Večna koalicija

2

Vrli Slovenec v teh dneh in tednih trepeta.  Dan za dnem se množijo znamenja, da mu bodo dokončno vzeli igračko. Da bo potrebno zaprositi za pomoč zaupanja povsem nevredne tujce iz Bruslja, kar bo v njegovih očeh zabilo zadnji žebelj  v krsto “zgodbe o uspehu”, na katero je bil tako ponosen.

Logični krivec 

Polni čaši pelina je primešan le droben košček korena ločena. Kot kaže, bo moč levji delež krivde za takšen sestop naprtiti najljubšemu narodnemu bavbavu, Janezu Janši, ki se takšni vlogi verjetno ne more izogniti niti z izsiljeno nezaupnico. Pa ljudem pravzaprav ne gre zameriti, da je njihov zgodovinski spomin kratek in  bodo krivi pač tisti, ki imajo v tem trenutku v rokah škarje in platno. Nič čudnega niti ni, če smo minuli teden slišali celo bajanje o drugi osamosvojitvi, ki da bo bolj prava od prve. Manj razumljivo pa je, da ne državljani, ne njihovi politiki, niti tik pred uresničitvijo najbolj morastih sanj niso pripravljeni odstopiti od svoje temeljne zmote.

Da, prva (in edina) osamosvojitev Slovenije je imela neko napako. Do pred nekaj leti se je zdelo, da je samo lepotna, nekaj, kar se bo dalo z razmeroma nebolečim rezom nekoč odstraniti. Upravljanje te države je skoraj nemudoma po njenem nastanku prevzela izjemno široka koalicija, ki se je med samim nastajanjem neodvisne Slovenije v glavnem držala ob strani. Po priljubljeni besedni zvezi jo poimenujmo ‘koalicija nacionalnega interesa’. Njen skupni program je bil na površini ta, da hudobnih tujcev ne smemo preveč spuščati v našo lepo domovino in da mora njena gospodarska moč ostati v “naših” rokah. “Naše” roke pa v tem primeru niso pomenile kogar koli, marveč roke posvečene peščice, za nameček v glavnem tistih, ki so na nebu slovenske domovine vedrili in oblačili že dolga desetletja. Če bi prodrli še globlje v temelje omenjene koalicije, bi tam našli slovenski prastrah, izoblikovan skozi dolgo, neprijazno zgodovino. Prastrah, da se bo nekoč izkazalo, da Slovenci nismo v vsem najboljši in brezmadežni in da je naša preteklost polna napačnih odločitev na križiščih in polna tragičnih zmot, med katerimi najbolj tragična ni starejša od sedemdesetih let.

Združevalni prastrah 

Prastrah v nenačelno koalicijo ni združil samo glavnine tistih političnih sil, ki jih po konvenciji označujemo za leve. Ne, povzročil je preseganje običajne delitve na levo in desno in presekal celo nekatere stranke. V enoten blok je združil še mnoge vrednostne konservativce, ki so bili po naravi nezaupljivi do vsega tujega, večino visoke katoliške hierarhije in znatno manjšino katoličanov, ki ravno tako kot vsa družba niso bili (in niso) pripravljeni pogledati v ogledalo preteklosti. Nek drug strah, strah pred vrnitvijo starega domačijstva, je v to po svojem bistvu domačijsko koalicijo spravil večino liberalcev v državi, na Slovenskem že tako redkih ptic. Vse to toliko bolj, ker se je v prvem desetletju samostojnosti zdelo, da ‘nacionalni interes’ deluje. Da samozadovoljna, vase zaprta skupnost dosega sijajne uspehe,  da, je ena sama “zgodba o uspehu”, kar njenim srečnim udom omogoča škodoželjne poglede na jug in vzhod. Zato dandanašnji nihče ne pomisli, da so bili temelji današnje more pravzaprav položeni takrat in da koalicija nacionalnega interesa ni bila istovetna z resničnim nacionalnim interesom samim.

Po dvajsetih letih  je večna koalicija, ki je obvladovala vse vlade, tudi prvo Janševo, saj je Janša kmalu ugotovil, da je vladanje precej preprosteje, če se opre nanjo, povsem zažrta v slovenski svet. Na Slovenskem nobena druga večina sploh ni možna. Tako ni res, da se stranke ne morejo dogovoriti o ideoloških temah. Zaradi prevlade tihe večine nacionalnega interesa, ki jo že več kot dve desetletji poganja povsem ideološko gorivo, se ne morejo dogovoriti niti o nujnih ukrepih za reševanje krize. Zato je zlom koalicije nacionalnega interesa postal nujna naloga. Ker leta 1991 in 1992 sploh ne bi smela nastati, čeprav potem kratkoročno ne bi imeli ‘zgodbe o uspehu’.

Toda bojim se, da s prastrahom okuženi Slovenci za ta korak nimamo dovolj lastnih moči. Vse bolj se zdi, da bo moral moč koalicije ukiniti nekdo od zunaj.

Foto: Slovenska pomlad


2 KOMENTARJI

  1. Nikjer niso komunisti prinesli blaginjo ljudstvu. Mi jih pa kar naprej volimo, da nas vodijo. Ateiste in nedeljske kristjane razumem, da padejo pod njihov vpliv. Ne razumem pa kristjane, ki se gredo krščanstvo z vodilnih pozicij v inštituciji, da podpirajo volilno kampanjo komunistov, kot je npr. tale:
    http://www.politikis.si/?p=69284&utm_source=rss&utm_medium=rss&utm_campaign=predsedniska-sramota-v-smihelu-danilo-turk-zlorabil-katoliske-skavte-in-z-njimi-celo-molil

    Šele, ko se bo Cerkev očistila UDBE in postavljala na vodilna mesta ljudi, ki razlikujejo med dobrim in zlim, bo prišla kakšna možnost tudi za Republiko Slovenijo. Do takrat pa bo verjetno prevzela komando EU skupnost, kar pa bo vsekakor bolje kot pravo, ki se ga napisali lopovi.

    • Še en primer delovanja v korist UDBE:
      javna nepokorščina škofa Urana, ko je papež preko posrednikov zahteval njegov umik iz javnega življenja. Če se celo škof tako obnaša, potem enostavno ne smemo obsojati vodstvo skavtov. Mižati in ne videti dejanj pa tudi ne smemo.

Comments are closed.