Vedeti kdo smo – postati nacija

18

 

 

zastavaDvajseto stoletje je bilo za Slovence obdobje dveh svetovnih vojn, okupacije, neuspeha, da bi v nacionalno ozemlje vključili zgodovinski izhod na morje in večinsko slovenski del Koroške, revolucije, držav­ljanske vojne, povojnih pobojev, kršenja človekovih pravic. Toda gledano iz zornega kota začetka 21. stoletja je bilo prejšnje stoletje za Slovenijo vendarle čas vzpona in uspehov. V manj kot sto letih je slovenska nacija uspela zavarovati obstoj slovenskega naroda, ki so ga ogrozili nasilni tuji nacionalizmi 19. stoletja ter druga svetovna vojna, v državno ozemlje je pridobila del Primorske in Prekmurje, na kulturnih temeljih je oblikovala nacionalno državo, preživela je obdobje komunizma, se ubranila JLA, se osamosvojila, včlanila v EU, NATO in OECD, uvedla evro s slovenskimi simboli na kovancih, se s Slovenci za mejo še tesneje povezala znotraj EU in Schengenskega območja ter bila najuspešnejša in najbogatejša država Srednje in Vzhodne Evrope. To je bilo stoletje dokončne uveljavitve Slovencev kot naroda.

Čas je, da postanemo tudi nacija.

To pomeni, da moramo začeti – tako kot smo bili vajeni spoštovati svoj jezik in kulturo – sedaj spoštovati tudi svoje ustanove, državo, njene simbole, zgodovino, vojsko, policijo, diplomacijo; da se moramo odreči lahkomiselnemu zavračanju in posmehovanju domoljubju in nacionalnim interesom. Ne zato, da bi izkazovali slepo poslušnost vsakokratni vladi ali častili malike državnosti, ampak zato, ker so državne ustanove in njeni simboli podobe vsega tistega, kar želimo enačiti s sodobno nacijo: so zaščitni znaki zagotovljenih pravic in svoboščin, demokratičnega odločanja, spoštovanja vsakega posameznika, strpnega in kulturnega medsebojnega sporazumevanja; so simboli ne samo etničnih Slovencev, ampak tudi vključevanja državljanov drugih etničnih pripadnosti.[1]

Sodobna Slovenija je država slovenskega naroda in bo to slovensko podobo še naprej ohranjala s prvim mestom slovenskega jezika in kulture (kje, naj bo sicer fizično in duhovno središče slovenskega?), a je hkrati tudi država vseh njenih državljanov. To pomeni, da je potrebno priznati materialni in kulturni prispevek k podobi sodobne Slovenije, ne samo avtohtonim manjšinam (preseči moramo duh devetnajstega stoletja in tedaj upravičenega boja za narodnostne pravice, ki nam je priboril Maribor, Primorsko, Prekmurje), ampak tudi vsem drugim: Slovencem v zamejstvu in po svetu, Bošnjakom, Hrvatom, Srbom, Albancem, Kočevarjem, nekdanji nemško govoreči skupnosti, na način, ki nacijo krepi in notranje konsolidira, tudi ko gre za vprašanje jezika. Nedavno razglašeni neuspeh projekta multikulturne družbe v velikih evropskih državah in ohranjanje nacionalne države kot temelja sodobnega miru in varnosti (tudi človekove varnosti) narekujeta utrjevanje položaja jezika kot osnovnega orodja nacionalnega dialoga in integracije – to velja tudi za slovenščino.[2]

In velja tudi za njeno nacionalno kuhinjo. Tako kot je kuskus postal del francoske kuhinje in curry del britanske, so lahko tudi čevapčiči del nove slovenske kuhinje, da le ob tem ne zanemarimo kranjske klobase. Zakaj ne bi (tako kot s klobasami počno v Nemčiji) tudi pri nas kranjsko ponujali v obratih hitre prehrane enako množično kot burek in čevapčiče? Zakaj ne McKranjska? Tudi naše vezi z Argentino se same ponujajo kot prispevek h globalizaciji kulture prehrane.

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi določa, da je himna Republike Slovenije sedma kitica Prešernove »Zdravljice«. Zakonodajalec ni izbral osme kitice (»Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo …«); da se ni odločil za tretjo (»V sovražnike z oblakov …«) bi tudi lahko razumeli, težje razumljivo pa je, da se ni odločil ne za četrto (»Edinost, sreča, sprava …«) in prav tako ne za drugo (»Komu narpred veselo …«), ampak se je odločil za najbolj »internacionalno« in do drugih narodov skoraj naivno in dobrodušno pokroviteljsko besedilo, ki bi ga morali prej pričakovati od kake veliko večje nacije. Toda tisto, kar v Sloveniji za oblikovanje nacije najbolj potrebujemo, je vsebovano prav v drugi in četrti kitici: bratstvo, edinost, sreča, sprava. (Celó besedilo himne nekdanje SFRJ je bilo brez sledu internacionalizma ali komunistične ideologije, ampak pesem na temo slovanskega patriotizma.)

Biti nacija pomeni najprej vedeti, kdo smo, kaj smo bili, kako smo nastali, od kod smo prišli, kaj nas je oblikovalo, v kateri geopolitični in zgodovinski prostor sodimo, kam gremo in kaj hočemo, nato pa vse energije zastaviti za uresničitev tega, kar hočemo biti.

Znova moramo premisliti, za kaj smo se leta 1990, 1991 odločili, in to zavestneje sprejeti. Saj tedaj ni šlo le za beg iz Jugoslavije, ampak – tako upam – za globoko zavestno odločitev za drugačne vrednote.

Sodobni svet je presegel absolutiziranje države, kakor smo ga poznali v 19. stoletju, ko si je država za uveljavitev svojih interesov lahko privoščila vse, tudi uporabo vojaške sile in teptanje človekovih pravic. Evropska unija je v tem pogledu v svetovnem merilu naredila največji korak pri postavljanju meja pri uveljavljanju sebičnih interesov držav, zato je za Slovenijo močna Evropska unija najboljše zagotovilo prihodnosti. Evropska unija ostaja najboljši kraj pod soncem.

Toda tudi v EU države ohranjajo svoje nacionalne interese in so jih še vedno enako ognjevito pripravljene braniti z vsemi dovoljenimi sredstvi, ali z njimi trgovati. Slovenska nacija – če vidi vrednost v svoji ohranitvi – se mora vključiti v to najbolj civilizirano obliko uveljavljanja svojih interesov z vsaj enako gorečnostjo kot mnoge večje evropske nacije.

 


[1]    O ključnem pomenu institucij države v The origins of political order (Profile books, 2011) piše Francis Fukuyama: » … uspešna liberalna demokracija potrebuje tako državo, ki je močna, enotna in sposobna, da na svojem ozemlju uveljavi zakone, kakor tudi družbo, ki je močna in kohezivna in sposobna od države terjati odgovornost. Ravnotežje med močno državo in močno družbo je tisto, ki napravi demokracijo učinkovito …« [Prevod avtorja po angleškem izvirniku.]

[2]    Britanski premier Cameron je glede multikulturne družbe povedal: »V skladu z doktrino državnega multikulturalizma smo spodbujali ločeno življenje različnih kultur, ločenih med seboj in ločenih od večine. Ni nam uspelo zagotoviti vizije družbe, kateri bi si želeli pripadati. Tolerirali smo ločene skupnosti, ki so se obnašale v nasprotju z našimi vrednotami … Doma moramo zgraditi močnejše družbe in identitete. Iskreno povedano, potrebujemo veliko manj pasivne tolerance zadnjih let in veliko aktivnejši liberalizem. Pasivno strpna družba sporoča svojim državljanom: pustimo te na miru, dokler spoštuješ zakone. Je nevtralna glede vrednot. Toda verjamem, da mora iskreno liberalna dežela narediti veliko več; verjeti mora v določene vrednote in jih aktivno promovirati.«

Prejšnji francoski premier Sarkozy je bil v svojih izjavah še ostrejši: »Kdor pride v Francijo, sprejme, da se stopi v enotno skupnost, v nacionalno skupnost, in če tega noče sprejeti, ne more biti dobrodošel.« Generalni sekretar Sveta Evrope, norveški socialdemokrat Thorbjorn Jagland pa je za Financial Times povedal: »Kot ga razumemo danes, multikulturalizem omogoča razvoj vzporednih družb znotraj držav … To je potrebno ustaviti. Prav tako je jasno, da so nekatere vzporedne družbe razvile nevarne radikalne ideje … Moramo biti previdni, da ne razumemo napačno multikulturalizma, saj je različnost kultur zaželena. Toda moramo se osredotočiti na to, kar družbe drži skupaj.« 

Pripis uredništva: razmišljanje je avtor objavil v knjižici Dežela priložnosti, ki je izšla pri Založbi Družina.


18 KOMENTARJI

  1. KOnčno se bomo začeli zavedati samega sebe.

    Končno se bomo začeli zavedati svoje duhovne in zgodovinske biti. Svojih življenjskih vezi z našimi predniki.

    Končno bomo spoznali, da je naš dom zibelka naših vrednot, našega ravnovesja z našim prelepim naravnim okoljem.

  2. Končno se bomo začeli zavedati svojega poslanstva.

    Poslanstva, da na tem prelepem delu sveta gojimo čudovite pesmi in melodije, ki so v harmoniji stem delom stvarstva.

    Skrbno gojimo svojo kulturo in s tem bogatimo pestrost svetovne kulture.

  3. Zavedamo se, da temelj naše duhovne rasti ne more biti slovenski beton, ampak slovenska narava, ki nam omogoča duhovni in materialnui razvoj, če smo z njo v harmoniji, v ravnovesju.

    Tega se naj zavedajo tudi mesta, ki naj bodo v harmoniji s podeželjem. S podeželjem, kjer se živi v ravnovesju z naravnim okoljem, kjer vlada zdrava kmečka pamet in logika, kjer se cenijo narodne in življenjske vrednote, kulturna dediščina, domoljubje, poštenost, pravičnost,stabilne in zdrave družine,gostoljubje, družnje ob pesmi in plesu, imunost do različnih zasvojenosti, solidarnost…

    le z neposrednim stikom

  4. Trden življenjski temelj, ki ga nudi podeželje, je priložnost za našo domovino, da zaživi v harmoniji, ki jo zagotavljajo naravne, stvarstvene zakonitosti, na katere človek s svojo pristranostjo ne more vplivati in ki mu zagotavljajo trajni duhovni in materialni razvoj.

  5. Ljubljana gosti mnogo tujih in domačih turistov, pa jim ni omogočeno, da bi lahko občudovali našo duhovno kulturno deščino: narodno glasbo in folkloro.

    Kdo je tisti, ki to preprečuje!?

    Kako dolgo še?!!!

  6. Ni mi jasno, kako so nekateri doslej slepo verjeli, da bo trg s svojim egoizmom in pohlepom po dobičku, skrbel za duhovno rast vrednot, ki človeka ločijo od živali.

  7. Ljudje zavestno ali nezavestno pogrešajo vrednote, zato bodo znali ceniti, ko bodo začutili iskreno, nepristransko prizadevanje za njihovo rast.

  8. Pravičnost je nabolj celovita vrednota, ker vsebuje in združuje ljubezen, resnicoljubnost, poštenost, solidarnost in odgovornost.

  9. Da je slovensko domoljubje v silovitem porastu, so sinoči dokazali Modrijani, ki so napolnili Kongresni trg in s katerimi je pelo 8000 sodelujočih poslušalcev.

    To tudi dokazujeta viktorja za Modrijane in radio Veseljak in na desetisoče maladih, ki se aktivno ukvarjajo z narodno glasbo in pesmijo.

    Mladi rod je začutil, kaj pomeni živeti v sozvočju s svojim slovenskim naravnim okoljem.

    Mladi rod bo prenovil slovenski narod!!!

  10. Mladi rod noče biti plagiator tuje glasbe, ampak hoče biti originalni ustvarjalec slovenske glasbe in pesmi, ki jo že od nekdaj občuduje in ceni Evropa in svet!

  11. Gospod “svitase”, obcudujem vas kot trdnega katolicana in cloveka visokih moralnih kvalitet, ki ga ne zanasa ne na levo ne na desno.
    Ampak teh vasih 12 kratkih komentarckov s katerimi se sicer strinjam, ste brez potrebe gradili cel mozaik, ceprav ste vsakokrat povedali v bistvu isto, ali samo malo razsirili.
    Zato mislim, bi lahko prihranili sebi in bralcu cas, ki je zlato in vse povedali recimo z dvema namesto z 12. komentarcki. Menim, da s tolikimi komentarcki brez potrebe obremenjujete sebe in bralca, kateremu se vedno mudi, hoce imeti nek pregled in zeli po moznosti zajemati s kupa.
    Zelim vam da pri svojih stevilnih asociacijah bolj mislite na kvaliteto kot na kvantiteto.
    Gotovo imate sposobnosti, da bi utegnili spreobrniti celo kakega okorelega levicarja.

  12. Se strinjam in opravičujem. Se bom popravil. Moram pa dodati naslednje:

    Kdaj bo prenehala prepoved predvajanja slovenske glasbe v nakupovalnih centrih in še kje?
    Neverjetno, pa gre za slovenske kupce! Ali ni to norčevanje iz naše kulturne biti in to v našem domu?!!!

    Ali je vam vseeno?!

  13. Zakonodajalec se je potrudil, da je razslovenil Slovenijo s tem, da je odredil, da mora biti po radijskih valovih veliko tuje glasbe.

    Ni se pa potrudil, da bi prenehalo kulturno nasilje, ko se Slovncem onemogoča, da bi lahko uživali življenje v svojih harmničnih značilnostih z našim naravnim okoljem in našo duhovno in kulturno bitjo.

    Očitno je vpliv satana velik.

    Gre za grobo kršitev temeljnih človekovih pravic!!!

  14. Gospod “svitase” jaz bi na vasem mestu, namesto vasih 14 dobronamernih komentarckov pri Casniku, Reporterju, Financah itd, konkretno pozval urednike in izdajatelje, da organizirajo neke vrste podpisno listo (akcijo) za nas -svoje komentatorje, ki bi bilo potem naslovljeno ali poslano na vesolnje slovenske radijske medije in veleblagovnice pod naslovom Zapojmo raje po slovensko, da bo kralj Matjaz pod Peco slisal in se koncno zbudil.
    Medtem ko jokcamo, da vse javno zivljenje kalijo in smetijo levicarji s svojimi internacionalisticnimi popadki, pozabljamo, da tudi nasi tradicionalni krscanski mediji lahko imajo lahko dolocen vpliv in tezo, ce jih ta-pravi ljudje na pravi nacin organizirajo.
    Bog pozivi ves slovenski svet, ki ne misli samo na denar vkljucno z dobromislecimi idealisticnimi levicarji!

    To kar sem tu napisal lahko urednistvo Casnika izboljsa in objavi se kje drugje.

  15. Ne bo držalo. Kar pravilen je bil izbor verza za himno.

    Čeprav nas moderna psihologija uči, kar ljudje vedo že tisočletja (kdaj že so nastale religije?), da se splača biti prijazen, so le Makedonci ta nauk ob razpadu države res dosledno uporabili. A tudi nas je veliko veliko naučil in pomagal prešteti do deset in se dogovoriti za odhod JLA po sorazmerno kratkih desetih dneh vojne.

    Moje mnenje je, da naj še naprej himna ostane ravno ta verz, čeprav seveda ne trdim, da je ostanek Zdravice preslab.

  16. Na vse to nas opozarja EU leto državljanstva, ki apelira na ponos svojega zavedanja državljanstva v EU.
    Toda za vse to je potreben temelj narodne zgodovine. Slovenci ga imamo v programu “Zedinjene Slovenije” iz leta 1848. Letos je 165. letnica tega programa in v interesu nacije in državnosti bi bilo dobro organizirati spominsko prireditev v duhu himne-Prešernove zdravljice, ki je iz istega obdobja.
    Predvsem pa je potrebno delati na programu “edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo….!

Comments are closed.