Verska čustva

68

Zadnje čase skorajda ne mine mesec, da ne bi prišlo do takšnega ali drugačnega škandala, kjer so „razžaljena verska čustva“. Pa naj bodo v igri katoličani, pravoslavci ali pa muslimani. Vmesni čas pa pridno polnijo razne knjige in članki, ki so uničujoče kritični do religije in verskih skupnosti. Pa so verujoči po pravici užaljeni ali gre le za obrambno držo pred neutajljivo resničnostjo, ki grozi, da jim bo svet obrnila na glavo?

Slednji trditvi utegne prikimati marsikateri izmed novopečenih prer0kov ateizma, ki to ideologijo širijo s pravo misijonarsko zagrizenostjo. Potem ko smo bili pred kakim desetletjem priča okrepljenemu zanimanju za duhovno razsežnost, se zdaj spet krepi glas tistih, ki v imenu znanosti, tako naravoslovne kot družboslovne, zanikajo obstoj Presežnega, to idejo smešijo in njen pojav pripisujejo zgolj človeški – pogosto pokvarjeni – agendi. Ta novi val religiozne kritičnosti je k nam pljusknil predvsem iz ZDA, ki se jih še do nedavna sekularizacija ni dotaknila. In v amerikanskem stilu je ta novi val populističen, površen in materialističen;  če je bil v preteklosti zame dialog z neverujočimi osvežujoč duhovni izziv, sedaj postaja (na normalni intelektualni ravni) vse bolj nemogoč. Ker nasprotniki religijo in vernike vedno znova obtožujejo skrajno nizkotnih namenov in skrajno primitivnega razmišljanja. To lahko precej pripišemo procesu izginjanja religije iz zahodnjaške kulture, ko še verni pogosto ne poznajo niti najbolj osnovnih zadev, nevernim pa se seveda sanja toliko manj. Reflektiran vernik lahko ob puhlicah kakšnega Dickensa le nemočno zmaje z glavo. Kje so časi God’s debris ali pa Russelove lucidnosti, ko sem moral pošteno napenjati možgane, da sem lahko odgovarjal – in sem v nasprotnikih prepoznal brate, saj so mi pomagali rasti v veri. Od Dickensovega populističnega hujskanja (in še v imenu znanosti) pa lahko dobiš le glavobol. Če so še nedavno Cerkev in vernike vsi po vrsti obtoževali, da niso sposobni dialoga o svojem verovanju, temveč da so nereflektirani in fundamentalistični, to vse bolj velja tudi za  ateiste. Včasih si rabil „hrbtenico“, da si bil pokončen brezverec, danes pa jo potrebuješ, da si pokončen vernik. Kar pa žal sploh ne pomeni, da je povprečen katoličan kaj bistveno manj mlahav od povprečnega ateista.

In kakšno zvezo ima to z verskimi čustvi in žaljenjem le-teh? Sekularizirana družba in kultura  pomenita, da delu populacije vera in njene vsebine pač nič kaj dosti ne pomenijo. Oziroma jih doživljajo podobno kot pubertetnik otroške igre: z vzvišenim prezirom. Ali pa najstnik glasbo, ki jo je poslušal v prejšnji modi. Spominjam se, kako smo najstniki na vrhu obsedenosti z Guns n’ Roses z izvijačem strastno uničili ploščo Jasona Donavana – bil je tako out! Če pa pustimo ob strani takšne prenapete pubertetniške strasti, religiozni kulturni material (v duhu kakšnega Lacana) pač ostaja arhaičen in eksotičen material, ki je zato pač poljubno manipulabilen in zaradi svoje bogate izročilne vsebine enkratna snov za umetniško izživljanje. Kot recimo zgodba o grofu Drakuli, za katero večinoma  nihče ni posebno užaljen, če se jo pripoveduje, predeluje ali parodira (drugače bi ob sagi Somrak ali Vampirski Akademiji pač lahko kakšni vdani vampirski verniki zgroženo protestirali in sežigali državne zastave).

Težava pa je v tem, ker ni vsa populacija sekularizirana, ker vera kot praksa in odnos še živi. In za marsikoga predstavlja enega temeljnih intimnih odnosov v življenju. Ne zgolj ideologijo, zbirko življenjskih ritualov in navad, temveč konstitutivni odnos življenja. In smo verniki zato tudi intimno občutljivi na poljubnostno uporabo religioznega materiala (in jo doživljamo kot zlorabo, ki boli). Res je, občutljivi smo,  vsaj včasih, tudi zato, ker res marsičesa nimamo razčiščenega in smo tudi versko nezreli (in konstruktivna kritika, tudi zunanja, je v tem primeru zelo dobrodošla). A vsesplošna diskvalifikacija vere in sploh vernikov (kot nekakšnih opranoglavih ovc) boli  vsakogar, celo tiste, ki niso najbolj osebno verni. Manj ko so stvari razčiščene, bolj smo v glavnem občutljivi na razne „razžalitve verskih čustev“. Zato je muslimanski fundamentalizem tako silno alergičen na vsako zadevo. Osveščen vernik  ve, da v osnovi Boga ne boli preveč, če se “človečki” delajo norca iz njega, vsaj ne bolj kot grehi njegovih takoimenovanih zvestih. A kultura, ki gradi na poniževanju in zanikanju pravic vernikov, vsekakor nima dobre prihodnosti. Ker je religija, taka ali drugačna, tudi v svojih najbolj površnih pojavnih oblikah, konstitutivni del kulture.

Podobno, tudi če sam do matere svojega sošolca nič ne čutim, ali celo žensko iz srca preziram,  bom iz uvidevnosti do svojega sošolca  in njegove navezanosti na mamo, samo skrajno konstruktivno kritičen ali sploh tiho. Celo, če sam godrnja čez njo.

Tako bi pričakovali, da bodo tudi neverni spoštovali našo „duhovno mamo Cerkev“ (ali ustrezno drugo versko skupnost) in z njo povezane stvari, ter ne bodo njenih spodnjih hlač, pa naj bodo čiste ali umazane,  javno razobešali, ne bodo z njimi igrali „pepčka“ ali jih fotografirali.  Tako bomo vsi bolj veseli ter lepše živeli skupaj.

Foto: Lepi križi lepo gorijo (Delo, Nejc Saje)

 

68 KOMENTARJI

  1. »Neumno in praznoverno je verjeti, da je Bog naredil vse iz nič. Razumno in znanstveno je verjeti, da je nič naredilo vse iz nič.« (komentar bralca Tima Leeja na mercator.net, 10. april 2012)

    • In kdo ima pravico da tako dogmatično postavi kriterije kaj je znanstveno in neumno, kaj praznoverno in kaj razumno? Kdor vsaj malenkostno razume znanost in njeno metodologijo, bo dojel, da ta dosledno funkcionira po vzročno-posledični logiki in zato trditev da “nekaj naredi nekaj” zanjo pač ne obstaja, ker je (strogo ozko znanstveno gledano) vse zgolj posledica (ne naredi, tremveč povzroči) nečesa drugega. S tega stališča je še bolj skrajno neznanstveno trditi, da “nič povzroči nekaj” oziroma iz “nič nekaj nastane”. To je sprto z osnovami znanstvene logike. Celo zadeve, ki v sodobni znanosti izgledajo relativno nič (0°K, praznina vesolja) se izkažejo (če ne za nedosežne) pa za vsaj malo nečesa. E=mc2 tu ne velja kot protiargument, ker tudi energija ni nič, ampak kot taka predpostavlja nek medij. Strogo znanstveno torej nimamo nobene podlage, da bi postavljali trditve, kako je nekaj nastalo iz nič, kaj šele da bi špekulirali, kdo ali kaj je to naredil. Na to odgovarjajo kvečjemu filozofska vprašanja, kar pa je po Descartovem cogitu nujno pogojeno s človekovim razumom in kot tako vsekakor prej postavka vere, prepričanja.
      Sicer pa se AlFe “zakolje” že s tem, ko dosledno uporablja glagol “verjeti”. Verjamemo religiozne stvari, mar ne, zananstvenik pa DOKAŽE. Da pa je iz nekaj nastalo nič je pa že po čisto kmečki logiki nemogoče dokazati …
      Če bi ta komentar držal, potem bi se pač sprijaznili, da je v nekem trenutku iz nič nastalo vse, potem bi bilo čisto brez smisla mukotrpno garanje delčkarjev, ko iščejo čedalje bolj prvotne gradnike obstoja, saj nam, če je kar po naključju naenkrat iz nič vse, čisto nič ne garantira, da se ne bo v naslednjem trenutku zgodilo obratno. Za vsaj relativno konsistenco vesolja in njegovega kontinuiranega obstoja na tej točki (biti ali ne biti) pravzaprav lahko jamči samo kakšen stvarnik … Prepričan sem bil, da so že minili časi tako površno razumeljene znanosti …

      • Berem: ” … Prepričan sem bil, da so že minili časi tako površno razumeljene znanosti …”

        Gospod Jernej,
        zanima me, kje živite? Namreč, v teh krajih je vera v znanost zelo razširjena.

        • *razumljene
          Pri nas za Bežigradom, kjer živim, kljub načeloma visoki izobrazbeni strukturi prebivalstva še vedno bolj od kakšne vere v znanost zapažam vero v komodnost in agresivni uspeh. Večine ljudi pač znanost kot taka ne briga, jim je pa dobrodošel izgovor, če željo svojo ignoranco o življenjskih vprašanjih opravičiti z nekakšnim barbarskim darvinizmom, ki človeka reducira na “spavaj, radi, ćuti, jedi” (prosto po Riblji Čorbi).

          • Nisem čisto prepričan, kateri odgovori naj mi ne bi bili všeč. Samo govorim o znanosti in pa ideologiji psevdoznanosti, ki je od prave znanosti daleč. Zato se mi zdi ravno kriterij (ne)všečnosti glavni problem takoimenovanih zastopnikov znanosti – od znanosti vzamejo samo in zgolj tisto, kar jim paše, na celoto pa pozabljajo. Dejstvo je, da nobeno znanstveno odkritje in dokaz ni resno sprt s trditvami religije, oz. kar lahko rečem, krščanstva. Kdor tega ne ve, ne pozna znanosti, krščanstva pa sploh ne.

          • Odgovori, ki jih daje darvinizem.

            Glede na zadnje stavke si pa ti tisti, ki jemlje samo tisto kar mu je všeč, celoto pa pozablja. Morda tvoje verovanje ni sprto z znanstvenimi odkritji, vendar ignoriraš, da veliko kristjanov (skoraj polovica Amerike) bere Biblijo dobesedno, kar je pa še kako sprto z znanostjo.

        • Znanosti upravičeno verjamemo, saj nam svoje trditve konstantno dokazuje in jih preverja. Včasih se sicer zmoti, ampak saj ne trdi, da je nezmotljiva – za razliko od nekaterih :).

          Po drugi strani pa religije, ki so tudi po nekaj tisočletij starejše od moderne znanosti, v vsem tem času niso dokazale prav nič. Zato pri religijah tudi ne gre za verjetje ampak za verovanje, ki ni nič drugega kot slepo zaupanje.

          • Gospod Hah,
            če vam napovedi religij, kam pripelje vaše obnašanje, niso všeč, to še ne pomeni, da so napačni.

          • Bravo, ključna ugotovitev! Ravno za to gre.
            Med “verjetjem”, ki ga imamo v znanosti in religioznim “verjetjem” je ključna razlika – eno je zaupanje metodi, drugo pa osebi. Pri religioznem ne gre za čisto nič drugega kot za dokaj slepo zaupanje. Bog, ki se ga da dokazati in znanstveno obvladati je pač beden bog, vprašanje če sploh vreden božjega imena … Ko zaupamo znanosti, v bistvu zaupamo sebi; ko pa zaupamo Bogu, zaupamo popolnoma Drugemu. Zato takšno zaupanje nujno izgleda bedasto. Ampak, glede na povprečno zanesljivost ljudi, je vsaj enako bedasto zaupanje znanosti. Ker se v njej dokaj sistematično zanašam na delo drugih ljudi (če pomnožimo s povprečnim “človeškim faktorjem”).
            Že premisa religioznih trditev je, da so neutemeljive – potem pa je osebna odločitev posameznika, ali jim zaupa ali ne. Ampak v vaskem primeru se do njih opredeljuje: reči, da ni boga, je vsaj toliko neutemeljeno, kot reči, da je …

          • Hah je primerek človeka, ki religiozno gleda na znanost kot nekaj idealnega.

            Znanost se do laikov obnaša popolnoma enako, kot neka ortodoksna religija. Dejansko se ima za nezmotljivo – in seveda navadni ljudje jo imajo za tako.

            Znanost je bila religija 20. stoletja, upajmo, da ne bo tudi 21. stoletja.

          • Aroganca ateistov na višku.

            Zaupati v znanost, pomeni verjeti sebi? To bi lahko veljalo za znanstvenika, pa še to izključno za področje s katerim se ukvarja.

            Ostali ljudje nimamo niti dovolj znanja, še manj sredstev, da bi lahko preverili, kaj nam govori ta znanost – in s tem zaupali v sebe.

          • Opozoril bi na naslednji pojav:
            Vernik v znanost odklanja Boga, ker ga ne more otipati, videti. Verjame pa v atom, čeprav ga ne more videti in otipati.

            V čem je razlika za tako obnašanje? Vera v Boga je najprej tudi moralna zahteva; predvsem vera v Jezusa Kristusa: “Sem bil tudi jaz zraven, ko so te križali?”
            Vera v atom tega ne zahteva pa še razumen in znanstven izpadeš.

          • Hopla, nekaj mi ni všeč: govorite o znanosti kot o nasprotni religiji. Bedastoćo takega razmišljanja sem mislim da dokaj jasno dokazal v komentarjih. Samo psevdoznanost lahko misli, da je v opreki z religijo. No ja, pomilujem pa nekatere dobre znanstvenike, ki ne razumejo meja svojega strokovnega polja. V osnovi ni težava v znanosti, temveč v ideologiji, ki jo spremlja in se ima za odrešenico sveta. Mi pa imamo drugega Odrešenika.

          • Zaupati v znanost => zaupati sebi.
            Jasno da ne na pragmatični ravni, res nimamo dovolj denarja in znanja, da bi vsak preverjal in dokazal vse. Mišljeno je širše filozofsko, v smislu da gre za zaupanje človeka lai človeštva vase in v svoje moči. Obenem pa sem, kot sem že poozoril, popoldnoma odvisen od tujih raziskav, ki potekajo na drugih področjih, in tako nujno žrtev tujega človeškega faktorja (kot tudi svojega).

          • Znanost je ravno tako človeški produkt, ki je ravno tako nepopoln, kot ljudje.

            Dejstvo pa je, da se je v 20 stoletju zadeva sprevrgla v čaščenje znanosti po božje. Poleg tega se kažejo ravno iste napake kot pri religijah – napake, ki se jih trudijo prikriti, zavajanja, prirejanja, manipulacije… Lep primer je mit o globalnem segrevanju.

          • “Ko zaupamo znanosti, v bistvu zaupamo sebi; ko pa zaupamo Bogu, zaupamo popolnoma Drugemu.”

            Tukaj je napaka. Ko zaupamo Bogu ne zaupamo Drugemu ampak spet sebi. Razlika je v tem, da pri znanosti zaupamo v strogo znanstveno metodo, ki daje preverljive rezultate in je namenoma zasnovana tako, da čim bolj izniči človeške napake in bias. Seveda tega ni možno čisto izničiti, zato je to en vir napak. Pri zaupanju v Boga pa ne gre za nič drugega kot za zaupanje v človeške izmišljotine. Trditi, da sta zaupanja enako bedasta je podobno trditvi, da je v primeru vnetega slepiča, zaupanje v kirurga enako bedasto kot zaupanje v šarlatana, ki krili z rokami.

          • Hah spet po božje časti znanost.

            Pa še aroganten je. Dejstvo je, da ima znanost iste hibe, kot jih je imela religija v preteklosti. Tipičen primer je hahovo idealiziranje znanosti, ki v realnosti sploh ni tako.

            Tipičen primer – mit o globalnem segrevanju.

            Verjeti v mit o globalnem segrevanju je isto kot verjeti šarlatanu.

            Seveda pa zaupati v sebe in v Boga, je nekaj boljše.

      • Noben pameten človek ni nikoli trdil, da je znanost popolna. Saj je bistvo znanost, da svoje izsledke sama spodbija in spreminja. Znanost poganja radovednost ne želja po sigurnosti, zato ne pozna resnic. Znanstvene »resnice« pobijajo znanstveniki in ne nasprotniki znanosti.

    • Vse ne more imeti stvarnika, namena ali vzroka. Ker potem bi moralo poleg vsega obstajati še nekaj, to pa ni logično.

      • Ko rečemo “vse”, s tem mislimo empirično stvarnost, tisto, kar nam je dosegljivo in je za nas obvladljivo. Torej je ta “vse” načeloma površen (s teološkega in filozofskega vidika), je pa ustrezen s stališča (naravoslovne) znanosti. Bolje kot vse je zato reči “stvarnost”. V razmišljanju in govorjenju smo nujno vedno pogojeni s svojo stvarnostjo, zato imamo redno resne težave, ko skušamo z mislijo seči čez njene meje. Ko torej govorimo o njenem začetku ali pa o njenem stvarniku. Skratka, nam je nepredstavljivo. Ostajamo na ravni prispodob, podob in domnev (prim. Sveto pismo). In to je edino legitimno; vsak poskus empirično seči čez to mejo blamira samega sebe; je “circulus vitiosus”, saj poskuša znanstveno raziskovati tisto, kar je po definiciji izven dosega znanosti. Lahko kvečjemu skušamo še bolje odkrivati tisto, kar je v njenem dometu.

        • Seveda potem tudi nič lahko drugače definiramo. Ko rečemo “nič”, s tem mislimo vakuum ali kvantne fluktuacije. Potem pa iz znanstvenega vidika ni problema.

          Drugače pa ja, so vprašanja, ki jih samo z znanstveno metodo ne moremo rešiti, in je zato treba vmešati še filozofijo – itak je znanost rezultat filozofije (epistemologija). In čeprav se sama znanstvena metoda (metodološki naturalizem) ne opredeljuje glede metafizike, se v praksi izkaže, da je najboljša podlaga za znanost (filozofski) metafizični naturalizem, ki naravo definira kot celoten obstoj. Iz tega sledi, da nadnaravno (vključno z nadnaravnimi bogovi) po definiciji ne obstaja. Poleg vsega (v naturalizmu je to narava) ne more obstajati še nekaj (nadnaravno).
          Torej, čeprav ima empirična znanost svoje omejitve, to ne pomeni, da ko do teh omejitev pridemo, lahko skočimo kar na mitologijo ali pa na neke prispodobe. Znanost ima svoje temelje v filozofiji.

          • Znanost je res izšla iz filozofije, naravoslovne znanosti pa so se od nje povsem ločile. Znanost ne raziskuje z logično analizo in uvidom, ampak z matematičnimi modeli, materialnimi podatki in eksperimenti, ki morajo biti ponovljivi.

  2. Včasih so rekli, da usta govore, kar je v srcu. Primer: Ko nekdo vedno konča svoj govor o Cerkvi z njenim bogastvom in pohlepom, dobim vtis, da ima gotovo sam težave s pohlepom, nevoščljivostjo in vsem, kar se tiče denarja. Poudarjam besedo “vedno konča” in ne samo takrat, ko je to upravičeno. Podoben vtis dobim, ko ima nekdo za dolžnost sovražiti Cerkev. Kaj le je v njegovem srcu? In nenazadnje, kakšen boj mora potekati v srcu Dawkinsa?

      • Ne, na slabe stvari moraš opozarjati! Razlika je, da slab človek vidi vse slabo. No, dober človek pa pogosto izpade naiven.

      • Ni tako.

        Važen je vzgib. Ali nekdo kritizira nekaj ali nekoga v luči naklonjenosti oz. ljubezni? Ali pa avtomatično, čustveno: recimo socialisti so najbolj kritični do tistih, ki imajo lastnino, do fevdalcev, bankirjev, Cerkve. Zakaj? Ker bi tudi sami radi postali rentniki, a brez dela in ustvarjanja, zgolj s pomočjo manipulacije, na hiter in enostaven način. Oz. če z manipulacijo ne gre, pa z ropanjem in pobijanjem ( revolucijo).
        Drugo čustvo je sovraštvo. Čuti se kdaj nekdo nekaj ali nekoga kritizira zaradi sovraštva.
        Drugo pa je opozarjati na dejstva, manipulacije, zlo. Kajti zelo malo ljudi razmišlja oz. uživa v razmišljanju. Sploh danes, ko je fino uživati in vemo, da je razmišljanje kot matematika, torej napor, delo, trud.

  3. “ali sploh tiho”:ta pasus mi je v članku najbolj všeč.Nasploh bi bilo bolj modro(tudi zame)varčevati z besedami,ker v vsakem primeru pripovedujemo predvsem o sebi.Razžaljena “verska čustva”me tako ne skrbijo preveč:val gre vedno gor in dol,dokler se gladina spet ne umiri.Če za temi čustvi ni resnične zvestobe Bogu in soljudem, ne more biti velike škode,če gre pa za pravo in trdno zavezanost,pa tudi ne.Z”na glavo obrnjenim svetom”bi človek-zavedajoč se svojih mej-posebno vernik!pač moral vedno računati,če resno upošteva dejstvo,da se dan za dnem na nepravilni krogli fura skoz vesolje.

  4. Dickens??? Najbrž je bil mišljen DAWKINS in ne Dickens :)))) No, če se avtorju tega zapisa ne ljubi niti preveriti, kako se dejansko piše človek, ki ga tako vneto kritizira, je jasno, da so tudi preostale trditve slabo in zelo površno premišljene :)))

    • Ojoj, tale DICKENS je seveda lapsus. Vem, kako se Dawkins piše in tudi še kaj drugega in mi sploh ni jasno odkod se je prikradel ubogi literat v moje pisanje. Se zgodi …

      • Mogoče pa le ne gre za čisti lapsus-če je tak sploh možen-in bi morali preveriti tudi tisto,kar ima v povezavi z vašo temo povedati Dickens.

        • Lapsus je mišljen kot napaka na ravni izreke/ zapisa in ne na ravni mišljenja, tako je tudi definiran. Glede na to, da Dickensa ne poznam, izključujem možnost kakšnega sinaptičnega preskoka in se mi zdi, da nima smisla špekulirati s tem. Glede na to, da gre za zvočno in zapisno dokajšnjo podobnost med obema avtorjema, medtem ko na vsebinski ravni nimata posebne zveze, lahko (tudi če ne bi govoril o svojih možganih in svojem toku misli) z dokajšnjo verjetnostjo zatrdim, da gre za lapsus. Dickens s tem namenom ne bom šel brat, bi pa morad to lahko bila dobrodošla spodbuda, da se ga lotim – iz literarne lakote.

          • -le,kot pomemben avtor socialno kritičnih romanov bi bralcem tudi danes lahko pomagal dodatno osvetliti tisti del vzrokov in razlogov,ki ga sicer zakrivajo slepe pege naših kritikov in sodnikov,pa tudi naše lastne.

  5. Mene pa čisto nič ne skrbi, kaj se dogaja v srcu ubogega Dawkinsa. Ravno tako me ne zanima, kaj se dogaja v srcu povprečnega ateista, če mi skuša dokazovati, kako sem neracionalen. Niti me ne zanima preveč, če je imel težko otroštvo. Ali lepo otroštvo. Ali ima velik ali majhen avto, itd. Zanima me predvesem to, da me poskuša prepričati, da sem tepec, ker sem veren. In takrat postanem zajedljiv in običajno takrat pobesnijo in samo srečo imam, da me še kdo ni kresnil po nosu.

      • Nič bolj racionalni??? No, pa smo prišli na začetku:

        Neumno in praznoverno je verjeti, da je Bog naredil vse iz nič.
        Razumno in znanstveno je verjeti, da je nič naredilo vse iz nič.

      • Ateist ne verjame v nekaj drugega kot teist. Ateist ve, da ne ve, kako je svet nastal. Zanima pa ga kaj o tem pravi znanost. Znanstvene razlage pa se spreminjajo, niso dogme.

        • To je idealizacija ateista in nič drugega. S tem si dejansko potrdil religioznost ateizma.

          S tem ste pokazali še večjo absurdnost, saj verjamete v lastno idealnost.

          In tudi, če se v znanosti stvari spreminjajo, je precej stvari že dogma – kot npr. globalno segrevanje, v katerega ne smeš dvomiti – pa še kaj bi se našlo.

          • Religiozni ateist je isto kot suha voda. Zakaj se rajši ne sprijaznite s tem, da obstajajo ljudje, ki so lahko v vseh ozirih izpolnjeni in pošteni, čeprav se ne bojijo boga in vedo, da ga ni.

            Znanost ne pozna dogme niti resnic. Če kako znanstveno spoznanje postane dogma, preneha biti znanost in jo naslednja generacija znanstvenikov pobije. Naravovarstveniki niso znanstveniki, ampak ideologi in politiki. O globalnem segrevanju si znanost še ni na jasnem, nekateri podatki kažejo, da gre za naravni pojav, drugi, da je kriv človek. Zakaj v to ne bi smel dvomiti? Jaz dvomim, pa me zato nihče ne preganja.

          • Tone, religiozni ateist si ti, ki pa je po svojem prepričanju enak kakšnim verskim skrajnežem, saj imaš o ateistih že prav idealizirano mnenje.

            In spet menjaš temo. Praviš, da je ateist popolnoma racionalen, da verjame v znanost itd…

            In potem, ko vidiš, da ti nimaš prav, ampak imam jaz, zamenjaš temo.

            Znanost pozna resnice – res pa je, da temu ne rečete dogma. Dejansko se znanost in znanstveniki in ljudje, ki verjamete v znanost, obnašate religiozno – znanost ima vedno prav.

            In ne govorim o naravovarstvenikih – govorim o znanstvenikih, za katere je dokazano, da so ponarejali rezultate, pri katerih ne smeš dvomiti v to, da je človek kriv za globalno segrevanje.

            In dejansko ni dovoljeno dvomiti v to, da je človek kriv, le, da so sankcije drugačne, ker pač ne morejo več nasilno kaznovati drugače mislečih.

          • Dragi Alojz,
            jaz o znanosti nisem napisal ničesar drugega kot to, kar mora vedeti vsak gimnazijc, če hoče dobiti pozitivno oceno. Tudi na škofijski gimnaziji. Če se v svojih zmotah dobro počutiš, ti želim vse najboljše. To diskusijo pa s svoje strani zaključujem.

          • Tone, to, kar učijo gimnazijce, je ideal znanosti, ne pa realna znanost.

            Ti se zgolj izobibaš dejstvu, da je tudi zate danes znanost le religija.

          • Če želiš biti res siguen, da imaš prav, pokliči na Škofijsko gimnazijo ali teološko fakulteto. Vsak profesor, ki predava kako znmanost, ti bo rad pojasnil, kaj je ideal znanosti in kaj realna znanost.

          • Vidiš – že to, da trdiš, da se umikaš, pa se nikakor ne moreš umakniti, dokazuje, da imam jaz prav.

            Pišem pa o tebi, kako dojemaš znanost, ne o idealu.

  6. V svojem življenju je ateist v primerjavi s teistom prikrajšan za veliko lepi trenutkov, ki izpolnjujejo človeka.

    Ateizem je v večini primerov le mentalna lenoba, ne pa kako globlje poduhovljeno spoznanje.

    Proti koncu življenja pa tudi ateisti trkajo na božja vrata.

    • Ali si ateist, da veš, kako se počuti? Kaj veš, kaj vse teist zamudi, ker ni ateist.

      Glavna razlika je v tem, da ateista ne moti sreča teista. teist pa je zmeden, ko vidi ateista brez problemov in razmišlja, kaj je spregledal.

      • Gospod Tone,
        velika večina nas vernih je bila ateistov. Potem je pa prišel trenutek, ko te ateizem ni več pomirjal, ko si spoznal, da ti nobena stvar ne more nuditi, kaj ti nudi Bog. Nekateri so bili v tem trenutku blazno revni, drugi blazno bogati, tretji slavni, četrti anonimneže …

        Skratka, gospod Tone mi vemo, kako razmišlja ateist. Vemo pa tudi, da je škoda vsake besede prepričevanja razen, ko nas on prosi. Zato nikogar ne prepričujem, da naj postane veren. Bo že postal, če bo hotel! Njegov problem.

        • A ste iz društva spreobrnjencev. Če mislite vernike na splošno, bi vaša izjava zanimala sociologe, ki so do sedaj mislili, da je večina vernih od rojstva, da se v vero rodijo.

          • So taki sociologi in so taki sociologi. Njihov problem. Gospod Tone, le poglejte naslednjo spletno stran:
            http://www.sticna.net/wp-content/uploads/2011/05/Plakat-Izpoved-Sticna.jpg

            Lahko rečeva, da se je človek rodil z vero, ki je spala v tem gangsterju in se zbudila. Lahko pa rečeva, da je na neki točki svojega življenja spregledal, se spreobrnil. Preje ni veroval, potem pa je.

            Ampak vse to vodi stran od najinega pogovora, da verniki ne poznamo mišljenja nevernih. Poznamo, poznamo, saj smo bili sami tudi neverniki. Lahko pa zadevo obrneva: koliko vernih pozna razmišljanje vernikov?

        • Verski brezbrižnež ni ateist. Taki živijo kot bik na gmajni, ko potrka matilda ali kak drug problem, pa se spomnijo, da bi se lahko zatekli k bogu. Ateist se svojega ateizma zaveda, ve da boga ni.

  7. Kdo je pri nas zaukazal ateizem ?

    Partija in revolucionarji!

    Kdo so bili takrat člani partije in najbolj goreči zagovorniki krvave revolucije?

    Lumpen proletariat, delomrzneži, štrajkači, falirani dijaki in študentje in nekaj pokvarjene inteligence!

Comments are closed.