Vedno iste face

10
55

Janko Prunk je v zadnji Sobotni prilogi pravilno diagnosticiral, da trenutna politična kriza v Sloveniji niso samo tegobe ene, vladajoče, politične stranke ali politične opcije, temveč strankarskega sistema v celoti. Kajpak se z njimi soočajo še marsikje po Evropi. Ampak pri nas, kjer je za vso strankarsko politiko značilna izrazito visoka stopnja personaliziranosti, je tudi omenjena kriza nekako – personalizirana.

Dvajset let kot en dan

Na to me je v ponedeljek spomnil prijatelj, ko je omenil, da se mu je televizijski posnetek plebiscitnega dogajanja zdel tak, kot bi ga posneli včeraj. Skoraj vsi akterji se še vedno drenjajo v prvi vrsti.

Če začnemo pri opoziciji, nemudoma trčimo ob Janeza Janšo. Čeravno je sorazmerno mlad, je prvokategornik več kot dvajset let. In treba je reči, da je v tem času postal za svojo stranko hkrati blagoslov in (za zdaj sicer bolj potencialno) prekletstvo.

Šele v drugi polovici politične kariere se mu je namreč posrečil impresiven prodor v sredino. Zato bo verjetno še precej časa edini opozicijski politik, ki bo lahko pod eno zastavo zbral prepričane vernike in take, ki kar naprej bentijo nad pogoltnimi farji, saj njihovim starim mamam izvabijo vsak belič.

Predsednik in njegovi zamenljivi jurišniki

Vendar je Grosupeljčan sočasno prignal poosebljenje politike do skrajnih meja. Kar je v trenutku, ko mobilizacijska moč njegove osebnosti zlagoma popušča, za demokrate lahko nevarno. Doslej je Janša vsa leta v prve vrste v glavnem pripuščal jurišnike s populističnimi spretnostmi, ki se jim je po izteku “roka uporabe” preprosto odrekel. Tako se je zgodilo Hvalici, za njim Ruparju in nazadnje Pukšiču. Ni pravega razloga, da ne bi enake usode prerokovali sedanjemu gromovniku Tanku. Kaj bi se zgodilo, če bi Janšo nenadoma zadela kap ali bi se odločil za umik iz politike, si je moč misliti.

Če se predsednik SDS tudi po dveh desetletjih pred svojimi privrženci lahko postavi s precejšnjimi uspehi, je izkupiček še enega zimzelenega desnosredinskega politika, Lojzeta Peterleta, precej bolj mešane sorte. Pa ni videti, da bi se mož tega zavedal.

Novo vino v starih mehovih?

Na levici ni nič bolje. Tudi Borut Pahor je poslanec že od prvih demokratičnih volitev sem in tudi on svoji stranki načeluje dolgih petnajst let. Res je, da se njegovo vodenje socialdemokratom ne pozna toliko kot Janševo demokratom. Še več, kljub dolgemu stažu si v lastni hiši ni uspel ustvariti solidnega oporišča. To dejstvo bi moralo v drugačnih razmerah služiti za precej povedno znamenje za njegovo vodenje vlade.

Presenetljivo je manjša personaliziranost in manjši vpliv ene same osebe, SD pahnilo v morda največjo vsebinsko izpraznjenost med vsemi slovenskimi strankami. Paradoksalno je omenjeno trenutno (še vedno) strankin plus, saj je podobno kot SDS zaradi vsebinske nedorečenosti sprejemljiva za “povprečnega volivca”. Po drugi strani so ji hrbet očitno obrnili nekateri največji privrženci njene zgodovinske predhodnice in se v veliki meri nalepili na obe “liberalni” stranki ter ju s tem obremenili s precejšnjo hipoteko.

O prvaku Zaresa ne kaže izgubljati besed, saj sem o njem na Časnikovih straneh doslej zapisal že marsikaj. Pripomniti je nemara potrebno le, da bi kot eden poglavitnih kreatorjev blišča in bede eldeesovskega obdobja zelo težko uspel celo s povsem novimi vsebinami; s pogrevanjem starih juh, h kateremu ga silijo nekateri njegovi podporniki, je uspeh še toliko manj verjeten. Podobno težavo ima njegova kolegica iz vrst liberalnih demokratov. Glede na to, da ne le ni bila dejavna v politiki, marveč zanjo do leta 2007 živ krst tako rekoč ni niti slišal, je imela s svojo mladostjo precej možnosti za uveljavitev kot nov politični obraz. Seveda ji ni moglo uspeti, ker se je takoj znašla v navzkrižju interesov med izrazito levičarsko retoriko (tu je njena težava podobna Zaresovi), deklarativno usmeritvijo stranke in svojim načinom življenja.

Vsem se lahko zgodi LDS

Z Erjavcem je deloma drugače. Po eni strani ne more veljati za svež obraz, ker je še nekje v tretji ali četrti ligi zamenjal kar nekaj strank in je politično dejaven precej let, po drugi strani pa je s svojim populizmom (ki se loči od Jelinčičevega) v zadnjem času prinesel še največ svežega vetra v politični prostor. Kot je bilo že ugotovljeno, bo njegova težava dolgoročno enaka Pahorjevi: slejkoprej bo na sceni stal kot general brez vojske.

Opisana kadrovska zacementiranost slovenske politike je najbolj škodljiva, ker preprečuje stabilizacijo strankarskega sistema. Trenutno se še nobena stranka ne more zanašati na to, da se ji v roku dveh mandatov ne bo zgodilo enako, kot se je zgodilo LDS, ki je v samo osmih letih z olimpa padla na rob parlamenta.

Foto: Drzavni zbor

10 KOMENTARJI

  1. ” Seveda ji ni moglo uspeti, ker se je takoj znašla v navzkrižju interesov med skrajno levičarsko retoriko (tu je njena težava podobna Zaresovi)”

    skrajna levičarska retorika? a res? a grozi z revolucijo? nasilnim prevzemom oblasti? terorističnimi napadi? prisilno občo nacionalizacijo?

    ali pa nič od tega, samo avtorju njena stališča niso všeč, pa jih je z nalepko “skrajno” najlažje etiketirati?

    poceni trik

  2. ##Na to me je v ponedeljek spomnil prijatelj, ko je omenil, da se mu je televizijski posnetek plebiscitnega dogajanja zdel tak, kot bi ga posneli včeraj. Skoraj vsi akterji se še vedno drenjajo v prvi vrsti.##

    Samo tisti izpred 20 let? Ne bo držalo! Tov. Tine Hribar je opazil, da se zadnje čase v prvih vrstah na različnih proslavah drenjajo isti tovariši, kot so se pred 25 leti. Naj torej živi samopospravni socializem! 😛

  3. Bah, priznati moram, da vaša pripomba ni brez soli. Sem jo upošteval in bom zadevno mesto popravil.

  4. Če Slovenijo primerjamo z ostalo Evropo, je že itak zelo levičarska, zato so leve stranke lahko le skrajna levica, desne so pa zmerni socialdemokrati.

    * Imamo najvišje davke na svetu.
    * Imamo ene najmlajših upokojencev na svetu.
    * Delavci so tudi eni najbolj zaščitenih v svetu. (samo v krizi ti to nič ne pomaga)
    * Imamo daleč največ reguliranih panog v gospodarstvu. Za odpreti podjetje, ki se ukvarja z znanstvenimi raziskavami, potrebuješ dovoljenje Golobiča.

    Da ne govorimo o tem, da, čeprav je cela Evropa obsodila komunizem, ga v levih strankah še vedno častijo.

    Če to ni skrajno levičarsko.

  5. @aleš odlično. ker je le dejstvo, da vsaj v parlamentu skrajni strank pa le nimamo. najbližje je temu še zmago z puška-mitraljezi, a tudi tukaj je stvar težko resno jemati.

    vse drugo je tako proti sredini, da je že skoraj nezdravo (vsaj pri ekonomskih vprašanjih so razlike minimalne, bolj vprašanje taktike kot strategije).

    Pri nas levica pade v nezavest, če jim kdo navrže, da so socialisti, čeprav imaš recimo v Franciji tako komunistično kot socialistično stranko, obe pa sta zelo močni.

  6. Desnica (v kolikor takšna oznaka sploh drži?), v Sloveniji pravzaprav še ni vladala.
    DEMOS je bil konglomerat različnih struj, pomešan s komunisti, ki so se delali, da so sestopili in udbovci, ki so se po dekretu razpršili med različne stranke. Kratka epizoda bajukove vlade ni omembe vredna, saj je to obdobje bilo le čas, ko so levičarski komunisti in anarholiberlaci imeli strelske vaje in z medijsko kanonado zatrli vsako pomisel na dejanske spremebe. Podobno se je zgodilo z janševo vlado. V štiriletnem obdobju niti približno ni mogla počistiti vseg smetja in blata, ki se je nabiralo skozi dvajsteletno obdobje slovenske samostojnosti.
    Niti dve leti ni minilo, ko je tako imenovana slovesnka levica uspela zopet uspostaviti staro stanje in kreniti v napad in popolno uspostavitev komunističnih metod. Sedaj nihče ne govori o cunamiju, nihče ne demonstrira, ni več zatiranja novinarjev, ni več kršitev človekovih pravic ( za to da je delavski razred pahnjen na beraško palico je vendar kriv svetovni kapitalizem in kriza, ki jo je ta krivični režim uprizoril!!!!). Tudi sindikati ne protestirajo na ulicah, proteste zganjajo le glumci sindikalnih central, ki s svojo nabuhlo retoriko lažejo delavcem v obraz.
    Govoriti o strankokraciji bo možno šele tedaj, ko bo desnica zavladala in imela takšne pogoje, kot jih mora v demokraciji imeti in ko bo morala oblast zapustiti po pravični inventuri ne pa po puču, ki so ga uprizorili levičarji s krono vseh kron, afero o Patriji.
    Zato morajo slovenski volilci strniti vrste in s prepričljivo večino poraziti levičarje, tako, da bodo pomladne stranke lahko zavladali brez Jelnčilča, brez Desusa in morda še kakšne stranke, ki jo bodo ustanovili levičarji zato, da bodo skazili politično sliko.
    Levica ima še skomine za valdanje, saj še vedno niso vse pokradli. Se še da živeti na tuj račun.
    Janko Prunk pa naj svoja razmišljanja razpreda na parijskih sestankih, ki jih bodo levičarji kmalu zopet uvedli.

  7. Z analizo bi se lahko strinjal – vse tja do Erjavca in svežega vetra, ki ga prinaša. Vedno iste grožnje z izstopom je že zapustilo opis tragikomično – izraz za to početje se še išče – razpis je zunaj 😉
    Zanimivo, da se s fenomenom ga. Kresal prispevek ne ukvarja kaj več, saj bi bila lahko primer, kako se politika “novega obraza” lahko zlorabi za interese v ozadju. To novi obrazi vidijo in se politike na daleč izognejo.
    Hja, ta vsebinska nedorečenost strank je tudi fenomen. V končni fazi se stranke še vedno delijo po sistemu domobranci-partizani in glede njihovega odnosa do Cerkve. Ko greš pa brat njihove programe je pa vse precej megleno, nedorečeno.
    Žalostno. Očitno pa tudi članek ne prikaže kakšnega izhoda iz situacije – to pogrešam, vsaj namig 😉

  8. Ja, ja…Janko Prunk ! On pa je verodostojen , to pa…In tale deloholik Maver tudi…Sem preletel njegov tekst…brati se mi ga ne zdi vredno…Gromovnik Tanko, ma nemoj…Take oznake mi vse povedo o kredibilnosti avtorjev in me odvračajo od branja take navlake…In strankarski sistem da je v krizi…Ja, Prunk, bomo uvedli komunizem, pa bo vse v redu, kenede ?

  9. K sreči se tudi po ekonomski plati pojavlja vsaj nekaj desnih elementov pri – desnici.

    Janševa vlada je vsaj malo znižala davke, poenostavila birokracijo, poskrbela za več konkurence.

    Počasi bo. Klasične ideje liberalnega kapitalizma se širijo tudi v Sloveniji. Slej ko prej nas bo pa realnost prisilila v spremembe – v superiorno smer – desno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite