Verovati z ljubeznijo

27
234

Ob nastopni homilji papeža Frančiška.

Te dni je javnost zelo pozorna na dejanja in besede novega rimskega škofa. Začetni evforiji se že pridružujejo prvi grenki očitki in pa dvomi v pristnost njegove v marsičem revolucionarne drže. V homilji, ki jo je imel ob nastopu svoje petrinske službe, je spet pokazal, kako trdno vztraja pri postavkah, ki so se pokazale že ob njegovi predstavitvi javnosti.

V ospredju je njegova usmerjenost na bližnje in pa na vse stvarstvo. Očitno vedno znova nagovarja vse ljudi in ne le kristjanov. V liku svetega Jožefa prepoznava vzor najprej zase, potem pa tudi za vse nas. Kakorkoli se morda lahko zdi njegovo govorjenje preprosto, pa je subverzivnost njegovih besed, sploh za naš bogati Zahod, naravnost eksplozivna. Ne izgublja časa in sape za teološke besedne akrobacije, temveč se odloča za karseda razumljivo govorico, ki vsakomur jasno pokaže, da ost evangeljskega sporočila zadeva tudi njega. Pridiga dialoško in enostavno – sprenevedanje je le še težko mogoče. Kar je strašno in šokantno, obenem pa prinaša olajšanje in nedopovedljivo domačnost. Te dni imam občutek, kot da sem v Vatikanu (končno) doma; tam kjer si oddahneš in se sprostiš.

Zelo poudarjena v njegovem govorjenju je medsebojna solidarnost vseh ljudi. Sploh izpostavlja skrb za tako ali drugače krhke, posebno otroke in ostarele. Pri tem opozori na že davno pozabljeno naravno vzajemnost: kot najprej starejši skrbijo za mlajše, nato mlajši za starejše. Ta skrb ne izhaja šele iz naše vernosti, pač pa iz tega, da smo ljudje. Poudarjena je vez pozornosti in ljubezni med vsemi ljudmi, naša velika medsebojna odvisnost.

Osebe na vodstvenih položajih poziva in svari, da je njihova odgovornost še sploh velika, da morajo biti oni še prav posebej varuhi. Ko govori o očetovskem liku sv. Jožefa, poudari pomen nežnosti, kar je  – glede na tradicionalno podobo mrkega, avtoritarnega očeta in moža, ki je tudi pri nas zelo zakoreninjena – izjemno osvežujoče.

Zanimivo se mi zdi, ko govori proti koncu o nastopu svoje službe, kot da ne bi šlo zares zanj: “Obhajamo začetek služenja novega rimskega škofa …” S tem še dodatno poudarja, da namerava biti najprej tisti, ki služi, da “z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše …” Uči nas, da Cerkev ni kakšna dvorna ustanova, temveč skupnost ubogih in solidarnih. Nismo Cerkev najprej sodbe, temveč usmiljenja. Teologijo služenja drzno izpelje vse do križa in s tem pokaže jekleno voljo, da bo on prvi, ki bo stopil na križev pot in ne morda kakšen salonski lev, ki bo zmajeval z glavo nad stiskami vsakdanjika.

Priznava, da se nam “riše sivo nebo”, a spodbuja, da je v teh časih naša vloga še toliko pomembnejša; da moramo zaradi takšnih razmer svojo vlogo, da smo si varuhi med seboj, vzeti še toliko resneje.

Z neverjetno milino in naklonjenostjo se vedno znova skrbno spominja svojih predhodnikov in s tem sploh papežu Benediktu ljubeče zagotavlja mesto v naročju Cerkve – njegov položaj pač je malce hecen.

Potencial homilije za pontifikat papeža Frančiška je nepremerljiv: kot sveti Jožef se odpoveduje vsakemu lastništvu nad Cerkvijo, kot je on znal ponižno skloniti glavo pred skrajno nenavadno božjo voljo in biti zgolj “rednik”. In kot sveti Jožef žari očetovsko skrb; skrb, ki se preliva na vse nas; skrb, zaradi katere smo v naši Cerkvi neizmerno na varnem; skrb, kjer vsem vrstam Herodov navkljub lahko čutimo, da smo ena družina, Sveta družina.

27 KOMENTARJI

  1. Tudi tvoje pisanje je (danes) nadvse podobno njegovemu govorjenju – tako sledljivo in krepilno! Ob liku svetega Jožefa se mi podaljša asociacija
    do Franc-Jožefa, ko smo ravno pri teh imenih in v tem zgodovinskem prostoru.
    Človek začenja bolj zaupati molitvi – že prvi večer sem močno začutil, da je bil ta človek izMoljen, ne (le) izvoljen . . . (če je kdo kaj takega že zapisal, nič hudega – opazil nisem)

  2. Zelo lep tekst, dober opis nastopa novega papeža.
    Morda le ta opomba, da je papež preprostejši od pisca, kajti v tem tekstu ne razumem naslednjih besed:
    homilija
    pontifikat
    subverzivnost

    Všeč mi je, da je papež jezuit. Kar pomeni, da je razgledan, izobražen, naklonjen znanju, odprtosti, dialogu.
    Všeč mi je, da je papež vzel ime svetega Frančiška Asiškega, čeprav sem najprej mislil, da je vzel ime znanega jezuita misijonarja sv. Fračiška Xaverja. Sploh pa mi je všeč, da mu je eden glavnih vzornikov sv. Jožef.

  3. Še to sem pozabil:
    upam, da bo papež ločil med seboj skrb za revne, ki je popolnoma nasprotna socializmu in komunizmu, ki je podkupovanje in večplastna zloraba delavcev. Upam, da papež ne bo nemarno uporabljal psovk kapitalizma in klasičnega liberalizma kot neoliberalizem, kajti človeštvo še nikoli ni živelo v takem blagostnju, materialno ( možnosti za duhovno blagostanje pa so še večje) kot ravno konec 20. stl. in začetku 21. stl.

    V Južni Ameriki so bili problem veliki lastniki zemlje, latifundisti in veliki lastniki podjetij, ki so fevdalizirali in korporativizirali družbo, tako kot v Sloveniji rdeči direktorji, ki so tajkunizirali družbo in Cerkev, kjer je predvsem večina instucionalizirane Cerkve in vernikov zelo rada sodelovala s komunisti v vseh teh zločinskih podmiznih rabotah in se jim zadnje 20 let kovca po časih monopola rdeče Partije.

    Svobodni trg in pa predvsem majhna in ostra pravna država pa morata omogočati, da vsak delavec in podjetnik lahko ustrezno proda svoje delo na svobodnem trgu in da ostro sodi in obsodi podmizneže, tajkune, monopoliste, politkante, ki se vpletajo v privatna gospodarska podjetja ter korporacije, ki si želijo podrediti svobodni trg in družbo. Še vedno pa vidim kot najbolj škodljivega v Sloveniji predvsem SOCIALIZEM, ker ga vidim kot vseprisotno in nevarno drogo, ki ljudi naredi neracionalne, nedelavne, nepodjetne in “pravičniško” zlorabljene. Avstrijski Fritzl je najboljši simbol socializma, komunizma v Sloveniji.

    Čakam, da bo papež javno potrdil, da je kapitalizem najbolj optimalen sistem družbe in gospodarstva dosedaj, boljši od sužnjelastništva ( kamor uvrščam komunizem na začetku in vse socializme, ki so segregirali ostale razrede v sužnje in sovražnike) in fevdalizma ( kamor uvrščam vse socializme, državni “kapitalizem”, slovenski “tajkunsko-tovarišijski -podmizni” kapitalizem” in korporativizem).

    Še posebej pa čakam, da bo papež ostro obsodil vse verzije socializma ( tudi t.i. krščanski socializem) kot zločinske, škodljive in protiBožje, proti Cerkvene. Zgodovina 20. stl. je ena velika tragedija človeštva, ki je bil grobo zlorabljen od vseh socializmov.

    • Gospod Pavel, trdno sem prepričan, da papež dobro razlikuje med načelnim zavzemanjem za solidarnost ter socializmom kot političnim, družbenim in gospodarskim modelom, ki je doživel propad.

      Bi bilo pa dobro razčistiti, kaj sploh je krščanski socializem. Morda smo ta naziv preveč naivno sprejeli? Kaj je bil dejansko Krek, kaj Gosar? V to sfero je vmešan tudi zgodnji Edvard Kocbek, ki je na stara leta nato priznal svojo naivno držo do totalitarnega socializma.

  4. Končno bo cerkev posvetila pozornost vsebini ne pa obliki.

    Če prav pomislimo, je plehko gledati, sicer organizacijsko dobro izpeljane svečanosti v Vatikanu. Vendar te ne bodo spremenile sveta. Brž nasprotno, ker se bo dalo vedeti, da je pomembnejši blišč kot pa resnična vera in ljubezen med ljudmi.

    Zato je skrajni čas za reforme, ki jih simbolno napoveduje papež Frančišek.

    Ljudje pričakukeko pristno življenje v veri med ljudmi in do stvarstva, ne pa formalizem. Takšen pristop k življenju, bo tudi odpravil vse slabosti v političnem in gospodarskem življenju.

  5. Prav v vaših današnjih besedah so že zelo očitni prvi sadovi:predvsem v izrazu”Cerkev usmiljenja” -ki morda ne bo najprej hitela spletati bićev- se vaš današnji članek bistveno razlikuje od onega pred 20-imi dnevi.Hvala večnemu Bogu!

  6. Škoda je, da Frančišek ni začel papeževati pred 8 leti. Potem bi preprečil Evropsko krizo vrednot in financ.

    • Evropska kriza se je začela že pred nekaj desetletji ( še celo pred WW2) s prekomernim zadolževanjem držav za pokrivanje vedno večjih javnih izdatkov, bohotenje birokracije, bohotenje t.i. socialne države, Welfare State. To so delali politiki ( levičarski, socialistični) v svojem utopizmu in pa tudi v svoje pohlepnosti biti na oblasti (podkupovanje volicev z večjimi dolgovi).

  7. Družbene razmere in naše življenje, kliče po takojšnjih, nujnih spremembah!

    Takoj prenehati z življenjskim totalitarizmom!

    Ta onemogoča, da bi človek in skupnost zaživela uravnoteženo duhovno in materialno življenje.

    Na medijskem in izobraževalnem področju se ne dopušča, da bi se spregovorilo o resničnih življenjskih problemih in učilo s konkretnimi primeri v praksi, kako jih je mogoče uspešno reševati.

    Vzemimo področje zakonskih in nezakonski zvez. Vse je prepuščeno naključju.Ljudje ne vedo kako lahko uspešno in preventivno vzdržujejo solidno partnerstvo.

    Vzemimo področje različnih zasvojenosti.

    Ali področje preventive pred zlom.

    Danes splošno velja, da ne smeš nobenemu reči oziroma pomagati, kako se lahko obvaruje ali reši zla. To pravilo je najbolj škodljivo, ker ustvarja idealne razmere za bohotenje zla. So že vedeli zakaj so ga lansirali.To pravilo izničuje tudi 10 božjih zapovedi, ker ne priznava nobenega pravila.

    Mediji in izobraževalni procesi, do potankosti in onemoglosti ponavljajajo kako se pripravljajo različne jedi, molčijo pa o najpombnejšem vprašanju, kakšen naj bo in kaj mora storiti človek, da bo pravi človek.

    Tu je velika priložnost za teologe in duhovnike, da se posvetijo praktičnemu življenju, ne pa le teoriji.

    Ljudje so lačni takšnih izobraževanj, na katerih bi radi aktivno sodelovali s praktičnimi primeri, ne pa da bi bili le nemi poslušalci.

    Tudi na tem področju naj postane časnik vzor drugim medijem!

  8. Še en totalitarizem je potrebno odpraviti.

    To je privilegirano gledanje na tiste, ki žanjejo dobičke na eni strani in na tiste, ki jim to omogočajo. Tudi tu je potrebna prava mera, ki upošteva ravnovesje z duhovnostjo.

    • in v kateri konkretni državi obstaja ta totalitarizem
      in v kateri konkretni državi ga ni?

      Ali je to sanjarjenje pri belem dnevu o novih socialističnih utopijah?

      Eno je želeti si dobro in delati dobro na individualnem področju, drugo pa je kot salonski socialist sanjariti o “pravičnem” in “socialnem ” BABILONU.

  9. K odpravi teh totalitarizmov lahko ogromno prispeva papež.

    Da je to nujno potrebno, nas uči zgodovina. Če bi v preteklosti cerkev na čalu s papežem bolj odločno in vtrajno opozarjala na izginjanje osebnega dostojanstva, pravičnosti, poštenja, odgovornosti in solidarnosti, bi bilo najverjetneje drugače. Pa če ne druga, bi lahko dokazovala, da več ni mogla storiti kot je.

  10. Vendar ni dovolj le reči.

    Če bi se v Jezusovih časih le reklo, se ne bi ničesar spremenilo.

    Potrebne so bile velike spremembe v načinu mišljenja in ravnanja, da je prišlo do duhovne rasti človeštva.

    Zdaj smo spet tam, ko razmere kričijo po velikih spremembah.

  11. V bistvu gre za to ali bo še naprej denar odločal o razvoju človeštva ali pa bo ta podrejen duhovnim vrednotam!

    • Podobne stavke izrekajo socialisti vseh vrst.

      Če hočeš prenesti na celo družbo duhovne vrednote pred materialnimi sta samo dva načina:
      1. teokracija kot je v Iranu npr.
      2. ali pa po poti osebnih spreobrnitev, kar pa bo trajalo desetletja ali celo stoletja, najprej na individualnem nivoju, nato pa se bo po skupnosti širilo Dobro kot kvas.

      Zaenkrat pa moramo upoštevati, da večino ljudi ne veruje v Boga. In narediti moramo tak sistem, ki ne bo omogočal suženjstva in sužnelastništva, niti fevdalstva in tlačanstva, temveč bodo ljudje v službenem času nastopali na trgu in prodajali svoje delo, izdelke in storitve. V prostem času pa bodo lahko delali kar bodo hoteli.

  12. Zdaj je merilo življenja denar, ne pa duhovne vrednote. Da je temu tako, dokazujejo ekonomski kazalci ( BDP…), ki se upoštevajo pri družbenih odločitvah, ne pa tudi kazalci duhovnih vrednot.

    To pa je povsem v nasprotju s svetim pismom in poslanstvom krščanstva.
    Stanje je še slabše, ker smo se na to naravnost navadili in ne znamo več razmišljati drugače. Žalostno!

  13. Za sedanji pogled na družbo je značilna oblast in denar.
    Odsotne so duhovne vrednote in služenje ljudem.

    Kot vidimo bo to začel spreminjati papež. Celo zaporniku bo umil noge.

    To dejanje je izjemnega pomena. Povsem spremeni pogled na življenje.

    Na tiste, ki so grešili, se ne bo več gledalo kot na odpadnike, ampak kot na duhovne bolnike.To pa pomeni, da se ve diagnoza ozdravitve. Gre za zdravljenje njihove bolane duhovnosti. In to je ključ za odpravo zla na zemlji ter za dobre odnose med ljudmi.

  14. Takšen pristop do preprečevanje zla je potreben nasploh v življenju.
    Torej tudi med zakonci, sosedi, prijatelji, družbenimi partnerji…

    Vsak bo bolj pozoren in se bo bolj potrudil, ko bo vedel, da gre za duhovno bolezensko stanje, ne pa za…

  15. V svetem pismu niso slučajno navedeni primeri korenitih sprememb človeka v duhovnosti.

    Vzemimo primer sv. Pavla. Bil je največji sovražnik duhovnih vrednot krščanstva. Čez noč pa je postal njihov največji zagovornik, ki je spisal najlepše duhovne stvaritve o krščanskih vrednotah, zlasti še o ljubezni.

    Primer sv. Pavla iz svetega pisma ni slučajen, ampak zelo pomenljiv za človeštvo.Opominja kako je potrebno gledati na grešnika. Da je grešnik tisti, ki kliče po duhovni pomoči, da se lahko reši zla.
    Prav tako prigoda o izgubljenem bratu.

  16. Odlično, Svitase!
    Gledati na vsakega grešnika, (nasilnega)
    nasprotnika kot potencialnega apostola, svetnika!
    Nasprotstvo med duhom in mamonom/mesom pa bo trajalo do konca časov.
    Frančišek Asiški me je navdušil, ko je na vpitje: Santo! zadnje mesece svojega življenja odvrnil: Kdo vam garantira, da ne bom imel še otrok?
    Spočiti se smemo šele, ko bo “tek dokončan”. Do tedaj – previdno!

  17. Primer sv. Pavla ali sv . Avguština dokazujeta, da se lahko ljudje zelo hitro spremenimo, če so za to ugodne okoliščine.

    Zato moramo verjeti, da so možne pozitivne spremembe pri nas, ne pa se vdati malodušju in misliti, da bodo to dočakale šele druge generacije.

    Goreča želja in molitev nam bo pomagala.

    Pomagala, da bodo dovzetni za pozitivne tudi spremembe tisti, ki so jih najbolj potrebni.

  18. Človek rabi pozitiven cilj, ki ga vodi k duhovnemu napredku, ne pa k duhovnemu uboštvu!

    Duhovnost človeka brezmejno osrečuje, duhovno uboštvo pa onesrečuje!

  19. Kako bi lahko spreobračali naše “nasprotnike” v Sloveniji?

    Kaj je tisto kar prepriča skeptika, ateista, anti-katoliškega fanatika, nekoga, ki odkrito sovraži katoliško vero in njene vernike?

    Poznate kakšnega znanega spreobrnjenca?

    • “Kaj je tisto kar prepriča skeptika, ateista, anti-katoliškega fanatika, nekoga, ki odkrito sovraži katoliško vero in njene vernike?”

      Moč Svetega Duha!

  20. Gospod Rok,
    spreobračali v kaj? Pa menda ja ne v dobrega katoličana?

    Tak cinični uvod je zato,ker je pisano:

    Življenje prvih vernikov
    Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

    Poudarjam:
    Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. GOSPOD … PRIDRUŽEVAL ….

    Mir in vse dobro vam želim, gospod Rok!

    • Dober komentar.
      Tudi sam se nagibam k Vašemu odgovoru: Kristusa bomo približali le našim osebnim zgledom – tako kot prvi apostoli.

      Tega pa je pri današnjih katoličanih bistveno premalo, preveč je površinske folklore. In zato izpademo hinavci. in, če ljudje česa ne marajo pri vernih ljudeh je to HINAVŠČINA. Tega NE prenesejo. Sploh zato, ker naj bi katoličani sebe imeli za varuhe visokih moralnih standardov – in kaj je potem tu lahko sploh hujšega kot hinavščina???

      Še malce off topic: Če Zahodnjak, ateist gre popotovati po islamskem svetu, kjerkoli, od Mavretanije do Pakistana, od Irana do Somalije, in vpraša domačina, če res veruje mu bo le-ta pogledal v oči in odgovoril: “Kot vsak dober musliman verujem v Boga Alaha in verujem v Njegovega modrega odposlanca Mohameda, naj mu Bog da milost, kajti naš Bog je milosten in pravičen sodnik, verjamem v Njegovo Usmiljenje, kaznuje in spreobrača srca Nevernih in nagrajuje dobre muslimane, ki so mu pokorni…” nekaj v tem stilu.

      Če ta isti Zahodnjak gre nekam v krščansko Evropo ali v nekatere druge dežele krščanskega Zahoda in postavi isto vprašanje katoličanu bo dobil odgovor: “Joj veš, mi smo to z zakramenti naredili zaradi babice, ki je še ful old-school pa sta se oče in mama zmenila, da to naredimo, da ne bo prepira. Fotra itak boli za vse skupaj. To je bolj v smislu nadaljevanja tradicije, ker bi če ne preveč odstopali od sorodnikov. Drugače pa sploh ne hodimo v cerkev, za Božič gremo malo pogledat. Staršem vse skupaj sploh ni pomembno, so itak rekli naj še nekaj let grem k verouku, pač zaradi formalnosti, potem mi pa ne bo treba več. V bistvu komaj čakam, da bo birma, da se losam zadeve.”

      In to je velika razlika :=)

      Kako že gre tista, ki jo polagajo na srce bodočim duhovnikom na fakulteti: govori kar veruješ, delaj kar govoriš …(še nekaj je, sem pozabil :=))

      Mir in dobro tudi Vam.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite