Vera ne izginja po naravni poti, ampak zaradi kraje

14
418

dobri pastirNajbrž nikoli noben kovač ni prišel v osebnostno krizo, ker bi podvomil o koristnosti svojega kovaškega poklica. Kovače so cenili, denimo, Hetiti, ki so si okoli leta 1630 pred Kristusom z odlično opremljenimi bojnimi konji in vozovi, kar je bila zasluga njihovih kolarjev in kovačev, podredili Egipt. Izdelki kovaške obrti so cenjeni in iskani še danes. Od nekdaj so bili iskani in cenjeni tudi zdravniki, lekarnarji, pasarji, tesarji, tekstilci in številni drugi poklici. V vsaki kulturi so imeli doslej pomembno mesto tudi duhovniki. Nikoli nobena kultura ni bila brez duhovnikov. V vseh kulturah so bili duhovniki eden od stebrov skupnosti. V moderni Evropi pa se smisel duhovništva prvič »od kar svet stoji« postavlja pod vprašaj. Duhovniki naj bi bili povsem odveč, vsaj tako se mnogim zdi. Tisti, ki je sodobnemu človeku najprej odveč, je seveda Bog, a ne kateri koli, ampak najbolj ta, ki je razodet v Svetem pismu. Naš čas se od preteklih obdobij zgodovine razlikuje v prepričanju množic, da človek Boga ne potrebuje. In ker ne potrebuje Boga, toliko manj potrebuje duhovnike.

Posledica tega je, da se mladi v takšnem družbenem ozračju težko odločajo za duhovništvo in redovništvo. Mlad človek se hoče uveljaviti, želi delati stvari, ki jih okolje ceni. Tudi o tem, kaj je danes cenjeno, je prišlo do velike spremembe. Mladi so vedno veljali za idealiste, ker so jih vsi trije stebri družbe: šola, Cerkev in družina vzgajali v skromnosti, poštenosti, odgovornosti za skupnost, odpovedi, žrtvovanju za bližnjega, ljubezni do domovine itd. Te vzgoje danes skoraj ni več, pač pa je vse usmerjeno v ideologijo »ameriških sanj«, torej v kariero, katere cilj je predvsem bogastvo. Zato mladi na vprašanje, kaj hočejo doseči v življenju, odgovarjajo drugače kot prejšnje generacije, na prvo mesto postavljajo bogastvo. Tudi zgodovinsko gledano je to nekaj novega.

Duhovništvo danes gotovo ni poklic, ki bi po merilih tega sveta obetal kariero in bogastvo. Duhovnik na svoj račun ne prejme niti mesečne plače, ampak ves mesec zbira to, kar njegovi župljani prinesejo za mašne darove, cerkveni pogreb ipd.

Bogastvo, ki je po socioloških raziskavah ena od prvih vrednot mladih, je vse bolj vzrok za stisko mladih. Kajti bogastvo si lahko danes obeta manj kot 50% mladih posamezne generacije. Postajamo 50% družba, saj ima danes v Slovenije samo 48 % mladih do 29 leta zaposlitev za nedoločen čas. Te podatke najdemo v raziskavi Mladina 2010, ki jo je financiralo MSŠ. Iz nje razberemo, da so mladi glede sebe in svoje osebne prihodnosti izraziti optimisti, glede družbe pa pesimisti. Ali drugače, mlad človek upa, da bo uspel, o težavah družbe in države pa misli, da se bodo negativni trendi nadaljevali.

V tem razpoloženju, ki obvladuje javni prostor, obhajamo nedeljo duhovnih poklicev. Posebej nevarna je miselnost, da je vedno manjše zanimanje za vrednote skupnosti, vedno manjše zanimanje za Boga in Cerkev in posledično za duhovne poklice, normalno. Mnogim se zdi samoumevno, da Bog, Cerkev in duhovništvo drsijo proti točki nič. Toda izginjanje vere, Cerkve in duhovnikov v Evropi ni naravni proces, ampak je to posledica kraje. Nekdo v zahodnem razvitem svetu, ki ima profit za prvo in celo edino vrednoto (Noam Chomsky), ljudem krade Boga, Cerkev, duhovnike in občutek za skupnost. Še drugače: vera ne izginja po naravni poti, ampak zaradi kraje. Dobesedno je res, kar pravi Jezus v evangeliju: »Vsi, ki so prišli za menoj, so tatovi in roparji. … Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje.«

Kdo so tatovi in roparji, ki danes Kristusu kradejo ovce, ki ljudem kradejo Boga? Ali vidimo te sodobne tatove? Zelo težko! Jezus v evangeliju razlaga, zakaj tatove težko prepoznamo: »Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.« Tatov in roparjev ne vidimo, ker se plazijo med nami tako, da se prikrivajo in maskirajo. Ti tatovi niso stari zakrknjeni komunisti, ki so samo še začasna in lokalna motnja, kot se je pred nekaj leti duhovito izrazil filozof dr. Ivo Urbančič. Pač pa roparje najdemo v velikih modernih zastekljenih stolpnicah, kjer so sedeži finančnih skladov, velikih bank in korporacij. Javnost ne ve, kdo so dejanski lastniki. Sodobni kapitalizem ne poganjajo fizične osebe, ampak pravne osebe z omejeno odgovornostjo, razmišlja Ali Žerdin v prejšnji Sobotni priloga Dela. Janet Yellen, predsednica ameriške centralne banke (FED) je nedvoumna: »Usoda trga je v rokah centralnih bank.«* Trg pa je ena ključnih prvin blaginje. Zato so bile vse oči sveta celotno lansko jesen uprte v FED, ki ima največji vpliv na obrestne mere. Kaj je pomembno za Wall Street, ki je bil leta 1653 zgrajen v New Yorku na obrambnem nasipu? Za to najpomembnejše svetovno finančno središče in ekonomske moči, kjer so borze, sedeži velikih bank in borznoposredniških hiš ni pomemben človek, temveč obrestne mere in profit. Koliko ljudi po vsem svetu je žrtvovanih za ta dva cilja in koliko narave se zaradi njiju uniči, se na Wall Streetu ne sprašujejo.

Gospodarske korporacije in bankirji ne kradejo ljudem samo denarja, ampak tudi upanje, ker v njihovih dušah ubijajo Boga. In sicer tako, da spodkopavajo avtentično kulturo, narodno pripadnost in zaslombo verskega občestva. Neoliberalni kapitalizem prek sistema posrednih mehanizmov ukinja Boga, Cerkev in pravo duhovnost in uvaja narcisoidno zadovoljevanje zasebnih potreb. Sodobna šola, vzgoja, domača in javna, mediji in kulturna produkcija nam dopovedujejo, naj namesto solidarnosti drug z drugim tekmujemo; naj se ne oziramo na skupnost in obče dobro, na obrede in omejevanje, pač pa naj si izbiramo fleksibilne spolne prakse in identiteto; naj ne gledamo na narodne in verske korenine, ker naj bi se v tem skrivali razlogi za različne frustracije. Posledica tega je vladavina sanj in želja, razprodaja intimnosti v resničnostnih »šovih«, razkroj vsakršne, optimizacija ugodja.

Na kakšen način se to izvaja? Gospodarski konglomerati so vzeli pod nadzor umetnost: film, umetniške inštalacije, književne festivale, filmska tekmovanja za študente itd. Gospodarske korporacije s podporo lokalnih oblasti na območjih, kjer ljudem vzamejo pravico, da odločajo o svoji zemlji, prirejajo književne festivale, kjer govorilo o sodobni literaturi, ljubezni in etiki. Namesto da bi politiki govorili o prenizkih plačah delavcev, razpravljajo o njihovem videzu, o tem, kaj jedo in koliko telovadijo. Namesto da bi korporacije delavcem dvignile plače, jim plačujejo članarino za fitnes in jih pošiljajo na tečaje zdrave prehrane.

Cerkev je eden od zadnjih prostorov v zahodni družbi, kjer lahko velike finančne ustanove in gospodarske gigante, imenujemo s pravim imenom. Ti so tatovi in roparji, ki kradejo, koljejo in uničujejo. Jezus pa prihaja, da bi imeli življenje. On ne jemlje življenje drugim, ampak ga daje sam. On je za nas kruh življenja. Zbira nas pri mizi svoje besede, kjer nam govori resnico in nas ne zavaja. Kako to vemo? Kristus ni zavedel nikogar, ker ni dopustil, da bi kdor koli zavedel njega. Skušnjave, ki jih doživel že na začetku javnega delovanja, so bile poskus zavajanja. Vendar je skušnjavam rekel ne; ne slavi, ugodju in bogastvu.

Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni, pravi sv. Peter. Kakor ovce smo blodili, nadaljuje sv. Peter, zdaj pa se vračamo k pastirju in varuhu svojih duš. Neoliberalizem pustoši in ropa naše duše, da v malodušju in osamljenosti ginemo. Gospod pa je varuh naših duš, ker ne prihaja k nam zaradi svoji sebičnih interesov, ampak zato, ker nas ljubi, ljubi do smrti na križu.

Vsak duhovnik je v službi Jezusa Kristusa. Zato duhovnik ni v sozvočju s svetom, se ne prilagaja svetu, ampak kaže na Kristusa. Danes hoče biti vsa politika in civilna družba podaljšana roka bankirjev in korporacij, duhovnik pa je izven tega, in je podaljšana roka Jezusa Kristusa. Danes, na praznik Jezusa dobrega Pastirja, molimo, da bi mnogi mladi želeli podati roko Kristus in z njim sodelovati pri osvobajanju človeka.

* Izjava Janet Yellen je bila zapisana v Delu, 5. 1. 2015, str. 23

Besedilo je homilija na 4. velikonočno nedeljo, nedeljo Jezusa Dobrega Pastirja.

14 KOMENTARJI

  1. Vera izginja, ker jo tajimo. Pri tem so najbolj ogovorni vladarji. Ti, ki pozanjo Boga, ga tajijo, da jim ne bi bili kos in da bi lažje vladali. Vrhunec predstavlja ravno komunizem in vse moderne socialistične revolucije.
    Ne razumem te vzvišenosti, češ “ki so samo še začasna in lokalna motnja”, dr Urbančiča. Značilno slovenska nadutost sicer, ki takoj odvrne pogled z naših, dejanskih problemov, stran v tujino, na Wall street. Mi smo ok, tukaj je vse normalno, če ne celo bolje kot v tujini. Nadutost brez primere, ki nas stane napredka. Nadutost, zaradi katere ni nikoli nič ne spremeni v Sloveniji. Nadutost, zaradi katere lahko človek uspe samo, če odide v tujino.
    Žal ta napuh ni niti Cerkvi tuj. To je pa že hudo.

  2. Sicer dobra pridiga g. Knepa. Za moj okus preveč socialistično obarvana, čeprav v tem potrošniškem materializmu je past za Cerkev.

    So pa mi bile všeč nekatere druge pridige g. Knepa, ki so bile za slovenske razmere izjemno direktne. Če bi vsi duhovniki tako pridigali……

    Morda kdo ve, kako gre tista prisega, ki jo ob koncu študija izrečejo bodoči novomašniki na TEOF? Bi me zanimalo…..

    • “Če bi vsi duhovniki tako pridigali……”
      … bi bilo isto, kot je sedaj. Če pa bi vsi duhovniki živeli po besedi … ja, to pa bi bilo nekaj, kajne? Ampak! Smo na tem svetu, kjer ima hudič mlade!

      Za duhovnika je najpomembneje, da ni materialist. Ljudje in tudi jaz ne zamerim duhovniku, če zdrsne kaki ženski v hlačke. Ampak! Da je pogolten na denar tako, da si ga služi s pornografijo … da si grdi dvorce … to jim pa zamerim.

      Molimo za naše pastirje!

  3. To ni več pridiga, to je pamflet, ki bi ga lahko pred 50 leti pripisali Borisu Kidriču.Avtor je tako zaslepljen socialist, da niti dejstev ne more videti. Toliko plitkega sanjarjenja o dvojici vera in denar lahko naplete tipičen slovenski uradnik ali zapit kulturnik Nove revije.

    “Če je denar vir vsega zla, zakaj cerkev vsakič vernikom moli pušico in zahteva od vernikov denar? “, je zadnjič na FB objavil akter pod imenom God.

    Denar ali bogastvo je bil vedno skušnjava. Predvsem za tiste, ki nočejo delati. In hočejo zraven še vladati, gospodovati.
    Biti ali imeti je pradilema. Umetna za gospodarja, ki ve, da mora prigospodariti dobrine, da bo družina lahko jedla in preživela. Hkrati se gospodar tudi razumno išče znanje, išče ravnovesje s skupnostjo in išče smisel in stik s presežnostjo, saj samo to daje trajni okus večnosti in veselja.

    Mlade ljudi moramo z zgledom učiti kako gospodariti : kako delati, kako ustvarjati, kako prodati, kako varčevati, kako odgovorno investirati.

    Nekoč je ravno za mlade duhovnike veljajo, da niso idealisti, da gredo “za gospoda”. Tudi tistih nekaj mladih, ki gredo proti novi maši, se ima za nekaj več, daleč od kake skromnosti. Študirajo “za klerika”, da bodo nekdo, škof, papež… Kar bi spiritual moral takoj zaznati in izključiti takega človeka iz procesa postajanja duhovnika. Pa ne!

    Zakaj Slovenija ni boljša, saj je v njej tako trd socializem, ki meji že na komunizem? Slovenijo poleg tega tepe še narcisoidna nadutost, kako smo vrh sveta, prinašalci tretje poti.

    Obama je postavil socialistko za državno bankirko, ki bo s centralno banko centralno plansko še naprej uničevala trg, ljudem s tiskanjem brezvrednega denarja kradla milijarde prihrankov. Da bo socialistična birokracija še več trošila na puf v okviru socialistične “potrošniške družbe”, ki vulgarno in pohlepno uživa s tujim denarjem in z brutalnimi davki uničuje gospodarje.

    To je bil članek brez mere, Časnik. Kradejo socialisti in fevdalci, kapitalistični gospodar ustvarja. In kupuje smiselne stvari.

    Osebno mislim, da cerkev (kleriki) izgubljajo, ker ne znajo več svetu prinašati smisla, Kristusa. Tega pa ne zmorejo in ne znajo, ker ga sami nimajo. So plitko socialistični birokrati. Cerkev ima bolan odnos do denarja in moči, razen izjem. Ali vsaj bivalenten, hinavski. Sv. Pavel je rekel:” kdor ne dela, naj ne je!”

    Čas je, da avtor postane član SDS. Tam pacienti vidijo v vsem zaroto. Le sebe niso nikoli zmožni realno videti. In ko bodo na oblasti in pri koritu milijard državnega denarja, takrat se bo večina mladine vpisovala na teološko fakulteto in bodo zaradi nevpisa morali zapreti FDV. Danes mladi v Slovenijo množično drvijo na FDV. Ker bodo dobili službe in bodo vladali. V ZDA morajo narediti MBA, da znajo gospodariti. In plačujejo davke cerkvi, da tudi revna cerkev v Sloveniji od zahoda dobiva denar, ker je zaradi komunizma vsa postala socialistična. Ali imamo rdeče socialiste (ki jih Poznič zmerja, da so ateistično zlo) ali pa “desne” ali “cerkvene” socialiste, ki v ekonomski svobodi in v svobodi nasploh vidijo tekmeca, joj, celo roparja, celo Hudiča.

  4. Čuden članek. Prav rad bi videl anketo (raziskavo), kjer 50 odstotkov mladih daje na 1. mesto bogastvo. Tudi sicer je poln izsiljenih negativnih predpostavk in iz njih izpeljanih negativnih sklepov. Bolj pesmističnega članka že dolgo nisem bral. Samo še to je manjkalo, kako je bilo v komunizmu fantastično …

  5. V zgornji “pridigi” jasno vidimo, zakaj je bil Demos z večino starcev popolnoma impotenten:

    Ker so na svobodni trg (predvsem pa na svobodo) gledali tako fevdalno, tako birokratsko, tako mafijsko, tako socialistično, da so bili bolj komunistični od komunistov.

    Večina v “desnih” strankah, v Demosu gleda na pojem svobode in ekonomske svobode isto kot komunisti. Tragedija je, da je slovenski narod od teh vračev napsihiran, “da smo nekaj več”. Tista tragična nadutost majhnih, zakompleksanih luzerjev, ki se niso sposobni konstruktivno soočiti s svojo bedo in jo psihopatsko, narcisoidno pokrije s to ledeno, vzvišeno, nadutost jo.

  6. Na podlagi impotentnost Demosovih socialistov in komunistov sklepam, da je tudi večina duhovnikov slovenske cerkve zgolj socialističnih vračov.

    Veš čas jih moti svoboda, individualnost, zrelost in odraslost. Predvsem pa samostojnost vernikov. Ki nočejo biti več kolektiv.

    Črno belo gledanje je fundamentalistično gledanje. Izhaja iz ego stanja otroka. Iz tega izhaja logika zob za zob, oko za oko.

    Odraslo razmišljanje išče smisel, logiko in argumente in ve, da ima svetloba nešteto valovnih dolžin in barvnih odtenkov.

    Ključno je, da ti ljudje ne vedo kaj je svoboda. Kako bi birokrat ali socialist to vedel?

  7. Članek je enemu tukajšnjih komentatorjev s celo nogo stopil na rep, zato pa tako divje mijavka.

    Pohlep, egoizem, zaverovanost v lastno materialno ugodje, ugodje čutov ( hedonizem) niso bil nikoli človeku povsem tuja skušnjava, a se jih je človek vedno zavedal kot problematičnih in grešnih. Skozi vero, skozi misel in skozi kulturo zahoda.

    Današnji človek vse bolj obratno, to dela za ideologijo, ki jo časti, obenem pa zapušča vero in s kulturo ne ve, kaj bi počel.

    Fanatiki liberalnega kapitalizma so najočitnejši primerki. En čas nekateri med njimi celo evangelije in kakšno teoretičarko Ayn Rand hočejo združevati v svoj pogled na življenje. A to je kot združevati vodo in ogenj. Ponavadi je končna točka “razvoja”, da ostanejo z Ayn Rand in pristanejo, da s pohlepom ni nič narobe.

    Cerkev ob tem ostaja eden zadnjih branikov civilizacije. Ki še pričakuje od mladih nek idealizem. Dokaz je tudi ta pridiga Milana Knepa. Dokaz je izjemni papež Frančišek in njegov zadnji obisk Lesbosa, ali njegov predhodnik poljski papež Janez Pavel.

    Ni slučaj, da je papeška akademija te dni v Rim na mednarodni simpozij povabila Bernieja Sandersa in da se je ta srečal s Frančiškom. Edini kandidat, ki kapitalizem zagovarja na globoko kulturen in do majhnega človeka čuteč način je pa Kasich.

    • “Članek je enemu tukajšnjih komentatorjev s celo nogo stopil na rep, zato pa tako divje mijavka.”

      No, na, no! Le kaj je treba teh besed, s katerimi se človek oddaljuje od Boga. Potem besede “Cerkev ob tem ostaja eden zadnjih branikov civilizacije.” kar nekako izgubijo na pomenu.

  8. Ubogi Američani, k imajo Wall street. Kolk je nam bolje, da ga nimamo. Kolk je fajn, da lahko na prste preštejemo tiste, ki jim je uspelo. Kolk smo blagoslovljeni, kajne IF.

    • Wall Street je del naše globalne ekonomije. Čudno, da eni tega še niste dojeli. Sicer je pa “Wall Streetov” več in k njim seveda spadajo naši finančniki in bančniki. In nadzorniki. In stečajni upravitelji. In …

      Klobuk dol podjetnikom, ki uspejo s prodajo produktov svojega dela in pameti na prostem trgu. S pametnimi proizvodi, ki nečemu smiselnemu služijo. Ki zaposljujejo ljudi in jih vsaj solidno oz. spodbudno plačujejo; ki so človeški do njih in npr. ne zahtevajo od žensk izjave, da ne bojo zanosile. Ki gledajo, da okolje zaradi njihove proizvodnje in njihovih prodajnih produktov ni obremenjeno. Ki pošteno plačujejo davke. Še enkrat, klobuk dol njim.

  9. Priložnost dela tatu. Koliko priložnosti je dala tudi Cerkev?

    Seveda pa za profanizacijo in prostaštvo družbe ni kriva le KC, temveč predvsem vpliv levičarske miselnosti. Iz šol se načrtno izriva starogrško zgodovino z njenimi in drugimi filozofi, da je mlad človek izgubljen in ne ve, kaj bi bil lahko smisel njegovega življenja.

    Tako namesto razmišljajočih ljudi dobivamo “praktike”, ki jim je življenjski cilj zgolj materializem in udobje. Ker to v resnici ne more nikogar zadovoljiti, prihaja do vse pogostejših psihičnih motenj in drugih težav.

    Žal je v Sloveniji intenzivno kulturno in duhovno nazadovanje še posebej prisotno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite