Najbrž nikoli noben kovač ni prišel v osebnostno krizo, ker bi podvomil o koristnosti svojega kovaškega poklica. Kovače so cenili, denimo, Hetiti, ki so si okoli leta 1630 pred Kristusom z odlično opremljenimi bojnimi konji in vozovi, kar je bila zasluga njihovih kolarjev in kovačev, podredili Egipt. Izdelki kovaške obrti so cenjeni in iskani še danes. Od nekdaj so bili iskani in cenjeni tudi zdravniki, lekarnarji, pasarji, tesarji, tekstilci in številni drugi poklici. V vsaki kulturi so imeli doslej pomembno mesto tudi duhovniki. Nikoli nobena kultura ni bila brez duhovnikov. V vseh kulturah so bili duhovniki eden od stebrov skupnosti. V moderni Evropi pa se smisel duhovništva prvič »od kar svet stoji« postavlja pod vprašaj. Duhovniki naj bi bili povsem odveč, vsaj tako se mnogim zdi. Tisti, ki je sodobnemu človeku najprej odveč, je seveda Bog, a ne kateri koli, ampak najbolj ta, ki je razodet v Svetem pismu. Naš čas se od preteklih obdobij zgodovine razlikuje v prepričanju množic, da človek Boga ne potrebuje. In ker ne potrebuje Boga, toliko manj potrebuje duhovnike.
Posledica tega je, da se mladi v takšnem družbenem ozračju težko odločajo za duhovništvo in redovništvo. Mlad človek se hoče uveljaviti, želi delati stvari, ki jih okolje ceni. Tudi o tem, kaj je danes cenjeno, je prišlo do velike spremembe. Mladi so vedno veljali za idealiste, ker so jih vsi trije stebri družbe: šola, Cerkev in družina vzgajali v skromnosti, poštenosti, odgovornosti za skupnost, odpovedi, žrtvovanju za bližnjega, ljubezni do domovine itd. Te vzgoje danes skoraj ni več, pač pa je vse usmerjeno v ideologijo »ameriških sanj«, torej v kariero, katere cilj je predvsem bogastvo. Zato mladi na vprašanje, kaj hočejo doseči v življenju, odgovarjajo drugače kot prejšnje generacije, na prvo mesto postavljajo bogastvo. Tudi zgodovinsko gledano je to nekaj novega.
Duhovništvo danes gotovo ni poklic, ki bi po merilih tega sveta obetal kariero in bogastvo. Duhovnik na svoj račun ne prejme niti mesečne plače, ampak ves mesec zbira to, kar njegovi župljani prinesejo za mašne darove, cerkveni pogreb ipd.
Bogastvo, ki je po socioloških raziskavah ena od prvih vrednot mladih, je vse bolj vzrok za stisko mladih. Kajti bogastvo si lahko danes obeta manj kot 50% mladih posamezne generacije. Postajamo 50% družba, saj ima danes v Slovenije samo 48 % mladih do 29 leta zaposlitev za nedoločen čas. Te podatke najdemo v raziskavi Mladina 2010, ki jo je financiralo MSŠ. Iz nje razberemo, da so mladi glede sebe in svoje osebne prihodnosti izraziti optimisti, glede družbe pa pesimisti. Ali drugače, mlad človek upa, da bo uspel, o težavah družbe in države pa misli, da se bodo negativni trendi nadaljevali.
V tem razpoloženju, ki obvladuje javni prostor, obhajamo nedeljo duhovnih poklicev. Posebej nevarna je miselnost, da je vedno manjše zanimanje za vrednote skupnosti, vedno manjše zanimanje za Boga in Cerkev in posledično za duhovne poklice, normalno. Mnogim se zdi samoumevno, da Bog, Cerkev in duhovništvo drsijo proti točki nič. Toda izginjanje vere, Cerkve in duhovnikov v Evropi ni naravni proces, ampak je to posledica kraje. Nekdo v zahodnem razvitem svetu, ki ima profit za prvo in celo edino vrednoto (Noam Chomsky), ljudem krade Boga, Cerkev, duhovnike in občutek za skupnost. Še drugače: vera ne izginja po naravni poti, ampak zaradi kraje. Dobesedno je res, kar pravi Jezus v evangeliju: »Vsi, ki so prišli za menoj, so tatovi in roparji. … Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje.«
Kdo so tatovi in roparji, ki danes Kristusu kradejo ovce, ki ljudem kradejo Boga? Ali vidimo te sodobne tatove? Zelo težko! Jezus v evangeliju razlaga, zakaj tatove težko prepoznamo: »Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.« Tatov in roparjev ne vidimo, ker se plazijo med nami tako, da se prikrivajo in maskirajo. Ti tatovi niso stari zakrknjeni komunisti, ki so samo še začasna in lokalna motnja, kot se je pred nekaj leti duhovito izrazil filozof dr. Ivo Urbančič. Pač pa roparje najdemo v velikih modernih zastekljenih stolpnicah, kjer so sedeži finančnih skladov, velikih bank in korporacij. Javnost ne ve, kdo so dejanski lastniki. Sodobni kapitalizem ne poganjajo fizične osebe, ampak pravne osebe z omejeno odgovornostjo, razmišlja Ali Žerdin v prejšnji Sobotni priloga Dela. Janet Yellen, predsednica ameriške centralne banke (FED) je nedvoumna: »Usoda trga je v rokah centralnih bank.«* Trg pa je ena ključnih prvin blaginje. Zato so bile vse oči sveta celotno lansko jesen uprte v FED, ki ima največji vpliv na obrestne mere. Kaj je pomembno za Wall Street, ki je bil leta 1653 zgrajen v New Yorku na obrambnem nasipu? Za to najpomembnejše svetovno finančno središče in ekonomske moči, kjer so borze, sedeži velikih bank in borznoposredniških hiš ni pomemben človek, temveč obrestne mere in profit. Koliko ljudi po vsem svetu je žrtvovanih za ta dva cilja in koliko narave se zaradi njiju uniči, se na Wall Streetu ne sprašujejo.
Gospodarske korporacije in bankirji ne kradejo ljudem samo denarja, ampak tudi upanje, ker v njihovih dušah ubijajo Boga. In sicer tako, da spodkopavajo avtentično kulturo, narodno pripadnost in zaslombo verskega občestva. Neoliberalni kapitalizem prek sistema posrednih mehanizmov ukinja Boga, Cerkev in pravo duhovnost in uvaja narcisoidno zadovoljevanje zasebnih potreb. Sodobna šola, vzgoja, domača in javna, mediji in kulturna produkcija nam dopovedujejo, naj namesto solidarnosti drug z drugim tekmujemo; naj se ne oziramo na skupnost in obče dobro, na obrede in omejevanje, pač pa naj si izbiramo fleksibilne spolne prakse in identiteto; naj ne gledamo na narodne in verske korenine, ker naj bi se v tem skrivali razlogi za različne frustracije. Posledica tega je vladavina sanj in želja, razprodaja intimnosti v resničnostnih »šovih«, razkroj vsakršne, optimizacija ugodja.
Na kakšen način se to izvaja? Gospodarski konglomerati so vzeli pod nadzor umetnost: film, umetniške inštalacije, književne festivale, filmska tekmovanja za študente itd. Gospodarske korporacije s podporo lokalnih oblasti na območjih, kjer ljudem vzamejo pravico, da odločajo o svoji zemlji, prirejajo književne festivale, kjer govorilo o sodobni literaturi, ljubezni in etiki. Namesto da bi politiki govorili o prenizkih plačah delavcev, razpravljajo o njihovem videzu, o tem, kaj jedo in koliko telovadijo. Namesto da bi korporacije delavcem dvignile plače, jim plačujejo članarino za fitnes in jih pošiljajo na tečaje zdrave prehrane.
Cerkev je eden od zadnjih prostorov v zahodni družbi, kjer lahko velike finančne ustanove in gospodarske gigante, imenujemo s pravim imenom. Ti so tatovi in roparji, ki kradejo, koljejo in uničujejo. Jezus pa prihaja, da bi imeli življenje. On ne jemlje življenje drugim, ampak ga daje sam. On je za nas kruh življenja. Zbira nas pri mizi svoje besede, kjer nam govori resnico in nas ne zavaja. Kako to vemo? Kristus ni zavedel nikogar, ker ni dopustil, da bi kdor koli zavedel njega. Skušnjave, ki jih doživel že na začetku javnega delovanja, so bile poskus zavajanja. Vendar je skušnjavam rekel ne; ne slavi, ugodju in bogastvu.
Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni, pravi sv. Peter. Kakor ovce smo blodili, nadaljuje sv. Peter, zdaj pa se vračamo k pastirju in varuhu svojih duš. Neoliberalizem pustoši in ropa naše duše, da v malodušju in osamljenosti ginemo. Gospod pa je varuh naših duš, ker ne prihaja k nam zaradi svoji sebičnih interesov, ampak zato, ker nas ljubi, ljubi do smrti na križu.
Vsak duhovnik je v službi Jezusa Kristusa. Zato duhovnik ni v sozvočju s svetom, se ne prilagaja svetu, ampak kaže na Kristusa. Danes hoče biti vsa politika in civilna družba podaljšana roka bankirjev in korporacij, duhovnik pa je izven tega, in je podaljšana roka Jezusa Kristusa. Danes, na praznik Jezusa dobrega Pastirja, molimo, da bi mnogi mladi želeli podati roko Kristus in z njim sodelovati pri osvobajanju človeka.
* Izjava Janet Yellen je bila zapisana v Delu, 5. 1. 2015, str. 23
Besedilo je homilija na 4. velikonočno nedeljo, nedeljo Jezusa Dobrega Pastirja.
