Jože Plut: Verujem v odpuščanje grehov in večno življenje

1

Pred nami sta praznik vseh svetih in vernih duš dan. Srce celo deklarirano neverne vleče na grobove prednikov in prijateljev. Kakor da sta v človekovo srce položeni hrepenenje in vera v večno življenje in posredno tudi v Boga, ki ljubi življenje in je iz ljubezni vse ustvaril. Tam, na grobovih, se človeku srce razneži ob nežnih in ljubečih spominih na ljudi, s katerimi nam je bilo dano živeti, in redkokomu se ne sproži misel na to, ali se bomo z njimi še kdaj srečali. Nekako tipaje vsak prisluhne temu klicu; nekdo bolj tihemu hrepenenju, drugi v obliki gotovosti vere.

Kristjani verujemo, da smo povezani z vsemi rajnimi, ki bivajo v vicah ali nebesih

Kristjani v obrazcu veroizpovedi izražamo tudi svojo vero v »občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje«. Za nas večno življenje ni misel, ki se nam je za trenutek pojavila, je resničnost, kar jo živimo že sedaj »v telesu« (v mesu), po smrti pa, ob dovršitvi sveta, ko bo Bog pripravil »vstajenje mesa« – spet »v telesu«, vendar v poveličanem. Verujemo torej v »večno življenje«, ki ga živimo že sedaj, po Božji milosti povezani »v občestvo svetnikov«, v občestvo z vsemi rajnimi, ki jim je po Božjem usmiljenju dano bivati na poti k Bogu (vice) ali pa že v polnosti pri Njem (v nebesih).

Greh je torej obrat k egu, jazu in zanikanju ljubezni in drugega, pa tudi čistega Drugega, Boga samega

Prav presunljivo je, da v veroizpovedi med izrekom vere v občestvo svetnikov in izpovedjo vere v vstajenje mesa in večno življenje izpovemo tudi vero v odpuščanje grehov. V svetu, ki greha ne priznava, in v človeštvu, ki rado greh taji in prikriva, mi izpovedujemo vero v odpuščanje grehov. Če torej izpovedujemo vero v odpuščanje grehov, priznavamo obstoj greha in grešnih ljudi, skušnjav, ki lahko vodijo v greh, in skušnjavca, ki se naslaja v naših grehih in posledicah grehov. Odpuščanje grehov pa zadeva več ravni. Odpuščanje sebi, odpuščanje bližnjim (živim in mrtvim) in skesana prošnja k Bogu, naj bo usmiljen z nami in nam odpusti.

Ob tem zaslutimo, da gre pri »odpuščanju grehov« za ugotovitev, da je greh negativno dejanje (duhovno, duševno, razumsko, stvarno), ki smo ga v svoji svobodi sicer sposobni narediti, je pa predvsem odklon (zanikanje) od dobrega, resnice in ljubezni, ki si jih ljudje zaslužimo in smo jih sposobni uresničevati. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8), pravi apostol Janez.

Greh je torej obrat k egu, jazu in zanikanju ljubezni in drugega, pa tudi čistega Drugega, Boga samega. Zato greh vodi v smrt (tudi večno), vera v milost odpuščanja in posameznikova ponovna odločenosti za dobro pa vodita v (večno) življenje in k Bogu. Človek nekako izbira med grehom in Bogom. »Če si domišlja, da je svoboden, ker razen svojega jaza ne priznava nobenega drugega boga, je v zablodi, kajti sužnost lastnemu jazu je ravno bistvo sužnosti grehu,« pravi C. E. B. Cramfield.

Po učlovečenem Božjem Sinu nam je Bog podaril milost sprave in odrešenja

Čudovito je pomisliti na to, da bi bili prosti greha. Po milosti krsta, tako verujemo, nam Bog to omogoči. Ker pa nam je v iz ljubezni učlovečenem Božjem Sinu, ki je kakor mi »preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15), podarjena milost sprave in odrešenja, nam je dan tudi zakrament spovedi, v katerem prejmemo milost odpuščanja grehov, ki jih obžalujemo, pa bodisi so bili storjeni do sebe, bližnjih (tudi že pokojnih) ali do Boga. Kesanje nujno vključuje iskrenost, odločenost prekiniti z grehi, pripravljenost poprave (in kazni) v grehu storjenega, sprejetje posledic greha, zadoščevanje za grehe in hvaležnost Bogu za milost odpuščanja. Če je greh dejanje, ki ga naredimo zoper ljubezen do sebe, bližnjega in Boga (če torej ne naredimo dejanja ljubezni – greh opustitve ali naredimo dejanje zoper ljubezen), pa je spoved posledica ugotovitve, da brez ljubezni ne moremo živeti, je torej dejanje ljubezni (in vere).

Za pokojne je prav, da molimo, lahko jim naklonimo tudi milost popolnega odpustka

Prav zavestno sem omenil pokojne. Po milosti Božji in v veri dejanja ljubezni, ki jih lahko storimo, dobivajo nove razsežnosti ljubezni, ki segajo tudi v območje bivanja po zemeljski smrti. V moči pooblastila, ki ga je Jezus dal Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,19), predvsem pa zaradi neizmerne ljubezni in usmiljenja Boga do vsakega človeka tudi Petrovi nasledniki opredeljujejo enega izmed načinov izraza naše ljubezni do bližnjega in vere v Boga. Tudi za praznike vseh svetih.

V prvih osmih dneh novembra našim rajnim naklonimo milost (popolnega, delnega) odpustka (časnih kazni). V veri v usmiljenega Boga Očeta in iz ljubezni do njih moramo storiti naslednje: iti k sv. spovedi, ne biti navezan na noben greh, zmoliti po namenu sv. očeta (veroizpoved, očenaš, zdravo Marijo in slava Očetu), obiskati pokopališče in moliti za rajne ter prejeti sv. obhajilo.

Lepa priložnost. Ni kaj dodati, le: božjega usmiljenja in ljubezni ni mogoče omejiti. Ljubezen je namreč iznajdljiva: »Kjer se je pomnožil greh, se je veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20).

1 komentar

  1. Če moremo in hočemo verovati (v) odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje..je večno življenje že tu…

Comments are closed.