Velika priložnost

Marsikaj sem se namenil napisati ob koncu današnje volilne nedelje. A sem si tik pred zdajci premislil. Naj ta kolumna ostane ena mojih najkrajših doslej.

Bistveno sporočilo 

In naj se omejim na nekaj bistvenih ugotovitev. Prva in najpomembnejša je ta, da je Slovenija v četrtem poskusu dobila predsednika, ki mu je kot prvemu uspelo doseči podporo v tako rekoč celotnem političnem spektru. Res je, za Danila Türka je glasoval za spoznanje višji odstotek volivcev, toda njegova moč je bila bolj skoncentrirana na enem političnem polu. Za Pahorja so z znatno večino glasovali privrženci vseh parlamentarnih strank z izjemo ene, a tudi tam jih je bila za novega predsednika več kot petina. V tem smislu je današnji volilni rezultat pravo nasprotje rezultata zadnjih parlamentarnih volitev, ko je bil slovenski politični zemljevid dosledno razdeljen v dve polovici.

Drugič, čeprav so pred drugim krogom iz lukenj prilezli vsi stari znanci z lanskega magistrata in njihovi podporniki in so v en glas izrekli podporo dosedanjemu šefu države, jih volilno telo tako rekoč prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni poslušalo. Niso jih poslušali tisti, ki so prišli na volišča, pa tudi za one, ki jih tja ni bilo, je bil predsednik Türk preprosto premalo močan magnet.

Tretjič, zaradi doslej povedanega začenja Borut Pahor svoje predsedovanje s precejšnjim moralnim kapitalom, saj ga je pred mesecem dni le malo kdo pričakoval tam, kjer zdaj je. Zato je čas po 2. decembru hkrati izjemna priložnost za vsaj začasno umiritev strasti, ki so jo nakazovale že izjave akterjev, med katerimi praktično nihče ni mogel mimo jasnega volilnega izida. Kajpak se bomo takoj spomnili strašljivega zgleda odhajajočega predsednika in njegovega predsedniškega štarta. Toda je nekaj znamenj, zaradi katerih bi lahko Pahorjev predsedniški popravni izpit po neuspešnem vodenju vlade kaj dobrega prinesel vsej Sloveniji. Če bo le spravljivi ton volilnega večera preživel vsaj do njegove inavguracije.