Vera in poslanstvo

2
234
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Homilija na 4. adventno nedeljo

Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, če bi kar tako, sredi belega dne, ko počnete svoja vsakdanja opravila, k vam prišel angel in vas najprej nagovoril z nekim čudnim pozdravom, nato pa vam povedal, da ste vi tisti, po katerem bo na svet prišel Odrešenik? Da je vse pripravljeno, Bog pa potrebuje še samo vašo privolitev. Le kaj bi naredili?

Ena od verjetnih možnosti je, da bi bili prepričani, da imate privide ali pa se nekdo norčuje iz vas. Le kdo pa še danes verjame v neke angele, ki po svetu nosijo božja sporočila! In če bi mu že vi verjeli, le kdo bi verjel vam?

Druga možnost je, da mu sicer verjamete, vendar si ne upate sprejeti te naloge. Zdi se vam pretežka in da ji nikakor ne boste kos. No, angel vas ni prišel silit, želi si namreč vaše svobodne privolitve.

Je pa še ena možnost: da sprejmete svoje poslanstvo, čeprav ga tisti trenutek niti najmanj ne razumete. Za to je nedvomno potrebna ena stvar: vera. Lahko si samo predstavljamo, kolikšno vero je morala imeti Marija, ko je angel prišel k njej s tem oznanilom. Kot vsi Izraelci je tudi ona pričakovala rojstvo Odrešenika. Bil je napovedan že pred davnimi časi in to na način, ki je pravzaprav presegal predstave Izraelcev.

V prvem berilu smo slišali o kralju Davidu. Živel je kakšnih tisoč let preden se je rodil Jezus. Kot zelo veren Jud si je zadal nalogo, da bo za Boga zgradil veličastni tempelj, da bi vanj postavili največji zaklad Izraelcev – skrinjo zaveze, v kateri sta bili plošči z desetimi božjimi zapovedmi. Vse lepo in prav, toda Bog ni želel, da bi mu David sezidal tempelj. Namesto tega mu je rekel: »Ne ti meni, ampak jaz bom tebi postavil tempelj in to takšen, ki bo stal na vekomaj!« S tem je bilo nakazano, da bo Davidov rod živel na veke, saj se bo v njem rodil Odrešenik. In Bog je svojo obljubo zares držal, saj se je Jezus rodil kot daljni potomec kralja Davida. Tempelj, ki ga je Bog postavil, tako ni bil sezidan iz peska in skal, saj bi kot takšen bil podvržen propadljivosti – tako kot številne veličastne, lepe, a vendar minljive stavbe. Bog je postavil tempelj iz Kristusovega telesa, iz njegove skupnosti, ki se imenuje Cerkev. V tem templju je tudi gradbeni material, iz katerega je sezidan, drugačen: ne opeke, temveč ljudje in njihova povezanost; ne cement, temveč Kristus, ki se za nas daruje in se nam daje v jed pod podobo kruha in vina. To je tisti tempelj v kraljestvu, ki mu ne bo konca.

In zakaj je pomembno, da je tudi vsak od nas del tega templja, del Kristusove Cerkve? Tako kot ima vsaka opeka v zidu stavbe svoje mesto in funkcijo, imamo tudi mi vsak svoje poslanstvo. Ni nujno, da se nam za razodetje našega poslanstva prikaže angel na tak način, kot se je to zgodilo Mariji. Ali pač? Morda pa je Bog tudi nam spregovoril po svojih angelih in nam pokazal, kaj želi od nas. Če razmišljate o tem, kdaj ste videli kakega angela, pa se ne spomnite kakšnega krilatega bitja, se ne vznemirjajte. Še ste normalni. Božji angeli namreč nagovarjajo na načine, ki se nam sicer lahko zdijo povsem običajni, vsakdanji in morda za koga nevredni omembe. Na pot nam lahko naprimer pošljejo kakšno osebo, ki nas razveseli ali da kakšen spodbudni nasvet. Lahko nam utrnejo kakšno lepo idejo, kako narediti nekaj dobrega. Lahko nas presenetijo kjerkoli in kadarkoli. Vedno pa z namenom, da bi se odločili za izpolnjevanje svojega osebnega poslanstva, ki ga nosimo kot deli Kristusovega telesa, Cerkve.

Živel je nek mož, ki je bil obsojen na to, da na svojih ramenih nosi velik koš, ki ga ni mogel nikoli sneti. Zaradi tega je bil vedno čemeren in jezen, saj ni vedel, zakaj mu je tega treba. Da pa je bila reč še bolj zanimiva, so mu nenehno sledili ljudje in se mu prijazno smehljali. Ni vedel, zakaj mu sledijo, dokler mu nekega dne ni bilo dovolj in je enega mimoidočega vprašal: »Zakaj se mi ljudje nenehno smehljajo in mi sledijo?« Mimoidoči se je spet nasmehnil in dejal: »Zakaj le! Vaš koš je vedno poln dobrih jabolk, na košu pa piše: Vzemi, jabolko je zate!«

Tako kot je tale mož nosil svoj koš in z njegovo vsebino razveseljeval ljudi, smo tudi mi vabljeni, da vsak s svojim osebnim poslanstvom prinaša upanje na svet. Tudi naši koši so polni raznih talentov – četudi jih mi kdaj niti ne vidimo, vidijo jih pa drugi. Včasih se zaradi kakšnega svojega talenta ali daru celo jezimo, drugi pa se nam prijazno smehljajo in nas pozdravljajo, saj so nam hvaležni za to, kar jim s svojim življenjem prinašamo. Danes smo tukaj tudi zato, da bi se veselili nad svojim poslanstvom – svojim košem na ramenih in božjimi darovi, ki so vanj položeni. Bodimo torej hvaležni zanj in iščimo načinov, kako se naš koš ne bo nikoli izpraznil!

2 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite