Pokojni Vinko Kobal, za katerega sem prepričana, da sedi ob nebeškem Očetu sredi stržiškega cvetočega travnika, z očali na konici nosu in pogledom v srce in dušo – nas je učil, kako naj živimo tu na tej zemlji, na tem svetu, v vsakdanu. On nam je lepo kazal, kakšno odgovornost imamo, da se imenujemo in smo Božji otroci. Ni namreč nepomembno, kako pristopamo k temu dejstvu – Božji otroci smo poklicani, da že na tem svetu gradimo nebeško kraljestvo. To ni samo po sebi umevno, to je naša dolžnost. Zato morajo vsi naši talenti služiti temu cilju.
Gradnja družbe, ki ji želimo reči pravična, se ne začne na pozicijah, ni posel, ki bi bil v domeni peščice izbranih, ni naloga tistih, ki so za to plačani. Graditi Božje kraljestvo na zemlji pomeni, da skozi vse naše odločitve, naša dejanja, besede, veje Sveti Duh.
Ko se odločamo o tem, ali gremo na volitve ali ne, se vprašajmo, kaj bi Jezus v takem primeru naredil. Bi ostal doma, pomagal Jožefu v mizarski delavnici, Mariji pri pranju in pometanju, ali bi prijel pod pazduho oba in skupaj z njima oddal svoj glas za tisto stvar, ki bo že kmalu lahko spreminjala tuzemeljsko življenje.
»Ne bom te zatajil,« je bil prepričan Peter. Pa ga je trikrat! Ne bom te zatajil, obljubljamo, potem pa damo svoj glas tistim, ki »tolerirajo« neplačevanje delavcev. Ne bom te zatajil, potem pa odobravamo umor nerojenih otrok.
Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu! Vse, kar smo, kar delamo, kar živimo, mora odražati, da smo Kristusovi. Ali pa nismo – bodi hladen ali vroč, ker če si mlačen, te izpljunem proč!
V teh dneh, ko molimo devetdnevnico k Svetemu Duhu, se večkrat vprašam, kaj se je zgodilo s slovenskim narodom, da je tako padel. Nazadoval. Na katerem izpitu smo padli, kje smo se ujeli v past mlačnosti. Večina slovenskega naroda namreč ni ne vroča ne mrzla, ne rdeča ne črna, ne leva ne desna. Večina naroda je mlačna, brezbrižna siva, dolgočasna. Večina naroda se vrti okrog banalnih vprašanj, kot je vprašanje prestiža, preživljanja prostega časa, lepote telesa… še kritizerstva in zabavljanja čez politike je čedalje manj. Nič, eno sama dolgočasno nakladanje o stvareh, ki jih morda že jutri ne bo več. Apatija, za katero je nevarno, da prerase v nihilizem. Zanikanje dejstev, vseenost, čakanje od danes na jutri. Če bi naši predniki razmišljali na tako primitivni ravni, slovenskega naroda že zdavnaj ne bi bilo več! Kajti misel je del obstoja, misel je fluid, brez nje je dimenzija prostora vakuum. In pri nas je ta vakuum čedalje vidnejši.
Človek kot gradnik družbe, ki se »vrti samo okrog lastnega popka«, kot bi rekel dr. Krečič, gradi puhlo, prevzetno družbo, za katero ni nobene garancije, da obstane. Človek, ki ni sposoben svojih misli dvigniti v višji koncentrični krog na spirali razvoja, nazaduje, ker ga sila težnosti, zemeljskosti, vleče nazaj.
Nocoj sem poslušala gospo Bogomilo Kravos. Dejala je: »Jaz sem tržaška Slovenka in nočem, da mi rečete zamejka. Nočem, da sem manjšina. Slovenski narod se bo moral zavesti veličine nas, ki smo morali ostati na drugi strani meje. To je izredno pomembno za narod in njegov obstoj.« A kaj, ko taki in podobni pozivi ostajajo ujeti v ozek krog trenutnih poslušalcev, večina Slovencev tako ali tako ne ve, kaj vse je vsebovano v terminu »enotni slovenski kulturni prostor«. Posledica tega je tudi odnos do petine slovenskega naroda, ki ne živi v matični domovini. Ta petina je tista, ki nam trka na vest, ki nas opominja, da ne smemo pozabiti na to, da je bila kulturna, ustvarjalna misel tista, ki je tudi v najtežjih trenutkih ohranjala slovenstvo in ga branila. In s tem omogočila, da je narod ne le obstal, ampak tudi rasel, da se kljub zunanji revščini ni duhovno razvrednotil. Da je izredni intelekt zmogel spiralo propada, na katero je bil narod potisnjen, obrniti navzgor, tudi in predvsem k Bogu. In to je bila – pa če si še tako zatiskamo oči – rešitev za naš narod takrat in bo rešitev tudi danes.
Ja, Vinko Kobal, katerega trinajsto obletnico odhoda k Očetu smo obhajali na vnebohod, je skozi izkustvo preganjanja vedel, kako ohraniti dostojanstvo slovenskega zavedanja. Iskal ga je pri izviru. Njegova velika želja je bila, da bi vsaj nekaj tega, kar je sejal, padlo na plodna tla. Da bi tisti, ki smo mu sledili, odrasli v dobre kristjane. In dobri kristjani so odgovorni državljani vsak dan, v vseh situacijah. Dobri kristjani ne gledajo v prazno, ampak skušajo v vsakem človeku najti tisto dobro, ki bo skupaj gradilo boljšo družbo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
