Za nami so še ene volitve v času krize s krizi primernim izidom. Romunski volivci so pričakovano in v velikem slogu izrekli nezaupnico koaliciji romunskega predsednika Traiana Basescuja in nagradili do srede leta opozicijsko zavezništvo socialdemokratov in liberalcev. Slednje je pod imenom Socialno-liberalna unija (USL) doseglo skoraj toliko glasov in sedežev, kot jih je na prvih povojnih svobodnih volitvah dobila koalicija, zbrana okoli takratnega predsednika Iona Iliescuja.
Po stopinjah madžarskih sosedov
Dosedanji ministrski predsednik Victor Ponta, ki je poleti prekinil osemletno vladavino Basescujevih in se skoraj takoj potem spravil še na predsednika, a mu ga na referendumu o odpoklicu za las ni uspelo zrušiti, bo poslej razpolagal z ogromno večino. V senatu bo več kot dvotretjinska, v poslanski zbornici pa mu do dveh tretjin od 412 sedežev manjkata le dva glasova. Ker je dodatnih 15 odstotkov glasov vknjižil še dolgoletni zaveznik socialdemokratov Dan Diaconescu s svojo Konservativno stranko, je sporočilo volitev še jasnejše. Nezadovoljni z varčevalnimi ukrepi prejšnje konservativne vlade so se Romuni pač stekli pod plašč tistih, ki so bili najprej na izbiro. Tako se je v bližnji preteklosti že zgodilo na Portugalskem, Madžarskem, Irskem, Hrvaškem, v Španiji ali na Slovaškem. Romunski zgled je toliko bolj poučen, ker je veljalo tamkajšnje volilno telo za izrazito razcepljeno. Od leta 2004 naprej so se vse volitve končale z minimalnimi razlikami med predstavniki obeh najpomembnejših blokov. Tokrat se kaj takega ni zgodilo in so se skoraj tri četrtine volivcev uvrstile tako ali drugače na levo. Čeprav je treba pošteno povedati, da liberalne komponente zmagovite USL nikakor ne tvorijo kakšni zakrknjeni levičarji. Pravzaprav jih s Pontovimi socialdemokrati druži v prvi vrsti le nasprotovanje kontroverznemu Basescuju, njihovemu nekdanjemu političnemu zavezniku.
Romunski premier se je po nedeljskih volitvah pridružil madžarskemu soimenjaku Orbanu in Slovaku Robertu Ficu, ki sta v svojih deželah že popolna gospodarja položaja. Očitno Romunov v krizi niso prav nič skrbele težnje Pontove vlade po podreditvi vseh družbenih podsistemov, kakršne je kazala že zdaj, ko še ni bila opremljena s tako jasnim mandatom ljudi. Obljuba, da ne bo prehudega zategovanja pasov, je zadoščala. Prav zanimivo pa bo videti, ali bo z leve prihajajočega Ponto (in navsezadnje tudi Fica) pri upravljanju z nakopičeno močjo Evropa merila z enakimi vatli kot njegovega desnega kolega Orbana.
