Venezuela doživlja gospodarsko tragedijo. V državi z največjimi zalogami nafte na svetu bodo državljani do nadaljnjega vsak dan 4 ure brez električne energije, kljub temu, da so cene energentov v svetu na zelo nizkih ravneh. Država se po desetletjih slabega upravljanja s kapitalskimi viri, zapletenega valutnega nadzora, državnega nadzora cen, nacionalizacije zasebne lastnine sooča z nenadzorovano inflacijo, s pomanjkanjem energije, s pomanjkanjem hrane, s pomanjkanjem pitne vode in z umiranjem novorojenih otrok. 30 milijonom državljanom počasi že primanjkuje osnovnih živil, kot so sladkor, moka in jajca. Ljudje tega petega največjega in v obdobju pred Chavezom najbolj bogatega gospodarstva v Južni Ameriki, so na kolenih. Državo so zapustila številna svetovno znana mednarodna podjetja, mnoga pa so zaradi devalvacije venezuelske valute morala v več stomilijonske odpise svojega premoženja. Po poročanju revije Forbes je denimo podjetje Ford odpisalo 800 milijonov dolarjev, PepsiCo 105 milijonov dolarjev, španska Telefonica pa bi naj odpisala za 3,23 milijarde dolarjev vrednosti svojih naložb v tej državi. Stanje je alarmantno, gospodarstvo pa se izgublja v rekordni inflaciji, ki bi naj po pisanju portala Bloomberg letos presegla 700%, kar bi bila po ocenah Mednarodnega denarnega sklada najvišja inflacija v letu 2016 na svetu. Lani je inflacija v Venezueli znašala 275%.
V Venezueli se ob državnem nadzoru cen in državnem racioniranju hrane in živilskih potrebščin soočajo s pomanjkanjem osnovnih živil in z naraščanjem cen. Priporočam branje zanimivega članka z naslovom Spot the difference, ki primerja razmere v Zimbabveju pred obdobjem hiperinflacije s stanjem v današnji Venezueli. Avtor članka na duhovit in preprost način pojasni, zakaj sistem nadziranih cen in racioniranja ne deluje in zakaj praktično zmeraj privede do pomanjkanja dobrin in do naraščanja cen. Zimbabve in Venezuela nista osamljena primera tovrstnih posledic, ki so povsem napovedljive in niso nič nenavadnega. Spomnimo se racioniranja in inflacije v socialistični Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V Zimbabveju so hiperinflacijo odpravili z ukinitvijo svoje valute in s prehodom na ameriški dolar, v Sloveniji pa smo se inflacije znebili v dveh etapah: jugoslovanske hiperinflacije z uvedbo lastne valute tolar, tolarske zmerne inflacije pa ob fiksiranju tolarja na evro. Prisilnega racioniranja in odmerjenja temeljnih dobrin v odprtem gospodarstvu ni.
Zadnja v seriji domislic za zajezitev krize v Venezueli je uvedba dvodnevnega delovnega tedna za zaposlene v državni upravi. Ob tem, da je predsednik države Maduro že pred časom ukazal skrajšanje odpiralnega časa veleblagovnicam. Vladajoči krivdo za pomanjkanje električne energije pripisujejo nepredvidljivemu vremenu in suši, ki bi naj nevarno znižala raven vodostaja hidroelektrarne Guri, ki bi naj proizvajala 75% celotne električne energije. Argument bi bil smešen, a je v resnici tragikomičen.
Zaustavitev tako velikega proizvajalca električne energije je lahko pomemben dejavnik pri oskrbi z električno energijo, vendar državljani Venezuele bi, če bi bili dovolj premožni in če bi jim bilo dovoljeno, precej hitro začasno uredili preskrbo z električno energijo z generatorji na tekoča goriva. Za to, da v državi ne obstajajo alternativni podobni proizvajalci električne energije, je krivda izključno pri oblasteh, saj imajo proizvodnjo povsem pod nadzorom. Če bi v državi obstajalo več podobno velikih proizvajalcev električne energije različnih virov, bi bila jakost problema precej nižja. Kakorkoli, električno energijo je danes mogoče spraviti v najbolj oddaljene predele ne glede na vremenske okoliščine, če le obstaja zadosten interes in kupna moč pri uporabniku. Dobava Venezuelcem bi bila opravljena brez posebnih zapletov. Tudi za težave Venezuelcev s pitno vodo ni kriva narava, na kar se njihove oblasti prav tako sklicujejo. Pitno vodo je moč pridobivati tudi iz morja oziroma jo preprosto uvoziš od tam, kjer je vode v izobilju. Steklenica uvožene pitne vode stane tretjino evra. Je že tako, da se je v socialističnem gospodarstvu treba navaditi na nemilost državnega monopolnega ponudnika vode, energentov, hrane. Ko mu zaškriplje, se znajde v težavah celotno prebivalstvo naenkrat.
Tako pa si Venezuelci ne morejo privoščiti generatorjev električne energije niti uvoza pitne vode, saj živijo v revščini in jim ni dovoljena mednarodna izmenjava dobrin. Venezuelci so nemočni. Zaradi svoje odvisnosti od državne preskrbe z osnovnimi življenjskimi potrebščinami se ne morejo zoperstaviti niti najbolj osnovni naravni nesreči.
Temelji razvitega gospodarstva so prosta trgovina, prosto oblikovanje cen, zaščita lastninskih pravic, učinkovita državna uprava, svobodno podjetništvo, odprti kapitalski tokovi, stabilen denar, konkurenčni davki in zaščita temeljnih človekovih svoboščin. Današnja Venezuela ne zadostuje niti enemu temeljnemu kriteriju razvitega gospodarstva. Venezuelsko pomanjkanje toaletnega papirja, ki je še nedolgo tega polnilo naslovnice svetovnih medijev, je ob vsem zgoraj naštetem le ironija in senca nemoči, v katero je Chavez-Madurov režim socialističnega leporečenja spravil svoje državljane.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
