Vez ostaja neuničljiva

1

drevo listi vejaSte kdaj imeli občutek, da so dobra dela, ki jih opravljate, le majhna kapljica v morje in da se vse skupaj nič ne pozna v svetu, ki je poln zla in trpljenja? Večkrat se kot posamezniki počutimo sila nemočni, pa tudi v skupnosti se velikokrat izgubimo. Skupnost, ki nas vse povezuje, naša Cerkev, je na vsakem koraku deležna številnih kritik in zasramovanj in če se danes javno razglašaš za njenega pripadnika, si malodane čudaški in za časom. Pa saj niti ne ciljamo na to, da bi naša dobra dela morala spremeniti ves svet; ponavadi želimo izboljšati zgolj tistega okrog nas. Pa nam je večkrat težko, ko je videti, da je kakšna dobra stvar, ki jo naredimo, zaman in se njen sad nikjer ne pozna.

Vsi poznamo pregovor, da iz malega raste veliko. Isti pregovor nam danes na srce polaga tudi Bog po svoji besedi, ki smo jo pravkar poslušali. Po besedah preroka Ezekiela smo v prvem berilu slišali, kako se Bog gre sadjarja: vzame drobno vejico cedre in jo posadi na visoko goro, kjer iz nje zraste mogočno drevo, ki daje senco pticam in vsem živim bitjem. Ostala drevesa so ponižana, saj je po volji Boga iz drobnega poganjka zraslo tako veliko drevo. S to čudovito prispodobo prerok Ezekiel napoveduje rast izraelskega naroda in vsega božjega ljudstva. Izraelci, neznaten in venomer preganjan narod, nad seboj nosi božjo obljubo trajnega blagoslova in varstva. Z njimi bi se lahko primerjal tudi naš slovenski narod, ki kljub svoji majhnosti in navidezni nepomembnosti že dolga stoletja živi na tej zemlji in se hrani iz globokih verskih in kulturnih korenin. Žal sploh v zadnjih časih opažamo oslabljene vezi s temi koreninami, kar pa predstavlja nevarnost za vse nas. Drevo, ki namreč nenehno stremi samo za rastjo proti nebu, pri tem pa pozablja na svoje korenine, se kaj hitro posuši.

V evangeliju Jezus v svojih prilikah učence nagovori s še eno drevesno prispodobo, namreč ko rast nebeškega kraljestva primerja z gorčičnim zrnom, ki je posejano v zemljo. Gorčično zrno je zelo drobno, veliko komaj dober milimeter. Toda drevo, ki iz njega požene, je košato in mogočno. Ta prilika kaže na rast in širjenje Jezusovega nauka po svetu. Vse skupaj se je začelo drobceno in nebogljeno: en sam človek, ki je ob sebi zbral peščico preprostih ribičev, je hodil po izraelski deželi in oznanjal svoj nauk. Ko je seme njegove besede že vzklilo in je vse kazalo na to, da ne bo ostalo neopaženo, je bilo grobo pomendrano z nasilno smrtjo na križu in pokopom. Toda seme ni umrlo, da bi propadlo, temveč da bi obrodilo bogate sadove. Med njegove razočarane učence je posijal svetel žarek upanja, da se z njegovo smrtjo rast mladike ni končala, temveč se je z njegovim vstajenjem komaj prav začela. In tako so jo začeli po svoji moči zalivati: s svojo besedo in zgledom so oznanjali Jezusova dela in nauk ter njegov evangelij ponesli po vsem svetu. In poganjek Cerkve je tako zrasel v najmogočnejše drevo; v živi organizem nepregledne množice vernikov, ki svojo moč črpajo iz prejemanja zakramentov in poslušanja Kristusove besede. Toda: ali je to drevo res tako mogočno in tako živo? Žal je na njem tudi veliko vej, ki so se posušile, veliko izpuljenih korenin in uvelega listja. Predvsem najstarejša veja, tista, ki raste nad evropskimi tlemi, žal velikokrat daje vtis, da se v modernih vetrovih pozibava dokaj žalostno in s kančkom nostalgije po svojih mlajših časih. A upanje vseeno ostaja: vez s Kristusom ostaja neuničljiva in trajna po njegovi obljubi vodstva Svetega Duha. Brez izvrševanja te obljube skozi zgodovino bi bilo to drevo gotovo že zdavnaj posekano. Tako pa pogumno kljubuje viharjem, ki se z vseh strani zaganjajo vanjo in čaka prihoda tistega, ki jo je zasadil, da iz nje obere sad.

In ko smo skupaj v tej čakajoči situaciji, nas apostol Pavel danes v drugem berilu spodbuja, da naj bomo pogumni, čeprav smo na tem svetu daleč od Gospoda in čakamo, da se po smrti z njim združimo. Do tedaj pa naj si prizadevamo predvsem zato, da bi mu s svojim življenjem ugajali, saj bomo le tako najbolj polno živeli svoja življenja in izkoristili čas, ki nam je dan. In kako naj ugajamo Gospodu? Poznamo teorijo, kako živeti evangelij, veliko težje pa je to spraviti v prakso. Toda Gospodu bomo ugajali že s tem, če si bomo z vsem srcem prizadevali za vztrajnost in potrpežljivost pri razdajanju ljubezni. Ne pozabimo, da sploh ni nujno, da bomo kdaj videli sadove drobnih semen ljubezni, ki jih sejemo med ljudi okoli nas. Toda če teh drobnih semen ne bomo sejali, tudi velika drevesa ne bodo imela od kod zrasti.

Besedilo je homilija na deseto nedeljo med letom.

1 komentar

Comments are closed.