reformacije s protestantizmom. Pri slednjem vidimo, da je bil Luter kritik cerkvene strukture, čeprav se tudi sam ni mogel izogniti le-tej. Znano je tudi, da protestanti priznavajo le avtoriteto Svetega pisma (apostolsko izročilo) in ne kasnejšega cerkvenega izročila. Sprejemljivo je, da vidna cerkev ne razkriva absolutne resnice sama po sebi in je zato potrebno biti do nje kritičen (zlasti, ko govorimo o strukturi in družbenih funkcijah cerkve skozi čas), vendar v vseh časih poleg vidne forme govorimo še o prisotnosti in delovanju nevidnega Sv. Duha – živega Kristusa, po katerem smo udje cerkve
Novo krščanstvo?
Ker smo kristjani udje cerkve po krstu, naletimo na drugi vidik vidne in nevidne cerkve, v relaciji z zunanjim svetom. Najprej gre za vprašanje nekrščenih oz. tistih, ki Kristusa ne poznajo oz. ga zaradi določenih okoliščin »ne najdejo«. Na eni strani je izpričano, da vodi pot v Nebeško kraljestvo samo preko Kristusa, na drugi strani je pa On sama zapoved ljubezni, zato lahko ta »problem« razumemo v smislu, da se človek (vernik) ne postavlja v vlogo sodnika ali farizeja, ki so Boga častili le z ustnicami. Slednje je še toliko bolj relevantno na prelomu drugega milenija, ko je kriza (katoliške) cerkve nemara še hujša od tiste na prelomu prvega. Zato so taiste finance s »prijaznega« plakata, ki delajo človeka za orodje materializma, skušnjava za vidno cerkev. To smo se prepričali tudi na primeru mariborskega Zvona, tako da se je razočaranje in odpor do cerkve, bodisi upravičeno bodisi neupravičeno, samo še povečal. Če je dojemanje sveta v očeh človeka najprej vidno (stvarno) in je cerkev s tega vidika najprej vidna, je njeno ključno odrešenjsko poslanstvo nevidno. To je vera (v skrivnost Sv. Trojice), ki je ravno tako »nedefinirana« kot so svoboda, pravica ali pa pojem prijazne banke, še posebej v kapitalistični in razdrobljeni družbi. Zato celo dvomim v upravičenost odpora do cerkve. Dopustna je kritika do strukture (vidnega), »narobe« pa je delati proti Duhu. Ob tem poudarjam, da je sicer smiseln znanstveni (razumski) pristop do vere, vendar gre pri nadčutnem za vprašanje vere oz. nevere (in ne za dokazovanje), ki ima seveda stvarno potrditev v delih. Zato je paradoks še večji, saj verniki pogosto koristijo usluge cerkve zaradi običajev ali gmotnih koristi. Paradoks je tudi to, da se na eni strani cerkvi očita zlata oblačila, na drugi pa celibat in samostansko ponižnost. Vedno se najde palica za cerkev, če je ta različnih mnenj, se naznanja razkol, če je složna, pa nedemokratičnost. Kakorkoli, ob tezi, da ima cerkev dva obraza, svetega in grešnega, smo skozi medijsko prizmo priča situaciji, ko prevladuje slednja – grešna vidna cerkev. Da ne bi delali komu krivice, je namesto tožene cerkve morda primernejši izraz kritizirana cerkev, saj je ta nemalokrat (le) nerazumljena, in sicer tako, da se resne dileme v cerkvi, ki so notranjega značaja, nonšalantno obravnavajo od zunaj. Vprašanja (kot so celibat, ženske duhovnice itd.) so stvar temeljite obravnave, npr. v okviru cerkvenega zbora!? Se pa najdejo tudi taki, ki bi cerkev kar izbrisali in napravili nevidno. Njihov problem, ko pa je razsvetljenski racijo klecnil pred nadstvarnim in zapisal v demokratične deklaracije ter ustave pravico do svobodnega izražanja vere. Cerkveno občestvo naj namesto rušenja in obračunavanja z drugimi ostane pri zidavi in oživljanju v začetku razodetega. Namen prikaza vidne in nevidne cerkve je ponazoritev njene podobe, kot se dojema v času in prostoru. V kolikor je nevidno, ki je sveto, v vidnem, ki je zaradi greha (tudi) prekleto, je cerkev nedotakljiva. Ker se ne bo dalo streti Duha (vere), se bo poskušalo vse ostalo. In bo »uspevalo«, saj je vera nemalokrat v zgodovini obstala v hladnih zidovih gotskih katedral ali na bojnih poljih. Če ne bo kakšne nove afere, neprijaznega župnika, resnične ali namišljene afere v stilu »svojo nedolžnost je treba dokazati«, se bo ponovno izvlekel prototip srednjeveškosti v liku strogega arhidiakona Frolla iz romana Notredamski zvonar ali v višku posvetne izprijenosti renesančnih papežev ali se bo celo pogrela juha srednjeveških čarovnic. Po svoje razumljivo, da se »medijska in gostilniška cerkev« ruši na njenih grehih oz. domnevnih grehih, ni pa razumljiv umik vernikov iz principa. Ali ne bi človek raje izboljševal tisto, čemur pripada z dušo in telesom, tudi če je grdo? Saj je krščanstvo polno osebnosti z milino, nežnostjo in svetostjo, ki kažejo, da ni človek samo telesno bitje in da nadčutno človeka izpopolnjuje, sicer bi moralo vse skupaj izvirati iz pekla!?
Foto: pictureslovenia
