Preden nadaljujemo z pogovorom (prvi del je dostopen na te povezavi), naj ponovno zapišemo, da se je Verena Vidrih Perko rodila na robu našega Krasu in na začetku doline reke Raše, ki se zliva v Branico, kjer je preživela mladostna leta. Diplomirala in doktorirala je v Ljubljani iz arheologije, doktorski študij muzeologije pa je opravila na zagrebški univerzi. Izobraževala se je na Češkem, v ZDA, v Angliji, v Italiji, kjer je večkrat sodelovala pri arheoloških raziskavah antične Aquileie v Ogleju. Več let je poučevala zgodovino, po opravljeni specializaciji iz rimske arheologije pa je postala kot zunanja sodelavka predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Od ustanovitve samostojne države je v muzejih in v galerijskih krogih le malo sledi o poskusih, da bi pomen umetnosti, ki naj nastaja za prihodnost, oblikovali iz nacionalne preteklosti, pač pa je zavest o preteklem času in prostoru, iz katerega naj bi umetnost izhajala, nadomestila misel, da je slovenska umetnost brez prostora, nadčasovna in nedefinirana, torej se ne ukvarja s partikularnim in s specifičnostjo kulture. Kaj mislite o tem? Je tako? Mnogokrat, ko pogledam na police velikih knjigarn v tujini in na njih dela o velikih umetnikih, ki pripadajo velikim narodom, redkokdaj najdem monografije o naših umetnikih.
Ojej, tole o nedefiniranosti in nadčasnosti je spet ena od političnih nebuloz, da bi kvazi umetniki prišli do mastnih državnih podpor – podobno kot nas na polju znanosti trditve o objektivnosti in politični nevtralnosti skušajo prepričati, da so vse raziskave nevtralne in nimajo nobene povezave s politiko. Pa dajva, narediva poskus! Katera umetnina se vas je najbolj dotaknila? Mene so oblikovala dela Homerja pa Dostojevskega, Pasternaka, Thomasa Manna, Thomasa Wolfa, Aralice in Singerja, Amosa Oza, če naštejem le tiste, ki pri priči uderejo na čistine misli. Kako so ti mojstri »uprostorjeni« in »učaseni«, ni treba razlagati.
Če pa se spomnimo abstraktne umetnosti, distopičnosti in podobnega, moramo priznati, da je avtorjem to uspelo zgolj v tolikšni meri, kolikor so se lahko oprli na svoj lasten izvorni prostor in čas. Vse drugo pa je zgolj abstraktnost brez vsakršnega smisla. Ne pa umetnost.
Ampak jaz sem arheologinja, oprostite, meni je dojenje psa (četudi nagrajeno z najvišjo nacionalno nagradi za kulturo) lahko podobno tudi kapljanju iz pokvarjene pipe. Oboje je znak, da nekaj ni v redu …
Brezčasnost, brezprostorskost je zato največkrat tudi brezpomenskost. Izguba smisla, pravi Viktor Frankl, pa je najhujša bolezen tega sveta in veliko sodobnega umetniškega izražanja je na ravni fenoma sindromičnega. Vendar pa pojav lahko razbiramo na slehernem polju človekovega izražanja, česar pa še ne gre kar enačiti z umetnostjo. Kaj naj rečem? Pojdite v kakšno resno galerijo, zjokajte se, nasmejte, sanjajte in odletite v nebo ob tistem, kar bo vaš lasten um prepoznal kot umetnino. Ne glede na avtorjevo ime, temveč na svoje lastne, notranje občutke. Vse drugo je blef in bluzenje, ki sta mu, žal, sodobna družba in kritika izjemno naklonjeni.
Verena Vidrih Perko: “Kar se tiče Pahorja in Jančarja, je čas za Nobelovo nagrado!”
Ja, kar se tiče naših umetnikov, priznajva, Italijani nimajo nobenega pomisleka, ko prištevajo Kosovela med pesnike »svojega« Krasa, pa Mušiča in Spacala! Naših umetnikov je malo med tujimi, ker nas je tudi po številu malo, vendar kar se velikih tiče, so slovenski ustvarjalci zraven! Plečnik, Fabiani, izjemni Boris Pahor in vrhunski Drago Jančar pa Vladimir Bartol, ki je z Alamutom prodrl v poustvarjalni svet sodobne tehnologije na svetovni ravni, in še in še.
Kaj bova rekla? Kar se tiče Pahorja in Jančarja, je čas za Nobelovo nagrado! (In jaz jo dodelim na tem mestu obema!).
Vemo, da dandanes dobimo vse raziskave in odgovore že na spletu. Ali to vpliva negativno na razvoj muzejev? Kakšna je vloga muzeja dandanes? Kako se je spremenilo zanimanje ljudi, ki hodijo v muzeje? Kako gledajo ljudje zgodovino dandanes? In v Sloveniji?
Sodobna tehnologija je muzejem v prid, če le dovolj dobro poznamo naravo sodobnega muzeja. Iz nekdanjega zasebnega studiola, zbirke za izbrance, prostora za znanstvenike in šolske učilnice se je konec 20. stoletja muzej spremenil v prostor kolektivnega spomina, prostor druženja in odprte družbene kritike. Postal je medij in s pomočjo sodobne tehnologije vstopa v dnevne sobe na vseh geografskih koncih in ob vseh časih dneva in noči. Muzeju je sodobnost dala nove dimenzije in mu odredila pomembne družbene naloge. Ni mu pa odvzela izvirnega predmeta in avtentičnosti muzejskega prostora, ki obiskovalca navdihuje, ga odpira za ustvarjanje, kritično razmišljanje, novo snovanje ali pa le preprosto učenje in prijetno druženje.
Saj vemo, z vseh bombonjer, sličic in ekranov zre v nas Mona Liza, pa vendarle so (bile do nedavnega) pred Louvrom kilometrske vrste ljudi z vsega sveta, ki so večidel pridrveli k božanski Moni Lizi. Izvirnik je samo eden!
Kaj pripomore, da postane muzejska razstava uspešna?
O tem govori mnogo priročnikov, vsi pa pravijo, da je najpomembnejša stvar poznati potrebe sodobne družbe in navade svojih obiskovalcev. To, da poznamo lastno muzejsko gradivo, smo podkovani o novih znanstvenih izsledkih in vemo, kaj bi z razstavo radi sporočili javnosti, pa se tako ali tako v našem poslu razume vnaprej. Danes ni več dovolj, da je kustos odličen znanstvenik, obvladati mora lastnosti muzejske komunikacije. Oblikovati razstavo je interdisciplinarno, timsko delo. Pomeni, da z muzejskim gradivom, razstavnimi pomagali (teksti, podnapisi, diorame itd.), s svetlobo in postavitvijo celote v muzejskem prostoru oblikujemo strukturirane kulturne informacije, ki jih prek razstavnih kanalov (razstava, publikacije, članki, oddaje …) posredujemo obiskovalcem in javnosti, ki v muzej morda (še) ni prišla.
Z uspešno razstavo nastaja novo znanje, širše od znanstvenih raziskav določenega predmeta ali pojava, ki družbo bogati in jo povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Hkrati pa muzejsko znanje služi obiskovalcem kot temelj, na podlagi katerega sprejemajo pomembne sodbe o svetu in družbi.
Ja, če je Brecht rekel, da je knjiga orožje, ki naj ga primemo v roke, lahko dodamo, da je muzej orožarna, kamor naj čim prej vstopimo in se oborožimo. In časi so za to primerni, bi rekel Srečko Kosovel.
Ali današnjemu človeku tradicija še kaj pomeni? Ali je današnji človek izgubil vrednote? V čem obstaja kriza zahodne kulture?
Kriza zahodne civilizacije je kriza vrednot, ki jih je današnji človek v hlepenju po egoističnem ugodju zanemaril. Vrednote so nekaj, kar se tiče duhovne dimenzije, čemur se je treba resno posvetiti in do česar se le redko pride s hedonizmom in egocentričnostjo. Duhovna dimenzija pa je edina, ki človeka označuje kot presežno bitje in ga postavlja iz živalske vrste. Človeku omogoča abstraktno razmišljanje, umetniško ustvarjanje, znanstveno raziskovanje, filozofski razmislek in razumevanje sveta kot celote snovnega, nesnovnega in duhovnega. Že v antiki so vedeli, da leži skrivnost človeka v ravnovesju telesa in duha, mi smo pa v izobilju sodobja, ki poveličuje predvsem človekovo telesnost in razum ter vse, kar je razumskega, domala izrinili duhovno.
Tradicija je točno to: navade in jezik, predmeti in bivalno okolje, arhitektura in prostor nam na svojstven način pričujejo o stvareh, vrednotah, ki so presodne za obstoj skupnosti. Ne torej samo za obstoj posameznika, temveč skupnosti, ki je človeku omogočila, da se je razvil kot vrsta, in mu omogoča, da se razvije kot posameznik. Skupnost pa povezujejo skupne vrednote, kultura in jezik, kar vse izpričuje in ohranja tradicija.
Ko zanemarimo vrednote, skupnosti razpadejo in civilizaciji grozi razpad (sistema).
Žal se vse premalo zavedamo sveta kot organske in duhovne celote, sicer ne bi vztrajali v brezumni pohlepnosti, ki vodi v propad vseh civilizacijskih norm. Hvala Bogu pa so še skupnosti in ljudje, ki se vrednotam niso odpovedali. In prav v tem segmentu sodobne družbe imajo muzeji kot humanistične ustanove svojo veliko, sveto vlogo.
Današnji človek je čedalje bolj izkoreninjen in brez identitete in s tem v zvezi ste nekje povedali, da je arheologija zelo podobna psihoanalizi. Ali bi nam to razložili?
O psihoanalizi v arheologiji sem že omenila, prav tako tudi o brezidentitetnosti, kar je poseben interes brezobzirnega liberalističnega kapitala, ki bi vse pozidal, vse razprodal in vse uničil brez vsakega ozira na preteklost in, žal, tudi brez vsakršne misli na prihodnost.
Z arheologijo je pa takole. Raziskuje plasti, ki so nastajale skozi vse dobe človekovanja in jih skuša pojasniti s stališča človeka in družbe, kot ga razumemo tukaj in sedaj. Največje potrebe sedanjega človeka so, tudi že omenjeno, identitetne, v iskanju korenin neke skupnosti. Podobnost s psihoanalizo se ne kaže torej samo na nivoju metode raziskovanja »plasti« v psihi posameznika, torej usedlin, ki so ga oblikovale v podobo, kot je pred nami, temveč tudi v razlagi, ki poteka v skladu s težavami in zapleti, s katerimi se sooča. Kot že omenjeno, največ sodobnih ljudi se sooča z izgubo smisla, kar je posledica mnogih napačnih odločitev, med drugim tudi zanemarjanja osebnostnega zorenja in zanikanja identitetnih potreb.
Vprašanju KDO SEM pa se nihče ne more izogniti.
Pred mnogimi leti je izšlo več raziskav o Venetih, ki jih je opravil tudi Joško Šavli, ki je učil pri nas, v Gorici na srednjih šolah. Akademski svet ga je popolnoma ignoriral. Vse to je sedaj šlo v pozabo. Ali ne spada tudi to h kulturni dediščini?
Ja, seveda. Venetovanje je treba razumeti predvsem kot izraz močnih identitetnih stisk pred odhodom iz jugoslovanske skupnosti in po njem, kjer smo Slovenci živeli v močni narodnoistovetnostni podhranjenosti (in podobno v večnarodnostnih skupnostih pred tem, da časa fašizma in nacizma niti ne omenjamo). Že omenjena jugoslovanska, značilno marksistična naklonjenost internacionalizmu in prezir do identitetnih potreb malih narodnih skupnosti je pripeljala tako daleč, da so znanstveniki in tudi muzealci dobili slepo pego za vse, kar je govorilo o preteklosti drugače, kot je »dopuščala« znanstvena paradigma. In pri tem so imele prednost predvsem tiste študije, ki so posredno potrjevale slovanskost in skupen izvorni prostor jugoslovanske identitete, npr. ilirske študije.
Vendar je pri tem treba priznati, da so se ob tem razvile zares odlične znanstvene študije in dosegle velike uspehe, ki pa, žal, niso ustrezale potrebam družbe – vsaj večinskega prebivalstva ne. Tako smo danes priča, da še danes govorimo o Slovanih še v 15. stoletju (Hrvati imajo hrvaški knežji horizont že v 9. stoletju), medtem ko so že pred letom 1000 nastali Brižinski spomeniki. Zanje trdijo slovenisti, da so napisani v slovenskem jeziku. Se razumnemu človeku ne zdi, da je s temi teorijami tudi nekaj narobe? Torej Slovani, ki govorijo slovenski jezik, niso Slovenci.
Tako nekako govori naše zgodovinopisje. Nisem za romantične venetske niti ne za noriške teorije, ki ne vzdržijo resne kritike.
Dejstvo pa je, da so te teorije nastale prav zaradi nedialoškosti znanstvenikov, posebej arheologov in zgodovinarjev, in so tako močno odzvanjale tudi zato, ker se slovenskim muzejem ni zdelo vredno posvečati nikakršne pozornosti poosamosvojitvenim identitetnim stiskam lastnega naroda. To je brez dvoma njihova prva naloga, pa še danes, razen nekaj skromnih poskusov, nimamo pregledne razstave o Slovencih.
V Sloveniji orjete ledino pri študiju in pri poučevanju heritologije. Kaj pravzaprav vse zajema heritologija?
Naslov študija smo prevzeli od profesorja Tomislava Šole, velikega hrvaškega strokovnjaka za dediščino, ki je z izborom besede želel poudariti, da so muzeji del celotnega človekovega prizadevanja za ohranjanje kulturne in naravne dediščine kot edinstvenega dokumenta človekovega obstoja in kvalitete življenjskega okolja. Temu je študij namenjen: proučevanju kulturne dediščine, njenemu varovanju in ohranjanju kot kvalitete ter njenim pomenom v sodobni družbi. Več dejavnikov je botrovalo izboru naslova, tudi to, da na eni od naših univerz že obstaja študij kulturne dediščine, ki pa nima nič skupnega s sodobnimi teorijami in koncepti, ki raziskujejo družbeni pomen dediščine in njeno vlogo v človekovem življenju. Mi smo pa želeli poudariti prav to, kar je tudi vsebina termina heritologija, ki ga je ustvaril prof. Šola. Navsezadnje pa je bil prav on moj mentor na študiju v Zagrebu in nekako smo želeli poudariti tudi epistemološko navezavo na v svetu zelo priznano zagrebško muzeološko šolo.
Katero področje raziskujete sedaj in katere načrte imate za prihodnost?
Jaz kar naprej nekaj raziskujem, berem, študiram, brskam …, pa sem že nekajkrat prejela stroge opomine »od odzgoraj«, da naj uresničim, za kar sem poslana, ker je peska v peščeni uri le še malo … Manj poetično rečeno, ker sem že stara gospa (tudi arheološko gledano). Načrtujem nekaj pisanja in izdajo knjige ali dveh pa nekaj predavanj in strokovnih sodelovanj, pretežno v obliki svetovanja in supervizij. Sodelujem v nekaj skupnih projektih, še vedno predavam na fakulteti in predvsem, rada bi se učila in naučila pristnega, ljudskega pripovedovanja, posebej antičnih mitov. Posebej svojim vnukom bi rada predala nekaj živega duhovnega bogastva, ki sem ga prejela od drugih.
