Ven iz hude jame

4

unnamedKo sem pred desetletji začenjal svojo raziskovalno pot in me je zaneslo med varuhe tabujev in potvorb titoizma, si nisem predstavljal, da bom po dolgih desetletjih odkrival blodnjake hudih jam titoizma. Ko sem 3. decembra 2013 zagovarjal svojo doktorsko nalogo, je bilo to v okviru spomina na dvajsetletnico abstinence, ki sem jo začel 27. novembra 1994. Za alkoholike je pomembno, da javno izpovedo svojo odvisnost. Potem je zdravljenje lažje. Nič drugače ni z družbo, ki je okužena z zločinsko dediščino nasilja in laži.

Vstop v svet nasilja in laži, ki ga je po drugi svetovni vojni v po svojih ideoloških utopijah v stalinistični in samoupravni podobi poskušal oblikovati titoizem, je nenavadno podoben vstopu v rov sv. Barbare v Hudi Jami. Zunajsodne umore je titoizem skrival in jih titofili poskušajo prikriti še dandanes.

Ko smo se v Komisiji Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč leta 2006 odločili, da bomo raziskali po eno od vsake skupine prikritih morišč in grobišč, smo s tem dovolili žrtvam, da spregovorijo, da obsodijo zločin, katerega žrtve so bile.

Po prekopu 88 žrtev v breznu pri Konfinu I, po odkritju nepretrgane več kot meter debele plasti žrtev v 950 metrih protitankovskega jarka na Teznem in po prekopu 189 žrtev iz morišča in grobišča na Arehu smo se odločili za vstop v Rov sv. Barbare v Hudi Jami.

Leta 2008 sem se najprej nekaj mesecev čudil, ko mi nihče od uradnikov ni vedel povedati, kakšna dovoljenja bi potrebovali za začetek del. Potem, ko so se dela začela, pa je bilo vse drugače, kot smo predvidevali iz redkih dokumentov in pričevanj. Ko so raziskovalci prodrli do okoli 430 mumificiranih žrtev, je bilo pričevanje žrtev pretresljivo. Še danes mu nismo dovolj prisluhnili, odgovorili nanj. Raziskovalci so raziskali skupino žrtev v vodoravnem rovu in nekaj metrov plasti s posmrtnimi ostanki v jašku. Če je jašek poln posmrtnih ostankov, jih je treba raziskati še več kot 30 metrov v globino ali krepko več kot dva tisoč umorjenih.

Podobno kot s težavami vstopamo v demonski svet nasilja v Rovu sv. Barbare v Hudi Jami, se nam odpira huda jama povojnega stalinističnega terorja in njegovih posledic, v katero vstopamo s predstavitvijo izbranih vsebin iz Arhiva Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona iz poprave krivic.

Delo, ki je pred vami, je le skromna predstavitev nečesa, česar si še predstavljati ne znamo. Vstopamo v svet nasilja, tabujev. In obenem v svet nenasilnega upora, zvestobe, ustvarjalne moči preživetja, mirotvornega odpuščanja.

Na poti v hudo jamo, ko nevidno postaja vidno, nezaznavno zaznavno, smo šele na začetku poti.

Naj za primer omenim, da je v Arhivu Komisije več tisoč pričevanj sorodnikov ljudi, ki so bili umorjeni med vojno ali po njej. Vsa dokazujejo, da je bil tabu „nič nismo vedeli“ strahotno žaljiv predvsem za svojce umorjenih. Tabu „nič nismo vedeli“ namreč hoče vsiliti domnevo, da naj bi svojci pozabili na svoje najbližje, da naj bi jih ne zanimalo, kje in kako so bili umorjeni, kdo jih je umoril, kje so bili zakopani. Vendar je resnica ravno nasprotna: svojci so poskušali izvedeti čim več. Številni so se v tem iskanju silovito upirali tabuju „nič nismo vedeli“, s katerim je poskušal titoizem ubiti resnico, sočutje.

Tabu „nič nismo vedeli“ je prav tako žaljiv za morilce in tiste, ki so ukazali morjenje. Ko bi bil tabu obveljal, bi pomenil, da je človek bitje brez vesti. Vendar številni „mučenci vesti“, ki jih je zaradi sodelovanja v morjenju zgrizla vest, dokazujejo, da tabu „nič nismo vedeli“ ni mogel obveljati niti pri morilcih in niti pri tistih, ki so ukazali morjenje.

Tudi številne priče in sopotniki dogodkov, ki so morali molčati, niso pa pozabili, dokazujejo, da tabu „nič nismo vedeli“ ni mogel prekriti najhujšega bratomornega zločina v slovenski zgodovini.

Pričevanj o umorih in iskanju sledi za umorjenimi v to nalogo ne uvrščamo, je pa mnogo tovrstnih pričevanj že objavljenih. To je samo ena velikih tem, ki še čakajo nadaljnjih raziskav.

V predstavljenih tematskih celotah (nekatere samo bežno nakažemo) in v omejenem izboru primerov ne morete iskati ne popolnosti niti pričakovati, da bi bilo možno vse povedano dovolj kritično preveriti.

Le spust do dna hudih jam nas bo osvobodil, da se bomo iz hudih jam rešili.

Pripis. Razmišljanje je odlomek iz avtorjeve knjige: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo; Titoizem, poraz nasilja, ki jo lahko naročite tudi na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

4 KOMENTARJI

  1. Če hočemo na človekoljubno civilizacijsko pot, se mora spremeniti izhodišče politike.

    Izhodišče sedanje politike je še vedno sovraštvo, ne pa človekoljubje. Naša politika je še vedno sinonim za sovraštvo.

    Sinoči smo po Tv poročilih slišali predstavnika vlade, da tistim, ki so grobo kršili človekoljubje, ne bo treba odgovarjati zaradi političnih razlogov, ker bi se sicer zaščitilo nekega politika.

    Še vedno se izgovarjajo, da ni potrebno iz političnih razlogov:

    – imeti civiliziran odnos do barbarsko pobitih nedolžnih ljudi
    – prevzemati odgovornost, ko je ta očitna. Odgovornost, ki pogojuje civilizirano rast skupnega dobrega
    – imeti enaka merila do vseh, ne glede na njihov svetovni nazor
    – spodbujati vrednote v politiki, medijih, pravosodju, upravi…

  2. Spoštovani dr.Dežman,gospod Jože. Spreletela me je misel posebnosi enoumnosti SLOVENCEV !!????Če mi po smrti spoštovanega Zagožen napadamo vso njegovo družino in sorodnike in grozimo z odvzemom vsega premoženja premično in nepremičnine ter finance .!!!LAHKO POTEM MIRNE DUŠE ZAHTEVAMO ENAKO TUDI ZA VSE TE MORILCE RAZNIH ..BARBARA ROV …IN VSE DRUGE.!!!!.???? SOPREMNO ENAKO OBRNIMO ZAKON IN OBSODIMO VSE ŽIVEČE POTOMCE TEH IZVAJALCEV. PRIMER NAMESTO TA STARGA RIBIČIČA DAJMO CIRILA V ZAPOR IN TAKO NAPREJ.

  3. Spoštovani g. Dežman,
    od vas pričakujem ustrezen politični angažma, da do prekopa posmrtnih ostankov tudi zares pride. Da ne bomo samo vili roke v zrak, kakšna krivica da se je zgodila.

    • Ja, ustanoviti NEVLADNO organizacijo, začeti zbirati zasebna sredstva, dobiti na svojo stran nekaj zelo dobrih odvetnikov, ki bodo delali prostovoljno, evangelizirati zadevo… Iznajti par zelo zajedljivih parol, da se osramoti revolucionarje… Pa bo šlo. Samo jamrati ne.

Comments are closed.