Velja izrečena beseda

5

PREJELI SMO. Objavljamo nagovor škofa Štumpfa pri maši za domovino v Veliki Polani ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

V naši pokrajini se od Goričkega do Lendave razprostirajo vinogradi. Včasih šmarnica in klinton, danes pa žlahtne vrste grozdja zorijo za izvrstno kapljico, ki na Martinovo dozori v ponos vinogradnikov in veselje obiskovalcev kleti. Že pred tisočletji so na Orientu sredi vinogradov postavljali stolpe s stiskalnicami grozdja. V njih je bil pridelek varno spravljen in tudi garancija za vino je bila zagotovljena. Zato je toliko večje razočaranje vinogradnika, če kljub njegovi skrbi in naporom vino ne dozori in ne doseže želene kakovosti.

Prerok Izaija je v današnjem prvem berilu zelo dramatičen. Vinogradnik, ki z ljubeznijo prekoplje vinograd, ga otrebi in zasadi žlahtno trto, postavi stolp in potem namesto grozdja dobi viničje, je povsem razočaran. Njegova ljubezen do vinograda se spremeni v obsodbo. Iz vinograda bo odstranil ograjo, da bo izropan. Podrl bo obzidje, da bo poteptan. Spremenil ga bo v pustinjo (prim. Iz 5,1–7).

Ali ne bi mogli našega Prekmurja primerjati z vinogradom, ki nam ga je Bog zaupal že pred več kot tisoč leti v obdelovanje? Z vero, s pisano in govorjeno besedo, so naši predniki okopavali naše slovenstvo, ga gojili, sezidali hrame za Božjo službo in kulturno dogajanje. Iz svojih vrst so trebili razdor, revščino in nevednost. Trte dednih časti so zrasle v žlahtno grozdje. Narodni voditelji, med njimi duhovniki Franc Ivanocy, Jožef Klekl st. Ivan Baša, Ivan Jerič, Jožef Godina in drugi so bili dobri kletarji, ki so slovenstvo dozorevali v dobro vino samostojnosti.

Vprašanje je, kako danes ohranjati to kakovost.

Domovine ne moremo prepustiti samo željam in načrtom. Ko si življenje urejamo zgolj sami, se nam izpod kontrole izmakne bistveno: izgubimo sebe. Vse smo načrtovali, vse dobro uredili, mislimo, da vse dobro poteka, toda kar naenkrat vse to postane mehanizem, ki nas počasi melje v kolesju ogromnih obveznosti, naporov in pomanjkanja časa. Namesto, da bi obvladovali življenje, se v njem zlomimo. Iz tega kolesja se lahko osvobodimo samo s povsem konkretnim receptom, ki ga ima apostol Pavel v pismu Filipljanom: »Kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, to imejte v mislih … in Bog miru bo z vami« (Flp 4,8–9). Gre za etične, duhovne, družbene in socialne vrednote. To so zmesi dobrega vina našega slovenstva, ki ga ohranjajo pri kakovosti in trajnosti.

Evangelist Matej še bolj izpostavi dramo v vinogradu. Gospodar je svoj vinograd dal v najem viničarjem. Izkaže pa se, da so ti hudobni. Hoteli so si prilastiti grozdje, zato so pobili gospodarjeve služabnike, ki so prišli izterjevat pridelek in končno so ubili tudi gospodarjevega sina. Tako je gospodar trikrat oškodovan: ostane brez pridelka, brez služabnikov in brez sina. Hudobni viničarji celo vržejo mrtvega sina iz vinograda, kar pomeni, da ne sprejemajo gospodarjeve avtoritete. Prilastili so si njegovo lastnino in pobili vse, ki so bili povezani z njegovo lastnino. Evangelist Matej tako predstavi dramo sprejemanja in zavračanja Jezusa Kristusa. Bog nas je vse posinovil. Toda, kdor zavrača njegovega Sina Jezusa, zavrača Boga. V tem je moč hudobije.

Ali ni prav nekdanji polanski župnik Danijel Halas (1908–1945) kot dober oskrbnik Gospodovega vinograda doživel usodo gospodarjevega sina? Hudobni viničarji, ki so si lastili Gospodov vinograd, so ga ubili. Ni jim hotel prepustiti pridelka, ki pripada samo Bogu. Z njegovo smrtjo so hoteli žlahtno vino svetosti, poštenosti, načelnosti in ljubezni do Slovencev in Madžarov razliti v odpadne vode, pomešane z ideološkimi zmedami in zavajanji. Hudobni viničarji so mislili, da so pretentali Boga, ki je gospodar tudi polanskega Božjega vinograda. Hoteli so zmesti in prestrašiti ljudi. Toda razlito, žlahtno vino Halasove mučeniške krvi, ki je orosilo ljudska srca, danes rojeva nove duhovne sadove. Ljudje prihajajo sem v polansko cerkev, kjer molijo za beatifikacijo nekdanjega župnika Halasa. Pri tem doživljajo moč in lepoto spreobrnjenja. Za vse to prejemajo obilje Božjih darov, ki se najbolj izrazito kažejo v tem, da še naprej živijo iz vere, da ljubijo Cerkev in da si življenje napolnjujejo s smislom.

Božji služabnik je z ljubeznijo do Slovencev in Madžarov pokazal, da je smisel slovenstva samo v odprtosti in spoštovanju vseh ljudi. Tudi v vinogradu lahko rastejo in dozorevajo različne vrste grozdja. Za vse te vrste mora biti zadosti mesta v kleti.

Halas se je dobro zavedal, da mora storiti vse, da morebitna nesoglasja med ljudmi različnih kultur, jezikov in tudi veroizpovedi ne vžgejo ognja sovraštva, razdora in nasilja. Pravi škandal bi bil, če bi se to dogajalo med kristjani, ki smo mladike na trti, ki je Kristus. Ni treba, da se zgodi fizično nasilje. Dovolj so že predsodki, zavračanje, zaničevanje, brezbrižnost, grožnje, izključevanja in jemanje dobrega imena. Božja ljubezen v nasprotju s takšnimi ravnanji presega vsako misel, vsako inteligenco, vsak narod in kulturo.

Kardinal Franc Rode je v nedeljo pri blagoslovitvi klavzure sester klaris v Turnišču izrekel presunljive besede, pri katerih bi se morali zelo zdrzniti: »Sveto Prekmurje …«

To pomeni, da smo vso tisočletno zgodovino postavili v adoracijo, v molitev in češčenje živega Boga. V adoraciji pred Bogom smo ohranjali dedne časti, si odpuščali, med seboj presegali razlike v veri, jeziku in kulturi. Tako smo tukaj obstali v strpnosti in sožitju.

Praznik dneva združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je tako dodatna priložnost za molitev in premislek o našem »svetem Prekmurju«.

Vir in foto: Tiskovni urad SŠK


5 KOMENTARJI

  1. Bom prebral, ko bom imel čas.
    16. avgusta sem prebral izvzete stavke iz pridig škofov glede na zadnjo medijsko orkansko nevihto v (nad) Cerkvijo, pa mi je bil najboljuši Turnškov, ki je poudarjal več razločevanja, priznanje grehov, kesanje in odpuščanje. Rodeto stavek je bil dokaj nevtralen. Najbolj mimo pa mi je bil stavek škofa Štumpfa, ki je vir težav videl, da ljudje ne ubogajo več avtoritet.
    Po svoje ima prav, toda v Cerkvi, ki je tudi skupnost in ni samo hierarhična vojaška organizacija, je prav da se povedo stvari v dialogu, v skupnosti in da so stvari transparentne. Največja poslušnost šefom je v mafijskih organizacijah, ki strogo kaznujejo neuboganje. Na podlagi tega so tudi tako “uspešne” mafijske organizacije: pa naj si bo F21, komunizem, fašizem, pingvini, trenirkarji in druge balkanske mafijske celice.

    • Berem: “Najbolj mimo pa mi je bil stavek škofa Štumpfa, ki je vir težav videl, da ljudje ne ubogajo več avtoritet.”

      Meni se je pa stavek zdel zadetek v sredino tarče. Omenja pokorščino papežu in škofe, ki so to pokorščino obljubili…. Mogoče sem samo jaz videl v teh besedah škofa Urana???

      Na predvečer praznika pa je imel na Zaplazu, dolenjskem romarskem Marijinem svetišču pridigo vikar novomeške škofije Božidar Metelko, ki je omenil prostozidarje v katoliški Cerkvi. Mogoče sem spet samo jaz videl v teh besedah škofa Urana???

      • Če je videti samo Urana v tistih besedah, potem verjetno ve veliko več kot jaz vem oz. večina vernikov ve.
        Kot berem iz zadnjega Rodetove intervjuja, samo ozka skupina iz kongregacije škofov, ki je raziskovala napake in osebo škofa Urana ve zakaj se gre poleg Urana in nuncija, ki je zahtevo prinesel Uranu v vednost.

        Po čem prepoznaš prostozidarja? Prostozidarja v Cerkvi?

Comments are closed.