»Razpnite čez ves svet vešala / naš bog so: rop, požig, umor! / Divjajte! Kri je zakričala! / Glavo je dvignil v nas upor!« (Matej Bor)
Drago Tršar, avtor Spomenika revolucije, ki stoji na severozahodnem obrobju nekdanjega Trga revolucije v Ljubljani, je svoj spomenik menda večkrat primerjal z drevesom življenja. Iz natečajne dokumentacije pa se da razbrati – povzemamo –, da naj bi plastika spominjala na postopno naraščanje upora, na pripravo revolucije s široko razpredeno organiziranostjo, ki da je služila tako za ozaveščanje delovnih ljudi kot tudi njihovi sprotni borbi za pravice; njena vertikala pa predstavlja organsko vraščenost naših naprednih delovnih ljudi v stoletne emancipacijske napore človeštva ter slednjič veličastni izbruh pravkar končane krvave revolucije in zmagoviti nadaljnji revolucionarni razvoj naše družbe. Z vsem tem je Tršar kot avtor zamisli želel prepričati naročnika – CK KPS –, kar mu je tudi uspelo.
Kot drevo življenja pa je svojo plastiko podoživljal najbrž bolj zase ali v ožjem krogu, v njej je morda nezavedno prepoznaval prispodobo za trdoživost naroda, ki mu je komunistična partija kot avantgarda delovnega ljudstva »podarila« revolucijo. Vendar pa je narod v svoji pregovorno upognjeni drži molče prezrl, da mu predimenzionirana, izgorela rogovilasta drevesna prispodoba govori tudi nekaj povsem drugega: »Predstavljam vešala, drevo za obešanje, ti narod moj, in hkrati tvoj zlomljeni hrbet.«
Hram demokracije v senci vešal revolucije
Treba je dodati: cinizem ali zgolj groba resnicoljubnost postavitve takšne plastike sta tem večja, za to je zaslužen tudi arhitekt Braco Mušič, če ju ocenimo v relaciji do bližnjega sedeža ljudske oblasti. Pogled navzven iz parka, kjer stojijo vešala revolucije, namreč lepo razkriva, da je delovala bližnja ljudska skupščina, sedež »ljudske« demokracije, enako kot deluje ta naš parlament pravzaprav še danes – v njihovi senci. Deluje ob nenehni revolucionarni grožnji. Kajti dom in duha demokracije še dandanes obvladuje, krmari in sankcionira nekakšen paradržavni revolucionarni aparat.
Zato je bila Tršarjeva misel ob osamosvojitvi Slovenije, po prvih javnih pobudah za odstranitev njegovega spomenika, dokaj jasna: menil je namreč, da spomenika ni treba na vrat na nos odstraniti, treba mu je le dati nov pomen. Z drugo besedo: treba je v novi luči uzreti to, kar je ta plastika že ves čas pripovedovala svojim naročnikom: »Razpnite čez ves svet vešala …«. Zanamcem bo pač spregovorila kot pričevanje o svetu, ki ga bo nekoč vendarle treba pustiti za sabo …
Zločincem, četudi že pokojnim, je treba uprizoriti le pravično in javno sojenje
Tršarjeva »vešala revolucije« se namreč še kar naprej ponujajo, da bi sprejela svoje prave goste: tisti, ki pravijo »še premalo s(m)o jih«, imajo kajpak v mislih nas, ki menimo drugače. Retorika se zaostruje, današnja skrajna levica znova zahteva kri in ne bo več »prizanesljiva«, kakor je bila v »vstajah« pred leti, ko je z zažiganjem podob ter z obešanjem lutk svojih (živih) političnih nasprotnikov – torej z eksekucijami in effigie– razveseljevala ljudske množice. Toda danes je na potezi druga stran. Nikakršnih podob ne lutk ni treba zažigati ali razobešati v nadomestilo za sojenje krvavim revolucionarjem! Zločincem (četudi že pokojnim) je treba uprizoriti le pravično in javno sojenje.
Obenem je treba porušiti in/ali premestiti na ustreznejše mesto vse te njihove kričeče spomenike! Nürnberški proces je bil izveden v funkciji kar se da hitre denacifikacije Nemčije, naš pa bi, kakopak z nezaslišano zamudo, pomenil vsaj simbolno odvrnitev od komunistične totalitarne polpreteklosti. Sojenje komunističnim zločinom in z njim vsaj delna lustracija ter odstranitev spomenikov bi hkrati pomenila katarzo za nezadovoljne ljudske množice. In slednjič bi trgu, kjer strašijo Tršarjeva vešala revolucije, dokončno odvzeli njegovo nekdanje ime: Trg revolucije.
Pričujoči prispevek je del eseja, ki ga je napisal Marjan Frankovič, objavljen pa je bil najprej v Mladiki (2, 2019) Esej je nastal nekaj dni po odkritju spomenika na ljubljanskem Kongresnem trgu, ki naj bi slovenski narod pozival k spravi, posvečen pa je bil »spominu na žrtve vseh vojn in z vojno povezanih dogodkov«.
