Veliko radosti s prijatelji v enem samem koncu tedna

0
David Bašelj: “V tej vročini in pripeki ter ob vsem drugem si je treba čas vzeti, saj tistega, ki je minil, ne bo nazaj. Izkoristimo, kar nam je dano, ter bodimo pozitivni. Edino dobra volja in nasmeh na obrazu dajeta ton in bogastvo v življenju.” (Foto: osebni arhiv)

Ponedeljek. Dan, ko se vse začne znova. Rutina. Služba. Otroci po vrtcih, dejavnostih, popoldanski prihod domov, tekanje za časom, ki ti preostane, da še kaj narediš. Ugotoviš, da v taki pripeki to ni pametno in se umikaš v senco. Večerno radosti, ko se otroka z prijetnimi izgovori vedno znova pogajata, kdaj naj bi šla spat. Pa pogovor in načrtovanje z ženo, kako naprej. Klasičen ponedeljek.

Slovesnost birme je povezala farane, potrudili so se v upanju, da bodo mladi vztrajali naprej

A če se ozrem samo po koncu tedna nazaj, vidim, da je bil poln in doživet. Nedeljska birma in napovedan obisk domačih sta bila lep zaključek vsega, kar se je dogajalo. Že dolgo časa v našem kraju nisem prisostvoval tako dovršeni in lepi birmi. Že z urejanjem okolice ter okrasitvijo cerkve se je napovedovalo, da bo ta dogodek lep. Kajti vsi so od sebe dali vse, starši, otroci (upam, da se ne motim), ter širša župnija z generalnim vikarjem, ki je birmal.
Že njegov nagovor je bil tako lep in bogat, da sem trdno prepričan, da ni birmanca, ki se ga ne bi dotaknil, ga prevzel, nagovoril. Mu dal misliti, da mogoče, se pa verska polnoletnost s tem obredom ne konča, temveč je vabilo, da se išče in dela naprej. Da hoja za Kristusom ne zveni kot obveza, temveč povabilo, da se mu na poti pridružiš. Ob zavedanju, da ima ta pot tudi križ, a da ravno križ vse premaga in se vse lepo spelje naprej.
Prelepo je bilo, ker tudi ob koncu maše, niso pozabili na nikogar. Res, čudovita maša, dogodek, ki se me je kot vernika dotaknila. Ker vikarja osebno poznam, upam, da mi pohvale na njegovo retorično in občo širino, ki jo ima, ne bo zameril. Vem, da ve, kako zelo ga cenim.

Nekoč skavtski voditelji – še vedno prijatelji

Na dan državnosti se vsako leto dobimo nekdanji skavtski voditelji. Letos je bilo že 14. leto. Niti se ne spomnim, kako je do te ideje prišlo in kdaj, vendar cenim organizacijo in izvedbo obeh sovoditeljic, ki to vsako leto z veliko ljubezni počneta. Raste ta naša družina. Če smo bili nekoč sami, nas sedaj naši otroci opominjajo, da čas teče. Pa ni poanta v tem, je v čudežu, da vsi z veseljem pridemo. Kjerkoli smo, si vzamemo čas. Že to, da po letu dni vidiš človeka, ki ga sicer ne, je dar. Sproščeni pogovori o vsem, peka tvista (hrenovka v testu), obilo sadja in sladoled so naša klasika. (Priznam, da me je v preteklosti že zamikal kak čevapčič😊, a sem bil gladko zavrnjen.) Če hočemo in želimo obdržati to pristnost, je peka tvista obvezna.
Taki trenutki me bogatijo in notranje napolnijo. Spomini so kar privreli na dan, ko sem zagledal njih, ki smo skupaj dali marsikaj skozi. Zato, ker se večino od nas ni kaj prida spremenilo, so naši pogovori takšni, kot so bili takrat – sproščeni, veseli, zanimivi. Edina nerodna stvar pri tem je – prehitro mine.

Prijatelji pri športu: ne le to, pravo prijateljstvo gre v globino in osrečuje

Končno smo si trije prijatelji vzeli čas in se dobili tudi z boljšimi polovicami pri nas doma. Z ženo sva rada gostitelja. Vendar sem si ta večer predstavljal kot čisto običajen. Pričakoval sem, da pridejo, malo pojemo in popijemo, kakšno sproščeno rečemo in adijo. Ne, ta večer si bom zapomnil do smrti. Vsega, kar se je ta večer zgodilo, se ne da opisati. Nama je z ženo največ pomenilo to, da so nama povedali, kako naju vidijo. To so bile tako globoke misli, da sem bil od šoka nešokiran ali pa sem tako deloval. Presenečen tako zelo, da mi še pijača ni šla po grlu. Ganjen …
Zanimivi smo namreč: pot vsakogar izmed nas je drugačna, med seboj smo si različni, a nas ljubezen do športa neizmerno povezuje. Vsi smo strastni, borbeni, nepopustljivi, kar se je izkazalo kot velika vrlina ob preizkušnjah, skozi katere smo šli. Vem, da sem oporo v svojem kraju, poleg družine seveda, našel v teh dveh prijateljih. In verjamem, da tudi onadva v meni … Ne dopustimo, da nas ločijo verska ali politična nasprotja. Ne dopustimo, da beseda preveč v afektu načne dvom o iskrenosti. Ravno zaradi vsega naštetega, sva si ženo zmeraj želela povabiti njih, da bi jima povedala, kako hvaležna sva jima. No, zgodi pa se ravno obratno, drugi so izrazili hvaležnost nama, ker sva taka kot sva …
V tej vročini in pripeki ter ob vsem drugem si je treba čas vzeti, saj tistega, ki je minil, ne bo nazaj. Izkoristimo, kar nam je dano, ter bodimo pozitivni. Edino dobra volja in nasmeh na obrazu dajeta ton in bogastvo v življenju.