Društvo novinarjev Slovenije je te dni na tuja veleposlaništva v Ljubljani razposlalo pismo, v katerem opozarja na predlog vlade za zvišanje davkov na tiskane medije. Delov urednik Ali Žerdin pa piše, da so mediji za lobije tisto, kar je česen za vampirje. V tujini da, pri nas ne; pri nas so mediji glasniki lobijev, ki stojijo za njimi.
Ob strani bom tokrat pustil vprašanje, kako usodni bi lahko bili vladni predlogi za slovenske tiskane medije oz. natančneje, za svobodno in nepristransko obveščanje javnosti ter za spodbujanje zdravega dialoga v družbi, torej za njihovo protivampirsko funkcijo. Kdor si želi profesionalnih medijev, bo morebiten propad vrste tiskanih publikacij komaj opazil. Za glasili lobijev “old boysev” ne bom žaloval; iz sprememb zadnjih dvajsetih let bi se ti morali naučiti vsaj tržne ekonomije, v kateri vlada ne more biti garant obstoja medijev v zasebni lasti. (Desnico sta, upam, izučila primera Slovenca in Jutranjika.) Za Finance mi še naprej ne bo škoda denarja, Dnevnik si bom, zaradi obveščenosti, kako razmišlja levica, še naprej vedno lahko ogledal v spletni izdaji. Reporter bom podpiral naprej, sicer bomo ostali brez edine desno-sredinsko usmerjene tiskane publikacije, a tudi do njega je potrebno obdržati kritično distanco. Nekaj navijaštva, enostranskosti in pomanjkanja mere se je, žal, prijelo tudi Reporterja in kvaliteta je v zadnjem času upadla. Osrednji TV dnevnik in Odmevi ter MMC se trudijo ohranjati neko mero spodobnosti. Katoliška Družina ostaja moje tedensko branje – prilogi Čas in Naša družina kakovostno precej presegata glavno izdajo, ki se bo morala trgu in navadam še prilagoditi, morda z revijalno izdajo in več krajšimi članki.
A posvetiti bi se želel drugi temi – obračanju na tujino prek tujih veleposlanikov. Resnici na ljubo je treba reči, da si tudi po vstopu v EU, ki velja kot nekakšen zrelostni izpit države, tudi desna sredina, npr. SDS, ni občasno pomišljala obračati se na tuje diplomate. Tudi v primeru SDS se mi je to zdelo enako problematično, pa četudi je bila vsebina pisem SDS-a bolj verodostojna od pisanja novinarjev.
Obračanje na tuje diplomate v državi Evropske unije namreč razkriva zaskrbljujoče stanje v Slovenijiin to z več vidikov.
Prvič, podpisniki takšnih pisem so očitno prepričani, da so za njihove težave (kakršnekoli že so), doma izčrpane vse možnosti ali pa da instrumenti, s katerimi bi jih morali reševati (politični sistem, pravosodje, civilna družba) ne delujejo ali prav njim niso na razpolago, ali pa jih preprosto niso pripravljeni uporabiti. V demokratični, pravni državi, se takšni občutki ljudi ne bi smeli polaščati; v redkih trenutkih, ko se to lahko zgodi tudi v najbolj zglednih demokracijah, imajo za to na voljo evropska sodišča in mednarodne nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic.
Tovrstne peticije tujim partnerjem razkrivajo, da institucije te države ne delujejo, to pa pomeni, da smo ranljivi in mednarodno ne povsem zanesljivi. Še več: razkrivajo našo nemoč ali nezrelost, da bi v dvajsetih letih (v katerih smo še vedno ohranili mesto najbogatejše postkomunistične države Evrope in sveta) razčistili naša notranja vprašanja na ustrezen, demokratičen način. Slovenija, ki je do pred kratkim veljala za neproblematično, uspešno državo, se zdaj – zlasti v povezavi s finančno krizo, nikakor ne kaže več kot zgodba o uspehu. Ne samo pomanjkljivosti naše pravne države, ampak tudi obtožbe na račun katerekoli vlade pred tujo javnostjo (s strani novinarjev, SDS ali koga drugega) nas žalostno in paradoksalno, pa vendar nevarno približujejo Madžarski in Romuniji, na kateri so v zadnjem času leteli pomisleki o stanju pravne države. Morda pa si kdo od piscev pisem veleposlanikov to tudi želi?
Pisanja novinarjev ali SDS ne bodo dosegla predsednikov vlad evropskih držav, ne pisalne mize Angele Merkel ali Baracka Obame. Ob kakšnem kratkem srečanju s kakim našim ministrom, bodo tuji uradniki v točke za pogovor priložili v enem stavku povzeto oceno njihovega veleposlaništva v Ljubljani, da se v Sloveniji krepijo dvomi v moč njene pravne države in njene civilne družbe. Veleposlaništvo bo morda v svojem poročilu zapisalo, da se delitev na leve in desne, na rdeče in črne, izhajajoč iz naše državljanske vojne, še kar nadaljuje. Tujini je malo mar, za kaj natančno je temu tako in kdo je bolj kriv; navsezadnje se sprijaznijo z vsako vlado, da le navzven zagotavlja stabilnost. Kritičen zapis bo morda izšel v Frankfurter Algemeine Zeitung ali v Neue Zuercher Zeitung ali pa v Die Presse – v kakovostnih časnikih, ki jim bi morali biti hvaležni, da se sploh še ukvarjajo z nami, četudi zaradi napačnih razlogov.
Bo Sloveniji sedanjo finančno krizo uspelo prebroditi brez razčiščenja s preteklostjo? Nova republika lahko nastane le z odpovedjo levice nedemokratični preteklosti (v njeni duhovni in materialni razsežnosti), s političnimi voditelji z močnimi vrednotami in širokimi nazori ter z volivci, ki bodo te vrednote cenili bolj kot oportunistično iznajdljivost. Morda pa bo sedanja kriza z rušenjem nezdravih gospodarskih temeljev ubrala do nove republike bližnjico, le da bo ta socialno veliko bolj boleča.
