Hram demokracije v senci vešal revolucije

26
904

Trgu z vešali revolucije odvzeti njegovo nekdanje ime: Trg revolucije»Razpnite čez ves svet vešala / naš bog so: rop, požig, umor! / Divjajte! Kri je zakričala! / Glavo je dvignil v nas upor!« (Matej Bor)

Drago Tršar, avtor Spomenika revolucije, ki stoji na severozahodnem obrobju nekdanjega Trga revolucije v Ljubljani, je svoj spomenik menda večkrat primerjal z drevesom življenja. Iz natečajne dokumentacije pa se da razbrati – povzemamo –, da naj bi plastika spominjala na postopno naraščanje upora, na pripravo revolucije s široko razpredeno organiziranostjo, ki da je služila tako za ozaveščanje delovnih ljudi kot tudi njihovi sprotni borbi za pravice; njena vertikala pa predstavlja organsko vraščenost naših naprednih delovnih ljudi v stoletne emancipacijske napore človeštva ter slednjič veličastni izbruh pravkar končane krvave revolucije in zmagoviti nadaljnji revolucionarni razvoj naše družbe. Z vsem tem je Tršar kot avtor zamisli želel prepričati naročnika – CK KPS –, kar mu je tudi uspelo.

Kot drevo življenja pa je svojo plastiko podoživljal najbrž bolj zase ali v ožjem krogu, v njej je morda nezavedno prepoznaval prispodobo za trdoživost naroda, ki mu je komunistična partija kot avantgarda delovnega ljudstva »podarila« revolucijo. Vendar pa je narod v svoji pregovorno upognjeni drži molče prezrl, da mu predimenzionirana, izgorela rogovilasta drevesna prispodoba govori tudi nekaj povsem drugega: »Predstavljam vešala, drevo za obešanje, ti narod moj, in hkrati tvoj zlomljeni hrbet.«

Hram demokracije v senci vešal revolucije

Treba je dodati: cinizem ali zgolj groba resnicoljubnost postavitve takšne plastike sta tem večja, za to je zaslužen tudi arhitekt Braco Mušič, če ju ocenimo v relaciji do bližnjega sedeža ljudske oblasti. Pogled navzven iz parka, kjer stojijo vešala revolucije, namreč lepo razkriva, da je delovala bližnja ljudska skupščina, sedež »ljudske« demokracije, enako kot deluje ta naš parlament pravzaprav še danes – v njihovi senci. Deluje ob nenehni revolucionarni grožnji. Kajti dom in duha demokracije še dandanes obvladuje, krmari in sankcionira nekakšen paradržavni revolucionarni aparat.

Zato je bila Tršarjeva misel ob osamosvojitvi Slovenije, po prvih javnih pobudah za odstranitev njegovega spomenika, dokaj jasna: menil je namreč, da spomenika ni treba na vrat na nos odstraniti, treba mu je le dati nov pomen. Z drugo besedo: treba je v novi luči uzreti to, kar je ta plastika že ves čas pripovedovala svojim naročnikom: »Razpnite čez ves svet vešala …«. Zanamcem bo pač spregovorila kot pričevanje o svetu, ki ga bo nekoč vendarle treba pustiti za sabo …

Zločincem, četudi že pokojnim, je treba uprizoriti le pravično in javno sojenje

Tršarjeva »vešala revolucije« se namreč še kar naprej ponujajo, da bi sprejela svoje prave goste: tisti, ki pravijo »še premalo s(m)o jih«, imajo kajpak v mislih nas, ki menimo drugače. Retorika se zaostruje, današnja skrajna levica znova zahteva kri in ne bo več »prizanesljiva«, kakor je bila v »vstajah« pred leti, ko je z zažiganjem podob ter z obešanjem lutk svojih (živih) političnih nasprotnikov – torej z eksekucijami in effigie– razveseljevala ljudske množice. Toda danes je na potezi druga stran. Nikakršnih podob ne lutk ni treba zažigati ali razobešati v nadomestilo za sojenje krvavim revolucionarjem! Zločincem (četudi že pokojnim) je treba uprizoriti le pravično in javno sojenje.

Obenem je treba porušiti in/ali premestiti na ustreznejše mesto vse te njihove kričeče spomenike! Nürnberški proces je bil izveden v funkciji kar se da hitre denacifikacije Nemčije, naš pa bi, kakopak z nezaslišano zamudo, pomenil vsaj simbolno odvrnitev od komunistične totalitarne polpreteklosti. Sojenje komunističnim zločinom in z njim vsaj delna lustracija ter odstranitev spomenikov bi hkrati pomenila katarzo za nezadovoljne ljudske množice. In slednjič bi trgu, kjer strašijo Tršarjeva vešala revolucije, dokončno odvzeli njegovo nekdanje ime: Trg revolucije.

Pričujoči prispevek je del eseja, ki ga je napisal Marjan Frankovič, objavljen pa je bil najprej v Mladiki (2, 2019) Esej je nastal nekaj dni po odkritju spomenika na ljubljanskem Kongresnem trgu, ki naj bi slovenski narod pozival k spravi, posvečen pa je bil »spominu na žrtve vseh vojn in z vojno povezanih dogodkov«.

26 KOMENTARJI

  1. In Slovenci bi se spet spravili na Slovence. In zgodovino bi spet vrnili nazaj, pred revolucijo, in začeli ponovno merjenje časa.

    • Zdravko ne , da bi jo radi – hočejo , svoj namen že dolgo realizirajo in na vseh področjih samo
      tistega najhujšega nam servirajo po kapljicah in narod se tega ne “zaveda” ! Pa še kako , samo
      premalo je takih , ki se trudijo spremeniti kurs ladje “poštenjakov , borcev za demokracijo ” !
      Ladja norcev pač ! Vračamo se v srednji vek in lov na čarovni /c/ ke ! Mar mislite , da se sedaj
      ne piše novih dosjejev v klasični obliki , prisluškovanja in še hujše svinjarije se izvajajo sistemsko
      po načelu Dolomitske izjave !

      Andrej Briški

  2. Ni treba ponovno nastaviti merjenja casa. Cas se meri po Jezusu Kristusu, ne po komunisticni revoluciji. Kardeljev in Kidricev kip zanesljivo ne sodita tja, kjer stojita in tudi ne poslikave, kakrsne so, v slovenski demokraticni parlament. Kljub temu, da Iveta Subica lahko cenimo kot cloveka in kot umetnika. Podobno Draga Trsarja.

    • Ostane Slovenec nad Slovenca. Tudi to je preveč. Kardelja in Kidriča ne bo nihče odstranil dokler bo klic na vojno aktualen.

        • Vi očitno ne razumete svojih lastnih besed. Razdeliti Slovence na ta poštene, ki samo služijo zločinu, pa čeprav prisilno, in na zločince in tiste, ki menda ali odkrito odobravajo zločine, ni nič manj kot vojna napoved. To je totalna bojna sekira, ki ne vidi in ne loči nič, razen krvi.

          • Glej, zlocine se obsoja in zlocince spravi pred sodne tribunale. Prvo je naloga javnosti, vseh ljudi dobre volje, drugo naloga drzave. To je normalno stanje stvari. Nikakrsen klic k vojni. Mentalno morajo stati stvari na svojem mestu. Ce ne velja, da je 2+2 = 4, potem nic ne more v redu funkcionirat.

          • Leporečenje ne pomaga. O 2+2=4 pa raje ne bi. Življenje ni matematika.
            O obsojanju zločinov pa je vse bolj očitno, da gre za farso in moraliziranje demoraliziranih. Tako se to ne dela in temu nihče ne zaupa. Tako se nadaljuje status quo.

  3. V Nuerenbergu so obsodili nacional socialistične zločine. Tako je nacional socializem doživel katarzo. S tem je bila vojna končana. Komunistični zločini še niso bili obsojeni, zato revolucija še traja. Obsodba zločinov pomeni konec revolucije, vojne in njenih dodatnih žrtev.

    A to razumeti, je za nekatere pretežko.

  4. Zdi se mi, da so dejstva, ki so v obravnavi problem suverenosti, ki bi morala biti po Deklaraciji o suverenosti sankcionirani (zločinci obsojeni, tudi posthumno, zagovorniki zlaganega socializma pa utišani), da bi se začela normalna in zdrava družbena gibanja.
    Rad bi o tej temi slišal gospoda Žiga Stupica, kaj mu pomeni suverenost v družbenem smislu !! ??

    • V tem smislu bi se vsi Slovenci in državljani morali zavzeti za prelom z zlagano socialistično ureditvijo, ki se v duhu samoupravljanja vrača v bivši nedemokratični režim. To je bilo v duhu Deklaracije o suverenosti Slovenije nedovoljeno.

      • Franc Zabukošek: »Rad bi o tej temi slišal gospoda Žiga Stupica, kaj mu pomeni suverenost v družbenem smislu !! ??«

        Zahvaljujem se za vaš poziv.

        – Filozofsko:
        V spoznavanju pomena navedenega pojma lahko sledimo delu Država (1996, ponatis izdaje iz l. 1927, str. 27-44) Leonida Pitamica, rednega člana SAZU od ustanovnega leta 1938. Državna suverenost je lastnost državne oblasti, da je na državnem ozemlju pravno najvišja oblast, ki je navzven neodvisna od drugih oblasti iste vrste in ki so ji navznoter podrejene vse druge oblasti.

        – Veljavno:
        Zgoraj navedeno je sledenje filozofskemu smislu pomena. Sledeč veljavnemu, ustavnemu temelju naše države pa je načelo suverenosti določeno s 1. stavkom 2. odstavka 3. člena takole: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo«.

        Takšna utemeljitev načela ljudske suverenosti v naši državi pomeni, da »politična oblast ni predpostavljena, ampak potrebuje za svoj obstoj in delovanje pravno veljavno legitimacijo, in da slednje ne more utemeljiti nobena druga instanca (Bog, ideologija, zgodovinski cilji, razredni interesi ipd.), razen ljudstva samega; ljudstvo je edini nosilec oblasti, ki jo izvršuje neposredno ali posredno. Načelo ljudske suverenosti pomeni, da je lahko ljudstvo edini nosilec državne oblasti in da v državi ne more obstajati hkrati več suverenih državnih entitet.« (cit. po 23. točki obrazložitve Mnenja Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka Rm-1/02-21 19. 11. 2003).

        S tem, da izjemo glede prenosa izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije in obrambne zveze dopušča 1. odstavek 3.a člena Ustave.

        – Izkušenjsko:
        Osvetljevanja navedenega pomena pa danes (2019) ne začnemo v smeri rdeče niti pojma kom.-socialistične »suverenosti«, kot je to na primer po 1. členu jugoslovanske Ustave (socialistične) Republike Slovenije iz leta 1974. Razlog te pazljivosti je 30-letna neuresničena želja po prelomu z zlagano socialistično ureditvijo. Želja je neuresničena, saj nismo bili dovolj pazljivi, za nami pa je 30-letna izkušnja očitnega sistemsko-strukturnega neuspeha pri prehodu Slovenije iz preteklega režima.

  5. Če ne vidite razlike med nami in Nuerenbergom, kako bi potem meni radi nabili, da nečesa težko razumem?! 🙂
    Očitno je topoglavost in otopelost drugje, ne pri meni. G. Zabukošek bi celo posthumno sojenje. Spodnesel bi enega temeljev civilizacije.

    • V Nuernbergu se je sodilo mnozicnim zlocincem, ne nemskemu narodu. Tvoje pribijanje krivde nam vsem za zlocine nasih komunistov in razbremenjevanje krivde teh dejanskih zlocincev je ze prav absurdno. Osebno ne nosim nobene krivde ne za nacisticne, ne za komunisticne zlocine. Celo moji predniki niso marali ne enih, ne drugih, torej ne nosim tovrstne krivde tudi, ce bi se ta dedovala. Pa se ne.

      • Ne gre za krivdo. Zakaj bi nosil krivdo? Nosimo pa odgovornost za lastno bivanje v deželi. In ta odgovornost vključuje služenje komunizmu. Tudi če ni bilo voljno. To nas dela sužnje, ki smo do vratu v sramoti zaradi tega. Nekateri pa mislijo, da so nad tem.
        Po drugi strani gre pa tudi za odnos do oblasti. Pri nas je poden od podna.

      • Nobene krivde ne nabijam narodu, niti slučajno. Kar se morda zdi kot opravičevanje oblasti, je zgolj priznavanje oblasti. Tega tu mnogi ne priznavajo. Potem je pa Slovenija zrasla iz vesolja, čeprav tokrat leta 1991.

      • Vse bi zrelativiziral, pomešal med sabo krivdo in odgovornost.
        Kar vsi bi bili za vse odgovorni ??

    • Spoštovani Zdravko ! A za vas zločin zastara in ga ni potrebno obsoditi ! Torej se lahko ponavlja ?!!!
      To ni civilizacijsko ! Civilizacijsko je obsoditi zločine, za storilce pa upoštevati olajševalne okoliščine.
      To pa ne pomeni opustiti sankcioniranje, da se zločin spregleda in mu daje možnost za ponovitev.

      • Ne vem odkod vi prihajate in kje ste živeli zadnjih 70 let. V Sloveniji gotovo ne.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite