Veliko gasilcev je kljub težavam odhitelo pomagat na Kras gasit požar

0
Jure Sakelšek: Pri srcu me stisne, ko na pločniku zagledam mlado družino. Oče z dvignjenimi pestmi navija, mama ploska, hčerka pa z napisom »Hvala« spremlja vračanje konvoja. Nisem edini, ki mu to resnično poplača dan. (Arhiv PGD Talum)

Torek je, delovni dan se zame zavleče čez 15. uro. Ugodno razpoloženje torkovega popoldneva prekine Nejčevo sporočilo:

»Pomoč Kras! Aktivirana je tudi podravska regija, tako da kdo lahko jutri zjutraj nastopimo. Prosim za odgovor v roku pol ure, če že kdo ve, da bi lahko šel.«

Razmislek, odobritev dopusta: hvala delodajalcem; start ob treh zjutraj

Pomoč ljudem v stiski je mikavna, vendar ne gre brez oklevanja. Bom brez predhodne najave sploh dobil dopust, sploh vem, v kaj se podajam, se bodo z odločitvijo sprijaznili domači? Misli begajo. Kličem Nejca za kakšno podrobnost. Konkretnih informacij nima, le to, da je situacija resna. Kmalu udeležbo potrdi tudi Matej. Rečem si: »Ajde, če sta dva, grem še jaz.« Ekipa PGD Žetale je formirana. Na srečo hitro prejmem odobritev dopusta.
Na tem mestu: hvala vsem delodajalcem, ki tovrstne situacije skušate razumeti širše od finančnega aspekta. Iz službe pridem okrog sedme, povem za naslednji dan, navdušenja ni. Trije smo, zato gremo skupaj s kolegi iz Sel. Kraj in čas odhoda nista znana do desete. V vmesnem času pripravimo potrebno. Zaščitna oprema, rezervna oblačila, voda, veliko vode, sendviči, energijski prigrizki ipd. Javijo štart ob 3.00 izpred bencinskega servisa MOL v Kidričevem.

Iz Gasilske regije Podravje je šlo ta dan okrog 160 gasilcev s 33 vozili; dobra organizacija

Ob 2.15 poberem Mateja, kavica, 0,3 dl za pogum, šibava. Nejc in tisti iz Sel pridejo naravnost na zbirno mesto. Pozdravimo se, prestavimo opremo v kombi, prejmemo navodila. Naše vozilo na čelu, Nejc vodi konvoj. Okrog 160 nas je, kakih 33 vozil. Kljub jutranjim uram je formiranje in vzdrževanje strnjenega konvoja pestro, usklajevanje prvi, zadnji, vklop luči, siren, vključevanje. Strog 10-minutni postanek na počivališču Ljubljana Barje, točenje goriva v Vipavi.
Ob 7.15 konvoj prispe na sprejemno mesto. Sledi preoblačenje, čakanje na navodila. Med poustvarjenim sproščenim vzdušjem spremljamo prihode drugih regijskih konvojev. Kmalu nas je zbranih pribl. 300, vsaj 60 vozil, ogromno jih je na poti. Zberemo se okrog vodje. Napoteni smo na območje Cerja, kjer je pogorišče najobsežnejšega požara. Naša ekipa pokriva dobršen del desnega sektorja pod Nejčevim vodstvom. Situacija mirna, tu in tam se pojavi dim, ki ga hitro zatremo. Temperatura pridno raste, posedamo, ogledujemo teren, spremljamo novice, poslušamo pogovore s postaj, dopoldan hitro mine.

Ozračje kot v filmu Rdeči planet; brez mask ne gre, oči pečejo, v zraku letala in helikopterji

Sonce se postavi v zenit in veter se okrepi. Posamezne enote podravske regije že izvajajo premike na aktivna območja, pogovori po zvezah postajajo vse resnejši, v daljavi se zaslišijo zvoki siren, preleti letal in helikopterjev so vse pogostejši, dima v daljavi je čedalje več, ki postaja rdeče barve. Okrog 13. ure smo premeščeni na lokacijo Selo. Ob vožnji opazujemo večkilometrske goreče pasove, velikanske oblake dima, izmučene gasilce. GPS vodi tja, od koder drugi gredo. Avtobusi pobirajo civiliste, policija zapira ceste, dim zastre sonce, idilična kraška vasica ostane brez prebivalcev. Ozračje kot v filmu Rdeči planet; brez mask ne gre, oči pečejo.

Na pomoč priskočimo Tržcu, ki je v vasi že od začetka aktivacije, dva se pridružita lokalnim enotam. Ogenj v višini nekaj metrov pritiska iz obeh strani. Nad nami so letala in helikopterji, slišijo se posamezni kriki, postaje v polnem teku, v neposredni bližini konstantni poki NUS (neeksplodirana ubojna sredstva). Slika skozi rdeče in zamegljene oči na las podobna odlomkom filma Idi i smotri. Varujemo vas, to se mi zdi pogumno, a se morda ne zavedam, v kakšni situaciji smo. S kolegi komuniciramo po pogovornih oknih, socialnih omrežjih. Žetalanci smo tokrat povsem ločeni. Jaz zraven Tržca in dela Sel, Matej zraven domačinov, za Nejca ne vem. Nazadnje je pisal pred uro, zaskrbi me.

Skrb ob sporočilu o nevarnosti, a kmalu olajšanje; v trenutkih oddiha poskrbijo za humor

»Ujeti v ognju,« pripiše k posnetku z razbesnelimi plameni. Skrb se krepi, odgovora več ni. Veter se krepi in potisne požar naprej. Tudi na naši lokaciji ogenj zaneti obširen del travnika z gibanjem v smeri proti vasi. »Končnooo!« napiše Nejc. To mora pomeniti nekaj dobrega, si mislim. Na vprašanje, kaj končno, odvrne s: »Končno zračna podpora.« Odleže mi, to je najbrž dobro.

Ogenj se je oddaljil od vasi Selo, gasilske enote ubranimo stranske linije, največji del naredijo zračna plovila. Pospravimo opremo in se odpravimo do bližnjega zbirališča, od koder nas napotijo proti Novi vasi, kjer je prav tako stekla evakuacija. Med vožnjo opazujemo distopično podobo krajine. Zoglenela debla, skale, podrastja ni, tu in tam aktivno gorišče. Zbrani zraven pokopališča, čakamo na nadaljnja navodila ter izmenjujemo izkušnje preteklih ur.
Stvari skušamo obrniti na humor. Mateja na primer jezi starejši možak, ki je tamkajšnje enote preklel, ker mu niso ubranile dveh kubičnih metrov zloženih drv. Meni se to zdi smešno. Nekoliko utrujen in zato odsoten iz pogovora razberem: »Nejca so povozili.« Napnem ušesa: »Nekdo bi mu naj peljal preko noge.« Takoj pokličem, za brata gre. Pravi, da je v redu. Civilistu ga v paniki ni uspelo obvoziti, peljal je čez nogo; brez postanka, pravi. Pravi tudi, da bo šel k zdravniku, to je dobro. Kmalu nekaj enot dobi navodilo za pomikanje v notranjost izredno ozkega makadamskega cestišča, mi ostanemo. Čakamo, se pogovarjamo. Domačini ponudijo pivo, vino, kavo, nekateri odklonimo, drugi ne.

Gasilci so se glede nevarnosti zanesli na mnenje domačinov

Kaj hitro radijska postaja postane glasna, pogovori se izmenjujejo hitro. »Rabimo vodo«, »rabimo cevi«, »ne bo šlo dalje«, »prihaja z obeh strani« ipd. Pozovejo tudi nas. Po polžje se z domačo 8000-litrsko cisterno pred seboj pomikamo v notranjost. Levo rastje, desno rastje, ozka pot, tu in tam skala. Na desni zapuščena ograda, v uti koza, prosto se sprehajata velika prašiča. Ograja je odprta. Najbrž so v sili pozabili zapreti ograjo, si rečemo. Med potjo vprašanja: »kje je cisterna«, »kako dolgo še«.
Prispemo na odprto jaso, vsaj tako si predstavljam. Tokrat je od vseh strani zaprta z dimom. Napadi so razviti, Tržec, Ptuj … Vodja naše enote in jaz ostaneva, preostali se odpeljejo po še ožji poti, kot smo prišli vzvratno, če bo potreben beg. »Pojdita za zeleno cevjo,« nama naročijo. Slediva po deloma pogašenem in gosto zaraščenem terenu. Prispeva do gasilske skupine in nekaj domačinov.

Nekateri z metlami, dva za cevjo, čisto izmučena. Domačin, izkušen iz preteklosti in poznavalec terena, opozori, da se bo treba umakniti. Ogenj nas zajema. Res so z leve strani plameni visoki, višji od povprečnega stropa. Poskušamo s podiranjem dreves, ne bomo tako hitri, tudi vode ni več dovolj. Vodja ukaže zapustitev območja. Izčrpani vlečemo cevi po »minskem polju«, kot ga imenuje domačin. Na tem območju naj bi bilo veliko neeksplodiranih sredstev. Verjamem mu, teren bolje pozna kot mi. Po ozkih poteh se z mišjimi koraki vračamo nazaj. Pridružim se Novi Gorici, imata še en prostor.

Počasi se bodo lahko odpravili proti domu; ob grozi, ki so jo doživeli, so redke humorne besede

Zberemo se na mestu uvoza, s Seli smo spet skupaj. Večina njih in Matej so varovali slamnato hiško. O tej je najbrž govoril domačin. »Ma Mona, reku sem Rudiju, naj ne stavi slamnate hiše na Krasu.« Povojni generali so tudi tukaj, si mislim in se sam pri sebi nasmejim.
Pišem Nejcu, kako je. Je že v bolnišnici, čaka na rentgen. Kasneje sporoči, da je v redu, malo otekel. Neki zdravnik ga bo pripeljal na prvotno zbirno mesto, na katerega se odpravimo tudi mi. Temno je že, ura devet zvečer, temperatura še vedno visoka. Vračamo se po poti, po kateri smo prišli. Prej zelena, adrenalina polna pot je zdaj utrujena, čustveno nabita, vizualno katastrofalna. Požgano območje je ogromno, goreča debla sploh niso problem, saj nima kaj več zgoreti. Ničesar ni, da bi zgorelo. Nemo opazujemo, le redko kdo pripomni kak humorni vložek. Moramo se razvedriti, pohvalno. Težka je pot ob pogledu na to grozo, refleksija dneva je oz. je ni. Misli ne gre strniti v celoto. Oči so še vedno rdeče, nosovi polni dima in prahu, preznojeni, fizično in psihično izčrpani.

Gasilci odhajajo, drugi prihajajo, pozdravljajo se; med potjo nazaj ne zaspijo vsi, ostajajo z voznikom …

Rdeče oči postanejo rosne, na levo svež konvoj iz Dolenjske, čez nekaj trenutkov Notranjska. Tako kot smo mi pozdravljali druge, ko smo prihajali na območje, tako drugi sedaj pozdravljajo nas. Hvaležni so in mi smo hvaležni njim. Prispemo v nekaj kilometrov oddaljena mesta, na ulicah ljudje z dvignjenimi rokami, aplavzom. Pri srcu me stisne, ko na pločniku zagledam mlado družino. Oče z dvignjenimi pestmi navija, mama ploska, hčerka pa z napisom »Hvala« spremlja vračanje konvoja. Nisem edini, ki mu to resnično poplača dan.
Vrnemo se na zbirno mesto. S pogledi iščem brata, vesel sem, ko ga najdem, veseli so tudi drugi. Vesel sem, da smo vsi veseli. Drugače kot zjutraj je sedaj dovolj hrane in vode. Prostovoljci okrog nosijo pico, burek, energijske pijače in vodo, na voljo je kava, ne manjka lubenic in melon. Počakamo preostale enote podravske regije, med tem natočimo gorivo, zložimo opremo in se preoblečemo. Dve enoti imata poškodovani vozili, zato čakamo nekoliko dlje. Medtem si nenehno pripovedujemo zgodbe. Formiramo konvoj in krenemo na štiriurno pot proti Štajerski. Med potjo ne zaspim, ne morem, ker me skrbi, da bi lahko zaspal tudi voznik. Nekaj nas je takšnih v vozilu. Vsake toliko kako rečemo, pol jih spi. Kidričevo, pot domov, tuš in postelja.

Počitka je bilo malo – ga je bilo dovolj za še en podoben podvig?

Budilka prekine spanec. Tri do štiri ure spanja po skoraj 48 urah bedenja ni kaj prida. Danes spremljam oddaje na RTV, spremljam tudi radio in drugo. 11.38 je ura, ko Dejan javi prejet SMS: »Enako kot včeraj, do 14h potrebno javit kdo gre.« Spet sem v dilemi.

Zapis izraža pogled na situacijo skozi moje oči. Verjamem, da je vsakega posameznika pestila drugačna skrb, drugačni izzivi, nikomur ni bilo lahko, cilj pa smo imeli vsi isti. Resnično vesel sem, da sem del tako tako organizirane nesebične skupine ljudi. S pozivom na jutrišnjo udeležbo na pomoč! Po videnem, so je resnično potrebni.

Fotografije, kjer vir ni označen, so iz arhiva PGD Žetale.