Victor Ponta kot Viktor Orban

6

Za nami so še ene volitve v času krize s krizi primernim izidom. Romunski volivci so pričakovano in v velikem slogu izrekli nezaupnico koaliciji romunskega predsednika Traiana Basescuja in nagradili do srede leta opozicijsko zavezništvo socialdemokratov in liberalcev. Slednje je pod imenom Socialno-liberalna unija (USL) doseglo skoraj toliko glasov in sedežev, kot jih je na prvih povojnih svobodnih volitvah dobila koalicija, zbrana okoli takratnega predsednika Iona Iliescuja.

Po stopinjah madžarskih sosedov 

Dosedanji ministrski predsednik Victor Ponta, ki je poleti prekinil osemletno vladavino Basescujevih in se skoraj takoj potem spravil še na predsednika, a mu ga na referendumu o odpoklicu za las ni uspelo zrušiti, bo poslej razpolagal z ogromno večino. V senatu bo več kot dvotretjinska, v poslanski zbornici pa mu do dveh tretjin od 412 sedežev manjkata le dva glasova. Ker je dodatnih 15 odstotkov glasov vknjižil še dolgoletni zaveznik socialdemokratov Dan Diaconescu s svojo Konservativno stranko, je sporočilo volitev še jasnejše. Nezadovoljni z varčevalnimi ukrepi prejšnje konservativne vlade so se Romuni pač stekli pod plašč tistih, ki so bili najprej na izbiro.  Tako se je v bližnji preteklosti že zgodilo na Portugalskem, Madžarskem, Irskem, Hrvaškem, v Španiji ali na Slovaškem. Romunski zgled je toliko bolj poučen, ker je veljalo tamkajšnje volilno telo za izrazito razcepljeno. Od leta 2004 naprej so se vse volitve končale z minimalnimi razlikami med predstavniki obeh najpomembnejših blokov. Tokrat se kaj takega ni zgodilo in so se skoraj tri četrtine volivcev uvrstile tako ali drugače na levo. Čeprav je treba pošteno povedati, da liberalne komponente zmagovite USL nikakor ne tvorijo kakšni zakrknjeni levičarji. Pravzaprav jih s Pontovimi socialdemokrati druži v prvi vrsti le nasprotovanje kontroverznemu Basescuju, njihovemu nekdanjemu političnemu zavezniku.

Romunski premier se je po nedeljskih volitvah pridružil madžarskemu soimenjaku Orbanu in Slovaku Robertu Ficu, ki sta v svojih deželah že popolna gospodarja položaja. Očitno Romunov v krizi niso prav nič skrbele težnje Pontove vlade po podreditvi vseh družbenih podsistemov, kakršne je kazala že zdaj, ko še ni bila opremljena s tako jasnim mandatom ljudi. Obljuba, da ne bo prehudega zategovanja pasov, je zadoščala. Prav zanimivo pa bo videti, ali bo z leve prihajajočega Ponto (in navsezadnje tudi Fica) pri upravljanju z nakopičeno močjo Evropa merila z enakimi vatli kot njegovega desnega kolega Orbana.

 

6 KOMENTARJI

  1. Ali mi lahko kdo na kratko pove kaj je Orbanov največji politično greh, levica in libartinci v Sloveniji so polni gneva in očitkov a nihče lkonkretno nič ne pove, kaj jih moti.
    Vem le to da je Orban z 2/3 večino skupaj s stranko Jobik preko spremebe ustave uzakonil ,da imajo starši za vsakega mladoletnega otroke dodaten volilni glas kar je vsled drsenja mađarske v demografski samomor edino pravilno.
    O nečem podobni rešitvi je bilo govora v Sloveniji v kampanji za volitve v DZ l.2008 . Slovenija je že skoraj preko praga demografskega samomora,
    Edina dolgoročna spodbuda za to da bi politika ne glede na barve delala v prid družin z otroki bi bil takšen ukrep, predstavlajte si da imamo v Sloveniji 380. 000 novih glasov na volitvah prek staršev in skrbnikov mladoletnih oseb. Potresi v programih strank.
    Trdim da krize s katero se soočamo danes pa ne le v Sloveniji ne bi bilo če bi, sedaj pa govorim za Slovenijo, premogli dovolj ljubezni in bi sprejeli vsaj 250.000 otrok od 350.000 ki so bili kirurško splavljeni v zadnjih 30 letih. Ja, ja zadostna rodnost je velik pokazatelj veselja do življenja in omike da o prvovrstnem gospodarskem vprašanju sploh ne govorim.

  2. Mislim, da je to glede dodatnega glasu bil le predlog, ki ni šel skozi. Jobbik je bil, kolikor vem, vseskozi skeptičen do tega predloga, ker bi nemudoma podvojil volilno moč romskih volivcev in tako pospešil “ciganizacijo Madžarske”, pred kateri svari (in ki je, po mnenju – pardon, na podlagi dokazov – njegovih voditeljev načrtno spodbujen s strani izraelske vlade …)
    Orban je ob malo več kot 50% glasov dobil 2/3 večino v parlamentu. Pred volitvami v ničemer ni niti omenjal ustavnih sprememb, ki jih je enostransko speljal. Ustava je bila spremenjena enostransko, brez sodelovanja opozicije; kar pomeni, da je nastal novi ustavni red, ki ga skoraj polovica družbe ima za nelegitimnega. S tem je bil v madžarsko politično sfero vnesel razkol, za katerega bodo potrebovali generacije, da ga presežejo. Večina sprememb je, iz čisto formalnega gledišča, “neškodljivih”, ampak so izrazito enostranske; včasih se zdi, da prav brezsmiselno enostranske, kot da bi novo ustavo delali na popoldanskih klubih neke ozke intelektualne skupine … med takimi spremembami, ki so bile sprejeta ad hoc, brez vsakršne debate, je med drugim sprememba uradnega imena države iz “Madžarska republika” v “Madžarska”. To je zato, ker Orbanu baje pojem republike ne diši. Pravim baje, ker se je to zgodilo brez javne razprave in brez obrazložitve, kot večina ukrepov. Revolucija od zgoraj, pač. Samo zamisli si stroške tega povsem nepotrebnega ukrepa! No, in izkaže se, da so vsi, ki so profitirali od teh državnih stroškov (tiskarji novih dokumentov, izdelovalci novih obmejnih tabel in plaket državnih ustanov, ambasad itd.) tako ali drugače povezani s FIdeszom … Velikanski odliv državnega denarja v zasebne strankarske žepe, torej. Takih primerov je ogromno in so tudi lepo dokumentirani; žal pa na pridejo na glavne medije (na TV seveda sploh ne!), ker je Fidesz poskrbel (na vrsto načinov, ne le prek zloglasnega medijskega zakona), da si jih je podredil. Seveda ne vse, ampak večino. Tako da, lahko rečem, medijska situacija zelo spominja na vrhunec Berlusconijeve vladavine ali pa na pozna devetdeseta v Sloveniji … Res je sicer, da je bila tu TV vedno v službi vladnih strank, da nikoli ni prišlo do njene emancipacije/ pluralizacije, kot na Hrvaškem pred 10. leti ali pri nas v Možinovem obdobju. Po drugi strani pa so bili tiskani mediji vse od začetka 90-ih dosti bolj pluralni kot pri nas; no, zdaj se tudi tu približujemo berlusconijevskemu modelu … Sicer moram priznat, da situacija glede medijske pluralnosti ni bistveno slabša kot v Sloveniji pred leti; nedvomno pa je prišlo na Madžarskem do poslabšanja na tem področju – in to prvič od začetka tranzicije.
    Poleg bolj ali manj neškodljivih, ampak enostranskih sprememb (od teh je najbolj eklatanten tekst preambule ustave, ki spominja bolj na programski uvod strankarskemu programu kot uvod v vsenacionalni tekst; mdr. se sklicuje na dvoumne kvazi-srednjeveške pravne precedense, kot je “suverenost Krone Sv. Štefana” in podobna jajca), so tu še nekatere škodljive; ki bodo po mojem, ko bo enkrat konec tega “režima nacionalne sinergije” (nemzeti egyuttmukodesi rendszere), kot Fidesz bombastično imenuje lastno vladavino, pokazale svojo neučinkovitost. Tu ne bi šel v detajle. Dovolj je, da povem, da so se kljub zelo kvalitetni tradiciji ustavnih pravnikov na Madžarskem in kljub temu, da je tudi med liberalnimi konservativci dosti dobrih strokovnjakov, odločili, da bodo vso novo ustavo skuhali v svojih lastnih strankarskih kotlih, brez pomoči resnih strokovnjakov (še celo eden njihovih “ideologov” se mi je pred dvema letoma na eni konferenci v Dubrovniku, kjer sva se spoznala, pritoževal, da delajo vse znotraj ozkih aparatčikov in nikogar ne vabijo k sodelovanju pri ustavnih spremembah). Rezultate si lahko predstavljaš. Za zdaj novi sistem še nekako deluje, ker lahko parlament z dvotretinjskim valarjem spremeni vse, kar ugotovi, da je prej zafural … Ko bo tega konec, se bodo znašli vsi skupaj v taki godlji, da se bodo težko izvlekli iz nje … Mimogrede: prejšnji ustavni zakoni so omogočali, da bi se lahko ljudje na referendumu odločili glede ustavnih sprememb. Ta možnost je bila takoj ukinjena. Sicer pa je brez neravmosti posploševanja mogoče reči, da je ustava izrazito neliberalna in vsebuje celo vrsto določil, ki na vseh področjih omejujejo državljansko participacijo, krepijo moč neizvoljenih institucij, šibijo sistem nadzora in hkrati (to je najbolj bizarno) ustvarjajo nek izjemno zapleten morebitnih blokad, čudnih prekrivanj pooblastil ipd.
    K temu je treba dodati zunanjo politko, ki je izrazito protievropska in tudi arbitrarna. Ne vem, če si spremljal kontroverzo o azarbejdžanskem zaporniku: http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-19440661. To je samo en tak primer (mimogrede: to je bilo storjeno v zameno za denar; neka azarbejdžanska državna firma naj bi kot protislugo za izpust začela pomembno direktno investicijo na Madžarskem). V ekonomskem smislu gre v bistvu za stari “slovenski model” z drugačno ideološko konotacijo: favoriziranje režimu zvestih “pajdaških kapitalistov” v imenu ideologije “nacionalnega interesa” v boju proti internacionalnem (“kozmopolitskem”, kot se reče tukaj) kapitalu … A, da ne bo pomote: to, kar govori Orban (in dela) doma nima velike veze s tem, kar govori zunaj. Glede tega (in tudi sicer) so zelo inteligentni, imajo dodelan sistem širjenja megle, dezinformiranja …
    Žal pa to ni najhujše. Najhujše je sistem kapilarnega podrejanja vseh družbenih podsistemov, s tako brutalnostjo, da si je mi niti zamisliti ne moremo. Seveda, niso neumni: puščajo široke sfere avtonomije, ne posegajo povsod z enako brutalnostjo in predvsem v Budimpešti je situacija dosti boljša kot drugje. Zahodni mediji vsi navajajo spremembe direktorjev državnih institucij ipd. To ni problem. To se dogaja povsod v Vzhodni Evropi; mi dobro poznamo ta fenomen. Problem je, da gre to na nek nivo, ki je nam nezamisljiv in je dejansko podoben nečemu, čemur lahko rečemo brez pretiravanja “režim”. Gre za primere tako brutalnega ustrahovanja, ki ga mi nismo izkusili od začetka 80-ih dalje. Sam sem bil šokiran, ko sem slišal te zgodbe. Na nek način spominja na Hrvaško v najhujših letih Tudžmanovega režima ali pa Srbijo v zgodnjih 90-ih; seveda nekoliko drugače, ampak je v marsičem primerljivo. Po mojem je najboljša primerjava zgodnja faza Putinovega sistema, ko se je že kazal avtoritarizem, ampak se ni še popolnoma izrodil.
    No, nazadnje je še sprememba volilnega sistema, z zelo očitnim in brezsramnim gerrymanderingom. Pa še marsikaj, se bojim …

  3. Sicer pa je zelo težko najti prave evropske vzporednice; Milošević, Lukašenko in Putin so absolutno premočne, sploh pa nikakor ne deluje po istih principih … Zdi se mi, da se še najbolj spominja na latinskoameriške pol-avtoritarne populistične režime, zlasti tiste, ki ohranjajo nedotanjene pomembne dele demokratičnega procesa (svobodne volitve, neodvisno sodstvo, itd.): recimo kaka Argentina v času poznega peronizma ali pa zadnja desetletja mehiškega režima PRI ali pa kak Fujimorijev režim v Peruju … Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi peronizem še najbližja primerjava. Peronizem z evropskim konservativnim obrazom, evo 🙂 … Sicer pa bodo imeli politologi še veliko dela, da bodo klasicificirali ta izjemno nenavaden režim

  4. Načeloma nimam rad teh primerjav, ampak dejansko je neo-horthyjevstvo kar primeren pojem. Pri čemer je ta “neo-” seveda pomemben; in seveda ima tudi svoj element simpatičnosti in šarma, ki ga je imel Horthyjev režim …

  5. SAMO preko TAKŠNEGA VOLILNEGA IZZIDA , SE DA UVAJATI SPREMENBE ! TOČNO to potrebujemo , da splavamo in da s rešimo zadnjih komunističnih spon in stricev iz ozadja !!

Comments are closed.