Vera, religija in odločanje o splavu

73
515

spontani splavKultura je del našega življenja. Določena je s prostorom v katerem živimo in ljudmi, ki nas obdajajo. Zimmermann jo opiše kot “značilnosti in znanje določene skupine ljudi, ki jih določajo jezik, religija, kuhinja, družbene navade, glasba in umetnost.” Naše družbene navade oblikujejo vedenje, religija pa vpliva na naše vrednote.

Banks, Banks and McGee menijo, da “za obstoj kulture niso bistvene njene ustvarjanine, pripomočki ali drugi kulturni elementi, ki se jih lahko dotaknemo, temveč bolj to, kako jih člani skupine interpretirajo, uporabljajo in razlagajo. To pa so vrednote, simboli, interpretacije in perspektive.” Čeprav kulturni vpliv prihaja od zunaj, le ta oblikuje naš notranji svet in je pomemben del v našem procesu delanja odločitev. To oblikuje naš pogled na življenje, prihodnost, odločitve glede družine, spolnega življenja… Tako ima kultura pomembno vlogo tudi pri sprejemanju odločitev glede prihodnosti v nenačrtovani nosečnosti.

Pogosto se najbolje zavemo vpliva kulture na nas, ko srečamo nekoga, ki je od nas drugačen. Zimmermann (2015) govori o tem, kako so dežele vse bolj poseljene s priseljenci in na kulturo vpliva mnogo skupin ljudi, kar prinaša s seboj kulturno raznolikost. Če se srečamo z žensko, ki se odloča glede svoje nosečnosti je pred nami oseba, ki prihaja iz določenega kulturnega okolja, ki jo zaznamuje in tudi vpliva na njen odnos do situacije v kateri se je znašla. V svojem razmišljanju se bom sprehodila skozi različne religije in v njih iskala vpliv na njeno odločitev.

Vera oziroma religija v človeku oblikuje različen pogled na življenje, kot tudi na življenje pred rojstvom. Monoteistične religije verjamejo, da je Bog stvarnik življenja in da je edini, ki življenje lahko da ali vzame. Ljudje morajo zato življenje spoštovati in varovati. Kristjani verujemo v svetost življenja od spočetja do naravne smrti in zato v krščanski veri splav pomeni greh. Islamska religija svetuje vernikom, naj imajo veliko otrok, a verjamejo, da je življenje vdihnjeno zarodku nekaj tednov po spočetju. Tudi judje verujejo v Boga stvarnika in spoštujejo življenje pred rojstvom. Budisti nimajo vere v Boga, a imajo priporočena mnoga pravila, ki jih vodijo v boljšo stopnjo življenja. Splav je v njihovih očeh prepoznan kot slaba stvar.

Ko sem prebirala o odnosu različnih religij glede splava sem opazila, da prav nobena religija splava ne vidi kot nekaj dobrega. Obstajajo le razlike v moči prepovedi, razlogih zaradi katerih se ne strinjajo s splavom in njihovemu odnosu do ljudi, ki to prepoved prekršijo.

Ko postane ženska, ki pripada neki religiji, nenačrtovano noseča, in razmišlja o splavu, lahko njena vera vpliva na odločitev na različne načine. Če je osebno verna, njena vera vpliva na njene notranje vrednote, njen odnos do življenja, ki je v njej, in tudi na njene občutke. Lahko se boji, da bo naredila nekaj narobe in lahko se boji posledic njene odločitve. Njena vera vpliva na njeno odločitev in lahko poveča možnost, da otroka obdrži. Obstaja pa še drugačen vidik pripadanja verski skupini.

Pripadanje verski skupini lahko pomeni, da imajo ljudje okoli tebe lahko zelo negativen odnos do splava, do ljudi, ki naredijo splav in stroga pravila glede spolnega življenja. V takšni okolici je lahko čutiti ozračje, kjer ne le, da splav ni sprejet, ampak tudi tisti, ki splav naredi ali tisti, ki ne ustreza vsem postavljenim normam. Menim, da takšno ozračje ne vpliva dobro na žensko, ki razmišlja o splavu. Lahko se čuti osramočeno in zaznamovano že zaradi tega, ker je nenačrtovano zanosila. Njena odločitev je zato lahko narejena v strahu, ki ji ne prinese zadovoljstva, saj je bila sprejeta predvsem zaradi tega, da bi vsaj navzven ustrezala družbeno sprejemljivemu vedenju.

Pomembno se mi zdi, da znamo tudi v verskih okoljih človeka postaviti nad pravila in na žensko gledati kot edinstveno v njeni posebni situaciji. Brez obsojanja ji s podporo pomagati, da sprejme odločitev, ki ji bo za nadaljnje življenje prinesla zadovoljstvo, izvirala pa bo predvsem iz njene najgloblje notranjosti.

Tina Čerin sodeluje z Zavodom ŽIV!M.

Viri:

Banks, J.A., Banks, & McGee, C. A. 1989. Multicultural education. Needham Heights, MA: Allyn & Bacon. Vzeto z: http://www.carla.umn.edu/culture/definitions.html
Religion, Religion, contraception and abortion factsheet,(2011) vzeto z: http://www.fpa.org.uk/factsheets/religion-contraception-abortion#religion-culture
Zimmermann, K. A. 2015. What is Culture?/Definition of Culture, Live Science Contributor. Vzeto z: http://www.livescience.com/21478-what-is-culture-definition-of-culture.html

73 KOMENTARJI

  1. Uh, konfuzno. Splav iz medicinskih razlogov je edini sprejemljiv.
    Je pa res, da je sovražnost družbe problem. In ta je mnogo hujša kot nekoč. Danes družba naravnost preži na to katera bo zanosila, potem pa v lov na “očeta”, potem pa v bedo samohranilstva in preživnine. In temu se reče “pošteno”. Seveda v taki situaciji se marsikatera odloči raje za splav.

  2. Ta zadnji stavek članka je pa res nerodno zapisan. Da se ga razumeti, pa skoraj gotovo to ni bila intenca avtorice, tudi tako, kot da odločitev za splav lahko prinese ženski neko trajno zadovoljstvo in je to že skoraj argument za upravičenost take odločitve.

    Še glede tega v članku, da “nobena religija splav ne vrednoti kot nekaj dobrega”. Seveda da ga ne; kakšna religija bi pa to bila?! Noben mentalno zdrav človek ne trdi, tudi tisti ne, ki so za legalnost izvajanja splava, da je to nekaj dobrega.

  3. Odnos to splava znotraj tradicionalnih religij je pričakovan, saj tradicionalne religije po pravilu ženske instrumentalizirajo in postavljajo v neenakopraven položaj. Bistven argument za pravico do splava je pa ravno v tem, da se ženski prizna avtonomnost, torej pravica, da o svojem telesu odloča sama in enakopravnost, ki je v tem, da ima možnost, da se nezaželene nosečnosti razbremeni na podoben način, kot je to dano moškim. In normalno, ker tradicionalne religije ženskam avtonomnosti in enakopravnosti še vedno ne priznavajo v celoti, si je nemogoče predstavljati, da bi debato o pravici do splava sploh odprli, kaj šele jo priznali.

    Tretji argument za pravico do splava, ki je še posebej relevanten za dežele tretjega sveta, je pa v tem, da ženske v splav silijo socialno kulturne okoliščine, recimo tudi varovanje “dobrega imena” neke družine ipd. V teh primerih so ženske v splav prisiljene in takšne splave, ker je pač splav uradno kriminaliziran, potem izvajajo na način, ki dejansko ogrožajo življenje žensk, ker v prvi vrsti jih izvajajo ljudje, ki za to sploh niso ustrezno izobraženi in v razmerah, ki so vse prej kot higienične. In v veliko primerih ženske potem ali celo izkrvavijo, ali se pojavijo infekcijske komplikacije in podobne zadeve, ki dejansko ne koristijo ničemur.

    Tako lahko dobimo žalostno statistiko, da na letni ravni in globalno v državah v razvoju, kjer je splav prepovedan, zaradi ilegalnih splavov in z njimi povezanih zapletov umre skoraj 50.000 žensk. Torej, kaj pravzaprav tu prepoved splava rešuje?

    • Spočeti otrok ni telo ženske! Ima svoj DNA in tako dalje!
      Kaj je tu nerazumljivega?

      Če bi bili vsaj malo moralni, gospod s provokativnim imenom, bi zahtevali ustrezne sankcije za moškega, ki je otroka zaplodil in potem pustil na cedilu ženo.

      • … sankcije za moškega, ki je otroka zaplodil…
        ============
        Bedarija se ne izbija z bedarijo. Za razliko od klina.

        • Zapisal sem: “… sankcije za moškega, ki je otroka zaplodil in potem pustil na cedilu ženo.”

          To ste označili za bedarijo. Spoštujem vaše mnenje in vam hkrati sporočam, da ste en del Svetega pisma razglasili za bedarijo. No, nič posebnega, to ste že večkrat naredili. Preseneča me samo oholost, ki zahteva, da kristjani volimo SDS in malikujemo JJa.

          • Poiščite sami. Agresivnim ateistom ne razlagam Svetega pisma.

            »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« (Mt 7,6)

        • Zdravko: “Bedarija se ne izbija z bedarijo. Za razliko od klina.”
          =====================

          Plačevanje preživnine se pri nas v Sloveniji tako slabo izvaja, da se jo očitno šteje za sankcijo in bedarijo. 😉

      • Alfe
        daleč si od teme ki jo je načel jezus.
        pravica vsake Ženske naj bi v kultivirani civilizaciji,bila tudi pravica o rojevanju in skladno s to pravico tudi o splavu,
        Lahko je z prižnice pridigat ,pridite med ljudi pa poskusite te vaše pridige vpeljat v življenje.
        lep pozdrav
        Joško iz Prekmurja

        • Ma gospod Medeni – kje točno je navedena ‘pravica o rojevanju’? In ‘pravica o splavu’?. In kako bi se ti dve ‘pravici’ (za kateri ne vem, da obstajata) skladali s pravico o nedotakljivosti življenja, ki je zapisana v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (3. člen: pravica do življenja), v Konvenciji o otrokovih pravicah (OZN) – 6. člen (neodtujljiva pravica do življenja) in celo v naši ustavi – 17. člen (človekovo življenje je nedotakljivo)

          • Gos. Marta
            Poznamo civilizacijske norme ki večino niso zapisane. recimon ena od teh je tudi pozdravljaj starejše, se pač spodobi.
            drugič: a vi stvarno verjamete ,da sta dve celice že ŽIVLJENJE.
            potem so vam redno farji prali glavo. saj to še sami farji ne verjamejo. Pa oprostite malo moji pikrosti, nimam namena niti pod razno koga žalit.
            Pa lep pozdrav iz mrzlega Prekmurja
            Joško

          • Ali sem gos ali ne – to ni stvar te teme. Lahko je tudi ena sama celica že življenje (enocelična bitja) – tega pa ne trdim ne za moško ne za žensko spolno celico. Verjetno boste znali razmejiti in določiti trenutek, ko nekaj, kar prej ni bilo življenje, to sedaj nenadoma postane?

          • Medeni: “… a vi stvarno verjamete ,da sta dve celice že ŽIVLJENJE.”
            ========================

            Če bi znanstveniki na Marsu odkrili enocelično bitje bi celo leto znanstvene revije na prvih straneh objavljale: “Na Marsu odkrili življenje”.

          • “da sta dve celice že ŽIVLJENJE.”

            Míkroorganízem, mikrób, klíca ali drobnoživka je organizem, ki je tako droben, da ni viden z prostim očesom, in ga lahko opazujemo le skozi mikroskop. Mikroorganizmi so navadno enocelični organizmi (enoceličarji) in kot taki vsak zase večinoma niso vidni (z izjemo nekaterih praživali), ker pa se razmnožujejo z delitvijo, se lahko združujejo v skupke, ki so vidni s prostim očesom. Med mikroorganizme štejemo tudi nekatere večcelične vrste mikroskopske velikosti.

            Med mikroorganizme navadno štejemo:

            Bakterije
            Enocelične rastline (npr.: plankton)
            Enocelične glive (npr.: kvasovke)
            Enocelične živali
            =====================
            Kdo bi si mislil, da je naše šolstvo tako zafurano, da je celo Wikipedoja nedosegljiv in nerazumljiv nivo znanosti.

  4. Gospod Joško iz Prekmurja,
    ali vas zelo moti zahteva, naj (predvsem!) moški prevzame odgovornost za spočetje ali pa znanstvena ugotovitev, da otrok ni telo žene, da imata različen DNK? Obe?

    Jezusa pa pustiva sedaj pri miru. Ga boste lažje pred smrtjo prosili za usmiljenje.

    • Ne gre za to, ali je nerojeni otrok del materinega telesa ali ne, ampak za to, da je od materinega telesa popolnoma odvisen in ta odvisnost je v osnovi ženskemu telesu v breme. Tega bremena pa moški nikoli ne more nositi, tako da te odgovornosti niti ne more prevzeti. Edino odgovornost, ki jo lahko prevzame in mu je tudi zakonsko naložena je skrb za preživljanje že rojenega otroka. Bistvo pravice do splava je torej tudi v tem, da ima ženska pravico, da tega bremena nosečnosti pač nase ne sprejme, ravno zaradi tega, ker moškemu to breme nikoli ni naloženo. Torej splav tu zagotavlja ženski nek enakopraven položaj v tistih primerih, ko je pač nosečnost nezaželena.

      • “je v osnovi ženskemu telesu v breme” – oh, kot bi govorili iz lastne izkušnje? Moja je namreč nasprotna. In tudi če bi bil breme: teža se v dvoje razpolovi. Zato: moški prav lahko zelo olajša ‘breme’. In da bi postala enakopravna moškemu, res ni treba, da ji naložimo ‘pravico do umora’ (neverjetni smo v izumljanju ‘pravic’…) – bolj pošteno in enakopravno bi bilo zahtevati od moškega, da se od spočetja dalje obnaša kot oče otroka, ki ga je spočel.

        • Pa niti tega ni mogoče zahtevati. Moški in ženska morata biti “nekaj več”. Če nista ni mogoče zahtevati ničesar.

          • Zdravko: “… Moški in ženska morata biti “nekaj več”. Če nista ni mogoče zahtevati ničesar.”
            ==================

            Najmanj kar se lahko zahteva je plačevanju preživnine za otroka.

          • Sploh ni res! Mati ima pravico zamolčati kdo sploh je oče. O kakšni pravici do plačevanja preživnine sploh ne more biti govora. To je čisto vsiljeno.
            in hudobno, po moji oceni. Takšen odnos tudi sili ženske v tako množične splave.

          • Zdravko: “Sploh ni res! Mati ima pravico zamolčati kdo sploh je oče.”
            ===================

            Ima pravico, ne pa dolžnost.

          • Zdravko: “Sploh ni res! Mati ima pravico zamolčati kdo sploh je oče.”

            To je pravica, ki smo si jo izmislili ljudje. Stvarnik pa je tako ustvaril svet, da nihče nima pravice otroku vzeti ne očeta in ne matere.

          • Potem pa še dobro da imamo splav. Tudi to je bolje, kot pa da vama v roke pade grešna nosečnica.

        • Nasprotna je lahko le izkušnja do bremena, ne pa samo dejstvo bremena. Če si nekaj želiš, potem je normalno, da si psihološko pripravljen nositi tudi neko breme za to, če si tega ne želiš, potem ostane le breme. Ker mislim, da mi ni potrebno iti skozi nosečnost, da bi si lahko predstavljal, da gre za fizično in psihološko naporno izkušnjo.

          Moški ne more zanositi, tako da so kakršnekoli primerjave nesmiselne. Moški tako npr. ne more namesto tebe ostati doma z nosečim trebuhom, medtem ko greš ti v službo, v šolo ali po kakih drugih opravkih oz. obveznostih.

          Tudi težko bi bilo upravičiti neko prisilo, s katero bi od moškega zahtevali, da pač skrbi za nekoga, ki mu v osnovi lahko niti nič ne pomeni in seveda tudi obratno. Saj včasih ženska moškega, s katerim je zanosila, ob sebi niti noče. Dejansko moški v takih primerih ženski ni nič dolžan, dolžan je kvečjemu otroku. Problem je glede tega to, da z nekim videzom ne pridobimo popolnoma nič. Če nekdo z nekom noče biti, potem tega s prisilo ni mogoče spremeniti. To se je včasih reševalo kot neko vprašanje časti, češ, če je ženska z nekom zanosila, potem je oče otroka imel moralno dolžnost, da se s to žensko poroči in ji s tem njej in otroku ohrani “dobro” ime. Seveda nikogar potem ni zanimalo, kakšni so dejansko bili odnosi v takšni vsiljeni zvezi.

          Glede “umora” po tole. Ljudje nismo živali, zaradi česar pač stvari ne sprejemamo nevtralno kot neka naravne dejstva, ampak jih vrednotimo. Človeško življenje ima seveda smisel in vrednost, ampak vprašanje, če vedno, povsod in v vseh okoliščinah. Zamisli si tako npr. življenje nekega otroka, ki se rodi v nekih izjemnih razmerah, hudem pomanjkanju, morda še s kakšno deformacijo, trpi tistih par mesecev in potem umre. Kaj je tako bitje imelo od življenja? Zadnjič sem prebiral o primeru 4 ali 5 letne deklice, ki od rojstva trpi za neko hudo bolezensko stanje in je dejansko vse življenje preživela v bolnišnici na raznih cevkah in aparaturah. Vsake toliko časa doživi napad, ki jo dejansko ubije, ampak zdravniki jo vedno znova vračajo v življenje, nafilajo z zdravili in potem to nekaj časa traja, do naslednjega napada, ki vsakič hujši. Ob zadnjem teh napadov, pa naj bi sama deklica izrazila željo, da hoče umreti. 5 let star otrok, ki nikoli ni poznal “normalnega” življenja, ampak pozna le bolečino, strah, žalost itd., potem ti je jasno, kaj prestaja. Ja, po vašem naj pač Bog odloča, ta isti Bog, ki je vse to ustvaril. A ti misliš, da to deklico kaj zanimajo vse te moralne floskule? Ona je pač tam in trpi. To je vse kar ima. Tako da ne vem, če je v tekih primerih življenje kaj vredno. Sam upam, da nikoli ne bom končal v takem stanju, ko se bom moral o tem spraševati. Skratka, tu ne gre za noben “umor”, ampak za vrednostni in moralni razmislek o tem, kaj je v danih razmerah in okoliščinah za vse vpletene kar se ta neboleča in pravična odločitev. V življenju večina stvari ni črno belih. Tako da ne vem, če je kaj bolj moralno npr. nekoga “obsoditi” na takšno življenje, kot ga ima ta deklica iz opisanega primera kot se je odločiti za splav, da bi se npr. preprečilo podoben primer. Skratka, ni dovolj, da razmišljamo o življenju, razmišljati moramo tudi o kvaliteti življenja.

        • Pa še nekaj bom rekel in sicer v smeri, ki je nakazane že v članku. Ljudje smo pač najboljši v tem, da marširamo z našimi moralnimi in ideološkimi stališči in potem sodimo o vseh in vsem, brez da bi dejansko poskušali stvari najprej vsaj razumeti. Najprej bomo seveda pametovali, ja, zakaj za hudiča je pa ženska imela spolne odnose, če si ni želel otroka, pri čemer bi jo spet obsojali, če bi uporabljala umetno kontracepcijo in hkrati pozabljamo, da niti ta ni 100%, kaj šele naravna. In potem pametujemo o vrednoti življenja, pri čemer nas seveda prav nič ne zanima, kakšne vse negativne posledice lahko ima nezaželena nosečnost na ženko in posledično tudi otroka, ne zanima nas, kakšne možnosti v življenju bo deležen tak “nezaželeni” otrok itd. važno da pač naša moralna dogma prevlada. Vse drugo je itak vseeno. Skratka, po eni strani vsiljujemo otroke tistim, ki jih nočejo imeti, pri čemer nas seveda ne briga, kakšno življenje take “vsiljene” otroka čaka, hkrati pa tistim, ki si otroka želijo, tega ne dopuščamo (npr. samskim ženskam, homoseksualcem), pri čemer se pa sklicujemo ravno na tisto, kar nas v prvem primeru sploh ne zanima, torej na dobrobit otroka in na kvaliteto njegovega življenja. Skratka, lepo po črki dogme, brez da bi zmogli nek globlji moralni razmislek, ki bi bil kaj več od vnaprejšnjega obsojanja.

          • Sveto pismo in s tem krščanstvo terja odgovornost od moškega. Vam pa to ni všeč, kajne? Vi ste za umor, kajne?

          • Sveto pismo je 2000 let star dokument. Od časa njenega nastanka je pač človeštvo precej napredovalo.

          • Se opravičujem, ker ne utegnem brati Vašega ‘romana’. Je napredek v tem, da je “ne ubijaj” rahlo korigiralo v “če ti je kdo v breme, ga ubij?”

          • Če bi tale naš jezus v svojem tekstu povsod namesto “otrok” vpisal “begunec”, bi začel pljuvati sam po sebi.

        • V resnici tale jesus/nihil/Lenko spet nekaj muti, ko izpeljuje nelogične sklepe.

          Vse, kar je povezano z nosečnostjo in rojstvom – ne more biti predmet enakopravnosti sploh.

          Torej matematično gledano iz napačne izjave lahko izpeljemo karkoli.

          Enostavno za splav ni argumentov, potem se pa take neumnosti izpeljuje.

          Zahtevati odgovornost od moškega. Ali se česa boji, ker pravi, da tega ne bi smeli?

          Vse ostalo je pa posledica želje po udobju za vsako ceno. Z ateističnega vidika šteje samo udobno življenje. Dejansko pa je smisel življenja – ne samo v udobju – pravzaprav je potrebno neugodje, da se kaj naučimo.

          • Seveda je lahko in to je “matematično” dokazljivo. Torej, kako žensko izenačimo z moškim, ki ne more zanositi? Preprosto tako, da ji dovolimo, da nosečnost prekine. Končni rezultat: nobeden od njiju v končni fazi ni noseč. S dobita oba možnost, da se razbremenita bremena nezaželene nosečnosti. Moški že po naravi stvari, ženska pa na osnovi pravice do splava.

            In ljudje smo v osnovi svobodni, tako da država nas ne more silit v to, komu in na kakšen način bomo posvečali svoj čas, razen seveda v izjemnih primerih. Tak izjemen primer je pa ravno otrok, mati otroka pa ne, ker je dolžna poskrbeti sama zase, to ne more biti dolžnost nekoga le zato, ker je imel z njo spolni odnos.

          • Ne moreš – zato pa je lahko le v narekovajih tvoja matematičnost, saj verjetno še veš ne, kaj matematika je.

            Ženske ne moreš izenačiti z moškim, to je dejstvo.

            Enostavno je zate splav ena taka ideološka tema, da moraš potem naflancati en kup nelogičnih neumnosti, kako splav naredi žensko enakopravno.

            Saj država te ne sili v posvečanje pozornosti. Dejstvo pa je, da svoboda v realnem svetu prinaša tudi odgovornost.

            In to je tisto, kar takim, kot si ti, ni všeč. Živel bi neodgovorno – za tvojo neodgovornost pa naj tako ali drugače plačujejo drugi.

          • Loze, saj nihče ne izenačuje moške z ženskami, ampak le pravice obojih. To je pa seveda še kako mogoče. 🙂

            Nobenih neumnosti tu ni. Če hoče biti ženska enakopravna moškemu, potem ji mora biti dana enaka možnost kot jo ima moški, torej da se odpove nosečnosti. Ženska je glede tega v naprej postavljena v slabši položaj. Dva imata spolni odnos, zanosi pa le ženska, ki mora potem skozi tistih 9 mesecev nosečnosti in na koncu še porod. Zakaj, če si tega ne želi in moškemu ni treba?

            In povej mi en razlog, zakaj bi moral biti moški, ki ima enkrat spolni odnos z žensko, do ženske odgovoren. Do svojega otroka, ki bi ga s tem spočel, seveda. Ampak za kaj do ženske? Kaj pa je v spolnem odnosu takega, da bi zahtevalo odgovornost?

          • “zakaj bi moral biti moški, ki ima enkrat spolni odnos z žensko, do ženske odgovoren. Do svojega otroka, ki bi ga s tem spočel, seveda. Ampak za kaj do ženske? Kaj pa je v spolnem odnosu takega, da bi zahtevalo odgovornost?”
            Kaj je takega? Spočeti otrok je že ‘nekaj takega’ – to celo vi trdite. In ženska nosi vašega otroka. To pa ni nič takega?

          • “In povej mi en razlog, zakaj bi moral biti moški, ki ima enkrat spolni odnos z žensko, do ženske odgovoren.”

            Nikoli odrasel človek moškega spola. Nerazrešen Ojdip. Problem je samo, da je takih tipov preveč in družba se je sesula.

      • Spet provociraš.

        Otrok je popolnoma odvisen od mame tudi po rojstvu vse dokler ga mora le dojiti.

        Logika ti tudi ne deluje. Splav ne zagotavlja enakopravnosti – v nobenem primeru, saj se vse nanaša le na žensko. Moški ne more narediti splava.

        • Ne. Po rojstvu lahko otrok preživi brez matere, to lepo dokazujejo tudi primeri, ko mati takoj po porodu umre, pa otrok vseeno brez težav preživi, saj z rojstvom postane v biološkem smislu povsem avtonomno bitje.

          In seveda se splav nanaša samo na žensko, saj zaradi tega je pa lahko “instrument” njene enakopravnosti. Ženska, ki se za splav odloči se odloči iz lastne koristi, ne v svojo škodo. Moškemu splav ni potreben, da bi se “odrešil” nosečnosti, saj ravno v tem je vic.

          • Ne, splav se ne nanaša samo na žensko. Če pustimo moškega tokrat ob strani: splav se močno, MOČNO nanaša na nemočnega otročička.

          • Slab izgovor. Otrok lahko preživi brez matere tudi že po 7. mesescu nosečnosti.

            Ampak po drugi strani je odvisen od drugih odraslih ljudi še kar nekaj časa po rojstvu.

            Splav se nanaša izključno na otroka. In rojen otrok je dodatno zaščiten – enako bi moralo veljati za nerojeneva otroka.

            Logika ti je itak zelo tuja. Govoriti o enakopravnosti tam, kjer se ne da, je neumnost.

          • Eh, moj Alojz. Saj zato pa splav v 7. mesecu nosečnosti ni več dopusten. Splav je dopusten le do 10. tedna nosečnosti.

            Odvisen od ostalih odraslih je tudi nek bolan človek, hud invalid, duševno prizadeta oseba ipd., pa to ne pomeni, da ne gre za avtonomno osebo.

            In enakopravnost je ravno v tem, ker ženski ni treba skozi nosečnost, če tega noče. Brez pravice do splava bi ta možnost pripadala le moškemu, torej jasno je, da bi šlo za neenakopravnost.

          • Jaz nisem nič tvoj.

            Torej po tvoji definiciji je otrok odvisen od mame – glede na to, kaj pravi zakonodaja različnih držav.

            V različnih državah so te meje zelo različne.

            V ZDA je namreč splav mogoč vse dokler se otrok ne rodi. Tam je največ takih paradoksov, ko lahko prekmalu rojenega otroka dajo v inkubator, če pa ni rojen, ga pa lahko ubiješ.

            Spet si pokazal, da ne znaš logično razmišljati.

      • jesus… “da je od materinega telesa popolnoma odvisen in ta odvisnost je v osnovi ženskemu telesu v breme” ..
        —————
        Lahko, če ženska ni uspela odrast kot ženska ampak je po svojih osebnostnih lastnostih še otrok (če nima potrebne podpore partnerja, če kot otrok ni imela podpore s strani staršev in še polno tega). Taki ženski je otrok res lahko v breme, tega je ogromno. Zato pa ima država – Centri za socialno delo toliko opravkov z odvzemi otrok.

    • Ja razumem vaše filozofiranje Življenje sem napisal zato z velikimi črkami da se to bere kot življenje razumnega bitja zato ne me učit o nekih enoceličnem ŽIVLJENJU:

  5. Mislim, da ima ženska pravico do spočetja in rojevanja ter nespočetja. Sporna pa je pravica do ugasnitve spočetega življenja, tj. do splava.

    Sporno je že določilo do kakšne starosti se umor zarodka ali otroka ne šteje kot zločin in kdaj naprej to je zločin. Kolikor vem, je to določeno povsem arbitrarno.

    Naprej je sporno zakaj se ženska odloči za splav. Vzroki so različni, toda ni dvoma, da je urejeno družinsko okolje ugodnejše za sprejetje čudeža življenja. Zlasti če se življene ceni bolj, kot morebitno trenutno ugodje.

      • Cerkev živi v iluziji da so družine z več otroci boljše kot tiste z enim otrokom. Propagira sistem naravnega urejevanja rojstev. Zavrača vsako umetno kontracepcijo. Marsikateri pari pa pridejo potem v stisko, ker so pač verjeli tem “naravnim” metodam in res izberejo neprimerno rešitev to je splav. Cerkev se tukaj postavi takoj na obsodilno sodbo, češ kaj ste naredili. Boljše bi bilo, ko bi razlagalci teh metod svetovali paru, da v kolikor kljub temu pride do nosečnosti lahko paru potem pomagajo. In sicer na konkreten način v denarju in tudi da bodo “babysitter” otroku. Kadar kleriki svetujejo v zadevah spočetja drugim naj prevzamejo tudi odgovornost za svoje besede v konkretni pomoči… potem pa ne bo problem z kontracepcijo..

        • Ah, daj no, kot da ne nosečnost in otrok neka naravna nesreča, ali kaj!?
          Noben par ne more “priti v stisko, ker je verjel naravnim metodam”… Halo! Splav pa sploh ni odgovor. Naj oddajo otroka, če ga res ne morejo imeti! Cerkev ima tu povsem prav.

      • Zdravko: “Pravica do rojevanja? Ta je pa čudna.”
        ======================

        O tem “čudu” piše celo v Deklaraciji o človekovih pravicah pri OZN, resda spisani že leta 1948, pa se zato mnogim zdi preveč “čudna”, mogoče arhaična? 😉

        • Spl. deklaracija človekovih pravic:
          16. člen:
          Polnoletni moški in ženske imajo brez karšnihkoli omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero, pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino. ITD.

          Ste mislili na tole pravico? Ker: pravice do rojevanja res ne najdem med zapisanimi pravicami …
          Namreč: jaz imam (po tej isti deklaraciji) pravico do premoženja (17. člen), pa kljub temu nimam premoženja. In: zaradi tega se ne počutim diskriminirano. Tako pač je in pika – ali naj zahtevam, da mi ‘država’ ali ‘ne-vem-kdo’ zrihta vsaj apartma, če ne že hiše???

          • Marsikatera od teh pravic se definira kot negativna pravica.

            Torej – pravico imaš obdržati svoje premoženje, ni ti ga pa nihče dolžan dati.

          • Nisi videl sarkazma. 🙂
            Pravica do rojevanja… 🙂 Smešno, res.
            Pravica do dihanja. Do do uporabe stranišča.
            Do vode. Do razmišljanja. …

          • Zakaj bi neko pravico iskali tako “daleč”, če jo imamo že v 55. členu URS, ki pravi, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno?

            Zdravko,

            Sarkazem ni na mestu. Na Kitajskem je do pred kratkim pravica rojevanja bila omenjena na enega otroka. Tudi pravica do dihanja ni samoumevna, saj imamo države, v katerem je smrtna kazen še vedno dovoljena, za pravico do vode velja podobno, tudi za pravico do razmišljanja, npr. nedolgo tega smo živeli v državi, v kateri si kaj hitro pristal v zaporu, če si razmišljal “narobe”. Tako da ne, nobena pravica na tem svetu ni samoumevna.

  6. Tisti zdanji odstavek, IF, ki se ti zdi, da je morda nerodno zapisan in lahko narobe razumljen…
    ( Ja in ne. Vse je moč narobe razumeti. Celo jasne in kratke, na videz povsem razumljive ‘parole’, za katere ‘vsi točno vedo kaj pomenijo’. Tiste šele … A morda o parolah kdaj drugič. )

    Tina piše: ‘Brez obsojanja ji s podporo pomagati, da sprejme odločitev, ki ji bo za nadaljnje življenje prinesla zadovoljstvo, izvirala pa bo predvsem iz njene najgloblje notranjosti.’

    Tina to lahko brez skrbi napiše, ker ona ve, da najgloblje in najbolj pristno, najbolj izpolnjujoče zadovoljstvo nikoli ne more biti ‘pridobljeno’ na račun nekoga drugega, za ceno nekoga drugega, tako da žrtvujemo nekoga drugega za svoje zadovoljstvo.
    Lahko ga prinese le sledenje temu, kar prihaja iz naše najgloblje notranjosti.
    In … čudo čudno, čudoviti paradoks … tisto, kar prihaja iz naše najgloblje notranjosti (to je tam, kjer se me/te/ga/jo na nedoumljivi in osupljivi način dotika Bog sam) tisto celo ni nikoli v nasprotju s tem, kar prihaja (kliče, išče pot na površje) iz najgloblje notranjosti drugega človeka. (le mi tako redko živimo iz tistih globin)

    Strahovi se rojevajo daleč, daleč nad to globino, strahovi so izrazito povšinske zadeve (celo tisti najgloblji). Vse naše življenjske izkušnje, tudi tiste, ki so skrite v našo podzavest (in nekatere so težke) so iz (recimo temu tako) bistveno, bistveno večje ‘plitvine’ moje osebnosti.

    V tistem najglobljem ‘sem 🙂 ‘ je drugi človek vedno brat ( čeprav morda težak brat). Tiste globine so vse Njegove in to tudi pri človeku, ki Zanj ne ve, ki ga ne pozna, ki misli da Ga zavrača ( a zares zavrača le to, kar si on Njem narobe predstavlja). Tiste najgloblje globine so pri vsakem človeku (vsakem!) vse in povsem Njegove.

    Tam in od tam izvira resnična sreča, globinsko zadovoljstvo, ki je (lej, lej..) hkrati mir z sočlovekom . Ne vedno ‘lahek mir’ :-), toda prav poseben mir – celo takrat, ko se zdi ‘v plitvini’ vse razburkano, celo takrat človek ki najde to, kar raste iz njegovih najglobljih globin, lahko živi iz tistega miru v globini, iz sreče v globini, iz zadovoljstva v globini – tudi v nevihtah življenja in sveta, ki ga premetavajo in včasih treščijo tudi ob kako skalo, da se mu zdi … Tisto, kar izvira iz tistih najglobljih globin ima moč miru tudi v razburkanem morju. Celo v strahu.

    Resnično dobro je vedno od ‘tam’. To pa, kar nosi le videz dobrega, je iz motne plitvine. In strahotna tragika tega navideznega dobrega je, da človek včasih zares misli, da dela nekaj dobrega. (toda človek, ki res hrepeni po dobrem, se ne bo ustavil pred globinami, ko se bo – morda za hip – voda zbistrila. In bo našel… 🙂 in bo iskal naprej in globlje … ).

    S temi svojimi osebnimi najglobljimi globinami v notranjosti človek zlahka izgubi stik, ali pa ga nikoli ne najde. Do njih lahko zazida dostop, ali pa ga ‘zamečejo s smetmi’ žalostni in tragični poizkusi življenja iz plitvine, ko se človek pusti prevarati in skuša na silo doseči srečo, zadovoljstvo, ali vsaj odsotnost napetosti, negotovosti. Na silo … za ceno drugega človeka, ‘preko trupel’ – z narekovaji ali brez (tudi svojo strokovno pot lahko človek išče ‘preko trupel’, ali pa jo na drugi strani – skuša živeti iz globine. In ga prvo ne bo osrečilo, čeprav ravno s tem namenom izbira to pot, v drugem pa bo našel globlje in trajnejše zadovoljstvo.)
    Ne gre nujno za zlonameren naklep … morda človek ne ve, da obstaja druga možnost… Morda ne ve, da je sploh možno živeti drugače, kot za ceno drugega človeka, proti drugemu človeku, razen morda v zelo ozkih družinskih krogih. Ali še tam ne.
    Morda do tega ‘ne vedenja’ pride iz trenutnega obupa nad lastnim skritim hrepenenjem, nad tem, da ima to hrepenenje resnično podlago… Iz razočaranja trenutka, iz katerega človek ne najde več poti ven, zaradi katerega si upa iskati le še v ‘motnih plitvinah’ svoje duše, v katerih se tragično in ne da bi se zavedal, utaplja kot v kozarcu vode.

    Zato je to, na kar nas je opozorila Tina, dragoceno.

    Morda človeku sploh ne moremo storiti boljšega, kot omogočiti mu, pomagati mu, da odpre v sebi vrata do tistih najglobljih globin. Vsaj dati mu vedeti, pomagati, da zasluti (povedati se tega zares ne da), da tiste globine obstajajo in da je od tam (!) vredno živeti, da iz tistih globin izvira tisto najgloblje in zares resnično bivanjsko zadovoljstvo in da je stik s tistimi globinami v sebi, v svoji mali osebi, vredno iskati.

    Da je – ko gre za bistveno – le odločitve, ki izvirajo iz tiste globine vredno sprejeti, jih vredno živeti. Da ti samo tiste odločitve pomagajo biti … bolj ti sam. In hkrati (!) prav tako človeku ob (ali v) tebi.

    Je pa to pot in ne ‘recept’.
    Je pot, katere koraki niso vedno ‘poceni’ in tudi ne instant (kot ni instant pot na visoko goro)

    In je vsekakor vredno o tem govoriti!
    Ne se bati o tem govoriti in to kljub nevarnosti, da smo za krajši čas narobe razumljeni. (Vse je moč narobe razumeti)

    Ker .. tu imaš namreč prav, IF … mnogi sploh ne vedo, da obstaja kako drugo zadovoljstvo, kot to, ki za hip odstrani neprijetna občutja. In ne kak drug mir, kot je trenutno olajšanje stiske. In kaka resničnejša ljubezen od plitvega veselja, da nam nekdo izpolnjuje naše želje, pričakovanja.

    In morda tega ne vedo tudi zaradi tega, ker jim tega ni nikoli nihče povedal.
    ( Veš IF, jaz dobro vem kako zgleda tak občutek: ‘Zakaj mi tega ni nihče povedal???’ Zdaj vem, da mnogi preprosto niso vedeli in še danes ne vedo. A drugi so vedeli, pa so molčali, da jih ne bi kdo narobe razumel. Škoda…)

    • Hm. Mogoče ima to, da ti očitno bolje razumeš avtorico od mene in je tebi izgleda nedvoumna v izražanju, kaj opraviti s tem, da jaz nisem ženskega spola. Tudi pri tvojem tekstu sem ugotavljal, pa najbrž boš razočarana, podobno. Želim imeti stvari na površini, po možnosti obsijane z jasno svetlobo, da se potem upam v skladu z nekimi univerzalnimi ( logično-analitičnimi) pravili mišljenja o njih kaj več izreči. Nekje daleč v neraziskanih globinah lastne duše se lahko dokopljem vel ali manj do nekih občutkov, občutki pa, čeprav subjektivna resnica, so lahko objektivno resnični ali varljivi in se od danes na jutri lahko menjajo. Graditi življenjske odločitve na občutkih je verjetno zelo ženska pozicija.

      • Ne IF, sploh ne gre za občutke!

        Naše duševne sfere (ki lahko ‘doživljajo’ občutke) v tisto globino ne sežejo. Daleč, daleč globlje je od duševnosti in od občutkov in od razuma …

        A se to, kar izvira iz tiste globine, dotika vsega tega in še več. Vsega našega življenja… Tako zelo, da se včasih sploh ne zavedamo, da izvira nekje globlje.

        Se mi tudi zdi, da niti nisem uporabila besede ‘občutek’. In če sem jo, se je zgodilo res pomotoma Izrecno NE gre za občutke.

        Kar se pa ‘ženskega’ tiče :
        Moj način izražanja je gotovo ženski ( To, da sem ženska, kot daje del pečata vsemu kar sem in kar delam. Seveda tudi kako se izražam.) A stvarnost sama je večja od tistega ‘odtenka’ mojega izražanja, ki je povezana z mojim spolom.

        Če bi isto skušal izreči ti, bi verjetno uporabil druge besede.
        Morda bo moški rekel ‘vem’ ali ‘razumel sem’ da je to (recimo) prav. (Resnični duhovniški poklici vsi izvirajo prav iz tiste globine poklicanega! Pa so jih nekateri doživeli burno, drugi pa sploh ne, ampak le kot logično sosledje korakov.)
        Ženska bo morda rekla ‘čutim’, da je to (recimo) prav. Ali pa ‘nekako slutim’ to.
        A tudi jaz bi rekla ‘razumem’ in ‘vem’ in ‘jasno mi je’, ali ‘nobenega dvoma ni več v meni’. (del mene je precej razumarske sorte. Moram stvari tudi razumeti. Priti (tudi) z razumom ‘na ti’ z njimi. )

        Teolog bi verjetno uporabil neko besedno zvezo, nek izraz, za katerega bi tisti, ki se še ni srečal s tistimi globinami rekel (in sem to od študentov teologije večkrat slišala. In to za ubeseditve, ki v meni žarijo od Božje lepote) , da gre zgolj za prazno teološko miselno akrobacijo. Pa ne gre!!! Nobena resnična teološka definicija ni zgolj miselna akrobacija. Je način ubesedenja prav tistega, kar je čista stvarnost v Božji globini. In ta Božja globina se zelo resnično dotika naše nagloblje globine. In preko nje vsega, kar smo. A je ‘razumevanje’ tega del vere, del resničnega odnosa z Njim. Zato Hans Urs von Balthasar (moški) govori o ‘klečeči teologiji’. To je tista, ki zajema iz tiste globine. Iz resničnega odnosa z Njim.
        Ta odnos z Njim se zares dogaja v tisti najgloblji globini. Kjer sva oseba in Oseba ‘v živo’ drug z drugim. A kar od tega odnos dostopno naši duševnosti, je le (Edith Stein pravi) valovanje iz tiste globine, ki se višje, daleč višje, proti plitivni, dotakne naše duševnosti . Včasih občutkov, včasih razuma, včasih obojega, včasih ničesar od tega (in takrat pravimo, da je molitev ‘suha’.

        Rečemo, da je ‘Bogu mar za nas’, rečemo, da ‘nas vedno spremlja’, da ‘nas nikoli ne pusti samih’, da ‘nas ljubi’ (na nek način nas v tisti globini zares ‘ljubkuje’. Papež Frančišek bi rekel, da je ‘nežen do nas’).
        Mistiki ‘doživljajo’, nedvomno ‘vedo’, da Bog ni zunaj nas, ampak v (!) nas. Celo vsa Sveta Trojica!
        In to pravijo tudi teologi. In zraven tudi ‘razložijo’, kaj to pomeni.
        In vsi ti takrat govorijo o tej stvarnosti najgloblje notranjosti človekove osebe.

        Živeti Božjo voljo za nas pomeni prav to.
        Ko živimo iz tiste najgloblje globine, je naša volja združena z Božjo in to je za človeka najgloblji in največji blagor (tudi če je konkretnost težka).
        Blagri iz Mateja imajo smisel prav zato, prav iz tiste najgloblje globine človeka. Življenje iz te globine ni nujno povezano z prijetnimi občutki. Lahko je povsem … življenjsko … kakršno je pač življenje – torej eno in drugo, blato in zvezde in vse kar je vmes.

        Tisto, kar je v tistem odstavku napisala Tina, ne izvira iz občutkov.

        Kar je napisala, direktno sledi iz krščanske antopologije. Iz tega ‘kdo je človek’. Pa tudi ‘kdo je Bog do nas’, na čemer krščanska anptopologija počiva.
        Toda ubesedeno je skozi njeno malo osebo. Kot je vse, kar bistvnega izrečemo, prevedeno preko vsega, kar smo. Vsega, kar smo doživeli, razumeli, se lomili… In tako postane izrečeno osebno.
        Je pa zelo objektivno. Morda bolj kot vse drugo, kar bolj ‘otipljivo’ izkušamo.

        • ‘Krščanska antropologija’ sem dvakrat narobe napisala (‘antopologije’ in ‘anptopologija ‘) 🙂

      • “Pomembno se mi zdi, da znamo tudi v verskih okoljih človeka postaviti nad pravila in na žensko gledati kot edinstveno v njeni posebni situaciji.” /T. Čerin/

        ===================================================
        Hvala Tina za širino pogleda. Dodam.

        “Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe,…” /Ef,5,25/.

        “S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.” /Mt 7,2/

        Preprosto in enostavno. Če ljubiš, ne moreš ubijati, ne telesno, ne čustveno, in ne moreš dopustiti, prisiliti!!!, da ti nekdo ubije tvojega otroka…

      • Dragi IF,
        ravno poslušam predavanje Klemena Jakliča z Otočca ‘Država in državljan’

        http://sl.radiovaticana.va/news/2015/10/31/na_oto%C4%8Dcu_zbor_kristjanov_in_drugih_ljudi_dobre_volje_na_temo_tukaj_smo/1183469

        V minuti 7:40 + ireče tudi tole:
        “… v naravi človeka je, da pozna to etično jedro, da pozna to etično bistvo … človek intuitivno pozna kaj je prav in kaj je narobe. Vsaj kar se tiče tega bistvenega jedra … ”

        Tako to izreče moški in vrhunski pravnik. Nekdo ki zna delati z razumom in (verjetno) ne gradi svojega življenja na ‘občutkih’.

        Je tako zelo drugače, kar izreče Tina: ‘odločitev, ki ji bo za nadaljnje življenje prinesla zadovoljstvo, izvirala pa bo predvsem iz njene najgloblje notranjosti.’ ?

        To ‘bistveno jedro’ to ‘etično jedro’ nekako sovpada s tistim najglobljim v človeku. A tisti etično odločitev sprejmemo v tistih plitvejšin plasteh naše osebe, ki so dostopne zavednemu.

        In spomnila sem se tudi, da John Henry Newman pravi, da človekova vest JE Božja beseda v človeku.
        Ne v smislu, da je moralni zakon, ki ga prejmemo od drugih, ko odraščamo, vse kar lahko slišimo Božjega v sebi (tako je to interpretiral Freud, ko govori o superegu in se velik del sveta po Freudu trudi, da bi se tega ‘notranjega pritiska skupnosti’, tega’ plombiranja’ otresla.)

        In včasih je žal tako, da tudi kristjani ne verjamemo, da lahko najboljše, dobre, počlovečujoče odločitve pridejo še od kje drugje kot od intenzivnega družbenega pritiska na človeka – preko zbujanja občutkov krivde, preko gložnje z izločenjem iz ‘skupnosti dobrih’.

        A zares tisto najgloblje, tisti tihi glas vesti ne izvira od tistih, ki so nam jo ubesedili. Oni so nam – če so bili dobri in če so to sami prepoznali kot nekaj globljega – le pomagali prepoznati in verjeti temu globljemu glasu. (če pa so bili sami stisnjeni le pod pritiskom obsodbe skupnosti, so to žal posredovali tudi nam)

        Vredno je torej iskati tisti glas iz najgloblje notranjosti. Ker tisto (intuitivno) vemo, da je naše. Tisto vemo, da smo mi. Da ni tuja prisila nad nami. Da ni manipulacija z nami.
        Za tistim lahko potem stojimo, ko je težko, tudi ko je najtežje.
        Pa je tisti najgloblji glas (če ga najdemo in se ga naučimo ‘poslušati’) odsev tistega edinega resničnega dobrega. Ker se tista globina hrani iz Njega, ki je edini Dober.

        Toda – zanimivo – globlje od povšnega se lahko spustimo, ko smo varni, ko smo sprejeti, ko se ne rabimo dokazovati, ko (vsaj od nekoga) nismo obsojani zaradi svoje nemoči, strahov, ranljivosti in zato ne rabimo v ‘poizkusu samoobrambe’ panično braniti ‘svojih pozicij’.
        Kajti tisti najgloblji notranji glas daje tudi svobodo (ne kot naši mali človeški glasovi, ki hočemo drugega ukriviti po svoji želji)
        A ko mu – svobodno – sledimo, tudi najdemo svojo najglobljo polnost. V prav vsaki življenjski situaciji, v kateri se morda znajdemo.

        (… prav isto velja, ko iščemo prave poti v v poslovnem ali političnem svetu)

        • Da me ne bi kdo narobe razumel: seveda se moramo pogovarjati kaj je prav in kaj ne, prav kakor se moramo pogovarjati o vsem drugem. Pogovor nam pomaga širiti obzorja, razumeti tudi tisto, kar sami v svoji plitvini ne poznamo, pomaga nam uvideti svoje zmote, kjer to so (saj ne rabimo tega glasno priznati, če tega ne zmoremo, če se tega bojimo, pomambno je, da to res storimo v sebi) . Pogovor nam pomaga tudi iskati poti v globino. Pogovor nam pomaga slišati, da tista globina sploh je. Pogovor nam pomaga odkrivati resničnost sveta in življenja, kaj mu pomaga rasti, pomaga odkrivati kaj ga bogati, kaj nam pomaga sobivati, kaj nas uči hoditi ali celo teči kaj pa nam ‘reže ude’, nas ukrivlja in celo ubija, da na koncu sploh ne vemo več kdo smo

          (in smo zaradi tega svojega nevedenja o svojih globinah, ki se dotikajo Njega, o trdnosti tistega dotika, lahek plen vsakega, ki skuša manipulirati z nami, ker se mu to pač zdi uporabno in koristno…)

          Le … glejte bratje in sestre kristjani: metode družbenega pritiska, metode ‘plombiranja’ danes mnogo bolje, mnogo učinkovitejše uporabljajo drugi. Zato (!) žalujemo po moči in posvetnem vplivu, ker mislimo, da je v teh metodah ‘pranja možganov’ (ko človek tolikokrat sliši isto besedo, da končno reče … nekaj pa morda mora biti na tem) edina obramba dobrega, kakor ga poznamo. Da je v tem pritisku edina možnost za resnično, dobro, lepo.

          Kakšna zmota …

          Ja … pogovarjati se pa moramo! Zares pogovarjati!
          Kot ljudje – z vsem kar kot ljudje smo ( ne pozabimo, da smo vsi več, kot je videti na prvi pogled, ali sploh na pogled)

          • Hvala, Darja, ker deliš z nami svoja globoka razmišljanja. Imaš prav, jaz sem med njimi, ki smo največkrat zadovoljni šele, ko o stvareh lahko rečemo, da jih razumemo in ne da jih čutimo. Torej v (pre)veliki meri dete pozitivizma.

            Ko omenjaš Jakliča, izvrstnega pravnika, sem bral, da se sam uvršča med zagovornike naravnega prava bolj kot pozitivističnega prava. Meni je izgleda pozitivizem v zadostno olajšanje pred nasilno pristranskostjo in determinizmom marksizma- leninizma. Je pa tudi res, da so me sv. Avguštin, Pascal ali Mali princ prepričali, ko sem jih bral s svojo drugačno besedo in vsebino. Najbrž nisem dovolj ponotranjil tega, čemur sem pritrjeval, ko sem bral.

            Ne morem reči, da lepote vere, stvarstva, odnosa s človekom, ne znam doživljati tudi na čustven, čuten in morda neracionalističen duhovni način, ampak kljub temu pri miselnem diskurzu izvedem neko inhibicijo vsega tega, da bi bilo izpeljana konstrukcija čimbolj objektivna, logična in racionalna, ki bi na dolgi rok vzdržala.

            Mogoče je to nevrotično, zgrešeno, da pomeni nikoli pomirjenega dvomljivca, ki samo po nečem brez prestranka hrepeni in želi ostajati v luči tega hrepenenja, a tega nikoli ne doseže, saj mu nobeno spoznanje ni dovolj dobro, ker ne ve, ali bo jutri izkazano kot varljivo ali pa vsaj ne dokončno …

            Če sem napisal zmedeno, naj mi bo oproščeno. Če sem mnogo krajši od tebe, naj povem, podobno kot pavel, ki mu doma mečejo napravo, na katero piše, v vrt, da čas prebit v teh diskusijah ne vpliva dobro na odnose pri meni doma in naj bo sprejeto kot opravičilo.

  7. to, kar si napisal:
    “…ki samo po nečem brez prestranka hrepeni in želi ostajati v luči tega hrepenenja, a tega nikoli ne doseže, saj mu nobeno spoznanje ni dovolj dobro, ker ne ve, ali bo jutri izkazano kot varljivo ali pa vsaj ne dokončno …”

    Hvala ti IF!
    🙂 … res je … nikoli ne dosežemo dokončno …
    In “brez prestanka hrepeneti, ostajati v luči tega hrepenenja” je morda edino, kar nam preprečuje, da se ne ustavimo pri ‘nečem manjšem’ in da to manjše ne postane naš malik (slep, gluh, nem, le kamen ) in mi sami ne postanemo ‘po njegovi podobi’ – slepi, gluhi, nemi, le kamen …

    Hvala…
    In vse dobro tvojim doma 🙂 ! Oni so tisto najlepše in najdragocenejše …
    Reci jim oprosti v mojem imenu!
    A nekaj dobrega delaš tudi ‘nam zunaj’. (Vse v pravem razmerju seveda!)

    ( jaz pa sem danes spet ravno dovolj bolna, da sem doma in ravno dovolj zdrava, da vstanem iz postelje in lahko pišem )

    • O, škoda, tako lepi dnevi so zdaj zunaj. Saj ne, da vsak dan ne bi mogel biti lep, če ga takega naredimo, ampak pomaga pa takole jesensko sonce in tople barve na drevesih. Želim ti, da je le kakšen močnejši prehlad ali kaj podobnega nedolžnega, v vsakem primeru, da ti bo kmalu telo čimbolje služilo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite