Avtor: Borut Rončević. Vir: Siol. Hitri in ostri odzivi nekaterih inštitucij na afero spričevalo ne kažejo, da sistem začenja delovati. Dokazujejo ravno nasprotno: sistem še ne deluje in inštitucije ne vedo, kaj je njihova naloga.
V Sloveniji pa res ni dolgčas. Že tako pestro politično dogajanje v naši deželici je pred dnevi še dodatno razburkal primer spornega srednješolskega spričevala DeSUS-ovega poslanca. Oglasil se je tako rekoč vsakdo, ki je imel dve minuti časa, in kaže, da ima pri nas kar nekaj pomembnih ljudi dovolj časa. Žolčni odzivi opozicijskih politikov ne presenečajo, pljuvanje po oblasti je nekako v neuradnem opisu njihovih del in nalog. Poleg tega se jim v primeru hitrega odstopa poslanca na nadomestnih volitvah menda obeta dodatno poslansko mesto, z Erjavcem pa imajo tako ali tako še nekaj neporavnanih računov. Saj res, le kako si drzne misliti s svojo glavo?!
Odzive politike torej vzamemo v zakup. Precej bolj problematičen pa je odziv uradnih inštitucij, še posebej protikorupcijske komisije in tožilstva. Protikorupcijska komisija je ugotovila, da je Simčičevo spričevalo “neverodostojno”. Neverodostojno?! Ali to pomeni, da je komisiji po novem z zakonodajo naložena pristojnost za ugotavljanje “verodostojnosti”? Seveda ne, Klemenčič dobro ve, da je “ponarejanje” treba dokazati v kazenskem postopku. A ker tega na komisiji ne morejo voditi, si je pač izmislili priročen termin, da bi nekako obsodil to dejanje.
S tem se je postavil v vlogo samooklicanega vrhovnega moralnega razsodnika. In to ne prvič. Ali je Klemenčič nekakšen veliki ajatola? Sicer brez črnega turbana in sive brade, a z veliko količino pravičniške gorečnosti in moralne avtoritete, ki izhaja iz njegove funkcije? Ali to pomeni, da komisija po novem izdaja kar nekakšne fatve, interpretativne sodbe o tem, kako se določena dejanja skladajo z moralnim kodom?
Bodimo strogi: gre za populizem in samopromocijo, ki na kratki rok nemara popularizira integriteto, na dolgi rok pa ji naredi bistveno večjo škodo kot pa “neverodostojno” spričevalo. Ljudje, ki kršijo pravila, bodo vedno obstajali. Zato potrebujemo kredibilne inštitucije, ki delajo natančno tisto, za kar so zadolžene.
Še bolj čudna je bila poteza tožilstva, ki je “ugotovilo”, da je spričevalo ponarejeno. Tako ugotovitev lahko pri nas menda sprejme le sodišče. V tem primeru pa se je tožilstvo menda kar odločilo, da bo tožnik in sodnik hkrati. No, če smo bolj natančni, so tako poročali mediji. Toda, v kolikor so mediji narobe poročali, bi moralo tožilstvo jasno povedati, da zapisano pač ne drži. Ampak tega ni storilo …
V zadevi spričevalo komisija in tožilstvo nista ustrezno opravila svoje vloge. Poskrbela sta predvsem za samopromocijo. A to ni dovolj. Precej bolj kot ognjevito retoriko bi potrebovali navzven dolgočasne, sicer pa dinamične in učinkovite organe. Sicer bo vse skupaj zgolj precej glasen in neučinkovit lov na čarovnice.
Vzoren je bila odziv ministra Gorenaka ob drugi aktualni zgodbi, protikorupcijskem pohodu Rada Pezdirja. Povedal je, da Pezdirja v njegovem boju podpira, vendar pa ga je napotil na policijo, ki mora skladno s svojimi pristojnostmi rešiti primer. Brez velikih gongov. Odlično!
