Velikonočni Shaolin Kung Fu

Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images
Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images

Na predvečer največjega krščanskega praznika, torej na Veliko soboto, so budistični menihi Šaolinci v ljubljanski Dvorani Tivoli uprizorili svoj veličastni spektakel, s katerim so prikazali tako lepoto, kot tudi duhovno in fizično moč borilne veščine, imenovane Kung Fu. Gre za starodavno kitajsko umetnost, ki slovi tudi kot »kraljica borilnih veščin«. Ponaša se s svojo 1500 let dolgo tradicijo, izvira pa iz templja Shaolin v provinci Henan, ki je znana tudi kot zibelka kitajske civilizacije.

Shaolin Kung Fu potemtakem lahko razumemo tudi kot ključ, ki odpira vrata v zakladnico filozofije zen budizma in kitajskega kulturnega izročila. Veščina sama namreč, poleg tehnik rokovanja z orožjem in golorokega bojevanja, vključuje tudi poznavanje in obvladovanje raznovrstnih raztezalnih vaj in meditativnih tehnik. Veščina vključuje tudi obvladovanje telesne energije – t. i. chi-ja, poznavanje zdravilnih moči zelišč in tradicionalne kitajske medicine, pa tudi spretnosti in sposobnosti, ki so se razvile kot sad opazovanja gibov divjih živali.

Ob praznovanju Velike noči se zastavlja vprašanje, kako starodavno izročilo Šaolincev razumeti s krščanskega vidika. Sprašujemo se lahko, kje so razlike in kje je mogoče najti stične točke med meništvom daljnega Vzhoda ter meništvom, ki je utemeljeno na krščanskem izročilu. Pisanje v pričujočem prispevku ni plod globokega teološkega poznavanja in umevanja ene ali druge tradicije, marveč predvsem opazovanja in sklepanja.

Budistična in krščanska pot duhovnega zorenja   

Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images
Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images

Pot duhovne rasti Šaolincev je tlakovana z intenzivno telesno vadbo, ki skoraj presega meje človeških fizičnih zmogljivosti. Kot protiutež tej praksi se vzhodnjaški menihi posvečajo tudi vsakodnevni večurni meditaciji, kar sledi konceptu jing-janga, kjer se dva nasprotujoča si pola medsebojno dopolnjujeta. Med naporno vadbo za napake ni prostora. Vajenec oziroma »shami« z dovršenostjo svoje tehnike in fizičnih zmogljivosti dokaže, da je primeren za samostansko življenje. Da je sposoben duhovno zoreti, kot od njega zahtevajo dane okoliščine. Tudi za bolečino ni prostora. Pravi Šaolinec s pomočjo težaškega telesnega urjenja in upravljanja oziroma nadzorovanja svojega chi-ja, zanika oziroma preprečuje bolečino ter celo telesne poškodbe.

Dva različna vidika trpljenja   

Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images
Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images

Na Šaolinčevih rokah je mogoče zlomiti debele lesene palice, železne palice na glavi razbiti kot črepinje ter na trebuhu s kladivom zdrobiti kamnite plošče. Ob vsem tem pa telo budističnega meniha ostaja brez ran. Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da je lahko njegovo telo brez kakršnihkoli vidnih posledic položeno na ostra rezila mečev oziroma lebdi v zraku na eni sami konici kopja. Poleg navedenega je zmožen izvajati še vrsto drugih »mazohističnih« vaj. Te bi večini ljudi zadale hude telesne poškodbe ali celo smrtne rane.

Krščanski pogled na bolečino se v temelju razlikuje od opisanega, ker je ravno trpljenje lahko vstopna točka za Božje delovanje. Tam kjer je nekdo šibak in slaboten, ima možnost doživeti svojo veliko noč, Kristusovo vstajenje. Pot Šaolincev je mogoče razumeti kot pot »samoodrešenja« oziroma doseganja nirvane s pomočjo abnormalnih, nečloveških naporov ter meditacije. V krščanstvu pa je najpomembnejše to, da se Bog sklanja k človeku oziroma ga posameznik pusti v svoje srce. A to je le začetek, saj je pot do resnične duhovne zrelosti oziroma svetosti še dolga in ozka, ker poleg posameznikove odločitve zahteva njegovo stalno sodelovanje z Božjo milostjo. Življenje svetnikov vselej pomeni tudi odrekanje in trpljenje, po čemer nastopi vstajenje. Nobena od obeh poti se ne zdi enostavna, le da sta izhodišči drugačni.

Meditacija kot stik s transcendentnim

Prav tako je meditacija prisotna v obeh verskih praksah, vendar tudi na tem področju obstajajo ključne razlike. Šaolinci se namreč med njo osredotočajo na dihanje oziroma posamezne točke na telesu. V izvirnih krščanskih meditacijah npr. pravoslavnih menihov pa je v središču klicanje Kristusovega imena. Gre torej za osredotočanje na Odrešenika. Mantra v krščanski meditaciji se lahko glasi: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me!«. Ob tem se daje pomen tudi dihanju in telesni drži.

Meništvo zahteva skromnost, odpovedovanje in celibat  

Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images
Menihi iz Templja Shaolin prikazujejo veščine Kung Fu. Foto: Getty Images

Samostansko življenje je vselej tesno povezano z odrekanjem, siromaštvom, skromnostjo in celo vegetarijanstvom. Takšne prakse je moč najti tako na krščanskem zahodu kot tudi na azijskem vzhodu. Pri Šaolincih je značilno da navadno uživajo obroke brez mesa, obenem pa prakticirajo tudi celibat. Vrh tega se omenjeni menihi odpovedujejo še ostalim mesenim užitkom. Obvladovanje telesnih skušnjav oziroma odpoved nasladam je ključen element v duhovnem zorenju samostanskih bratov. Tako je na Zahodu kot tudi na Vzhodu

Narava kot stik s transcendentnim in vir navdiha

Sveti Frančišek Asiški je napisal t. i. »Hvalnico stvarstva ali sončno pesem«, v kateri izraža svojo hvaležnost do vsega, kar je Bog ustvaril ter do Boga samega. Lepota narave je zanj Božji dar in znamenje ljubezni do slehernega človeka. Tudi med Šaolinci je moč zaznati občudovanje prirode, vendar na nekoliko drugačen način. Po eni strani se to kaže kot poznavanje zdravilnih moči zelišč, po drugi strani pa preko njihovega vegetarijanstva. To je  izraz njihove želje po čim manjšem škodovanju naravi, torej vsemu živemu. Občudovanje narave pa je mogoče opaziti tudi skozi nekatere borilne tehnike. Z njimi posnemajo obnašanje in lastnosti nekaterih živali, npr. tigra, opice in kače. Na takšen način želijo ponotranjiti njihove sposobnosti in moč. Obenem imajo nekatere živali tudi posebno mesto v kitajski astrologiji.

Doba globalizacije, torej vse pogostejših stikov med posameznimi kulturami in verskimi izročili, od posameznika zahteva tudi določeno seznanjenost z drugačnimi tradicijami. Navsezadnje je prav razumevanje pot do medsebojnega sprejemanja in sožitja. Obenem pa lahko s poznavanjem tega, kar je našemu prostoru v osnovi tuje, morda bolje razumemo naše lastno versko in kulturno bogastvo.