Ven iz zlega doma zle zgodovine – pogled iz Oxforda in Vzhoda

2
191

Marcus Ferrar se je rodil očetu Britancu in materi, ki je pobegnila iz nacistične Nemčije. Kot Reutersov dopisnik je bil v času hladne vojne poslan v Vzhodno Evropo. Bil je npr. edini zahodni dopisnik v vzhodnem Berlinu in je pokrival Prago po sovjetski invaziji. Leta 2005 sta z Johnom Corsellisom v Londonu izdala odmevno knjigo Slovenia 1945: Memories of Death and Survival after World War II. Naslednje leto je bil prevod knjige uspešnica v Sloveniji. Knjigo je prevedla Ferrarjeva žena Evelina, ki je Slovenka. Knjiga je prispevala k temu, da je 62 poslancev britanskega parlamenta (62 podpisanih od 650 članov je bil velik uspeh, saj Slovenija ni bila ne zelo znana ne zelo pomembna) podpisalo pobudo britanski vladi, da izrazi Sloveniji obžalovanje zaradi nasilne repatriacije 12.000 predanih slovenskih vojakov iz Avstrije v njihovo smrt leta 1945.

Ferrar dela kot svetovalec za številna zahodna podjetja, pa tudi za medijske hiše v Romuniji in Bolgariji, učil je novinarstvo v Ukrajini. Trenutno raziskuje na Madžarskem, v nekdanji Vzhodni Nemčiji in Ukrajini za nove knjige.

Ferrar je na britansko-slovenskem seminarju, ki ga je organiziral Center za raziskavo komunističnih gospodarstev v Londonu 13. aprila 2011, svoje predavanje naslovil »Ukvarjanje s komunistično preteklostjo: poročilo o napredku«.

Povedal je, da na podobnih sestankih radi govorijo o še vedno škodljivem vplivu nekdanjih komunistov, on pa želi opozoriti na nekatere pomembne spremembe, ki so jih dosegle nekdanje komunistične družbe.

Njegova žena je v komunističnih časih živela v Sloveniji. Ni bila v politiki, vendar je čutila splošen strah v zraku. Strah je bil nekaj, kar so komunisti hoteli doseči. Ljudje v nekdanjih komunističnih družbah so sedaj izbrali svobodne režime, v katerih ni takih groženj. Nikomur se ni več treba bati.

Danes je prost dostop do znanj. V osemdesetih letih Ferrarjeva žena, prevajalka v Leku, ni mogla nabaviti angleško-francoskega slovarja. Morala je pregovoriti Lekovega direktorja, da ji ga je prinesel iz tujine. Zdaj imajo narodi Vzhodne in Srednje Evropa prav toliko dostopa do znanja kot drugi.

Ljudje so tudi izbrali tržno gospodarstvo, ki je odstranilo izčrpljujočo in poniževalno revščino, ki jo je naprtil komunistični sistem. Pred tem si generacija njegove žene ni mogla privoščiti jezikovnih tečajev v tujini, zato je bilo obvladovanje tujih jezikov šibko. Zdaj mladi ljudje lahko potujejo in govorijo tuje jezike kot zahodni Evropejci. Danes lahko vidiš slovenske dopustnike v Dubaju in na Mavriciju. Ti ljudje so se premaknili.

Narodi nekdanjih komunističnih družb so se odločili za pripadnost Evropski zvezi, ki zagovarja miroljubno reševanje sporov, vladavino prava, odprte meje in skupno valuto. Kljub vsem svojim pomanjkljivostim EZ pomeni izbiro sodelovanja namesto spopadanja, ki so ga spodbujali komunisti.

Ko je Ferrar lansko leto v Švici srečal Slovenko pri zrelih štiridesetih, ki dela za Procter & Gamble, je najprej opazil, da ima kulturo velike mednarodne korporacije. Šele potem je opazil, da je Slovenka, ki rada obiskuje slovenske družabne dogodke. Nikakor ni zaznal, da bi prihajala iz nekdanje komunistične družbe. Ni niti žrtev niti storilec. Je enakopraven državljan. Njena generacija je izstopila iz zmrzali.

Kot manj pozitivno je Ferrar poudaril, da so narodi s komunistično zgodovino redko objektivni, ko gledajo na preteklost. Kot primer je omenil mene. V knjigi Slovenija 1945 me je citiral kot direktorja Gorenjskega muzeja. Nova vlada mi je omogočala direktorstvo v nacionalnem Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, kjer sem prirejal razstave, kakršnih še ni bilo, predvsem pa sem širil znanje o povojnih pobojih, o katerih se je malo vedelo.

Potem se je vlada spet zamenjala in Dežman je ponovno v Gorenjskem muzeju. To je smešno, pravi Ferrar. To ni demokratičen odnos do zgodovine, ki bi temeljil na resnici. To je primitivno in zaostalo. Namesto nepristranske analize je zgodovinska pripoved odvisna od tega, kdo ima politično moč. To ohranja sovraštvo in spore, ki jih je komunistični sistem namerno ustvaril. Podobne prakse lahko najdemo tudi pri drugih narodih s komunistično zgodovino.

Posledica je, da taki narodi nimajo skupnega pogleda na zgodovino. Ne morejo deliti skupnega ponosa (ali sramote) nad preteklostjo. Slovenija ima dve navzkrižni pripovedi o sodobni zgodovini. To je razkošje, ki si ga majhen narod stežka privošči. Preprečuje vsak občutek za narodno enotnost.

Nekateri iz novih generacij so se povsem odvrnili od sodobne zgodovine. Ko je Ferrar pred nekaj leti svetoval bolgarskemu časopisu, mu je lastnikova hčerka obširno predavala o bolgarski zgodovini – o vstajah, balkanskih vojnah, obeh svetovnih vojnah, o prvi in drugi veliki katastrofi. Ni pa vedela nič o Bolgariji po letu 1945 – enem o najpomembnejših obdobij bolgarske zgodovine. Zato je ostala brez korenin.

Ferrar primerja položaj z odhodom mladega človeka od doma.

Slaba zgodovina je kot slab dom. Komunistična (ali nacionalsocialistična) zgodovina je taka, da jo lahko primerjamo z domom, kjer je pijani oče tepel ženo in otroke, otroci pa so se tepli med seboj in ustrahovali soseščino. Za zahodne Evropejce so take komunistične družbe res podobne peklenski soseščini. Komunisti (in nacionalsocialisti) so marljivo spodbujali prepir.

Dobra zgodovina je nasprotna. Kot da bi prihajal iz dobrega, ljubečega doma. Pomaga narodom, da čutijo ponos, spoštovanje in slogo.

Preveč nekdanjih komunističnih družb je ostalo v “slabem domu” svoje zgodovine. Niso dozorele oz. nimajo dovolj poguma, da bi zapustile svoj “zgodovinski dom”. Postopajo v gnilem domovanju še dolgo potem, ko bi ga morale že zapustiti.

Če, tako kot omenjena Bolgarka, sploh nočejo videti svoje zgodovine, so podobni odtujenim otrokom, ki jim je preveč boleče, da bi imeli karkoli opraviti z domom, v katerem so odrasli. So sirote brez zgodovine.

Prava zrelost pa je, da vidiš svoj „zgodovinski dom” razumevajoče in hladnokrvno. To je kraj, ki ga moraš zapustiti, toda spominjaš se ga brez zagrenjenosti.

Kaj je po Ferrarjevem mnenju potrebno storiti?

Najprej se moramo sprijazniti s tem, da zrelo videnje težavne zgodovine ne pride na hitro. Ko je bil Ferrar na poti na seminar v London, je šel v Oxfordu mimo spomenika trem protestantskim škofom, ki jih je katoliški režim pred več kot 400 leti kruto mučil in sežgal. Ferrar je spomenik lahko sprejel z odmikom. Mimoidoči ga komaj opazijo. Ne čutijo potrebe, da bi ob njem razvijali konflikte.

Zahod bi moral razumeti, da je za Vzhod minilo premalo časa, da bi lahko na svojo preteklost gledal z razdalje. Pa tudi nekdanje komunistične družbe bi morale biti bolj ljubeznive s seboj in ne morejo pričakovati, da bo vse takoj rešeno.

Ljudem, ki so prišli iz totalitarnih režimov, lahko pomagamo s tem, da se nepristransko zanimamo za njihovo zgodovino. Ferrar dela to s pisanjem knjig. Včasih lahko pravičnega zunanjega opazovalca sprejmemo kot nepristranskega pripovedovalca zgodovine.

Npr. britanske oblasti so dolgo časa lagale in skrivale sramotno prevaro britanske armade, ki je leta 1945 poslala predane slovenske vojake v Jugoslavijo v gotovo smrt. Lansko leto je kljub vsemu mladi britanski zunanji minister javno izrazil obžalovanje. Dva nedavno upokojena britanska generalasta sta poslala spodbudni sporočili ob zadostilni maši za repatriacije v Great Missendenu. Časopis gardne brigade je objavil pozitivno oceno Slovenije 1945, čeprav so v tej knjigi tudi gardisti predstavljeni kot vpleteni v prevaro. Britanija se začenja pošteno obnašati do tega vprašanja.

Nemci so drugim v Evropi za zgled pri totalnem sprejemanju krivde za 2. svetovno vojno, brez vseh ‘če’ … in ‘ampak’ …To je tako kot v družinskem domu, kjer stari in spoštovani člani družine dajejo zgled častnega obnašanja. On ali ona običajno ne moreta drugih prisiliti k poslušnosti, toda njihov vzor vpliva na druge, da se obnašajo bolje.

Ukvarjanje z zgodovino v novi Evropi zahteva pristop moralnega vodje. Takšen odnos ni rezerviran le za zgodovinarje Zahodne Evrope. Odlični zgodovinarji na Vzhodu, npr. Bronislaw Geremek na Poljskem, so dajali dober zgled več kot 30 let. Pri vsem tolmačenju zgodovine je potreben pristop moralnega vodje.

Foto: Spletna stran Marcusa Ferrarja

2 KOMENTARJI

  1. Tole je prej pogled pod vplivom mile zeli, ki v Afganistanu inu Libanonu poganja. Puščamo ob strani z dobrimi nameni spisano, a naivno, napak polno in katastrofalno prevedeno knjižico, sestavek našega Dežmana je skrpucalo brez forme in z na kup zmetano vsebino. Spomladanska solata?
    Bolje pa bi bilo, ako bi Bronislawa Geremeka sploh ne omenjal, kajti omenjenemu in žal pokojnemu gospodu bi šel lahko kvečjemu čistit čevlje.

  2. Po včerajšnji državni proslavi je popolnoma jasno, da Slovenija potrebuje temeljito katarzo.
    V Cankarjevem domu se je zbral cevt slovenskega naroda. Bolje rečeno samozvani cvet, saj so na proslavi bili v veliki večini prisotni večni revolucionraji in levičarji, ki ponavljajo svoje lažnjive zgodbe že toliko časa, da so se jim zalezle v gene, so klonirani na revolucijo tako, da rojevajo celo otroke in vnuke s takšnim revolucionarnim genskim defektom.
    Proslava je jasno pokazala, da se vedno bolj pripbližujemo Severni Koreji.
    V demokraciji je zelo težko počistiti s takšnim smetjem na demokratičen način. Edina možnost je prepričati volilce, da v čim večjem številu obrnejo hrbet takšnim neumnostim.
    Že sam govor predsednika države je vse obsodbe vreden, saj je jasno pokazal, da ne vidi in ne ve, da Slovenci niso samo elita, ki ga obkroža in ki je v svoji neumnosti in pohlepu sposobna na klin obesiti svoje akademske titule in se podrediti neki lažni revolucionarni doktrini.
    Kje je ostali del naroda? Se je morda za trenutek vprašal predsednik?
    Ali res ne ve, da je bil slavnostni govornik na državni proslavi in ne na priložnostnem zboru združenja borcev, ki še sami ne vedo, kaj praznujejo na današnji dan?
    Takšna proslava bi bila v časovnem kontekstu, če bi se pisalo leto 1950, ali leto 1960, tudi leto 1971 in govornik bi bil France Popit. Takrat so bile zgodbe o povojnih pobojih, o partizanskem terorju in o njihovih junaštvih še tabu tema, ki se je preganjala po zakonih in z represivnimi aparati, kot sta bili Udba in Kos.
    Danes takšen cirkus ni možno več organizirati v nobeni evropski državi.
    Udeleženci proslave, pa se ne zavedajo, da proslava odmeva po Evropi. Ali ne vedo, da bodo sami hodili po Evropi kot eksoti, prej podobni Butalcem, kot ideološkim zaslepljencem. Po Evropi pa bodo morali hoditi, če ne bodo želeli popolne izolacije Slovenije in popolno prevlado nacionalnega interesa.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite