Etiki, moralisti in pravniki imajo skupni imenovalec pri presojanju nekega dejanja. Za to, da pridemo do presoje in končno do sodbe, ki ima družbene posledice ali posledice za posameznega človeka, je treba upoštevati strukturo vsakega dejanja. Vsako dejanje in posledično sodba je sestavljeno iz predmeta/objekta, namena oziroma cilja, okoliščin in subjekta. Osebe, ki dejanje izvršuje ali je vanj vpletena.
Opredelitev predmeta nekega dejanja ali sodbe je izhodišče nadaljnjega postopka. V primeru Ustavnega sodišča RS in zadnjih aktualnih dogodkov na sodišču je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo predmet delovanja in presojanja. Recimo zakon o azilu ali migrantih, zakon o 100 % financiranju zasebnega šolstva ali gradnja drugega tira. Eden ali drugi predmet, ki ga ustavno, sodišče obravnava, je dodeljen posameznemu sodniku poročevalcu. Ta si torej mora najprej predmet obravnave jasno opredeliti, tako kot si ga opredeli raziskovalec v kemijskem ali biološkem inštitutu, ki ima pred sabo mineral ali živalco.
Verodostojnost sodnikov na ustavnem sodišču stoji in pade z vprašanjem resnicoljubnosti in poštenosti
Za tem sledi vprašanje ciljev: Cilj pravne presoje je, da se ustvari jasnost ob nastali nejasnosti. Kako se pride do tega? Tako, da se upošteva ustrezna pravna načela, ki so orodje, s katerim pridemo do čim večje jasnosti in nedvoumnosti. Cilj pravnika bi moral vedno biti, da pride resnici do dna oziroma da jo razišče tako daleč, kakor daleč jo lahko, glede na dane okoliščine v pravni stroki in njegovem poznavanju le te. Pravnik, etik, moralni teolog se mora postaviti na čim bolj nevtralno stališče do predmeta, ki ga presoja. Njegov namen ne more biti vnaprej odločeno mnenje, sodba, stališče. Tudi če ga ima ali ga je imel, ga mora postaviti pod metodični dvom.
Da bomo konkretni: če je sodnik bolj iz levega nazornega spektra in ima do migrantskega vprašanja multikulturno obarvano stališče, se mora pri presoji zakona o migrantih distancirati od tega stališča in ugotoviti, ali so upoštevana vsa pravna načela pri sporni zakonodaji, ki izhajajo iz ustave in človekovih pravic.
Če je sodnik iz bolj desnega nazornega spektra, se mora pri vprašanju zasebnega šolstva do tega šolstva distancirati in se vprašati, ali so v predlagani zakonodaji upoštevani ali ne vsi pravni argumenti in načela, ki izhajajo iz ustave in človekovih pravic.
V primeru da se prvi ali drugi sodnik zaveda, da se bo težko osebno, nazorsko distanciral, ali da obstaja resen dvom o njegovi nevtralnosti, se mora sam ali ga mora ustrezen organ iz postopka izločiti, da se tako zagotovi večja objektivnost presoje.
S tem pa smo nakazali okoliščine subjekta, se pravi sodnika in hkrati okoliščine predmeta, ki je v presoji. Sodnikove subjektivne okoliščine in okoliščine, v katerih je predmet presoje, tako povečajo ali zmanjšajo verodostojnost presoje.
Kako sta Krivic in Petrič utišala medije
O tem sta zelo jasno spregovorila v Odmevih dva bivša ustavna sodnika, Krivic in Petrič. Krivic je zelo jasno opozoril, da se v primeru Jaklič/Accetto, v javnosti obravnava napačni predmet obravnave. Predmet konflikta ni politična opredelitev posameznega sodnika. Predmet konflikta je vprašanje, ali je nekdo povedal vso resnico, ali jo je povedal delno ali pa se je zlagal. To je treba dokazati ali ovreči. Vse ostalo ni pomembno in ne rešuje nastalega problema med obema sodnikoma. Velika večina medijev pa je pozornost z dejanskega predmeta obravnave preusmerila na politično orientacijo obeh sodnikov. In to se vedno znova dogaja, ko je treba ali enega braniti ali drugega pobiti. Zanimivo, da je po Krivic-Petričevem nastopu nastalo medijsko zatišje.
Verodostojnost sodnikov na ustavnem sodišču stoji in pade z vprašanjem resnicoljubnosti in poštenosti do najvišje pravne instance v državi, ki jo pooseblja Ustavno sodišče RS. Različnost mnenj in argumentov ustavnih sodnikov je pri tem nujna. Poštenost sodnika pa pogoj za njegovo delovanje. Če institucija sama ne poskrbi za razčiščenje poštenosti ali nepoštenosti, si sama piše stopnjo zaupanja in verodostojnosti.
Vir: Družina, št. 44, str. 5
