Večinski ali kombiniran volilni sistem?

6

volilnisistemSicer pa mislim, da Slovenijo lahko rešijo le evropsko usmerjeni desni politiki s pomočjo Evropske ljudske stranke. Levica zna samo zapravljati in krizo podaljševati ter poglabljati. (Ceterum autem censeo Carthaginem esse delendam)

S preteklim kongresom Nove Slovenije sem bil kot udeleženec zelo zadovoljen, zbodel pa me je naslednji stavek: »NSi ne podpira večinskega volilnega sistema!« Ker glede tega vprašanja ni bilo kakšne utemeljitve, smo si lahko mislili, da je logičen odpor zaenkrat še majhne stranke, da ne bi pri takšnem sistemu »potegnila krajšega konca«.

Po drugi strani pa smo od vodstva stranke slišali zelo optimistične (povsem logične in legitimne) ambicije, da bi NSi enkrat postala največja stranka. Ali bi ji tudi v tem primeru ne odgovarjal večinski sistem? Dvomim.

Obstaja pa še en razlog za moje nezadovoljstvo s takšnim poudarjenim zavračanjem večinskega volilnega sistema: kot je znano, je prav pred kratkim sestrska (pomladna) stranka SDS jasno predlagala uvedbo večinskega volilnega sistema v Sloveniji in je tako izrecno nasprotovanje NSi tej ideji kar malo preveč netaktno.

Kajti prepričan sem, da tudi Nova Slovenija ni za čisti proporcionalni sistem (no, hvala Bogu, da danes verjetno ni za to več nobena slovenska parlamentarna stranka!). Ja, kaj pa bi potem? Nekakšen korigiran proporcionalni sistem, s preferenčnimi glasovi, ki si jih vsaka stranka drugače razlaga?

Preden postrežem z rešitvijo, se vprašajmo, kaj pa so glavne prednosti obeh sistemov.

Večinski volilni sistem bi zahteval, da se Slovenija razdeli na n=? volilnih okrajev, z enakim številom prebivalcev. Po dvokrožnem postopku bi bil v vsakem od teh okrajev izvoljen po en poslanec v Državni zbor in tako bi – pozor: zelo velik plus! – Slovenija imela povsem regijsko enakomerno porazdeljeno (pokrito) zastopstvo v Državnem zboru. Za nameček pa sploh ne bi bilo nujno, da so kandidati strankarski, ampak bi si lahko marsikateri posameznik – seveda zelo priljubljen in zaslužen – izboril mesto v parlamentu povsem sam, brez kakršnihkoli strankarskih zavez. Nekateri poslanci bi bili tako res lahko pravi ljudski tribuni. Možna (običajna) posledica večinskega volilnega sistema je ta, da zmagovita stran (stranka ali koalicija!) v parlament dobi večje število poslancev, kot  je dobila glasov na volitvah in je zato lahko bolj odločna ter učinkovita v upravljanju države.

Proporcionalni volilni sistem pa zagotavlja, da politične stranke (brez katerih si ni moč zamisliti kvalitetne parlamentarne demokracije!) lahko v Državni zbor »spravijo« tiste svoje (najboljše) politike, za katere vedo, da bodo najbolje znali uresničevati program in vrednote njihove stranke. Brez tega (delnega) vpliva političnih strank (zadnjo besedo imajo seveda volilci) bi bil novoizvoljeni parlament zelo nestabilen in bi predolgo trajalo, da bi se za vodenje države izoblikovale kvalitetne koalicije. Možna in tudi običajna posledica proporcionalnega volilnega sistema je ta, da v parlament pride večje število (tudi manjših) strank, kar ima za posledico neprestano kupčkanje s parcialnimi interesi lobističnih skupin, pogostejšo menjavo vlad in sklepanje »gnilih kompromisov«. Je pa tak sistem morda, kot je v Odmevih izjavila Maša Kociper: »bolj pravičen« (ker omogoča, da ima več različnih segmentov prebivalstva svoje predstavnike v parlamentu). Seveda pa na račun učinkovitosti Državnega zbora!

Za vse to smo vedeli že pred dobrimi 20 leti v Skupščini RS, ko smo sprejemali novo ustavo in volilne zakone. Večina poslancev Demosa se je nagibala k večinskemu volilnemu sitemu, saj je logično pričakovala, da bi v tem primeru lahko na volitvah 1992 skupaj dosegli še močnejšo zmago, kot leta 1990. Tako bi lahko do konca speljali demokratične procese, predvsem tudi pravično privatizacijo. Konec koncev bi volilci Demos (če bi še naprej obstajal), verjetno tudi nagradili za uspeh, katerega je dosegel z ustanovitvijo in vzpostavitvijo prve samostojne slovenske države!

To pa je bila seveda nočna mora tedanje levice, porazdeljene (večinsko) po strankah kontinuitete ter tudi (pomembnih) vodstvih nekaterih demosovih strank! Večinskega volilnega sistema so se bali kot hudič križa! Narediti je bilo treba vse, kar je možno, samo da ne pride do zmage Demosa v večinskem volilnem sistemu! Za vsak slučaj so Demos kar ukinili (vplivni funcionarji nekaterih demosovih strank, v nasprotju z večinsko voljo članov poslanskega kluba Demos v Skupščini RS). In da se ne bi slučajno še kdaj prebudil, so prepovedali še večinski volilni sistem.

Ker smo Narodni demokrati leta 1992 že dobro poznali dobre in slabe lastnosti obeh volilnih sistemov, smo videli kot možno rešitev vsaj v kombiniranem volilnem sistemu: 44 poslancev se voli po čistem večinskem sistemu, 44 pa po čistem proporcionalnem sistemu (+ 2 poslanca narodnosti). Pripravili smo zelo kvaliteten zakonski predlog in zbrali 84 podpisov »delegatov Skupščine RS« (to so bili večinoma demosovi poslanci), kar je bilo več kot tretjina vseh delegatov in tako zadosten pogoj za referendum. Poleg tega je tudi Zbor občin podprl našo zahtevo za referendum. Tega pa nikoli ni bilo, ker je to protizakonito preprečil predsednik Skupščine dr. France Bučar.

Sedaj, ko imamo po dobrih 20 letih dokaz, da je naš volilni sistem slab, bi se lahko spomnili po krivici zavrženega predloga Narodnih demokratov, katerega prednost je bila tudi ta, da je izredno enostaven in vsakomur razumljiv, pravo nasprotje razno raznim predlogom o uvedbi »preferenčnega glasu«, kjer je rezultat vedno zelo negotov in ne vnaša nobenih drugih pozitivnih lastnosti večinskega volilnega sistema.

In namesto, da NSi samo zavrača večinski volilni sistem, naj rajši podpre iniciativo SDS ter jo skuša obogatiti z elementi kombiniranega volilnega sistema, ki ima za sprejem gotovo več realnih možnosti, kot pa čisti večinski sistem!

Morda bi celo Predsednik RS Borut Pahor v okviru svojih posvetovanj o spremembah volilnega sistema lahko malo prisluhnil nam, ki razmere že od začetka poznamo in smo prepričani, da so tudi preproste rešitve lahko dobre.

Jasno je, da kvaliteten kombiniran volilni sistem ne bi koristil le slovenski desnici, temveč tudi levici, ki bi potem lažje volivcem ponudila nekaj stalnejšega, kot pa sedaj že večkratno prepakiranje istih politikov v vedno nove in nove stranke.

 




6 KOMENTARJI

  1. Mene bi pa zanimalo ali je tak pol-pol sistem že kje v veljavi? Če je res tako smiseln in pozitiven težko verjamem, da smo prvi na svetu, ki bi ga izvajali. Izkušnje iz preteklosti, ko smo bili “prvi in najboljši” (npr. samoupravljanje, b&j, mehki prehod v demokracijo, prihvatizacija, itd.) me svarijo, da ni dobro biti “preveč pameten.”

  2. Če bi se vidni politiki krščanske demokracije po osamosvojitvi ne zavzemali tako za mehkojajčno politiko in bi izvedli lustracijo bi bilo danes drugače.
    Sicer pa v času socializma so govorili, da bomo enkrat prišli na zeleno vejo, ker bo tako kapitalizem propadel.
    Na drugi strani pa so tudi cerkveni predstavniki razlagali, da naj potrpimo saj bo boljše.
    Zato pa smo tam kjer smo..

  3. Polovične sisteme imajo v veljavi, en primer je Nemčija. Seveda so šli v isto smer – popravljali so čisti proporcionalni sistem.

  4. Wikipedia ima super slikico:

    https://en.wikipedia.org/wiki/File:Electoral_systems_map.svg

    Prve tri bolj rdeče barve predstavljajo večinski sistem. Tu so predvsem ZDA, Kanada, Velika Britanija, Indija, Romunija, Belorusija (enokrožni večinski), Francija in Iran (dvokrožni), Australija (tretja varianta večinskega).

    Bolj modre barve imajo proporcionalni sistem – večina držav na svetu ima isti sistem, kot trenutno Slovenija – večina Evrope, Rusija, Južna Amerika, … (svetlo modra); Irska ima čisto svojo proporcionalno varianto, Grčija in Italija pa tudi.

    (Francija in Rusija bolj predsedniški sistem, kot pa parlamentarni, tako da morda tam sestava parlamenta ni tako pomembna).

    Bolj vijoličaste barve imajo kombiniran sistem. Tu je predvsem Nemčija, pa še nekaj drugih držav.

  5. Dokler ne bodo volivci izbirali po iskrenosti odgovorov politikov na vprašanja:
    – Kdo sem?
    – Od kod prihajam?
    – Kam grem?
    je popolnoma vseeno, kakšen volilni sistem imamo.

Comments are closed.