Večer ljubezni

Veliki četrtek, zlasti njegov večer, je eden najlepših dni in večerov v liturgičnem letu Cerkve. Vsebinsko eden najbogatejših, najbolj živih z obhajanjem spomina Jezusove zadnje večerje z apostoli, v okviru katere je postavil najsvetejši zakrament svete evharistije – svoje telesne navzočnosti na zemlji do konca sveta.

Postavil je tudi zakrament svetega reda: diakonske, duhovniške in škofovske službe ter nam hkrati zapustil svoj testament: naročilo največje zapovedi, zapovedi ljubezni. To je postavil v okvir večerje, ki je bila judovska velikonočna večerja. Judje so vsako leto obhajali takšno večerjo v spomin na čudežno rešitev iz Egipta, iz sužnosti v svobodo. Mojzes jim je naročil: »Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik. Iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon.« (2 Mz 12,14) Za Jude je večni zakon, da vsako leto obhajajo velikonočno večerjo in se spominjajo velikih Jahvejevih del, ki jih je storil med njimi.

Učenci so razumeli, da jim je Jezus naročil, naj od zdaj naprej oni v njegov spomin delajo isto in naj bo to za novozavezno Božje ljudstvo večni zakon: obhajati v njegov spomin sveto mašo, sveto evharistijo. Apostol Pavel je zapisal, kot je to razumela prvotna Cerkev, da je Jezus takrat rekel:

»To je moje telo …; to delajte v moj spomin … Ta kelih je nova zaveza; delajte to v moj spomin.« (1 Kor 11,24–25)

V dvorani zadnje večerje se je takrat uresničeval zadnji dan stvarjenja

Z vami želim podeliti del razmišljanja iz dvorane zadnje večerje, ko sem pred leti po milosti spet bil v njej. V meni je oživel stavek iz opisa dogajanja pri zadnji večerji, ki me je pretresel:

»Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno jagnje, preden bom trpel.« (Lk 22,15)

Kaj se je takrat dogajalo, po čemer je Jezus tako srčno hrepenel? Začenjal se je zadnji dan Jezusovega zemeljskega življenja. V četrtek zvečer po sončnem zahodu se je pričel judovski petek, ki je zanje šesti dan tedna. Šesti dan v Svetem pismu pomeni končanje Božjega dela v poročilu o stvarjenju. Bog je šest dni ustvarjal, sedmi dan je počival; osmi dan pa pomeni že večni dan. Nekako se je takrat v dvorani uresničeval zadnji dan stvarjenja; kajti v zadnjem dnevu Jezusovega zemeljskega življenja se je stvarjenje v resnici dopolnilo. Kot lahko stvarjenje prepoznamo kot prvo dejanje odrešenja, tako lahko tudi odrešenje v Kristusovi smrti in vstajenju prepoznamo kot zadnje dejanje stvarjenja.

V vstalem Kristusu je tudi človeška narava dosegla svoj cilj, zaradi katerega je bila ustvarjena. Pri prvi evharistiji Bog končuje svoje delo na zemlji, ki bo za človeka seveda trajalo vse do konca sveta. Izpolnitev Božjega dela sta Jezusova smrt in vstajenje, ki pa spada že v osmi dan; a oboje je resničnost svete evharistije; vmes pa je še sedmi dan počivanja in skrivnosti šel pred pekel.

Doživljal sem, da sem na prostoru skrivnostnega prehoda. Tukaj se je dokončno uresničil exsodus. Iz judovske pashalne večerje, ki so jo učenci z Jezusom obhajali, se je zgodil prehod v krščansko večerjo, krščansko pasho. Krščanska večerja je evharistija, sveta maša.

Bog je naše prazno spominjanje povezal s svojim: kar je v Božjem spominu je večno

Vse Jezusovo življenje se je izteklo v naročilo: »To delajte v moj spomin.« (Lk 22,19)

Dobesedno bi to lahko pomenilo: to delajte v moje spominjanje, torej v Kristusovo spominjanje, v Božje spominjanje. Kako čudovita stvar, Bog je povezal naše spominjanje, ki je sicer prazno – mi se spomnimo, potem pa gre zopet vse v pozabo, s svojim spominjanjem, ki je večna resničnost. Bog na naše spominjanje veže svoje Božje spominjanje! Ko se mi spominjamo, se spominja tudi On. Kar pa je v Božjem spominu, to je, to obstaja; samo to je večno. Vabi nas približno takole: svoje življenje nenehno postavljajte v moje Božje spominjanje in tam bo vaše življenje preživelo.

Duhovnike pa je takrat vzpostavil zato, da bi se ta skrivnost lahko dogajala v zakramentalnem bogoslužnem obhajanju, da bi npr. naše zbiranje pri sveti maši ne bilo golo človeško spominjanje. To bi pomenilo nekaj podobnega, kot se spomnimo dogodka izpred petih, desetih let: vzamemo sliko, pogledamo in se spomnimo dogodka; ampak tega dogodka ni več. Ko se pa spominjamo pri maši ali ob prejemu kakega drugega zakramenta, pa je ta dogodek takrat realno navzoč in delujoč v bogoslužnem obhajanju.

Jezus je v evharistiji postal naš Kruh, da bi ga mi želeli, kot želimo vsakdanji kruh

Po večerji in evharistiji je sledil odhod na Oljsko goro v Getsemani in vrnitev nazaj v smeri do tempeljskega prostora, kjer se je zgodila njegova obsodba in smrt. V evharistiji je v njegovi bogoslužni občestveni navzočnosti vse to zajeto, zato je On dar vseh darov. Nobenega resničnega daru ni, razen v Jezusu Kristusu. Jezusova ljubezen do nas ne more več dlje, zato je Janez zapisal, da nas je pri zadnji večerji ljubil do konca. Ta do konca dojamemo šele po dogodkih velikega petka, ko nas je ljubil vse na križ, do konca, in nato v grob; a to še seveda ni konec, konec je vstajenje, in ljubil nas je vse v vstajenje – in ta ljubezen še traja in se spreminja v večnost. Ljubezen do nas torej ne more dlje.

Pri zadnji večerji, pri prvem obhajilu, se je združil s človekom, kot se pri vsakem obhajilu združi z nami. Postal je naše življenje. Postal je naš Kruh, da bi ga mi želeli, kot želimo vsakdanji kruh in še bolj. Naše telesno življenje potrebuje kruh, zato težimo za kruhom; ko smo lačni, ga iščemo. To je prispodoba za drugačno lakoto. Vedno smo lačni Boga, zato vedno, zavestno ali podzavestno, iščemo ta Kruh; saj samo on poteši najglobljo lakoto v človeku.

V smislu kruha in vina je prehod dojet kot dramatičen: Božji Sin odloži Božji način bivanja in sprejme služabniškega

Podobno je Jezus rekel o žeji: »Če je kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije, kdor veruje vame.« (Jn 7,37–38)

In iz njegovega srca bodo tekle »reke žive vode«. Spet podobna podoba kot s kruhom: žeja je izraz potrebe po nečem nujno potrebnem za življenje. In tako kakor telo potrebuje vodo in še bolj mi potrebujemo Kristusa in zadnjo večerjo, pri kateri se nam je dal v hrano in pijačo. V smislu kruha in vina dojemam dramatičen prehod (kenosis): Božji Sin odloži Božji način bivanja kot slave in sprejme služabniški način bivanja (Flp 2,6–7). Jezus kot človek ne živi svoje božanskosti sebi v prid, ampak svoje sinovstvo in božanskost živi v prid človeku; bogati je postal ubog za nas, da bi mi postali bogati po njegovem uboštvu (2 Kor 8,9). Njegova sinovska ljubezen ga vodi, da je »postal pokoren do smrti, smrti na križi« (Flp 2,8). Zavrnil je način živeti božanskost na Božji način, da bi živel kot Bog na človeški način. V svoji pokorščini je zaupal Drugemu, se osredinil v drugem – s tem je postavil center odnosa v D(d)rugega: njegov človeško življenje sta gibali želja Drugega (Očeta) in potreba drugega (človeka).

Jezus ni srčno želel le jesti velikonočnega jagnjeta, želel si je trpeti, umreti in vstati od mrtvih, kar je vsebina evharistije

»Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno jagnje.« (Lk 22,15) Počasi se mi svita, kaj si je Jezus tako srčno želel. Ne jesti judovsko pashalno večerjo, ampak to, kar je vsebina evharistije. Vsebina evharistije pa so trpljenje in smrt in vstajenje za nas – to je Jezus srčno želel, srčno! Jezus je srčno želel trpeti in biti pribit na križ iz ljubezni do mene in tebe. Kako velika stvar! Ob tem Jezusovem hrepenenju prečiščujem svoje hrepenenje. V kaj je usmerjeno moje hrepenenje, po čem hrepenim, kaj si prizadevam, da bi dosegel? Takrat in tam (v cenacolu) se mi je zdelo, da se je ustavil čas: si upam prositi za hrepenenje, da bi trpel in umrl za poslanstvo, ki mi je zaupano?

Možje in žene, politiki, gospodarstveniki …, si upate prositi, da bi zares trpeli in umrli drug za drugega … To je hrepenenje po tem, da bi po Jezusovem zgledu bili med seboj bratje in sestre, ki bi srčno želeli trpeti, darovati se in umreti drug za drugega; da bi bili podobni Jezusu, da bi bili z življenjem pridruženi Jezusu. Prav to si je Jezus srčno želel. In to za koga? Za vse nas! Ampak takrat konkretno si je to želel tudi za tistega, ki ga je čez nekaj ur izdal, za tistega, ki ga je kasneje zatajil, in za drugih deset, ki so kasneje zbežali. On pa je srčno želel trpeti in umreti na križu zanje.

Kristusova darujoča se ljubezen je skrivnostno zajeta v štiri glagole pri obhajanju svete maše

To je čista ljubezen. Skrivnostno je zajeta tudi v štiri glagole pri obhajanju svete maše. Jezus je vzel: koga ali kaj? Ne kruh. On je rekel: to je moje telo. Ta kruh ni več kruh, to je njegovo telo. Vzel je sebe, samega sebe. Nato se je zahvalil, blagoslovil: zahvalil se je Očetu, da mu je dal to telo, v katerem lahko ljubi do konca, skozi trpljenje in smrt lahko ljubi, in za to je hvaležen nebeškemu Očetu. Potem ga razlomi. Vidno je razlomil kruh, ampak ta kruh ni bil več kruh, to je bilo njegovo telo. Zgodovinsko se je razlomitev zgodila nekaj ur pozneje na križu; a po malem se je dogajala že vse življenje; vse življenje se je že lomil. Zato da bi se dal za druge. Če se v življenju samo razlomimo, propademo. Zato samo razlomitev, samo trpljenje nima smisla. Razlomitev ima smisel šele, če se razlomimo zato, da se damo.

Marija je bila ves čas z Jezusom in Jezus z njo, ker je bila brezmadežna

In Marija je ves čas poleg, ves čas je tam. Tudi če pri zadnji večerji ni bila telesno navzoča, ni mogoče, da Marija ne bi bila poleg. Marija je bila vedno poleg, ker sta bila z Jezusom eno. On je bil meso njenega mesa in kost njenih kosti; in ona je bila – ne samo njegova mati, ampak je bila tudi ud njegovega skrivnostnega telesa, in to najbolj polnokrven. Ker je bila brezmadežna, je bila vedno popolnoma z njim, niti malo nista bila ločena, niti pri zadnji večerji, pri postavitvi evharistije nista bila ločena. In tam, v bližini kraja njenega zaspanja (nedaleč stran je cerkev Marijinega zaspanja), sem lahko še globlje dojel, da zato nista mogla ostati ločena niti ob in po smrti. Jezus je tudi v njej od mrtvih vstal.

Njuna povezanost je bila seveda edinstvena. Noben drug človek ni tako povezan z Jezusom kakor ona. Čeprav se vsi povezujemo z njim, ampak onadva sta bila tako eno, da v nobenem trenutku Marija ni bila zunaj Jezusa niti ni bilo trenutka, v katerem Jezus ne bi bil v njej – tudi po rojstvu. Najprej je bil tudi telesno v njej, potem pa je bil duhovno vedno v njej, ker je bil Sveti Duh vedno v Mariji; Sveti Duh pa je Kristusov Duh. Zato je bilo nemogoče, da bi tako popolna prisotnost Jezusa v Mariji ne rodila Marijinega zaspanja.

Zaspanje pomeni dvoje: smrt in vstajenje. Kristjani pravzaprav od takrat naprej, ko so prvi kristjani začeli imenovati Marijino smrt zaspanje, ne bi več smeli govoriti, da človek umre. Človek zaspi in se bo prebudil v večnem življenju, v vstalem življenju, skupaj s Kristusom.

Večer velikega četrtka je večer ljubezni, večne Ljubezni, ki gre do konca, ki je brez konca!

Blagoslov teh velikih dni naj bo z vami!