Verena Perko: “Pri nas se protestira, da se politično onemogoči nasprotnika.”

4

Verena Vidrih Perko se je rodila na robu našega Krasu in na začetku doline reke Raše, ki se zliva v Branico, kjer je preživela mladostna leta. Diplomirala in doktorirala je v Ljubljani iz arheologije, doktorski študij muzeologije pa je opravila na zagrebški univerzi. Izobraževala se je na Češkem, v ZDA, v Angliji, v Italiji, kjer je večkrat sodelovala pri arheoloških raziskavah antične Aquileie v Ogleju. Več let je poučevala zgodovino, po opravljeni specializaciji iz rimske arheologije pa je postala kot zunanja sodelavka predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Sedaj je kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju in docentka za materialno kulturo na Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Predava arheologijo za javnost in muzeologijo na Individualnem doktorskem študiju heritologije. Je avtorica več strokovnih razprav iz arheologije in nekaj leposlovnih knjig. Je aktivna članica mednarodnih komitejev ICOM in ICOMOS, sveta za premično in nepremično dediščino pri Unescu. Je tudi pesnica in pravljičarka. Leta 1983 je prejela nagrado tržaške Mladike za pesniški cikel Potovanje na Kras, 2003 nagrado Slovenskega arheološkega društva za stalno arheološko razstavo Železna nit in 2014 Valvasorjevo nagrado za stalno razstavo Prelepa Gorenjska.

Je mati dveh odraslih sinov in hčere, nona šestih vnukov. Z možem Andrejem Perkom, znanim slovenskim psihoterapevtom, živi v Kamniku. Postavili smo ji nekaj vprašanj.

Od kod vaše zanimanje za arheologijo? Rodili ste se v Čehovinih v Zgornji Branici in obiskovali šolo v Štanjelu na Krasu; zanimivi kraji tudi z arhitektonskega vidika. Ali je Kras vplival na vaš študij in izbiro poklica? Kaj pravzaprav pomeni za vas biti arheologinja?

Verena Vidrih Perko: O, kako obetavno! Že na prvo vprašanje pravzaprav ne znam odgovoriti … Ampak če bi povprašali mojega moža, bi z vidika psihoanalize najbrž odgovoril, da gre za prikrito identitetno vprašanje, za nadomestno grebenje po zemlji namesto mukotrpnega raziskovanja samega sebe … Vendar nisem edina, ki pretirano zanimanje za arheologijo razlaga na ta način. Bi znalo kaj držati, ja. Od nekdaj sta me čas in prostor močno omejevala in vsa moja iskanja so vedno bila poskusi širjenja danih meja. In utesnjena sem seveda bila, osebno gledano celo ujeta v družinske, družbene in časovno-prostorske danosti. Tako je, če se rodiš sedem let po vojni, ki je domala porušila Evropo in radikalno spremenila evropsko identiteto. Bila sem vzgojena v suhem, socialističnem, da, lahko rečem celo komunističnem duhu, ki je z ogromnimi plašnicami na očeh (in duhu) in skrajnim nezaupanjem zrl na vse, kar ni sovpadalo z (delavsko) pametjo, ukleščeno z uravnilovko. Očitno pa ni bilo mogoče ujeti mojega duha. Nagonsko sem se že zelo zgodaj zatekla v svet literature, umetnosti in predvsem vsega, kar mi je ostajalo prikrito. Odkopati! Konkreten odgovor je takrat ponujala arheologija. Ni me razočarala, ne študij z imenitnimi profesorji ne način dela, ki je mistično zazrt (in seveda znanstveno omejen) v/na preteklost. Notranje izpolnila me pa nikakor ni, zato sem se kasneje usmerila v študij muzeologije, ki bi ga najlaže opisala kot proučevanje odnosa med ljudmi in dediščino. Ta predstavlja natančen, četudi zakodiran zapis družbenih in osebnih dogajanj, misli, verovanj. Ja, bolj kot material in s tem tudi kulturna dediščina v celoti me zanimajo filozofija, psihologija in sociologija nastajanja, rabe in ohranjanja materialnega. Konkretno to pomeni, da me v zvezi s kulturno dediščino starega Rima zanimajo stvari, ki posredno pričajo o manipulativni politični propagandi, in z druge strani, kako te iste stvari (usmerjenost na raziskovanje pretežno rimskih arheoloških predmetov) kažejo, kako je naša zahodna družba še vedno naklonjena imperializmu. In s tem seveda sicer prikrito, pa vendar odprta totalitarizmu. To so vsebinska vprašanja, ki pomagajo prepoznati globoko prikrite vzroke za naklonjenost ali odpor do določene vrste kulturne dediščine. Npr. kje so vzroki, da zamolčujemo genialnega Fabianija, še več, ga poskušamo celo očrniti in mu odvzeti naslov častnega meščana. Ima oziroma je imel Štanjel kaj boljšega od njega? (O smola ti taka, Kobdilj ima poleg Fabianija še Mahniča, mi pa ne vemo, o kom bi raje bolj molčali?)

Naš odnos do dediščine je torej naš temeljni družbeni odnos do sveta tukaj in zdaj. Kako sicer razumeti na eni strani pohlepen ljubljanski turizem na račun Plečnikove dediščine, na drugi pa brezbrižnost do propadanja Plečnikovega stadiona. Ima to kaj opraviti z našim odnosom do neke druge, predvojne katoliške slovenske identitete, ki je ne želimo zaznamovati?

Biti arheolog, pomeni zame vedno kopati do sterilne plasti … (priti vsaki stvari do dna); in kot vidite, je način mojega »arheološkega« dela na vseh področjih enak.

Se arheologija razlikuje od drugih vej znanostih? Joachim Winckelmann, ki je umrl v Trstu, je bil ustanovitelj moderne arheologije. Kaj se je spremenilo v tej stroki po dvesto petdesetih letih?

Verena Vidrih Perko:  Ja, arheologija je izrazito samosvoja znanost in v tem ji je vreden oče veliki Winkelmann, ki pa je kljub svojemu častnemu nazivu oče arheologije napisal temeljno umetnostno zgodovinsko razpravo. In na podlagi njegovih teorij se je tedanji svet zazrl v antiko in ji priličil urbanistične, arhitekturne in umetniške vsebine, podobo stavb in mest. Kot posledica tega so arheološka odkritja postala vir navdiha za novo nastajajočo Evropo nacionalnih držav z vsemi imperializmi in kolonializmi.

Ja, žal je tudi res, da je prav arheologija na podlagi teorije in prakse močno podpirala rojevanje rasističnih teorij (in s tem tudi praks).

Danes arheologijo zaznamujejo izjemno natančna metodologija, raba visoko specializirane tehnologije in empirična osredotočenost na materialne ostanke preteklosti. V tem je bolj ozko vezana na naravoslovje, kar je tudi nekakšen odgovor na obvoz iz časa totalitarizmov. Vendar cilj arheologije niso zgolj empirični podatki o preteklosti, temveč interpretacija preteklih družb na njihovi podlagi, česar pa ni mogoče doseči brez dobrega umevanja potreb, hotenj, in ja, tudi političnih manipulacij tedanje – in s tem tudi sedanje družbe. In prav tu je meni odločilno pomagal študij muzeologije. In prav to so tiste ozke teme, ki jih poskušam predati mladim rodovom arheologov in muzealcev.

Je arheologija v Sloveniji dobro zastopana in dovolj razvita? Kje so še težave?

Verena Vidrih Perko: Slovenci slovijo po odličnem empiričnem in metodološkem znanju. Imamo nekaj svetovno znanih arheologov, mednje sodi dr. Ivan Šprajc, raziskovalec južnoameriških predkolumbovskih kultur. Pa profesorica, akademičarka dr. Biba Tržan, vredna naslednica legendarnega profesorja dr. Staneta Gabrovca, ki je postavil kronologijo za železno dobo v jugovzhodni Evropi. Sledi cela vrsta mladih, ki posegajo na različna področja od metalurških raziskav brona, kot npr. dr. Rafko Urankar, ali na področju daljinskega zaznavanja dr. Dimitrij Mlekuž in dr. Branko Mušič, pa keramološke raziskave dr. Jureta Krajška in dr. Tine Žerjal ter mnogi mladi, ki si šele utirajo pot v svetovno elito. Kaj so težave? Podobno kot drugod: naša arheologija je premalo implementirana v sodoben družbeni diskurz.

Splošno uveljavljen izraz »žličkarji« lepo odraža odnos naše javnosti do arheoloških raziskav, ki jih jemljejo ljudje kot nekaj brezveznega, prosto po Prešernu: »Le kaj je tebe treba bilo …«

To je seveda znak za alarm, ki pomeni, da naklanjamo javnosti premalo pozornosti, da ne govorimo njenega »jezika« in smo posledično premalo široko razumljeni in je naše vrhunsko delo temu primerno nespoštovano. Menim, da je temeljna težava v tem, da se arheologi premalo zavedamo, da je arheologija v resnici pomembno prispevala k nastanku sodobnosti, da je dala – in še daje – temeljno znanje o preteklosti, je postavila kronologijo in omogočila mnogim v zgodovini nevidnim temam, da so prišle na plano. In še, da je temeljna skrb sodobne družbe in s tem tudi arheologov varovanje in ohranjanje kulturne dediščine kot celostne vrednote v življenjskem okolju. Ampak tu se pa že dotikamo vloge muzejev …

Pred kratkim smo praznovali evropsko leto kulturne dediščine. Katero vlogo igra kulturna dediščina v narodu?

Verena Vidrih Perko: Leta 2015, ko je bila odločitev o letu kulturne dediščine sprejeta, sem bila kot predstavnica Slovenije na sestanku vseh evropskih ministrov za kulturo v Bruslju. Zakaj me je ta “sreča” doletela? Ker tedanja ministrica (nomina sunt odiosa) ni čutila čisto nobene potrebe, da bi se udeležila najpomembnejšega evropskega sestanka v svojem mandatu. No comment! Na sestanku sem prebrala njen referat, ki sem ji ga jaz napisala … Gospa ministrica se me je kmalu naveličala, o kulturni dediščini pa v resnici nikoli zares ni nič ne znala, še manj razumela in zanjo čisto nič naredila. Razen škode, seveda. In taka je bila večina ministrov, razen redkih izjem. In trenutni slovenski minister je ena redkih izjem. Zaveda se presodnega pomena, ki ga ima dediščina za obstoj vsakega naroda. Je temeljni identitetni, izobraževalni, družbeni, razvojni in politični kapital vsake skupnosti. Vendar pa politika, ki sedemdeset let zanikuje slovensko identiteto, nagonsko čuti, da ji je dediščina nevarna. Slovenci imamo (morda je to tudi vzrok?) slabo organizirano izobraževanje s področja celostnega, družbenega razumevanja pomena ohranjanja kulturne dediščine in odlično razvite vse oblike temeljnih znanosti, kot npr. prej omenjeno arheologijo. Tako se le redki zavedamo, da drobljenje na posamezne znanstvene “fevde” služi predvsem politični manipulaciji. In da “napol” delujoče kulturne ustanove temeljito prispevajo h krnjenju narodove samopodobe in hromitvi procesov demokratizacije. Sodobni svet kapitala potrebuje neozaveščenega, otopelega in identitetno podhranjenega posameznika, ki mu je vseeno za civilizacijo in se mu žvižga, če bomo vse pozidali in vse uničili. Stari Latinci bi temu zajedljivo rekli: ubi panis, ibi patria, po naše (v malce bolj vulgo obliki: kjer je moj vamp bolj poln, tam je moja domovina …).

Se imamo mi, Slovenci za kulturen narod? Znamo ceniti svojo kulturo ali vidimo v kulturi samo priložnost za zaslužek? Nekje ste napisali, da ’’narod, ki ne pozna svoje preteklosti, nima prihodnosti’’. Kaj pomeni to za nas, Slovence? Italijani so zelo ponosni na svojo tradicijo, na italijansko renesanso, da ne govorimo o antičnem Rimu. Na Slovenskem ne najdemo monumentalnih svetišč, ki bi poudarjale veličino človeškega dela, nimamo svojega ’’Versaillesa’’? Poznamo svojo zgodovino? Koliko jo poznamo? Evgen Bavčar, umetnik in filozof, je ob srečanju na novoletnem tradicionalnem knjižnem sejmu v Novi Gorici povedal, da se Slovenci premalo ukvarjamo s svojo identiteto in da sploh ne dojamemo veličine in pomena, da imamo svojo lastno državo.

Verena Vidrih Perko:  Ne dvomim o tem, da smo Slovenci kulturen narod, na svojo tradicijo in državo pa smo premalo ponosni. Včasih nisem čisto prepričana, da si jo zaslužimo in v celoti pritrjujem grenkim Evgenovim besedam. In že nekaj let se ukvarjam z raziskovanjem, od kod Slovencem ta mlačnost do lastne identitete, naroda in države. Eden od odgovorov, kar pa še zdaleč ni vse, je stoletja bivanja v pod tujci, kjer smo bili Slovenci sorazmerno najmanjša skupnost. Drugi, bolj pomemben vzrok pa je skrit v grozni usodi Slovencev med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Če resno razmislimo posledice trojne narave druge vojne, upora proti okupatorju, komunistične revolucije in državljanske vojne, zmage totalitarističnega sistema do osamosvojitve in poosamosvojitveno navidezno demokratizacijo, ki je potekala kot najbolj prikrita vrsta recidive, bo marsikaj bolj jasno. Kulturna dediščina je vrednota posebne vrste; če je družba ne prepozna kot svoje lastne vrednote, je ni mogoče ohranjati s še tako dobrimi zakoni in strogimi predpisi.

Kako naj skupnost, ki smo jo od leta 1945 kontinuirano vzgajali v duhu internacionalizma in marksizma, ki zanikujeta krščanske, narodnostne in širše humanistične vrednote, prepozna materialne ostanke naštetega kot nekaj vrednega, kar je treba spoštljivo in s ponosom ohranjati?

Olala! Smo pri srčiki dediščinskega problema. Naš odnos do kmeta, do predvojnega industrialca, meščanstva, aristokracije in vsega krščanskega se evidentno zrcali v zanemarjanju in neusmiljenem propadanju materialnih nosilcev teh vrednot, torej meščanskih vil, podeželskih dvorcev, kmečke arhitekture in tradicionalne slovenske pokrajine itd. Kulturne dediščine ni brez duhovnih vrednot. Žal pa sta se nekdanji komunistični Vzhod in kapitalistični Zahod v zadnjih desetletjih prepletla v odvraten svet uničujočega pohlepa, ki samo še eskalira v divjem, nekontroliranem bogatenju, ki lahko vse uniči in vse zruši. Popolnoma vse. Moj zagrebški profesor Tomislav Šola je vedno dejal: »Tokrat bomo prvič v zgodovini človeštva predali zanamcem svet slabši, kot smo ga prejeli.«

Smo v dobi velikega pohlepa. Tako smo Slovenci z novo, lastno državo in ob vstopu v Evropo, torej ob trku z globalizacijo, prišli z dežja pod kap. Da ne bi napak razumeli: ne Evropa, krivda je prvenstveno na nas. V (namernem, desetletja trajajočem) zanemarjanju vrednot, ki so temelj naše identitete. Te pa so in ostanejo srednjeevropske, pa tudi sredozemske in balkanske, neizbrisljivo krščanske, meščanske in delavsko-kmečke, in ja, seveda, tudi balkanske in skupne jugoslovanske. V prvi vrsti pa vendarle slovenske, kajti temelj naše identitete je naš jezik, ki se je skozi tisočletja v viharjenju germanstva, iredente in fašizma ter komunizma čudežno ohranil kot arhipelag sredi pogoltnega oceana. Kdo ima za to zasluge? Sv. Ciril in Metod, če gremo daleč nazaj, pa Trubar in naši o svoji lastni državi sanjajoči pesniki in umetniki skozi viharje zadnjih stoletij. In tisti, ki so v arhitekturno in drugo materialno govorico prelili naštete vrednote: Plečnik in Fabiani nista zadnja med njimi. Ampak zelo veliko vam pove o odnosu do lastnega jezika naklonjenost univerzitetne elite ideji, da steče pouk na naših lastnih univerzah v angleščini. Nekdo, ki so ga vzgajali v spoštovanju maternega jezika, bi moral ob takih intelektualnih blodnjah pasti v nezavest! Vendar se to ne zgodi generacijam povojnih »internacionalistov«, ki so zrastle v marksističnem duhu omalovaževanja malih narodov in njihove kulture. Voilà! Pa smo pri bistvu.

Priče smo samopašnemu, brezsramnemu onegavljenju vampirsko obujenega marksističnega internacionalizma (rezerviranega za male narode in naivne, nerazgledane množice mladih) z globalizacijskim, pohlepnim liberalizmom.

Če ne skrbimo za svojo kulturno dediščino, umre narod! Se strinjate? Kako Slovenci ohranjamo kulturno dediščino? Ali smo res ’’družba brez spomina’’; je res, da se omejujejo, siromašijo slovenska kultura ter njeni razpoznavni identitetni znaki? Evropska unija vsako leto da denar za ohranjanje te dediščine? Kako ga uporabljamo? Uspešno? Kje so ovire?

Verena Vidrih Perko: Ja, žal se vaše besede že uresničujejo. Ne le slovenski narod, tudi Evropa umira pred našimi očmi. Požar v Notre Dame, četudi, trdno verjamem, da gre za slučaj, ki ga pa je vendar treba razumeti kot metaforo in stvarno opozorilo pred izginjanjem bistva evropske civilizacije, tj. brisanjem evropskih vrednot. In če se vrnemo k Winkelmannu, rastejo te vrednote na dediščini antike (ki je, če naj ponovim besede Alojza Rebule, rodila tudi krščanstvo). Z antiko je najtrdneje povezan klasičen evropski estetsko-etični ideal kalokagathije, evropska ljubezen do lepega in dobrega, do svobodnega duha in resnice, kar je rodil humanizem. In vse tisto, kar so dale literatura, umetnost in ja, tudi arheologija in vse mogoče druge človeške dejavnosti, ki so bile v prid sodobnega demokratičnega sveta. Ampak to še ne pomeni, da imamo pravico pozabljati grozote. Grozote totalitarizmov in njihovih taborišč, razčlovečenja sodobne globalizacije. Pa tudi zasvojenosti, ki jo prinaša sodobna komunikacijska tehnologija, in brezobzirno izkoriščanje tretjega sveta. Kot je nekoč dejal Milan Kundera: »Upor ljudstva proti nasilju je boj spomina proti pozabi

Spominjati se je treba na tak način, da bi sebe ne doživljali kot boljših, večvrednih, pravičnejših. Ne, bistvo spominjanja je v katarzi, v stanju, ki ga proces spominjanja spodbudi v duhu posameznika. Da se zavemo, da smo v določenem trenutku vsi sposobni »velikega zla« in da tega ne more preprečiti etika, temveč je to stvar morale. Globoko osebne človekove odločitve, ki temelji na njegovi izbiri med dobrim in zlim. To je pa nekaj drugega kot preprosto obmetavanje z »vašimi« in »našimi«, z bobnečimi izrazi, kot so ledena doba, zločinci itd., z očitki, ki so izrečeni zgolj z namenom, da netijo nadaljnje spore. Na ta način se z igra divide et impera zahrbtno nadaljuje, dobiček pa kujejo eni in isti.

Ohranjanje kolektivnega spomina in spoznanje o banalnosti zla nas edino učinkovito branita pred posilstvom enostranskega, neredko ideološko okleščenega zgodovinopisnega enoumja.

Da pa Slovenci slabo porabljamo evropski denar, je znano. Za kulturno dediščino še posebej. Nekateri ministri so v svojem mandatu »izpustili« kar nekaj milijonov, ki jih unija namenja projektom v zvezi s kulturno dediščino. Vzrok je preprost: na ravni države so se pač s tem odrekli svojemu lastnemu vložku in za kulturo namenjeni denar usmerili drugam ter s »prihrankom« močno oškodovali svoj lasten narod. Se je kaj zgodilo, se je kdo zaradi tega zagovarjal pred javnostjo? Ne! To je resen dokaz, kako nam je malo mar za lastno kulturno dediščino.

Pri nas se ne protestira, ko se zgodijo res slabe stvari, ne, protestira se, da se politično onemogoči nasprotnika.

Da tako stanje vsesplošne indolentnosti do lastne (brez)narodne identitete določeni plasti izbrancev ustreza, dobro kažejo zadnji dogodki, protesti pred Ministrstvom za kulturo. Zgodili so se, še preden je MK imelo priložnost karkoli storiti ali »izgubiti«. Zrele, v resnici potrebne kritike pa nismo sposobni. Ovire so v medlosti slovenske narodne zavesti, v premalo domoljubno naravnanem procesu izobraževanja na vseh stopnjah, v prepočasni demokratizaciji družbe in splošnem manipuliranju z neozaveščeno javnostjo – v prid izbrane družbene elite. Pa vseeno, upajmo na bolje!

Nadaljevanje pogovora bomo objavili 16. avgusta 2020.

4 KOMENTARJI

  1. Zanimivo in ustvarjalno za prihodnost. Škoda, da je takšnih prispevkov premalo.

    Premalo je o temeljih slovenskega razvoja. Ta najpomembnejši temelj je slovenska kulturna dediščina, ki se ne obravnava in ne ohranja sistematično.

    Slovenci smo smo bolj lahko bolj kulturno samozavestni kot Italijani, ki jih imamo za tiste, ki imajo najbolj bogato kulturno dediščino.
    V resnici pa imamo Slovenci najbolj vrednotno bogato kulturno dediščino, ker ne temelji na roparskih pohodih in podobno, ampak na civiliziranem ustvarjanju kulturnih dobrin, tako duhovnih kot materialnih.

    Nikjer na svetu ni toliko kulturno umetniških cerkva, ki krasijo okolje kot je to v Sloveniji.

    Cerkve, ki so duhovni hrami lepih želja in zahval.