Venezuela na robu propada

7

venezuela2Venezuela doživlja gospodarsko tragedijo. V državi z največjimi zalogami nafte na svetu bodo državljani do nadaljnjega vsak dan 4 ure brez električne energije, kljub temu, da so cene energentov v svetu na zelo nizkih ravneh. Država se po desetletjih slabega upravljanja s kapitalskimi viri, zapletenega valutnega nadzora, državnega nadzora cen, nacionalizacije zasebne lastnine sooča z nenadzorovano inflacijo, s pomanjkanjem energije, s pomanjkanjem hrane, s pomanjkanjem pitne vode in z umiranjem novorojenih otrok. 30 milijonom državljanom počasi že primanjkuje osnovnih živil, kot so sladkor, moka in jajca. Ljudje tega petega največjega in v obdobju pred Chavezom najbolj bogatega gospodarstva v Južni Ameriki, so na kolenih. Državo so zapustila številna svetovno znana mednarodna podjetja, mnoga pa so zaradi devalvacije venezuelske valute morala v več stomilijonske odpise svojega premoženja. Po poročanju revije Forbes je denimo podjetje Ford odpisalo 800 milijonov dolarjev, PepsiCo 105 milijonov dolarjev, španska Telefonica pa bi naj odpisala za 3,23 milijarde dolarjev vrednosti svojih naložb v tej državi. Stanje je alarmantno, gospodarstvo pa se izgublja v rekordni inflaciji, ki bi naj po pisanju portala Bloomberg letos presegla 700%, kar bi bila po ocenah Mednarodnega denarnega sklada najvišja inflacija v letu 2016 na svetu. Lani je inflacija v Venezueli znašala 275%.

V Venezueli se ob državnem nadzoru cen in državnem racioniranju hrane in živilskih potrebščin soočajo s pomanjkanjem osnovnih živil in z naraščanjem cen. Priporočam branje zanimivega članka z naslovom Spot the difference, ki primerja razmere v Zimbabveju pred obdobjem hiperinflacije s stanjem v današnji Venezueli. Avtor članka na duhovit in preprost način pojasni, zakaj sistem nadziranih cen in racioniranja ne deluje in zakaj praktično zmeraj privede do pomanjkanja dobrin in do naraščanja cen. Zimbabve in Venezuela nista osamljena primera tovrstnih posledic, ki so povsem napovedljive in niso nič nenavadnega. Spomnimo se racioniranja in inflacije v socialistični Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V Zimbabveju so hiperinflacijo odpravili z ukinitvijo svoje valute in s prehodom na ameriški dolar, v Sloveniji pa smo se inflacije znebili v dveh etapah: jugoslovanske hiperinflacije z uvedbo lastne valute tolar, tolarske zmerne inflacije pa ob fiksiranju tolarja na evro. Prisilnega racioniranja in odmerjenja temeljnih dobrin v odprtem gospodarstvu ni.

Zadnja v seriji domislic za zajezitev krize v Venezueli je uvedba dvodnevnega delovnega tedna za zaposlene v državni upravi. Ob tem, da je predsednik države Maduro že pred časom ukazal skrajšanje odpiralnega časa veleblagovnicam. Vladajoči krivdo za pomanjkanje električne energije pripisujejo nepredvidljivemu vremenu in suši, ki bi naj nevarno znižala raven vodostaja hidroelektrarne Guri, ki bi naj proizvajala 75% celotne električne energije. Argument bi bil smešen, a je v resnici tragikomičen.

Zaustavitev tako velikega proizvajalca električne energije je lahko pomemben dejavnik pri oskrbi z električno energijo, vendar državljani Venezuele bi, če bi bili dovolj premožni in če bi jim bilo dovoljeno, precej hitro začasno uredili preskrbo z električno energijo z generatorji na tekoča goriva. Za to, da v državi ne obstajajo alternativni podobni proizvajalci električne energije, je krivda izključno pri oblasteh, saj imajo proizvodnjo povsem pod nadzorom. Če bi v državi obstajalo več podobno velikih proizvajalcev električne energije različnih virov, bi bila jakost problema precej nižja. Kakorkoli, električno energijo je danes mogoče spraviti v najbolj oddaljene predele ne glede na vremenske okoliščine, če le obstaja zadosten interes in kupna moč pri uporabniku. Dobava Venezuelcem bi bila opravljena brez posebnih zapletov. Tudi za težave Venezuelcev s pitno vodo ni kriva narava, na kar se njihove oblasti prav tako sklicujejo. Pitno vodo je moč pridobivati tudi iz morja oziroma jo preprosto uvoziš od tam, kjer je vode v izobilju. Steklenica uvožene pitne vode stane tretjino evra. Je že tako, da se je v socialističnem gospodarstvu treba navaditi na nemilost državnega monopolnega ponudnika vode, energentov, hrane. Ko mu zaškriplje, se znajde v težavah celotno prebivalstvo naenkrat.

Tako pa si Venezuelci ne morejo privoščiti generatorjev električne energije niti uvoza pitne vode, saj živijo v revščini in jim ni dovoljena mednarodna izmenjava dobrin. Venezuelci so nemočni. Zaradi svoje odvisnosti od državne preskrbe z osnovnimi življenjskimi potrebščinami se ne morejo zoperstaviti niti najbolj osnovni naravni nesreči.

Temelji razvitega gospodarstva so prosta trgovina, prosto oblikovanje cen, zaščita lastninskih pravic, učinkovita državna uprava, svobodno podjetništvo, odprti kapitalski tokovi, stabilen denar, konkurenčni davki in zaščita temeljnih človekovih svoboščin. Današnja Venezuela ne zadostuje niti enemu temeljnemu kriteriju razvitega gospodarstva. Venezuelsko pomanjkanje toaletnega papirja, ki je še nedolgo tega polnilo naslovnice svetovnih medijev, je ob vsem zgoraj naštetem le ironija in senca nemoči, v katero je Chavez-Madurov režim socialističnega leporečenja spravil svoje državljane.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

7 KOMENTARJI

  1. Oh, gospod Mitja! Imate kakšno idejo, kako bi kaj od citiranega:

    “Temelji razvitega gospodarstva so prosta trgovina, prosto oblikovanje cen, zaščita lastninskih pravic, učinkovita državna uprava, svobodno podjetništvo, odprti kapitalski tokovi, stabilen denar, konkurenčni davki in zaščita temeljnih človekovih svoboščin.”

    izsilili v naši državici? Razen denarja seveda.

  2. Ena najbogatejših držav. Država na ogromnih zalogah tekočega zlata. Je zaradi socialističnih sanjarij ukinjala privatno lastnino in podjetja z davki in birokracijo izgnala ali spravila na kolena, podržavila in centralizirala.

    Vsaj polovico državljanov je sedaj v državnih službah. Volivci Partije imajo sinekure.

    Vse to Slovenija in Grčija postopno doživljala danes. Vse to danes ZL prodaja mladim obsedenim s socialističnim sanjarjenjem. Kritična masa so birokrati (vsi, ki iz države, občine, monopolnih državnih podjetij prejemajo denar. Sem v Sloveniji in Evropi danes štejemo tudi kmete:agrosocialiste, ki brez subvencij danes zaprejo kmetije in so kolaborantje socialistom.

    Vse to smo Jugoslovani doživljali od leta 1970 naprej. SFRJ ni ležala na nafti. Njena droga je prihajala iz ZDA. Dokler je Tito blefiral, je dobival milijone dolarjev “pomoči”, skorumpirani Tito. Ko je SZ bankrotirala, so ZDA zaprle pipo in je tudi fašistična SFRJ bankrotirala.

    Glavni razlog pogube socializma je negativna selekcija zaradi plinskega gospodarstva in ker delavce in gospodarje zamenja nesposobna in neodgovorna birokracija. Socialisti so nesposobni kvalitetnih investicij: za njimi ostaja Černobil nasedlih investicij: Stožice, 2.tir,TEŠ,… kjer glavnino investicije ponikne v korupciji.

    “slabega upravljanja s kapitalskimi viri,”

    V Sloveniji imamo tak primer kot v Venezueli zaradi centralno plinskega socialističnega gospodarjenja:
    Že eno leto pol Slovenije, štajerski del, zaradi centralno plinskega obvladovanja zdravnikov anesteziologov, nima operacij. Pri tem je Cerarjeva mafija izpulili direktorsko mesto drugi mafiji. Big deal.

    Taki članki so nujno potrebni. Na žalost je večina prebivalcev Slovenije s socializmom nevarno obsedena, saj ga volijo demokratično (kot v Venezueli in v Nemčiji pred 80 leti) že 70 let. Večina je skorumpirana in pokvarjena, zato noče reform normalnosti, ampak si izmišljuje veš čas “tretje poti” in zlagane afere in konflikte.

    • Planskega gospodarstva (moj SW na pametnem telefonu pozna samo besedo kapitalizem in še ni slišal za sovjetsko in fašistično gospodarstvo, kar njegov gospodar okuša v Sloveniji skoraj 50 let!).

  3. Nekoliko so odveč te odrešitve, z uvozom vode… Še nisem slišal za kaj takega na svetu…
    Seveda pa, socializem je tisti, ki je pahnil družbo na rob.
    Mi se bomo utopili v kreditih. Zaenkrat se nam finančni trgi še slinijo in dobivamo poceni denar. Toda to ne bo večno. Medtem pa ne gradimo skoraj nič. V 25 letih še ni bilo zgrajene ene večje tovarne. Dvajset ljudi tu, deset tam, … to je ves razvoj. In seveda, nekaj 10 tisoč v javni upravi. To je naš razvoj.
    Mi je pa na misel prišlo, da že nekaj časa ne slišim kritike, da je nek proračun “premalo razvojno naravnan”. To je bila še pred nekaj leti najhujša kritika vlade glede proračuna. Žalitev pameti.

  4. Združeni Levaki & Udbokučanisti , kva pa je zdej tole ?

    Pošljite veleuma Mencingerjakisa v Venezuelo! da reši, kar se da še potopit!

    LENARČIČ Air ga dostavi skor zaston v dveh dneh.

    S seboj lohk uzame en kufer in spodne gate pa zobno ščetko.
    Nazaj naj ne hod, dokler ne reši Venezuele in ponosa Rdeče zvezde!

  5. Če vprašate naše ultralevičarje so za tragedijo v Venezueli krivi notranji in zunanji sovražniki. Pred kratkim je zakrožilo po FB, da je Cia vlagala milijone v sesutje Jugoslavijo. In takšne pokvarjene bruharije, za katerimi se skriva pohlep in nesposobnost antifašistov, ljudje z velikim veseljem kupujejo. Dokler bodo ljudje nasedali na tako lahkotna pojasnila, bodo skupnosti obsojene na propad. A ne bi ljudje raje svojim bolnim komunističnim voditeljem začeli postavljati realna vprašanja? Na primer: Zakaj bi pa Cia (Amerika) vlagala milijone v sesutje neke države? Kaj ima Amerika od razpada Jugoslavije? Ko takšna vprašanja človek poveže z dejstvom, da so ljudje bežali le na zahod, nikoli v komunistični raj, zlahka razbere, da se npr. Slovenija nahaja sredi demokratičnega procesa in da je tranzicija v normalizacijo čisto po pričakovanjih turbulentna. Iz številnih razlogov traja predolgo. Glavni razlog je v tem, da volivci kot naivni otroci še vedno nasedajo floskulam o notranjih in zunanjih sovražnikih. Zame so sovražniki ultralevičarji, ki brez sramu in brez predaha vzpostavljajo enopartijski system, to je sistem, ko bomo vsi mislili z njihovimi glavami. Za to pa se splača potruditi in nekaj prispevati za demokracijo (recimo udeležiti se volitev).

  6. Odličen članek, ki pokaže da socializem ne deluje nikoli in nikjer. Posledice so vedno iste in tudi v Sloveniji bodo iste, če bomo nadaljevali s takšno politiko. V končni fazi je Marx sicer iz takratnih razmer socialne borbe konec 19. stol potegnil napačne zaključke: blaginje ne more dati država ali vojaško organizirana revolucionarna gibanja ampak jo mora dati vsak človek sam s skrbjo za skupnost, ki izvira iz ljubezni do bližnjega. O tem pa je pisal papež v okrožnici Rerum Novarum. Skupaj s tradicionalno katoliško tradicijo subsidariarnosti – ki JE kompatibilna z liberalnimi temelji, kot jih zagovarja naš komentator pavel – pridemo nato do rešitve za trenutno situacijo.
    Evropa ter z njo Zahod si v luči povišane konkurenčnosti Azije ter kulturnega ekspanzionizma islama socializma NE MORe in NE SME privoščiti.

Comments are closed.