Véliki spopad za vrednote

6
769

Nimam namena razglašati in pisati o vélikem spopadu za vrednote, ki so zapisane v desetih Božjih zapovedih. Še manj želim sejati strah in zganjati paniko, ki je hromeča in zato nekoristna, saj to ni in ne more biti pravi odgovor na sedanje dogajanje. Rad bi na ta spopad za vrednote zgolj opozoril. Ne ne kot na nekaj, kar se nam bliža in se je nanj potrebno dobro pripraviti. V mislih imam dogajanja, za katera se mi vedno bolj dozdeva, da smo že globoko v njih. Kakor se rado zgodi, da v gozdu morda pozabimo na drevesa, tako se nam lahko dogaja, da sredi bojnega meteža pozabimo, da smo že globoko v njem.

Drveči in hrumeči dogodki, ki nas vedno bolj pritegujejo v svojo spiralo in požirajo v svoje žrelo, potekajo nadvse pompozno. Prav vsak dogodek bi moral biti slišen, zaznan in odmeven vsemu svetu. Silen naskok vseh mogočih dogodkov v naše privatno življenje ni več redkost, vsak dan več jih je. Ljudje se v konglomeratu idej in vsakovrstnih dražljajev komaj še znajdemo, medijsko mreženje našega sveta in človeka v njem je postalo stvarnost. Ljudje smo v tem labirintu skorajda nemočni in izgubljeni. Vsekakor poteka veliki boj med vrednotami na eni strani in protivrednotami, ki se nam zdijo nepremagljive, silne in močne, pa vendarle so v notranjosti votle. Pritisk, naskok ali napad na ljudi je postal silno agresiven. Ljudje se moramo ves čas odločiti, saj smo izzvani, da storimo prave korake.

Véliki spopad v politiki

Politiki, med njimi je gotovo tudi nekaj izjem, se skoraj vsi hkrati trudijo in iščejo možnosti, kako bi prvenstveno prišli na oblast in na njej seveda tudi obstali. Kdo med njimi sploh jemlje oblast kot odgovornost, služenje skupnemu dobremu? Veliki večini med njimi pomeni politika tudi priložnost za bogatenje.

Italijanske volitve na letošnjo prvo marčevsko nedeljo so pokazale, kako zelo so ljudem všeč lepe besede, obljube. Svoj glas so dali tistim, ki so najlepše govorili. Politični spopad nasploh ne ostaja več korektna tekma, kdo bo bolje in resnično služil ljudstvu, ki ga je izvolilo. Spremljamo lahko tekmovanje, kdo med tekmeci bo bolje izpadel ali bil bolj všečen ljudstvu. Tudi za ceno obljub, ki praviloma niso (ali ne bodo) izpolnjene, tudi za ceno zavestnega zavajanja, tudi za ceno laganja ljudstvu. Tekmecem za položaje v politiki ni pomembno, kaj je res in kaj ni res, važno jim je zgolj to, da jih ljudje izvolijo, da uspejo na volitvah.

Tako se demokracija v pravem pomenu spreminja v tiho in perfidno manipuliranje strank in kandidatov, ki poskrbijo, da volivce dejansko prevarajo, kar se tako često dogaja. Nekateri politiki nastopajo zgolj hrupno in omamljajoče, da bi zbegali, privabili in prevarali sicer dobronamerne volivce, ki pa jim dostikrat primanjkuje orientiranosti.

Žal je tako, da večina politikov deluje na način protivrednot, od njih tudi ni pričakovati, da bi se trudili in garali za pravo poslanstvo. Tako je politika postala en velik cirkus, kjer je važno predvsem, da si izvoljen – boj za stolčke –, kar izničuje dejanski namen politike, da bi se prizadevala za vrednote, dejanske, vsem nam skupne vrednote.

Véliki spopad v gospodarstvu

Mnogim gospodarstvenikom se zdi, seveda so med njimi tudi izjeme, da lahko brezobzirno izkoriščajo človeka, naravo in proizvodne vire. Pozabljajo – in to vedé – da je celotno gospodarstvo naravnano in v službi človeka, da ljudje nismo zgolj sredstvo za pridobivanja čistega dobička. Zaradi te, na glavo obrnjene paradigme se ustvarja na milijone in milijone krivic, stisk, brezobzirnega izkoriščanja, tudi uničenih življenj. Sicer pa mnoge gospodarske družbe hlepijo za dobičkom. To počnejo tako očitno, da v tem hlepenju pred seboj podirajo vse dobro in lepo. Zaposleni so v tem kolesju samo nepomemben dejavnik, saj so glavni odgovorni lahko le tisti, ki kreirajo poslovno politiko. Na žalost si takšna poslovna politika pogosto podaja roko z državno, javno politiko. Dogaja se, da državna politika takšno neodgovorno delovanje gospodarstva podpira in mu s tem utira pot do brezvestnega početja.

Véliki spopad na tehnološkem področju

Spričo vrtoglavega razvoja tehnologije se odpirajo mnoge nove poti in možnosti, ki si jih prejšnji rodovi niso mogli niti zamišljati. Tehnologi in znanstveniki se tako vedno bolj pogosto znajdejo v skušnjavah. Dosežki znanosti jim ponujajo rešitve, ki bi morda lahko bile na škodo človeku in naravi. Poti in možnosti za nove dosežke so neslutene, zelo mikavne in prijetne. Kolikokrat se tukaj poštenost, pravičnost, zvestoba, spoštovanje in služenje življenju … pod krinko napredka spremenijo v uničevanje človeka in njegovega življenjskega prostora. Nasploh so tehnološki projekti vedno bolj velikopotezni. V težnji po komercializaciji in razvoju za vsako ceno so na kratki rok lahko donosni. Na daljši rok  pa lahko takšni projekti postanejo pogubni za ljudi in okolje.

Skratka, vsi smo na tak ali drugačen način pritegnjeni in izzvani, da se ves čas odločamo za vrednote ali proti-vrednote. Vedno bolj smo zaznamovani z borbo med dobrim in zlim, med hudobijo in dobroto, med smrtjo in življenjem, … Zato je še kako pomembno, da se v tej izzvanosti ne izgubimo ji ne podležemo. Kajti pravo identiteto, ne lažno, ne minljivo, nam daje samo zavezništvo z vrednotami. Sicer se lahko izgubimo in nas lahko požre silni vrtinec modernega dogajanja, ki se v nas zaganja, nagovarja in nas vabi. In nas tudi pridobi, če nismo dovolj trdno zavezani in zvesti vrednotam, zapisanim na dnu srca.

Z drugimi besedami: gre za spopad za vrednote, ki so zapisane v desetih Božjih zapovedih.

6 KOMENTARJI

  1. Krepitev in celo zmage protestnih strank kažejo, da ljudje zavračajo temeljne nevrednote. Ni pa gotovo, če to velja tudi za Slovenijo.

  2. Se strinjam, da se propad dogaja. Ne strinjam se, da je izvorni vzrok zanj spopad med vrednotami in nevrednotami. Nasploh menim, je že sam uporabljen pojem nevrednota zgrešen. Jaz bi formuliral vzrok za propadanje kot pomanjkanje kakršnih koli vrednot. Torej kakršnih koli, ne samo krščanskih. Zli ljudje niso samo zunaj krščanstva, zunaj ateizma, zunaj islama ali hinduizma ampak so povsod. Zlo ne razlikuje med verstvi.

    Prav tako še ni čas za obupavanje. Američani morajo samo postaviti državljane pred korporacijami. Pri nas je sicer situacija malo drugačna.

    • Mislim, da gre vseeno za nevrednote. Težava je v tem, da se v celofanu vrednot prodaja povsem nekaj drugega, ki v resnici nima zveze s to vrednoto.

      Npr. splav, ki je v resnici odvzem pravice do življenja, se prodaja kot civilizacijski dosežek, kot nekaj pozitivnega in naprednega, v imenu človekovih pravic se negira očeta in mater ter s tem tudi očetovstvo in materinstvo in se ju nadomešča s katerokoli osebo, češ biološki starši so nepomembni za otrokov razvoj, zapravljati toliko, kot zaslužiš, ni vrednota, vrednota je zapravljati prek svojih zmožnosti na tuj račun itd.

      Prav na sprevračanju vrednot počiva dekadenca, ki smo ji priča.

      • “zapravljati toliko, kot zaslužiš, ni vrednota, vrednota je zapravljati prek svojih zmožnosti na tuj račun”
        To je samo levi populizem, ne vidim kako bi to bila vrednota.

        Ne vidim sorodstva med splavom in ateizmom. Pravica do splava je nedvomno zelo kočljiva zadeva. Ravno zaradi kočljivosti sta zame obe ideološko nasprotni predstavi o splavu populistični, tako leva kot desna.

        Lansko leto je bilo na to temo nekaj debate na RTVSLO in sem od takrat zelo naklonjen italijanski zakonodajni rešitvi, ki splav omejuje a ga ne prepove popolnoma. Bistveno pa je to, da v Italiji praktično ni splavov, v kontrastu z slovensko detomorilsko realnostjo. Poleg tega, če sem uspel prav razumet, se pri nas celo gremo splavni turizem kar je tudi žalostno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite