Homilija na drugo velikonočno, belo nedeljo, tudi nedelja Božjega usmiljenja.
Vsako leto na belo nedeljo poslušamo odlomek, v katerem srečamo apostola Tomaža, ki ni hotel verjeti svojim bratom, ki se jim je Jezus prikazal, ne da bi tudi sam videl njegove rane in se jih dotaknil. Ko se Tomažu Jezus vendarle prikaže in ga povabi, naj se dotakne njegovih ran, takrat Tomaž izpove vero. Jezus pa pravi: blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali … Morda ob tem pomislimo: »Joj, ubogi nejeverni Tomaž, ki je dvomil, hotel imeti jasne dokaze in postavljal pogoje za svojo vero. Blagor pa meni, ki nisem videli, pa verujem.«
Bratje in sestre, mislim, da ni tako preprosto …
Ni se nam potrebno zgražati nad Tomažem, ki je hotel videti Jezusa in njegove rane. Jezus jih je pokazal tudi vsem ostalim apostolom. Evangelist Luka celo poroča, da apostoli od veselja še niso verjeli, da je res Jezus in je zato v pričo njih še nekaj pojedel, da bi videli, da ni prikazen in bi verovali.
Ko pa učenci Jezusa prepoznajo, se umakne od njih. Jezus jih želi pripeljati do izostrenega pogleda vere. Seda,j ko verujejo, da je Jezus res vstal od mrtvih, dobi vse ostalo nov pomen.
Pogled vere je tisti, ki človeka vodi v izpolnitev globokega hrepenenja, ki ga Sveto pismo in teologija izražata s pojmom: »gledati Boga«. Nebesa imenujemo lahko tudi z izrazom: »blaženo gledanje«. Jezus v svojih blagrih obljublja tistim, ki so čistega srca, da bodo Boga gledali.
Na poti do blaženega gledanja Boga v nebesih pa mora s pogledom velikonočne vere gledati na svet. Če je Bog vstopil v smrt in vzel nase vse naše grehe, potem ni nobenega prostora, nobenega človeka, nobenega trpljenja, kamor Bog ne bi mogel priti. Nasprotno, Bog hoče priti prav tja – v naše temine, da bi jih razsvetlil. Zato moremo z vero v vsem skušati videti Boga ali vsaj prostor, kamor naj On pride.
Svetniki so počeli prav to: v vsem so iskali Boga s pogledom vere; mistiki v kontemplaciji, cerkveni učitelji v modrosti, redovniki v uboštvu čistosti in pokorščini. Ignacij Loyolski je npr. s pogledom vere razločeval svoje misli in želje, Frančišek Asiški ga je iskal v ljubezni do uboštva in do ubogih ter v lepotah stvarstva.
Danes še posebej mislimo na papeža Janeza XXIII in Janeza Pavla II, ki ju je njun naslednik papež Frančišek razglasil za svetnika. Papež Janez XXIII je imel izostren pogled velikonočne vere usmerjen v Cerkev, ki je v času družbenih sprememb imela težave v načinu oznanjevanja sodobnemu svetu. Papež Janez dobri je zato sklical koncil, da bi prevetril Cerkev in vrnil njenemu oznanjevanju svežino. V tem si ga lahko vzamemo za zgled in za priprošnjika tudi za Cerkev pri nas, da bi nanjo gledali s pogledom velikonočne vere. Sveti papež Janez Pavel II, ki nas je kmalu po osamosvojitvi prišel potrditi v veri, pa je imel pogled vere usmerjen prav posebej na družine in na mlade.
Po vzoru svetnikov naj bo s pogledom vere prežet naš vsakdan. In naše vsakdanje življenje naj sveti tako, da bo usmerjalo pogled naših bližnjih k Bogu. Blagor tistim, ki vidijo in verujejo, še bolj blagor pa tistim, ki verujejo in v veri gledajo.
Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.
