Veliki Zoran Mušič

1
632

Ob izidu  zbornika Videnja,  o svetovno znanem (slovenskem)  slikarju.

Zdi se kot da današnji čas ne rojeva velikih osebnosti, ali vsaj takih, ki bi bile na svojih področjih nesporne veličine.  Morda tudi jih, a so ob mnoštvu lažnih prerokov v politiki, sploh pa kulturi in medijih težko prepoznani.  Nekaj podobnega je veljalo tudi za čas po drugi svetovni vojni,ko so bila vsaj prej našteta področja z vidika javnega prepoznavanja izključno plen politične zvestobe, včasih kar hlapčevske privrženosti režimu.  Koliko resnične kulture in omike smo izgubili in izgubljamo v takem vrednostnem polju je dobro vprašanje, ki se poraja kot uvodna ob Zoranu Mušiču,velikem slikarju, ki je moral po »osvoboditvi« zbežati v tujino, da je lahko svobodno ustvarjal in dosegel svetovno veljavo.

Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti so o njem izdali prvi zbornik v slovenščini. Poleg urednika Nika Grafenauarja in poglavitnih sodelavcev; Alenke Puhar, Petra Skalarja in Gojka Zupana sodelujejo s svojimi prispevki različni tuji in domači poznavalci in prijatelji Zorana Mušiča, začenši z Borisom Pahorjem, ki Mušiča uvede kot umetnika, ki je s svojo zvestobo človeškemu bitju bolj pomemben kot Picasso. Ta izjemni slikar, rojen leta 1909 v Bukovici v Vipavski dolini je bil vseskozi begunec, v Jugoslaviji, Avstriji, Nemčiji in Italiji. Leta 1944 je pristal v koncentracijskem taborišču Dachau in doživel strahoto, ki ga ni le osebno zaznamovala ampak ga formirala tudi v umetniškem izrazu.  Prav njegove dachauske risbe, posebej podobe izmozganih sojetnikov, so, kot pravi Zupan, napoved njegove vrhunske ustvarjalnosti.  Po pripovedovanju njegove žene Ide Cadorin je le tam, v Dachavu  povsem razumel življenje in umetnost ob spoznanju, da mora slikati le »absolutno«. Poglavitni in svetovno znani je tako njegov cikel Nismo poslednji. V tem naslovu je skrito slikarjevo spoznanje o temačnih nagibih v človeku, ki so stalnica svetovne zgodovine.

A zbornik ne govori le o slikarstvu, ki je splošno priznano.  Ivo Jevnikar je raziskal njegovo  še vedno skrivnostno delovanje v Benetkah, ki je botrovalo aretaciji. Leta 1944 je bil ohlapno povezan z tržaško mrežo obveščevalne službe polkovnika Vauhnika, ki je sodelovala z Britanci, v njegovi sobi so skrivali tudi radijski oddajnih.

Kljub temu, da Mušič ni bil kak angleški agent in še manj »izrazit zastopnik fašistične umetnosti« kot je po vojni menila naša UDB-a, pa je bil po prihodu s koncentracijskega taborišča junija 1945 deležen take obravnave, da je bil prisiljen zbežati v Italijo in se ustaliti v Benetkah. Tam je leta 1982 Ivu Jevnikarju zatrdil, da mora Slovenija postati samostojna država. Domovini se ni nikoli odrekel, čeprav je takratna države zatajila njega.  Ali kot pravi Alenka Puhar, » Človeka, ki je bil kaznovan z nemškim koncentracijskim taboriščem (ker je bil pač antifašist in antinacist), potem pa s svojim opusom ustvaril globok poklon žrtvam nečloveškosti, se je doma držal sloves sumljivega tipa – z njim je nekaj narobe, če že ni kolaborant in fašist , je pa vsaj reakcionar«.

No in ta »izgubljeni« slikarski sin, do katerega sedaj domovina počasi poravnava svoj dolg je, postal s svojimi stvaritvami del svetovne slikarske dediščine. Kot je uvodoma izpostavil dr. Jože Trontelj je Mušičevo delo tudi zgled visokega etičnega poslanstva slikarstva, ki trka na vest človeštva.

Zoran Mušič je umrl leta 2005. Bil je bil primorski človek tistega žlahtnega  kova, ki je nagnjen v svetovljanstvo, kot so še vedno Boris Pahor, Alojz Rebula in Evgen Bavčar.

Foto: SAZU


1 komentar

  1. BAJE se taki ljudje rodijo na kakšnih pol miljona prebivalcev ! Tako iz izjave g. REBULE v knigi ” ZAUSTAVLJENI DAVID ” , ki govori o človeku geniju FRANČKU KRIŽNIKU , ko ga je v MUENCHNU na dan , ko je DOKTORIRAL po KGB -jevsko zgazil tovornjak !

    MNOGE ljudi , ki so kazali genialnost , so jim to preprečili komunistični primitivci z umori ali izgoni !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite