Marko Rijavec: Videti pomeni razumeti

0
Kako bomo odgovorili na ta prelomni trenutek zgodovine? Bomo razumeli, da moramo odgovoriti? Res, ni tako hudo narediti napake. Hudo je zakriti si oči in trditi, da je vse v redu, ko ni tako, in ne poslušati, ko so besede najbolj jasne. »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« (Jn 9,39)

Da bi razumeli, kaj pravzaprav je človekova »slepota«, si je najprej potrebno zastaviti vprašanje, kako jo Jezus ozdravlja danes. Kako danes hodi »mimo«, kako danes vemo, da nas je zagledal (Jn 9,1) in ukrepal glede našega mizernega stanja? Ker si predstavljam, da Bog vedno govori konkretno, preprosto in razumljivo, po mojem nima na voljo nobene boljše govorice, ki bi jo človek slišal in razumel, kot je to življenje, tudi v najbolj banalnih stvareh, tudi v malenkostih, ki padajo vsak dan kakor drobtine pred človekove oči, in ne samo v težkih, zahtevnih situacijah, kakršna je recimo trenutna epidemija, ko stvari skorajda ne bi mogle biti bolj očitne.

Tako danes govori Bog. Tako danes želi ozdravljati. Z našim življenjem, kakršnokoli že je, mesi blato in nam ga nanaša na oči (Jn 9,6), kar je znamenje novega stvarjenja, torej na nek način s temi dogodki na novo ustvarja človeka, kakor v začetku, ko je Bog človeka ustvaril iz zemlje (1 Mz 2,7). Ne samo sleporojenemu, tudi množici drugih ljudi, ki v tej zgodbi doživljajo povsem isti dogodek, pa se nanj odzivajo povsem drugače.

Problem je v trmi

Ker gre za to pri slepoti – ne da stvari, ljudi, dogodkov ne bi videli, ampak da očitnih stvari ne razumemo. Bolje rečeno, da nočemo razumeti, da si česa ne pustimo dopovedati, to je prava slepota, pravi Jezus: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Razlog za to zakrivanje oči pred očitnimi stvarmi je seveda v tem, da razumevanje stvari v človeku izziva spremembo, drugačno pot od dosedanje, drugačno obnašanje, morda celo postavljanje življenja na povsem druge temelje. To pa pomeni tudi odpovedati se svojim razvadam in udobju, ki so nam ga zagotavljale.

To je tisto težko pri vsem skupaj. Zato je slepota človeku prikladnejša, čeprav je smrtonosna. To je sporočilo zgodbe o sleporojenem. Medtem ko ta v dogodku išče razloge za vero, za pot za Jezusom, vsi ostali v njem iščejo razloge, da ne bi verovali. Da bi se spremembi izognili.

Kje smo mi? Vprašanja tega trenutka zgodovine se nam ponujajo v razmislek kot blato na oči. Da bi vendarle spregledali. »Vera, če je živa, je nenehna prevencija in terapija duhovne bolezni samopoboženja (postavljanja samega sebe za boga, op.a.) – bolezni, katere škodljivost človek pogosto spregleda samo zato, ker živi v kulturi, ki ni samo čez in čez prepredena s to boleznijo, ampak jo pogosto razglaša za vrlino, vrhunec in izpolnitev človekovega življenja, za “samouresničitev”.« (T. Halík)

Naš odgovor?

Kako bomo odgovorili na ta prelomni trenutek zgodovine? Bomo razumeli, da moramo odgovoriti? Res, ni tako hudo narediti napake. Hudo je zakriti si oči in trditi, da je vse v redu, ko ni tako, in ne poslušati, ko so besede najbolj jasne. »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« (Jn 9,39)

Videti pomeni razumeti. Razumeti pomeni odgovoriti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.