V življenju slehernika so obdobja, ko o veselju preprosto ni potrebno govoriti. Kadar veselje živimo, ko občutimo, kako nas preplavlja radost bivanja, so besede odveč. Iskriv pogled in nasmejan obraz povesta več kot tisoče še tako skrbno izbranih in pretehtanih besed o tem, kaj veselje je, kako pomembno je za človekovo duševno ravnotežje in zakaj je temelj človekovega življenja.
Od kod izvira veselje? Preprosto rečeno, iz zunanjih in notranjih izvirov.
Z veseljem nas napolnjujejo zunanje okoliščine: prazniki, veseli dogodki v družini in osebnem življenju. Veselimo se svojih obletnic življenja, godovnih praznikov, z otroki veselo obhajamo zakramente, ki jih prejmejo, veselimo se s prijatelji, s katerimi praznujemo njihove vesele dogodke. Z veseljem nas nenazadnje napolnjuje tudi pomlad, ko opazujemo prebujanje življenja v naravi, sveže zelenje, cvetje, novo rast.
Veliko izvirov veselja odkrivamo v globini svoje duše. Veselje nas preplavi ob lepih doživetjih, ob osebnih uspehih ali ob uspehih naših bližnjih, veseli smo, ko premagamo ovire, ki so se nam mogoče zdele nekoč nepremagljive, ko nam uspe vztrajati na začrtani poti in dosežemo zastavljeni cilj. Ne glede na to, ali nas z veseljem napolni kak zunanji dogodek ali notranji vzgib, je doživljanje veselja vedno celostno, preplavi vse naše bitje, zaznavamo ga na telesni, duševni in duhovni ravni.
Naše življenje je zaznamovano tudi s težkimi obdobji, s časom preizkušenj, v katerem ljudje občutimo bolečino, strah, nemoč. Stiska nas včasih vodi na rob obupa, da v sebi ne zaznavamo niti sledi zadovoljstva, spokojnosti, notranjega miru. Tudi za bolečino in trpljenje velja enako kot za veselje: doživljamo ga na vseh ravneh svoje biti. V trenutkih trpljenja in nemoči je težko prisluhniti govorjenju o tem, da je potrebno sprejemati vse, kar nam življenje prinese, da ima vse neko sporočilo, neki smisel za naše življenje, da se moramo konec koncev vsega, kar nam podarja življenje, veseliti. Ne sliši se logično, a drži: na veselje do življenja se je potrebno spomniti prav v težkih, najtežjih obdobjih svojega življenja! Za človekovo telesno, duševno in duhovno zdravje je namreč ključno, da nikoli ne izgubi iz svojega doživljajskega polja vseh odtenkov različnih občutij. Če v trenutkih trpljenja ugasne sleherna iskra veselja in ljubezni do življenja, postanejo situacija brezizhodna, človeka preplavi malodušje in izgubi voljo do iskanja smiselnih možnosti v danih življenjskih razmerah. Smiselne možnosti obstajajo vedno, a jih je takrat, ko je trpljenje hudo, težko opaziti in prepoznati.
Veselje torej še zdaleč ni samo neko čustvo, čeprav ga pogosto tako zaznavamo. Veselje v resnici kaže na veličino človekove duhovne razsežnosti: človekov duh je sposoben kljubovati razmeram in vsemu nakljub, torej kljub morebiti težkim okoliščinam, ohranjati radost bivanja.
