Sestavljanje vsakokratne vlade je v državah z utečeno demokracijo delo najbolj odgovornih politikov. V Sloveniji, kjer se nikakor ne moremo odlepiti od totalitarne preteklosti, pa vse skupaj dobiva groteskni značaj. Država in njene koristi so v zadnjem planu. Država in ljudje nismo vrednota. Kot, da ne obstajamo. Kult oblasti, značilen za totalitarizem, je nad vsem. Prvenstveni cilj je, koga ne sme biti poleg, kdo bo pravzaprav oseba, ki bo ustrežljiv do neformalnega vendar odločilnega ozadja. Ni nujno, da je to predsednik vlade. Šele v teh razmerah nam lahko končno postane jasno, kakšno veliko srečo smo imeli v Jankovićevem neuspehu.
V samostojni Sloveniji volitve nimajo prave teže. Nekateri rezultatov ne priznavajo, drugi jih izigravajo. In to se jim zdi normalno, politično korektno. Ko je Lojze Peterle sestavljal prvo Demosovo vlado, je Milan Kučan kot državni suveren hotel imeti ključno besedo pri izboru notranjega, obrambnega in zunanjega ministra. Takrat ni bil uspešen, pri Drnovšku in njegovih naslednikih verjetno tudi ne, toda takšnih želja ni nikoli skrival in se jim še manj odpovedal.
Danes zanika takratno zmago koalicije, ki je šla kot taka na volitve in trdi, da je bila zmagovalec partija in se hvali, kako je bil plemenit, da je dal mandat Peterletu oziroma Demosu. Seveda pa je boj za ključne funkcije zgolj navidezen. Neuspeh na tem področju je načrtovan za pridobitev ključnih vzvodov okoriščanja z oblastjo. V igri so velikanske vsote in slaboumen je tisti, ki tega ne zmore ali želi videti. Ni slučajno je ena najbogatejših Slovenk nova poslanka Židanovih, ki jim vsi priznavajo mednarodno velemojstrstvo na tem področju.
Tudi letos smo priča zakulisnim igram. Volitve priznavajo, kolikor jim ustrezajo. Zmagovalcu odrekajo volilni izid in ga ne vidijo v koaliciji, ki šele nastaja. Takšna hipokrizija je tipičen recidiv komunizma, ko je vladalo delovno ljudstvo v osebi avantgarde delavskega razreda, kar je v principu demokratičnega partijskega centralizma pomenilo najožji partijski vrh. Bolj je vse drugačno, bolj je vse po starem. Bolj izgleda Kučan nemočen, odločilnejša sta njegova volja in praksa. Vsekakor je največji mojster zakulisne politike v slovenski zgodovini. Z bleščečimi demokratičnimi in humanističnimi izjavami, ki v njegovem osebnem pojmovanju izrečenih besed in misli pomenijo ravno nasprotno, kot jih normalni ljudje dojemajo, pelje slovensko »ljudovlado« v nov totalitarizem.
Slovenska demokracija je groteska in vse bolj moramo spoštovati ljudi, ki ne grejo na volitve. Dovolj jim je »kučanizma«. Tudi zadnje volitve je njegova klika spremenila v nekakšen referendum o Janši. Njegovo obstajanje v politiki po vsem tem, kar so mu pripravili, od osebnih obračunavanj do izničevanja njegove družine, niti dojenčki jim niso nedotakljivi – Slovenija ima največje mojstre politične pedofilije – je pravzaprav čudežno. Zato ni nič nenavadnega, da postaja za mnoge nočna mora.
Stare sile nimajo samo demokratičnega, ampak vse bolj tudi politično-kadrovski primanjkljaj. Kljub vsemu Šarcu povsem ne verjamejo. Da bi ga spravili v svoj objem, so angažirali vse razpoložljive moči, od »intelektualcev« do starih preizkušenih oblikovalcev javnega mnenja. Celo največji »luzer« v zgodovini samostojne Slovenije dr. Tuerk se je moral oglasiti. Pri tem z vsemi sredstvi mlatijo po sedanjem predsedniku države, ki želi vsaj navzven ohraniti njen obraz. Če bi imeli vsaj trohico pravne države, bi se moralo najvišje tožilstvo oglasiti. Najvišja možna stopnja politične nekulture je že nekajkrat presežena.
Trenutno ni jasno, kdo v Sloveniji pravzaprav sestavlja novo vlado. Vse bolj postaja jasno, da oče Šarčeve koalicije ne bo njen vodja, ampak vrsta drugih na čelu z Židanom. Seveda tudi njemu ne bo lahko, saj bo imel v Erjavcu, zlasti pa Bratuškovi močno konkurenco. Želja biti v politiki nikoli ne more nadomestiti političnega talenta, znanja in izkušenj. Ne primerjajo jo zaman z nosilko najstarejše obrti. Vsekakor se bo formalnemu mandatarju antijanševe koalicije, ki to dejansko nikoli ni bil in ne bo, še kako kolcalo po koaliciji, kjer bi bil vsaj človek. Če so že iz Cerarja, ki ima akademski naziv, ki je ustavni pravnik, ki je leta in leta spremljal politiko iz neposredne bližine, naredili karikaturo samega sebe, kaj namenjajo šele Šarcu. Uboga njegova družina.
