Več usmiljenja!

Maks Suard, foto: Novi glas.
Maks Suard, foto: Novi glas.

Zapisati, da smo vsi pretreseni, je premalo, zapisati, da se vsi zavedamo, kaj se je dejansko zgodilo, ne moremo, ker je v vsej zadevi veliko, preveč nejasnosti, predvsem pa te dni preveliko nepotrebnih besed.

Vsaka smrt je dokončna, je smrt, je zadnje dejanje, ki zavije za vedno v molk človeka, ki umre, in vse nas hkrati naravnost sili v tišino.

S samomorom je drugače. Samomor je seveda tudi smrt, a taka, ki še bolj zareže v vse nas, ki smo človeka, ki si je vzel življenje, poznali, ali smo vsaj mislili, da ga poznamo! Vsak samomor je strašno dejanje, samomor duhovnika je še bolj srhljiv, saj so duhovniki Božji služabniki, tisti, ki oznanjajo Luč, ki nam posredujejo in oznanjajo Kristusov evangelij in seveda večno življenje.

Novica, ki nas je zadela kot atomska bomba, da si je kriški župnik Maks Suard minuli teden vzel življenje, nas je vse našla nepripravljene, če nas smrt sploh kdaj lahko najde pripravljene, seveda! Zanjo smo izvedeli po elektronskih medijih, nato je sledilo tiskovno sporočilo tržaške škofije, ki je vse presenetilo, saj je prišlo le nekaj ur po smrti kriškega župnika, česar sicer nismo vajeni.

Duhovnik Maks Suard si je v torek, 28. oktobra, v Križu pri Trstu pri 48 letih vzel življenje, našel ga je sam tržaški škof msgr. Giampaolo Crepaldi, ki se je hotel z njim pogovoriti o neki “hudi zadevi izpred veliko let”, šlo je za “hudo dejanje s trinajstletnim dekletom”, kot je tržaški škofijski ordinariat v posebnem tiskovnem sporočilu zapisal nekaj ur po smrti slovenskega duhovnika, ki je bil priljubljen med slovenskimi verniki in mladimi. V tiskovnem sporočilu so na tržaški škofiji še dodali, da je nameraval tržaški škof pokojnega duhovnika razrešiti vseh funkcij in predati zadevo cerkvenemu sodišču, kot so tudi navedli, da je bil tržaški škof Giampaolo Crepaldi o tem hudem dogodku obveščen 23. oktobra letos, da je 25. oktobra poklical pokojnega župnika, da bi se z njim pogovoril in razčistil zadevo. V tiskovnem sporočilu so še zapisali, da je pokojni duhovnik hudo dejanje priznal in ga zelo obžaloval, zaprosil je tudi za dva dneva razmisleka, da bi napisal pismo, v katerem bi zadevo objasnil in se tudi odpovedal pastirski službi in v tem pismu tudi prosil odpuščanja Boga, Cerkev in dekle za greh, ki ga je storil. V tiskovnem sporočilu je še zapisano, da je g. Maksa Suarda škof v torek, 28. oktobra, ob 16. uri poklical po telefonu in mu najavil svoj obisk, ob 16.30 je prišel pred kriško župnijo in pozvonil, a je v zaklenjeno župnišče lahko vstopil šele s cerkovnikom, s katerim sta našla mrtvega župnika, nato je prišla policija, ki je zadevo prevzela v svoje roke.

To so dejstva, ki jih poznamo, vsaj tista, ki so nam bila uradno povedana, vse drugo so ugibanja, razprave, komentarji, besede obtožb in besede solidarnosti s pokojnikom, besede, besede.

Dejstvo, da si tržaški škof Crepaldi in tržaška škofija nista vzela malce več časa, preden sta objavila zgoraj omenjeno tiskovno sporočilo, se je takoj pokazalo za napačno in se po nekaj dneh po smrti kriškega duhovnika kaže kot obžalovanja vredno in, milo rečeno, tudi zgovorno kaže na vsako pomanjkanje človeškega takta, potrebnega sočutja, občutljivosti, toplega človeškega usmiljenja, saj smo iz časopisov izvedeli, da je oče pokojnega župnika tragično novico o smrti svojega sina duhovnika izvedel iz medijev, kar je naravnost srhljivo.

Minuli petek smo člani našega uredništva pod vtisom tragičnega dogodka bili na strokovnem usposabljanju v Trevisu, kjer je znani in odlični italijanski časnikar navedel pisanje nekaterih dnevnikov o smrti kriškega duhovnika in vsej zadevi okrog nje kot “živ in sramoten primer slabega novinarstva, ki se naslanja na mnenja in besede, namesto da bi se držalo dejstev”. Govoril je o pisanju nekaterih dnevnikov o pismih, ki naj bi jih pokojni župnik napisal, a o njih tržaški škofijski ordinariat uradno ni povedal doslej ničesar.

Kot ljudje in kristjani seveda obsojamo vsako nasilje nad mladoletnimi, da ne bi kdo mislil, da pri našem pisanju karkoli zakrivamo ali kogarkoli opravičujemo. Upamo vsaj to, da bo ime današnje gospe, trinajstletnega dekleta izpred veliko let, ostalo zaščiteno, sicer bo gospa tudi sama postala plen javnega medijskega linča, v katerega je vpleten pokojnik.

Kot kristjani smo dolžni moliti za dušo pokojnika in si prizadevati, da se obnašamo tako, kot od nas zahteva evangelij! Vsem nam danes manjka človeškega usmiljenja, ki smo ga potrebni vsi, še najbolj pa ljudje, ki so tako ali drugače potisnjeni na rob.

Predvsem pa se moramo sami vprašati, kaj storimo in kaj bi še lahko naredili, da bi tudi sami pripomogli, da do podobnih tragičnih dejanj nikdar ne bi prišlo.

Vse preveč je namreč med nami sicer maloštevilnih duhovnikov, ki so osamljeni, prepuščeni sami sebi, nihče jih ne brani, ranljivi so prav tako kot mi, saj so ljudje. In naši duhovniki “dišijo po ovcah”, kot je nedavno rekel papež Frančišek, ko je govoril škofom in kardinalom, da “morajo dišati po ovcah”. Prav zato jim moramo stati ob strani!

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.