Verski pouk v šoli

17
25

Verski pouk v sodobni šoli lahko odigra zelo pomembno vlogo znotraj vzgojno-izobraževalnega sistema v pluralni in medkulturni družbi, saj s poznavanjem verskih vsebin širi intelektualno in vrednostno obzorje posameznika in ga spodbuja k prizadevanju za medsebojno spoštovanje in dialog v družbi. Udeleženci simpozija smo ob sklepu izrazili skupno željo, da bi se razpravljanje o verskem pouku v Sloveniji v prihodnje odvijalo na strokovni ravni in ne na ideološki ravni. Upamo, da bo ta zbornik spodbudil pozitivni premik v tej smeri.

Na simpoziju je prišlo jasno do izraza, da je položaj verskega pouka v Sloveniji zelo specifičen. Z zadnjo šolsko reformo je bil zasnovan predmet Verstva in etika, ki ga lahko učenci izberejo v zadnjem triletju osnovne šole. Po dobrem desetletju lahko ugotovimo, da predmet ni zaživel, saj ga izbere le peščica osnovnošolcev. Tako ostaja Slovenija tudi danes ena redkih evropskih držav, kjer verski pouk ni del rednega šolskega programa. Specifični položaj Slovenije potrjujejo tudi mednarodne raziskave. Na naslovnici publikacije »Interreligious and Values Education in Europe«, ki ga je izdal Comenius-Institut v Münstru (Nemčija), so prikazane evropske države, kjer ni nobene oblike verskega pouka v javnih šolah. Poleg Slovenije so to samo še Albanija, Francija, Belorusija in Makedonija. Letos se je začel uvajati tudi v Rusiji. Kot bo povedal kolega mag. Gregor Celestina, tudi v laični Franciji po letu 2001 razmišljajo o novi interpretaciji njihovega koncepta laïcité, ki bo vključeval tudi poznavanje religij in religioznosti. V Franciji razprava o verskih vsebinah v šoli ni tabu.

dr. Roman Globokar na tiskovni konferenci ob predstavitvi zbornika Verski pouk v slovenskih šolah.

17 KOMENTARJI

  1. Verski pouk je zadeva, ki se tiče verskih institucij in je odvisen od samodolčbe tistih, ki mu želijo prisostvovati.
    Cerkev mora ostati ločena od države, ker je tako zapisano v ustavi in ker vse ostalo nevernike postavlja v neenakopraven položaj. Verska vsiljivost je že davno presegla vse meje dobrega okusa, čeprav je vsakomur jasno, da gre pravzaprav za cerkveno. Če se komu zdi, da ljudje premalo vemo o dobrih človeških vrednotah, je pač potrebno uvesti predmete, ki se s tem ukvarjajo: etiko, psihologijo in socilogijo in vede o komuniciranju. Boga ima pa lahko vsak svojega, da se razumemo, ali pa ga nima.

  2. To, da pri nas nimamo verskega porograma v rednem, je ena redih res demokratičnih odločitev pri nas, kjer verniki vidijo samo še sebe in mislijo, da morajo biti vsi ljudje skregani z resničnostjo in znastvenimi dognanji.

  3. Nevenka, pod “verski pouk” se razume pouk o verstvih, torej predmet, kjer se spoznavajo večje vere oz. verstva, kar naredi ta pouk popolnoma nevtralen do posameznih verskih resnic. Po drugi strani pa je verouk pouk o verskih resnicah, odvisen torej od vere oz. verstva.

    Pri verskem pouku se torej obravnavajo vere oz. verstva na znanstven način, torej v smislu kristjani verujejo v to in to, judje v to in to, muslimani v to in to, kakšne so razlike med posameznimi kristjani … tako da se pri tem ni bati, da bi kdo komu “vsilil svojega boga”. Da je takšen pouk nujno potreben, kaže podatek, da če pogledamo samo štiri glavna svetovna verstva, je nekje od dve tretjini pa do 90% ljudi na svetu na nek način vernih (vir: Wikipedia, geslo Religion). To pomeni, da se v javnih šolah pri nas sploh ne dotika tem, katerih vsebino velika večina ljudi na svetu jemlje za temelj svojega nazora. Se vam to ne zdi pomembna tema? V razmislek: kdo v resnici komu “vsiljuje svojega boga”, t.j. boga, da ni nobenega boga?

    Prepričan sem, da bi skozi verski pouk mladina spoznala, da verni ljudje nismo “skregani z resničnostjo in znanstvenimi dognanji”. V ilustracijo naj povem, da sem se jaz “samoodločil” za Jezusa in njegovo Cerkev v času enovitega doktorskega študija.

  4. Sicer se strinjam z Aleksiosom, da poznavanje raznih religij spada v splošno izobrazbo, bi pa seveda bilo treba v okviru takšnega predmeta, v kolikor bi bil seveda zelo korektno tudi osvetliti negativne plati religij.

  5. Da, pri tem je predvsem potrebno poudariti, kako enostavno je manipulirati z nauki in svetimi besedili, če jih trgamo iz konteksta. Iz tega se namreč napaja verski fundamentalizem, ki je zelo nevaren.

  6. Seveda je pa tudi veliko vprašanje kdo je dovolj usposobljen, da tak predmet uči. Za predstavjanje negativnih plati katoliško izobraženi teologi prav gotovo ne. Druga stvar pa je ali morda med obvezne predmete ne bi bilo smiselno uvrstiti kakšnega drugega koristnejšega predmeta z naravoslovno tehniškega področja glede na to, da slednjih poklicev primanjkuje (npr. 2. ali 3. tuji jezik). Majhno povpraševanje po tem izbirnem predmetu verjetno ne govori v prid temu, da bi predmet iz izbirnega spremenili v obveznega.

  7. Nevenka je tipičen primer nestrpnega ateista, ki misli, da ločenost pomeni to, da morajo ateisti biti priviligirani in jim nihče ne sme niti omeniti kakšne alternative.

    Točno taki so, kot pripisujejo verskim fanatikom.

  8. rx170, o negativnih vidikih religij so naši otroci že dovolj poučeni. Potrebujejo še pouk o pozitivnih plateh religij.

    Najbolj usposobljeni za ta pouk so sigurno teologi. Diskriminirati ljudi glede na svetovni nazor pa itak ne smemo.

  9. Glede na to , da je evropska zgodovina prepojena s krščanstvom, bi bilo zelo koristno, da tudi nove generacije razumejo svojo zgodovino. Pa ne gre za faktografsko poznavanje dogodkov, gre za razumevanje vsebine v času. Če bi od renesanse, katere mecen je bila RKC ostalo samo dejtsvo razkola portestantizem, kot prisodoba nasprotvoanja kupovanju odpustkov, potem je sodbni generaciji odvzeto vso razumevanje umetnosti. Kdo bo spoloh lahko dojel vsebnino Michlagelove umetnosti in vseh ostalih. Kdo bo lahko dojev vsebino Jazza, če ne bo razumel ameriškega protestantizma?
    Skratka ta obsedeni puritanitem ločenosti cerkve od države, ni nič drugega kot negiranje svoje zgodvine. To me spominja na vse družbe, ki so z revolucijo začele šteti koledar od nič. Štart od nič je v sodbnem globalnem svetu velik hendikep, kajti ostali, ki gradijo na zakladnici svoje zgodovine, imajo neznasko prednost. Neizobražen narod v takem svetu nima nobene bodočnosti.

  10. Tadej, pogovarjamo se o predmetu Verstva in etika v javnih šolah. To načeloma nima zveze z ločenostjo cerkva od države. Slednja pa je ustavno zapovedana in kot dokazujejo številni primeri iz islamskega sveta (pa tudi krščanskega iz preteklosti) samo njena dosledna in restriktivna implementacija lahko zagotavlja dolgoročni obstoj demokracije.

  11. Tega se zaveda tudi RKC. Kanonsko pravo namreč v kanonu 285 prepoveduje duhovščini delovanje na mestih, kjer bi pridobili in bili dolžni izvajati pooblastila s strani države. Tako je več kot jasno postavljena meja, ki zagotavlja v Ustavi določeno ločenost.

    Ampak zgolj ločenost ne zagotavlja dolgoročnega obstoja demokracije, ampak je le eden izmed pogojev. Demokracijo zagotavlja medsebojno spoštovanje navkljub različnim nazorom. Takšno spoštovanje pa je težko doseči, če ne poznamo dejanskih nazorov drugih ljudi, ampak delujemo na podlagi poenostavljenih stereotipov. Kvaliteten pouk o verstvih v javnem šolstvu bi po mojem mnenju znatno pripomogel k izboljšanju stanja na tem področju.

  12. rx170

    Kaj naj ti sporčim drugega, kot to, da ne razumeš dilemo, ki sem jo izposatvil. Potrjuješ, to kar sem trdil.

  13. Kdo si predstavlja, da bi za verski pouk v slovenskih šolah učitelje kdaj lahko izbirale verske skupnosti, je padel z lune.

  14. “Ampak zgolj ločenost ne zagotavlja dolgoročnega obstoja demokracije, ampak je le eden izmed pogojev. Demokracijo zagotavlja medsebojno spoštovanje navkljub različnim nazorom. Takšno spoštovanje pa je težko doseči, če ne poznamo dejanskih nazorov drugih ljudi, ampak delujemo na podlagi poenostavljenih stereotipov. Kvaliteten pouk o verstvih v javnem šolstvu bi po mojem mnenju znatno pripomogel k izboljšanju stanja na tem področju.”

    Problem ločenosti je v resnici kompleksnejši. Prevelik posamezne verske skupnosti lahko pomeni tudi zmago določenih strank na volitvav. Si predstavljate, kaj se lahko zgodi, če muslimani na dolgi rok dobijo demografsko bitko (poučni primer je Kosovo), na oblast pridejo neke islamske stranke z ustrezno večino in vzpostavijo šeriatsko pravo. Zaradi možnosti takih scenarijev seveda zagovarjam restriktivno ločenost brez izjeme za vse verske skupnosti.
    Sam sem še vedno mnenja, da je potrebne informacije o verskih skupnostih možno podati pri drugih predmetih in da ni potrebno siliti ljudi, da se učijo o religijah, ki bodo verjetno dolgoročno postajale vedno bolj irelevantne (spomnimo se deleža vernikov pred 1000 leti, 100 leti in npr. danes). Nimam pa problema z izbirnim predmetom, ki pa ga mora predavati oseba brez izraženih preferenc do posamezne religije.

  15. Dober šolski sistem ima dve komponenti in sicer vzgojo in izobraževanje. Pri izobrževanju ni problema, saj se materija skokovito širi in je večji problem odbrati snov, ki jo naj učenci, dijaki in študentje prisvojijo kot znanje.
    Večji problem nastane pri vzgoji. Ta bazira na morali, morala pa izhaja v glavnem iz verskih podlag.
    Komunizem vero zatira in jo po marxovem enači z opijem za ljudstvo. Tako je slovenski šolski sistem že dolgo brez vzgoje na verski podlagi. Fanatiki, ki zapovedujejo strogo ločevanje cerkve od države, pa zahtevajo, da se tudi vera (vere) loči od države. To pomeni, da za vzgojo nimamo primerne podlage, oziroma, da si podlago sami po svoje ustvarjamo.
    Osnova vere so zgledi, v katere naj človek veruje in se jim s svojimi deli čim bolj približa.
    V Sloveniji smo vere na državni ravni v glavnem zavrgli, praznino pa zapolnili z Narodnosvobodilnim bojem. Namesto boga smo postavili na nebeški tron tovariša Tita. namesto svetnikov smo izbrali narodne heroje, namesto maš smo imeli političko nastavo in partijske sestanke. Tudi na svet večer. Takrat so bili sestanki najbolj intenzivni in so udeženci, mnogi s figo v žepu, izkazovali zaničevanje tega za krščanstvo najpriljubljenejšega praznika.
    Procesije so bile organizirane s pohodi na Dražgoše, Tri žreblje, v Rog, Na Bazovico itd. Vsak teden ena procesija. Namesto maše je bil slavnostni govor z obujanjem spominov, prikrojenih za potrebe komunistične propagande, nato hvalisav govor o napredku družbe ( Pahor bi danes rekel izhod iz krize, po nekaj bombastičnih stavkih, pa bi celo uzrl luč na koncu tunela). No takšne maše so tudi vedno žugale notrenjemu in zunanjemu sovražniku.
    Po propadu jugosocializma je nekaj časa kazalo, da bo konec teh komedij in da bo Slovenija stopila na pot normalnih demokratičnih držav.Tukaj mislim pred vsem na to, da bo sprostila krč protiverske drže in se nekako približala spoštovanju moralnih načel, ki jih najrazširjenejše verske skupnosti v Slovenij spoštujejo.
    Žal se to ni zgodilo. Semenišče imenovano FDV sproti rojeva profete, ki se trdno borijo za ateizem in ne dopuščajo nikakršne diskusije o verski sproščenosti. Versko svobodo imamo, žal pa jo ti profeti pojmujejo tako, da biti veren ni kaznivo, kar pa je daleč od verske svobode, ki jo naj človek izraža, ne da bi bil stigmatiziran.
    Obsednost protiverskih ateistov gre tako daleč, da bi vse kar je verskega najraje prepovedali.
    Hkrati pa ti isti ne protstirajo proti maškaradam, ki jih prireja bivši oče naroda, brkati Stanovnik. Na maškeradah, ki so ostanek komunističnih maš na prostem, se udeleženci maskirajo v partizane in se gredo bojevnike proti nacizmu in fašizmu in zastrupljajpo strpnost med narodi. Evropa takšnih cirkuških predstav ne pozna več.
    Sedaj se človek vpraša, ali naj bo takšna religija podlaga za moralni pouk.
    Heroj Tito, vrhovni malik partizanstva je v demokraciji razkrinkan. Ve se, da je bil vrhovni krvnik in je dal pobiti na stotisoče ljudi. Vemo, da je bil babjek, ki je zaplodil rajdo otrok, vemo, da je bil zapravljivec in vemo, da je bil diktaror, ki je uničil vrsto svojih sodelavcev, ki bi mu utegnili konkurirati.
    Podobne štorije se razkrivajo s prenekaterimi heroji. Tudi ti imajo hude težave z nemoralnimi početji med vojno in še več po vojni. Tudi dogodki, ki so veljali za svete, dobivajo ob zgodovinskih dejstvih povsem drugačen zančaj. Kaj se torej dogaja? Mar je možno NOB še šteti za nadomestno religijo, ki naj postane moralni vzor naši družbi. Najverjetneje ne, četudi si to srčno želi minister Lukšič.
    Za ustvaritev drugih novih podlag moralne vzgoje ni trenutno nihče v Sloveniji sposoben. Furjavi cirkusant Žižek se dela norca iz samega seb in tudi celega sveta. takšen klovn ni sposoben pripraviti moralnih podlag. Njegov skromni derivat, bradati motoristični Gulič, pa je padel že na prvi stopnici, ko so mu verski voditelji pokazali rdeči karton. To ni ideološko znamenje, temveč znak, da se naj pocitra.
    Vse nasprotnike moralnih načel na religiozni podlagi pa sprašujem, kaj je tako zelo narobe z desetimi božjimi zapovedmi?

  16. rx170 nima pojma, kar dokazuje s tem, da misli, da, če bo zatiral religije (predvsem krščanstvo), da bo preprečil, da bi islamisti, ko bi dobili dovolj veliko večino, uvedli šeriatsko pravo.

    Ko imaš ustavno večino, lahko počneš, kar hočeš. Zato je izključno negativno gledanje na religije in zatiranje, slabo.

  17. Čisto nič ne bi bilo narobe, če bi bil uveden v slovenske šole religijsko-etični pouk. V primeru, če bi bil slednji konfesionalni, zagovarjam možnost pluralnega odločanja, za katerega se bo odločil (ali pa za povsem laični predmet o verstvih in etiki). Prednost konfesionalnega verskega pouka je morda v tem, da se večji poudarek da na učenčevo versko identiteto, saj je glavni razlog za nestrpnost največkrat neizgrajena identiteta, osebna in predvsem duhovna negotovost. Nekdo, ki ni kristjan samo v formalnem smislu, pač pa tudi živi svoje krščanstvo, ne bo šel sejat neke poceni nestrpnosti. Tudi musliman, ki resno jemlje svojo vero, verjetno ne bo podpiral Al Kaide. Glede na razmere, ki so sedaj v naši državi, pa smatram, da bi bilo zelo težko uvesti kaj več kot povsem nekonfesionalen religijsko-etični pouk. Verouk kot kateheza pa naj ostane v župnijah.
    @Nevenka, o teh zadevah bi se lahko malo bolje poučila, preden spet izrečeš kakšno neprimerno (ob)sodbo. Navsezadnje je s tega področja nastalo tudi nekaj diplomskih del. Alenka Šverc je s tega področja celo doktorirala.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite