Velika moralna avtoriteta

22

2. aprila mineva 6 let odkar nas je zapustil sveti oče Janez Pavel II. Karlu Woytyli je bilo usojeno postati papež, ne samo katoličanov, temveč številnih drugih ljudskih src. Bil je eden najbolj priljubljenih papežev, saj je imel odlike velikega voditelja in človeka, ki je znal oproščati, pomirjati in uslišati. Bil je človek poguma, močne vere in visokih moralnih načel. Našo državo je obiskal dvakrat in mnogim so tisti dnevi ostali v globokem spominu. Ni pomagal samo ljudem, temveč tudi celotnim narodom ko  jim je bilo najtežje.

Odšel je tiho in dostojanstveno

Janez Pavel II. je odšel mirno s sveta številnih nasprotij, ki je v času njegove smrti za trenutek »obstal«. Ko je najavil, da mu Kristus odpira vrata in ga Bog pričakuje, se je človeštvo zavedlo kakšno nenadomestljivo izgubo predstavlja njegov odhod. Množice ljudi so ga povsod nestrpno pričakovale, v državah kjer vlada revščina, lakota, nemoč, nesreča in kot v državah blaginje in tehnološkega napredka. Vse so potrebovale papeževo besedo, njegovo roko, ki so se je hoteli dotakniti tako verniki kot spreobrnjenci in ateisti. Seveda tudi kritikov ni manjkalo, vendar je ponižno vztrajal kot voditelj vere v mir, spravo, pravičnost, enotnost, v prihodnost, v boljši jutri… Bil je pogumen v svoji misiji in poslanstvu, čeprav ga je to leta 1981 stalo skoraj življenja. Trpljenje in krivice, ki jih je doživljal tudi sam, so ga vodile v boj za drugačno porazdelitev dobrin in proti komunistični represiji in izrojenemu kapitalizmu. Zato je imel tudi nemalo nasprotnikov, tudi iz vrst teologov, vendar ni klonil v svojem prizadevanju za socialno pravičnost, mir, medsebojno razumevanje, spravo in versko svobodo.

Za njim je žaloval ves svet

Novica o papeževi smrti 2. aprila 2005 je v trenutku obkrožila svet. Njegova smrt je združila ves svet, vse religije, ne samo krščanske, združila je celo tiste, ki ne verujejo. Oči sveta so bile v papeževih zadnjih trenutkih uperjene v Vatikan. Novica o njegovi smrti je zvabila solze in žalost po vsem svetu. Po vsej rodni Poljski so se oglasili veliki cerkveni zvonovi. Mnogim Poljakom, ki jim je papež predstavljal največjo avtoriteto je bilo hudo pri srcu. Verniki so se takoj po objavi smrti pričeli v velikem številu zbirati na velikem trgu pred krakowsko katedralo. Ob izgubi papeža je takratni ameriški predsednik Bush izjavil, da je cerkev izgubila svojega pastirja, zmagovalca človeških svoboščin. ZDA ga pojmujejo kot verskega poglavarja, ki je največ prispeval k padcu komunizma v Vzhodni Evropi in h končnemu rušenju Berlinskega zidu leta 1989. Začel je demokratično revolucijo s katero je reformiral dotedanjo Vzhodno Evropo in spremenil tok zgodovine. V Latinski Ameriki je žalovalo več kot pol milijarde vernikov. Mnoge države so razglasile dan žalovanja. V Paragvaju so razglasili 5 dni žalovanja, na Kubi tri. V Mehiki so cele družine odhajale v cerkev, kjer so se priklonile papežu na njegovi poslednji poti. Njegovo smrt je obžaloval arabski in islamski svet. Takratni turški predsednik Sezer je izjavil, da je s svetovnega prizorišča odšel velik humanist, luč svobode in miru. Svoje globoko sožalje je v imenu 5 milijonov katoličanov izrazila tudi Kitajska uradna cerkev, ki je razglasila smrt Janeza Pavla II. za veliko izgubo. Žalovali so tudi budisti in Judje. Dalajlama je papeža opisal kot velikega duhovnega vodjo. Ob smrti papeža je izrekel sožalje ves takratni slovenski politični vrh. Sožalja so prihajala tudi iz številnih slovenskih občin, ustanov, organizacij, društev in od državljanov.

Beatifikacija Janeza Pavla II.

Prvega maja letos bo papež Janez Pavel II. razglašen za blaženega. Svečani ceremonial beatifikacije bo potekal v baziliki svetega Petra, kamor bo preneseno tudi telo pokojnega papeža. Beatifikacija je bila dolgotrajen proces, v katerem so cerkveni dostojanstveniki preučili številne dokumente, ki bi potrjevali, da je papež storil čudež. Potrebne so bile tudi številne priče. Proces za beatifikacijo je bil sprožen dober mesec po papeževi smrti. Osnova beatifikacije je čudežna ozdravitev Marie Simon-Pierre Normand za Parkinsonovo boleznijo. Francoska redovnica je morala prenehati opravljati svojo službo v bolnišnici v Arlesu na Azurni obali. Nune iz njenega reda so se z molitvijo obrnile na pokojnega Ivana Pavla II. v juniju 2005 in bolezen je kasneje izginila. Marie Simon-Pierre bo navzočna na svečanosti v Rimu 1. maja. Vernikom iz vsega sveta, ki ji pišejo s prošnjami, naj moli za njihovo ozdravitev sporoča: »Ne klonite, ne izgubite vere in upanja.« Beatifikacija pa ni samo potrditev njegove čudežne moči, temveč tudi priznanje, da je papež vložil velike napore v dialog med religijami. Ti napori so bili sprejeti z velikim odobravanjem znotraj katoliške cerkve, je dejal biograf in papežev osebni prijatelj Adam Boniecki. Prebivalka Krakowa, Karolina Krsyzanowska, je dejala, da je papež Janez Pavel II. združil vse Poljake – verne in neverne in  je zelo srečna o odločitvi o njegovi beatifikaciji, čeprav ni vernica.

Foto: newmansociety

22 KOMENTARJI

  1. Zelo patetično spisano, ni kaj! Misliti, da je bil pokojni papež kakšna velika zgodovinska osebnost in moralna avtoriteta, pa je povsem zgrešeno. Pustil se je instrumentalizirati Američanom v boju proti Sovjetski zvezi in to kljub temu, da je za osvoboditev Poljske izpod Tretjega rajha padlo 700.000 pripadnikov Rdeče armade in da je SZ Poljski zagotovila celoten zahod današnje Poljske, kjer je pred letom 1945 prevladovalo nemško prebivalstvo. Hvaležnost pa taka!

    S svojim prepovedovanjem uporabe kondomov je Woytila tudi eden od glavnih krivcev za pandemijo Aidsa, in sicer zlasti v podsaharski Afriki. Število žrtev gre v desetine milijonov! Skratka: milo rečeno, precej vprašljiva osebnost, ki jo bremeni marsikatera etična nečednost!

  2. Belko. Ne klati neumnosti. Kondomi v Afriki nič ne pomagajo. Pomaga samo krščanska morala kar je razvidno v predelih kjer delujejo misjonarji. Delilci kondomov se dol pripeljejo za največ en teden potem pa ljudi pustijo tam same. Misjonarji so pa z njimi leta in leta. Kristusov nauk je rešitev za svet in ne milijarde kondomov.

  3. Belko, ne klati neumnosti.
    SZ je osvobodila Poljsko? Zgodovina pravi, da si je najprej po paktu Ribentrop-Molotov z Hitlerjem Poljsko razdelila, v drugem delu vojne jo je pa res “osvobodila” in na njej postavila kumunistično diktaturo – osvoboditev pa taka.

  4. Skalar, neumnosti klatiš kvečjemu ti! Dejstvo je, da se 95 odstotkov človeštva ne drži t. i. krščanske spolne morale, torej izključno heteroseksualnega seksa v zakonski zvezi za prokreativne namene. Zakaj? Zato, ker je velika večina ljudi vendarle normalnih, hočejo tudi malo uživati (ja, tudi v seksu, ne boš verjel) in se na eno takšno kamenodobno spolno moralo požvižgajo! Sploh se je pa ne drži niti večina katoliške duhovščine: o tem pričajo številne pedofilske afere, pa nešteti primeri katoliških duhovnikov in redovnikov, okuženih z virusom HiV in drugimi spolnimi boleznimi … Treba bo najprej pomesti pred lastnim pragom, česar pa Woytila ni bil voljan! Še ena packa zanj …

    Tomy, Sovjeti so res nasilno vpeljali realsocialistični režim na Poljskem, a tudi predvojna Poljska ni bila kaj prida: zatohla katoliška država, ki so ji vladali vojaki na čelu s Pilsudskim, etnične in verske manjšine (več kot tretjina celotnega prebivalstva – Ukrajinci, Belorusi, Židje, Nemci, Litvanci) pa so bile izpostavljene bolj ali manj prisilni polonizaciji in katolizaciji. V marsičem je bil realsocializem boljši!

  5. @Belko

    Vi morate pa nujno prebrati VSAJ tole knjigo: Stalin & the Poles: An Indictment of the Soviet Leaders
    In boste morda ugotovili, da je bila tista zatohla diktatura Pilsudskega v primerjavi z boljševiško prav benigna.

  6. Ojej Belko. A izgon milijonov Nemcev iz Vzhodne Prusije, Pomeranije itd., ki jih je izvedla satelitska prosovjetska poljska vlada s pomočjo RA je pa miroljubna preselitev na zahod? Ali nimate morda dvojnih meril?

  7. Si pa zato Poljaki niso “100-zaslužili” preselitve z nekdanjih vzhodnih ozemelj in Litve na zahod, če že niso bili v času sovjetske okupacije po četrti delitvu Poljske transportirani v živinskih vagonih v Sibirijo.

  8. No pain, no gain.
    Poljaki so jo kar dobro odnesli: dobili so kompaktno, etnično homogeno državo.

  9. Belko, v principu spoštujem drugačno mnenje, ampak da označiš Stalina za odrešitelja Poljske je pa malo too mutch.
    No pain, no gain – povej to tistim Poljakom, ki jih je Stalin dal pobiti.
    Ali pa Litvancem, Estoncem in Latvijcem. Je njih tudi odrešil?

  10. Belko pravi sovjetski okupaciji Poljske – osvoboditev. In to, da jim je dala zahod – ko ji je vzela praktično cel vzhod.

    Da ne govorimo o tem, da se je pod težo dokazov celo Putin opravičil Poljski. Pa še Židje so bežali iz ruskega v nemški del Poljske pod okupacijo, ker je bilo tam tako neznosno – ostale so pa kar Rusi predali Nemcem.

    Papež je veliko naredil na moralni ravni za zrušenje zločinskega komunizma. Amerika je pa poskrbela za to ekonomsko in vojaško.

  11. Kar pa se tiče kondomov.

    Edini primer, ki mu sledijo tudi druge države, kjer je ševilo okuženih za Aidsem upadlo je Uganda, kjer so bili kondomi tretjerazredna tema (niso bili prepovedani, ampak so bili na stranskem tiru), hkrati so pa vložili veliko truda v spremembo spolnih navad – v zvestobo in vzdržnost. Tam je bila zelo razširjena promiskuiteta oziroma seksanje z več partnerji.

  12. Komur ustrezata zvestoba ali vzdržnost, naj ju prakticira. Nimam nič proti, ampak naj svoje izbire ne vsiljuje drugim ljudem! Meni ne ustreza ne prva in ne druga. Mislim, da večini ljudi ne.

  13. Belko, morda ena pripomba. Kondom nič ne pomaga, če ne veš, kako ga uporabiti. Afričani ga raje kot nekakšen amulet pustijo zapakiranega in ga vtaknejo pod povšter. Takšen kondom nič ne pomaga. Na kakšne moralne nauke se Afričani ne ozirajo kaj dosti, ker je v njihovi kulturi vgrajena spolna praksa, da se radi dol dajejo z različnimi partnerji. In take stvari je zelo težko izkoreniniti. Tako da je zaletavanje v papeža zelo naivno početje.

  14. Verjamem, da Belkotu ne ustreza, da mora biti on zvest svoji partnerki / svojemu partnerju. Dvomim pa, da pa je enako strpen do svoje partnerice.

    Janez očitno še ne ve, da so konservativni kristjani bili pri spreminjanju spolnih navad bili že uspešni v Ugandi.

  15. “Verjamem, da Belkotu ne ustreza, da mora biti on zvest svoji partnerki / svojemu partnerju. Dvomim pa, da pa je enako strpen do svoje partnerice.”

    Pri kaviar socialistih pogosto zeva globoka vrzel med deklariranimi načeli in dejanji. Tudi mene zanima, če si tovariš Belko upa svoje poglede na spolno moralo razgaliti pred partnerko/partnerjem?

  16. Tisti, ki se tako radi zgledujete po Ugandi, kar odpotujte tja in se poskusite vživeti v to zaostalo afriško državo. Najkasneje v enem mesecu se boste vsi vrnili v Evropo!

  17. Menim, da je proglasitev Janeza Pavla II za blaženega, hudo prenagljeno dejanje. Konec koncev so se v njegovem času v Cerkvi dogojale hude zlorabe na področju pedofilije za katere se bodi si ni zanimal, ali pa jih skupaj z drugimi cerkvenimi voditelji zatušal. JPII je uvajal močno centralizirano oblast v cerkvi, ki spominja na totalitaristični sistem, proti kateremu se je sicer boril. Ustavljal je teološko misel in jo krčil na to kar je sam publiciral. Sporna so tudi njegova potovanja in vzpodbujanje kulta osebnosti, podobno kot pri našem bivšem maršalu, kjer se pred njim telovadilo in plesalo. Nekateri svetniki, ki jih je beatificiral ali kanoniziral so vprašljivi in vprašanje je, če ni bila njihova beatifikacija bolj del ustvarjanja politike, kot pa resnična ugotovitev svetništva. Svetnik je namreč lahko samo nekdo, ki je nesporno tak.
    Meni se pri Janezu Pavlu II. zastavlja še preveč vprašanj. Ne trdim, da mož ni svetnik, vendar bi dal še nekaj časa hudičevemu advokatu, da preveri primernost njegove kanonizacije.

  18. 1. Janez Pavel II. je edini papež, ki nas je obiskal dvakrat, kot samostojno državo, k priznanju katere je veliko, če ne največ, prispeval. Po priznanju Slovenije s strani Vatikana, so se mnoge države opogumile in odločile, da priznajo Slovenijo, kot neodvisno državo.
    2. Cerkev se po svojih največjih močeh trudi za stabilnost in mir v svetu. Širi Kristusov nauk med ljudi, ki ga pa mnogi ne sprejmejo. Podlegajo skušnjavam, grabežljivosti, tveganim spolnim odnosom, krajam. Papež ni policaj, ne sodnik, ki bi ljudi silil v nekaj, kar jim je tuje. Širi vero, daje napotke mladim, prizadeva si za mir, strpnost in odpuščanje. Spolitizirati papeža in ga stigmatizirati kot krivca za notranjepolitične zadeve te in one države, se mi ne zdi primerno.
    3. Papež ne more prevzagajati odrasle ljudi, sprevržence in kriminalce. Daje jim vzgled s svojo osebnostjo in s Kristusovim naukom. Vatikan ni kaznilnica, ne prevzgojna inštitucija. Vsakršna prisila in totalitarnost se je papežu J.P.II upirala. Papež je nudil pomoč tistim, ki so za njo prosili in ki so jo nujno potrebovali.

Comments are closed.