Meso in kri krščanstva

3

Skozi postni čas sem razmišljal, kako bi lahko bili kristjani in tisti, ki bi to lahko postali, nagovorjeni na velikonočno jutro. Biti pravoveren kristjan ni težko zaradi institucije cerkve, niti zaradi tega, ker je krščanstvo preveč pravljično in namišljeno, temveč je težko verjeti v bistvo krščanstva, to je v velikonočno skrivnost, da je učlovečeni Bog s telesom vstal iz groba ter da je njegovo telo še danes resnično.

De verbo incarnato*

Za judovstvo (Tanak) in islam (Koran) pravimo, da sta verstvi »knjige«, saj ima Božja beseda absolutno veljavo, Bog pa je oddaljeni in samotni transcendentni Bog. V krščanstvu se nasprotno sam Bog, ki je ustvaril svet in uzakonil Postavo, približa in poseže v zgodovino s svojim Sinom Jezusom Kristusom (Sveto pismo Stare in Nove zaveze). Kristus in evharistična mašna daritev sta središče krščanstva, vendar obstajajo razlike v teologiji krščanskih cerkva (katoliška, pravoslavne in protestantske). V tem smislu je pričujoči naslov nekoliko splošen, saj protestantske cerkve ne verujejo v resnično fizično spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo in kri (transsubstanciacija) pri mašni daritvi. Nedavno sem slišal zanimivo primerjavo, kako je lahko bogoslužje v eni izmed ameriških protestantskih cerkva prijetno z veščim pridigarjem in imenitnim cerkvenim zborom, a brez Kristusa, saj se protestanti le spominjajo Jezusove zadnje večerje. Na drugi strani je lahko pri katoliški maši dogajanje še tako turobno zaradi »zanikrnega« župnika, a je tam Kristus navzoč v hostiji.

Aristotel je trdil, da nekaj je (biva) bodisi dejansko bodisi miselno. V prvi Mojzesovi knjigi (1 Mz 1) in na začetku Janezovega evangelija (Jn 1,1-14) beremo, da je vse ustvarjeno po Besedi. Beseda (gr. Logos – razum) pomeni Smisel oz. Razlog. Bog se je ponižno učlovečil v betlehemskem hlevu med pastirji, Beseda je postala meso, ker je Bog hotel biti z ljudmi. Ker je po Njem (Jezusu – tako molimo v krščanski veroizpovedi) vse nastalo, nastane razmerje med tem kar je božje in kar je ustvarjeno. Ta odnos je Jezus Kristus, kateri ima božjo in človeško naravo, ki sta združeni nepomešano in neločljivo (Kalcedonski koncil l. 451). Ta Kristus, ki je vedno in povsod, pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin« (Lk 22,19). Judje niso mogli verjeti, da je Jezus Božji Sin. Tudi zgodnja (pred)koncilska cerkev se je spraševala, kako je lahko Jezus hkrati Bog in hkrati človek. Po pomnožitvi kruha je Jezus »očital« množici, da ga ne iščejo zaradi znamenj, ampak zaradi tega, ker so se nasitili (Jn 6,26). Zakrament evharistije je sveto znamenje (skrivnost), ki nima samo simbolnega pomena, ampak zahteva vero v znamenje kruha, da je to resnični vstali Kristus. Judje so imeli svoj kruh, Mojzesovo Postavo. Mojzes jim je izprosil »nebeški« kruh – mano, da niso umrli od lakote v puščavi. Prisegali so na besedo Mojzesa, ki je gledal Boga (le) v hrbet (2 Mz 33,23), v zameno pa pričakovali tvarno zveličanje v mogočni Izraelovi državi. Tudi protestanti dajejo izključen pomen Božji besedi (reformacija se označuje kot gibanje »besede«) in razumevanju nauka. Nekatere smeri reformacije poudarjajo zveličanje skozi predestinacijo, saj je blagostanje znak Božje izvolitve. Veliki reformator Luter je sicer rekel, da dobri ljudje delajo dobra dela, kar je nedvomno v naravi vsakega človeka. Pri mašni prošnji molimo, da ne bomo odrešeni zaradi naših zaslug, ampak zaradi Božjega usmiljenja. Kristjan torej ne dela dobro zato, ker ga čaka nagrada v nebesih, saj se s preračunljivim duhom ne bi dobro počutil v svoji »koži«. Bog je svobodno in z ljubeznijo ustvaril svet ter se je zaradi stiske sveta z usmiljenjem inkarniral ter se podaril kot najvišja možna instanca. Ta dar je kruh, ki ga užijemo pri maši. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen« (Jn 6,35).

Vera je doživetje

Jezus sam najbolje razlaga nedoumljivega Boga, tako da ga lahko sprejmeš in doživiš v telesu. To je stvarna kristologija pri evharistiji, ki jo ne more razložiti nobena eksegeza, eshatologija, teologija ali filozofija. Dojemanje Božjega učlovečenja ni stvar samega uma, temveč predvsem vere, ki jo ima človek kot telesno in duhovno bitje. Torej to pomeni, kadar vernik odpre duha, se lahko zgodi ta vera (ki je vstajenje) v telesu. Verjeti in praznovati veliko noč pomeni verjeti v Božje stvarjenje, Božje učlovečenje in Božje vstajenje. To troje je povezano, sicer nima smisla. Morda je vse skupaj malce čudno, vendar je praktično: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). Če prevedem v moderni jezik , bi se glasila delavska ideja »delam, torej sem«, filozofi in racionalisti bi rekli »mislim, torej sem«, duhovno pa bi se zapisalo »verujem, torej sem«. Če povežem celega človeka, lahko zaključim z mislijo »sem (bivam), torej sem«! Vsak del celote (um, delo-telo, vera) ne obstoja sam zase. Bog reče Mojzesu »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14) in vernik veruje, da je Bog preko Kristusa navzoč v naših telesih in med nami, kar je večnost. Kako se to (z)godi ve samo On in vsak sam.

Bratje in sestre, Kristus je med nami v »mesu in krvi«, za doživetje krščanstva ni potrebno na konec sveta, kot je bilo potrebno za izvolitev novega papeža, ki s svojim imenom Frančišek odseva praktično izročilo svetnika iz Asissija, to je pomen Božjega stvarjenja, njegove inkarnacije in vstajenja. Ob tem mi najbolj ostaja misel, ki sem jo slišal na predavanju v postnem času, da je velika noč praznik doživetja in telesa, ki je naš stalni spremljevalec. Če sta v telesu mir in doživetje, ne ostane zgolj pri folklori, pirhih in šunki. Veselo veliko noč vsem!

*Beseda, ki je meso postala (kristologija)

Foto: professionalbiblicalreflection.blogspot


3 KOMENTARJI

  1. Super napisano, vendar bolj za duhovnike in teologe kot za versko vecino samo napol ali komaj verujocih, ki se borijo z verskimi dvomi.

    Vera v Boga kot prasilo, ali prapocelo do prapoka ponavadi se priznavajo.
    Po prapoku prevzame pa narava bozje atribute in se vse samo po sebi razvija naprej.
    Judje imajo isto osnovno razodetje, ki pa je ostalo brez Evangelijev nepopolno.
    Islam je pa itak ena zgresena judovsko-krscanska sekta.
    Tajijo vse kar se je v krscanstvu izkristaliziralo skozi stoletja, namrec, da Bog ne sme imeti sina itd.
    Tako Alah tudi ne pozna ljubezni kot nas krscanski Bog, ki je vse ustvaril iz ljubezni.
    Slabo je ce verjamejo, da njihov bog podpira teroriste in organizira zanje v nebesih pravi bordel z vecnimi devicami itd.
    Nas Bog je popoln Duh, oseba, Logos, ki se je lepega dne uclovecil, postal clovek, za nas trpel, umrl in vstal od mrtvih.
    Na tem pa stoji in pade krscanska vera.
    To naj bi verjeli vsi, ki hocejo veljati za kristjane.
    Tisti kristjani, ki pa ne verjamejo v spremenenje med maso ali evharistijo kot ponavzocenje Jezusove daritve na krizu, ne morejo biti katolicani.
    Vse to se seveda nasim levicarskim ateistom slisi kot cista “pravljica o cesarjevih novih oblacilih”.
    In vse kar ne morejo videti ali razumeti smatrajo v svojem nihilizmu za eno samo norost in jo odklanjajo kot neznanstveno ali celo kot kanibalizem.
    V bistvu pa je krscanstvo blagovesto, da nas Bog ljubi in zeli, da po smrti vsi pridemo v nebesa.
    S temi verskimi skrivnostmi se se je ukvarjala in se se ukvarja sholasticna filozofija oziroma sholasticna teologija.

    Samo zanimati se za teologijo, ali jo studirati pa ni dovolj.
    Pravijo, da je Satan veren in njboljsi teolog.
    Vendar mu to nic ne koristi, ke nima poniznosti, ljubezni pa se manj.
    Samo ponizen clovek prizna, da je nepopoln in gresen in da rabi bozjo pomoc.
    Da brez bozje pomoci ne uspe nicesar.
    Po pravilu: zastonj se trudijo zidarji, ce Gospod ne zida hise.

    Samo Bog ve kaksna revscina se kriva v nasih dusah.
    Kljub temu se stalno dogaja, da tisti, ki se znajdejo v cerkvi, gredo k obhajilu, ne da bi prej obudijo kesanja .
    Se hujse je, ce te desetletja niso bili pri spovedi, ker zanje greh sploh vec ne obstaja.
    Kljub tej nasi revscini nas ne zavrze.
    Vsak se zavrze sam.
    Po vsem tem ni cudno, ce nasi slovenski verniki tudi na politicnem podrocju bolj ali manj zmedeni in ob priliki volitev brezglavo volijo napacne stranke.

  2. Odličen tekst.

    “Dojemanje Božjega učlovečenja ni stvar samega uma, temveč predvsem vere, ki jo ima človek kot telesno in duhovno bitje. Torej to pomeni, kadar vernik odpre duha, se lahko zgodi ta vera (ki je vstajenje) v telesu. Verjeti in praznovati veliko noč pomeni verjeti v Božje stvarjenje, Božje učlovečenje in Božje vstajenje. To troje je povezano, sicer nima smisla. Morda je vse skupaj malce čudno, vendar je praktično: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). “

Comments are closed.