Več usmiljenja!

31
Maks Suard, foto: Novi glas.
Maks Suard, foto: Novi glas.

Zapisati, da smo vsi pretreseni, je premalo, zapisati, da se vsi zavedamo, kaj se je dejansko zgodilo, ne moremo, ker je v vsej zadevi veliko, preveč nejasnosti, predvsem pa te dni preveliko nepotrebnih besed.

Vsaka smrt je dokončna, je smrt, je zadnje dejanje, ki zavije za vedno v molk človeka, ki umre, in vse nas hkrati naravnost sili v tišino.

S samomorom je drugače. Samomor je seveda tudi smrt, a taka, ki še bolj zareže v vse nas, ki smo človeka, ki si je vzel življenje, poznali, ali smo vsaj mislili, da ga poznamo! Vsak samomor je strašno dejanje, samomor duhovnika je še bolj srhljiv, saj so duhovniki Božji služabniki, tisti, ki oznanjajo Luč, ki nam posredujejo in oznanjajo Kristusov evangelij in seveda večno življenje.

Novica, ki nas je zadela kot atomska bomba, da si je kriški župnik Maks Suard minuli teden vzel življenje, nas je vse našla nepripravljene, če nas smrt sploh kdaj lahko najde pripravljene, seveda! Zanjo smo izvedeli po elektronskih medijih, nato je sledilo tiskovno sporočilo tržaške škofije, ki je vse presenetilo, saj je prišlo le nekaj ur po smrti kriškega župnika, česar sicer nismo vajeni.

Duhovnik Maks Suard si je v torek, 28. oktobra, v Križu pri Trstu pri 48 letih vzel življenje, našel ga je sam tržaški škof msgr. Giampaolo Crepaldi, ki se je hotel z njim pogovoriti o neki “hudi zadevi izpred veliko let”, šlo je za “hudo dejanje s trinajstletnim dekletom”, kot je tržaški škofijski ordinariat v posebnem tiskovnem sporočilu zapisal nekaj ur po smrti slovenskega duhovnika, ki je bil priljubljen med slovenskimi verniki in mladimi. V tiskovnem sporočilu so na tržaški škofiji še dodali, da je nameraval tržaški škof pokojnega duhovnika razrešiti vseh funkcij in predati zadevo cerkvenemu sodišču, kot so tudi navedli, da je bil tržaški škof Giampaolo Crepaldi o tem hudem dogodku obveščen 23. oktobra letos, da je 25. oktobra poklical pokojnega župnika, da bi se z njim pogovoril in razčistil zadevo. V tiskovnem sporočilu so še zapisali, da je pokojni duhovnik hudo dejanje priznal in ga zelo obžaloval, zaprosil je tudi za dva dneva razmisleka, da bi napisal pismo, v katerem bi zadevo objasnil in se tudi odpovedal pastirski službi in v tem pismu tudi prosil odpuščanja Boga, Cerkev in dekle za greh, ki ga je storil. V tiskovnem sporočilu je še zapisano, da je g. Maksa Suarda škof v torek, 28. oktobra, ob 16. uri poklical po telefonu in mu najavil svoj obisk, ob 16.30 je prišel pred kriško župnijo in pozvonil, a je v zaklenjeno župnišče lahko vstopil šele s cerkovnikom, s katerim sta našla mrtvega župnika, nato je prišla policija, ki je zadevo prevzela v svoje roke.

To so dejstva, ki jih poznamo, vsaj tista, ki so nam bila uradno povedana, vse drugo so ugibanja, razprave, komentarji, besede obtožb in besede solidarnosti s pokojnikom, besede, besede.

Dejstvo, da si tržaški škof Crepaldi in tržaška škofija nista vzela malce več časa, preden sta objavila zgoraj omenjeno tiskovno sporočilo, se je takoj pokazalo za napačno in se po nekaj dneh po smrti kriškega duhovnika kaže kot obžalovanja vredno in, milo rečeno, tudi zgovorno kaže na vsako pomanjkanje človeškega takta, potrebnega sočutja, občutljivosti, toplega človeškega usmiljenja, saj smo iz časopisov izvedeli, da je oče pokojnega župnika tragično novico o smrti svojega sina duhovnika izvedel iz medijev, kar je naravnost srhljivo.

Minuli petek smo člani našega uredništva pod vtisom tragičnega dogodka bili na strokovnem usposabljanju v Trevisu, kjer je znani in odlični italijanski časnikar navedel pisanje nekaterih dnevnikov o smrti kriškega duhovnika in vsej zadevi okrog nje kot “živ in sramoten primer slabega novinarstva, ki se naslanja na mnenja in besede, namesto da bi se držalo dejstev”. Govoril je o pisanju nekaterih dnevnikov o pismih, ki naj bi jih pokojni župnik napisal, a o njih tržaški škofijski ordinariat uradno ni povedal doslej ničesar.

Kot ljudje in kristjani seveda obsojamo vsako nasilje nad mladoletnimi, da ne bi kdo mislil, da pri našem pisanju karkoli zakrivamo ali kogarkoli opravičujemo. Upamo vsaj to, da bo ime današnje gospe, trinajstletnega dekleta izpred veliko let, ostalo zaščiteno, sicer bo gospa tudi sama postala plen javnega medijskega linča, v katerega je vpleten pokojnik.

Kot kristjani smo dolžni moliti za dušo pokojnika in si prizadevati, da se obnašamo tako, kot od nas zahteva evangelij! Vsem nam danes manjka človeškega usmiljenja, ki smo ga potrebni vsi, še najbolj pa ljudje, ki so tako ali drugače potisnjeni na rob.

Predvsem pa se moramo sami vprašati, kaj storimo in kaj bi še lahko naredili, da bi tudi sami pripomogli, da do podobnih tragičnih dejanj nikdar ne bi prišlo.

Vse preveč je namreč med nami sicer maloštevilnih duhovnikov, ki so osamljeni, prepuščeni sami sebi, nihče jih ne brani, ranljivi so prav tako kot mi, saj so ljudje. In naši duhovniki “dišijo po ovcah”, kot je nedavno rekel papež Frančišek, ko je govoril škofom in kardinalom, da “morajo dišati po ovcah”. Prav zato jim moramo stati ob strani!

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


31 KOMENTARJI

  1. “Dejstvo, da si tržaški škof Crepaldi in tržaška škofija nista vzela malce več časa, preden sta objavila zgoraj omenjeno tiskovno sporočilo, se je takoj pokazalo za napačno in se po nekaj dneh po smrti kriškega duhovnika kaže kot obžalovanja vredno in, milo rečeno!, tudi zgovorno kaže na vsako pomanjkanje človeškega takta, potrebnega sočutja, občutljivosti, toplega človeškega usmiljenja, saj smo iz časopisov izvedeli, da je oče pokojnega župnika tragično novico o smrti svojega sina duhovnika izvedel iz medijev, kar je naravnost srhljivo.”

    Ta odstavek je problematičen in neresničen. Oče je rekel, da je izvedel od sosede. ( … Op. admin: neprimerna vsebina … ).

  2. Admin, kdo si ti da bi sodil kaj je neprimerno, ko si upajo zamejci kar tako blatiti škofa??? Samo ogledalo naj si nastavijo.

  3. Tudi duhovnik je le človek podvržen vsem slabostim.

    Imenovani duhovnik je moral grozovito trpeti, da ni videl več nobene rešitve. Očitno je ostal sam, brez vsakršne opore.

  4. Ponavadi ne odgovarjam na svoje zapise, a tokrat moram Katoliku odgovoriti jasno, da nikjer ni nikakršnega obtoževanja, dejstvo, da je oče pokojnega duhovnika izvedel za smrt svojega sina od sosede, le-ta pa je to izvedela iz elektronskih medijev, vseeno kaže na to, da je nekaj bilo hudo narobe. Pa tudi Boris Pahor ni nikakršen nergač, ampak človek visoke, laične, a visoke etike, o čemer priča njegovo drža.

    • Boris Pahor je v mnenjih, ki jih izraža o Cerkvi preprost nekompetenten nergač. In z njim večina zamejcev (sam sem po rodu zamejec in stvar dobro poznam), ki na Cerkev zna gledati le v optiki Italijani/Slovenci ter fašisti/NOB. Tako imate tam cele cerkvene zbore, ki vzneseno pojejo na partizanskih proslavah.

      • In to kljub temu, da so komunistični partizani na goriškem rekrutirali leta 1944 cca 5.000 mladih katoliških fantov, ki jih je partizanski general Lado Ambrožič Novljan v najvecji bitki partizanov proti nemcem poslal 3.000 pred strojnice v fronto. 3000mrtvih.

        Sklepam, da LAN ni bil tako neumen in nesposoben vojaški voditelj, ampak predpredvsem komunist, ki je tako elegantno likvidiral potencialne kontrarevolucionarje.

        Na Gorenjskem in Stajerskem so komunisti aprila in maja v komisijah s spiski pomagali izseliti cca 100.000 narodno zavednih slovencev, dovolj pametnih, da so zavračali komunizem in socializem.

        Sicer pa so na primorskem komunisti z gestapom sklenili pakt o nenapadanju za zadnje leto vojne. Šlo je samo za revolucijo.

      • G. Kerže, vaše izjave – tako kot že večkrat v preteklosti – doživljam kot zelo nestrpne. Pričakujem malo več spletne strpnosti, navsezadnje bo Boris Pahor zapisan v slovenskem literarnem in družbenem spominu, tudi takrat, ko ne bo nihče več vedel kdo je (bil) Ivo Kerže.

  5. V današnjih časih so komunikacije zelo hitre, tako da lahko kaj zvemo tudi iz medijev.
    Je pa samomor huda zadeva, tudi za duhovnika. Morda še hujša. Nič čudnega ni, če se ob tem dvigne prah. Govoriti zdaj o tem, kako je bil dober, je kljub vsemu neumestno.

  6. Ta tragična zgodba duhovnika Maksa dejansko razkriva velik problem osamljenosti, prepuščenosti samemu sebi duhovnikov. Povsem verjetno ne bi bilo ne prvega dogodka , ne drugega, če bi duhovniki živeli v skupnosti. Redovni duhovniki so po moje bistveno manj ranljivi.

  7. Gotovo je opisano obžalovanja vredno. Se pa ob teh žalostnih dogodkih odpira še vrsta drugih vprašanj. Maks Suard očitno ni bil nek spolni iztirjenec ali duševni bolnik, vendar je imel težavo s 13-letnico nedolgo po tem, ko je prišel iz semenišča, in se niti ni zavedal resnosti svojega dejanja. Kaj so vendar počeli v semenišču? Je danes kaj drugače? Se kdo od odgovornih s tem sploh ukvarja?

    Spoštovani Jurij Paljk in drugi katoliški novinarji, upam, da ne pozabite na ta vprašanja!

  8. Tragedija na več nivojih. Ob kateri vsaka beseda hitro izveni banalno ali se jo hitro lahko namerno ali nenamerno izkrivljeno razume. Verjetno bi bil Jurij Paljk, če bi to v originalu objavil v katerem od v Sloveniji stacioniranih večjih medijev, deležen težkega polivanja z gnojnico za zapisane besede. V zamejstvu najbrž več ljudi razume pogumno dobronamernost njegovega zapisa. Med lokalnim prebivalstvom so sploh veliki dvomi, ali so pripisane obtožbe, ki so slovenskega duhovnika povlekle v brezno popolnega obupa, sploh resnične. Ne gre niti spregledati dejstva, da so skoraj vsi slovenski duhovniki na Tržaškem, ki so ne le braniki vere, ampak tudi slovenstva, visoko v letih.

    Vsem bo na koncu le Bog pravični in usmiljeni sodnik.

  9. Strahotna je kazen, ki jo je bil ta človek deležen. Nepremišljen, res da, velik greh, ki ga je storil v mladosti je izbrisal dvajset let požrtvovalnega dela, ki ga je storil za druge. Stiska je morala biti velika, da ga je pripeljala do tega dejanja.

    BOG PA JE USMILJENJE IN ON JE EDINI SODNIK !!!

  10. na slomedia.it je bila objavljena tudi občudovanja vredna obsodba mrhovinarskih novinarjev http://www.slomedia.it/dovolj-z-medijskim-lincanjem-in-iskanjem-novic-po-vsej-sili in pismo podpore in poslovilno pismo z več kot 90 podpisi dijakov in prijateljev pokojnemu župniku http://www.slomedia.it/prijatelji-in-dijaki-maksu-nikogar-ne-obsojaj-ne-ves-v-kateri-bitki-se-je-boril

    upam, da se bo oglasil Ivo in nam s prve roke napisal kaj več o ozadju, kolikor spremljam dogajanje za mejo naši rojaki znajo vsako afero spraviti na vedno isti imenovalec: vse je napad na manjšino…

  11. Zelo žalostno, ostaja veliko bolečine, krivde in sramu vseh vpletenih, pa tudi nam, ki nismo tako vpleteni, veliko vprašanj. Morda ob tem žalostnem dogodku želimo poiskati nekoga, ki bi bil kriv in bi se lahko jezili nanj. Pa ne vem, če nam bo to pomagalo oz. nas pripeljalo do pravih vprašanj. Mislim, da vsi potrebujejo našo ljubezen in so v enem pogledu žrtve dogodkov – tako tragično preminuli, dekle, svojci, kot tudi škofje in ostali vpleteni, ki jim bo to verjetno še dolgo ležalo na duši.

    Sicer ne poznam situacije od znotraj, vendar mi dovolite še moj pogled od zunaj. Mislim, da bi pa zelo na mestu bil morda premislek o tem, da tudi duhovniki niso nadljudje (čeprav seveda vsega spoštovanja vredni), da imajo svoje težave, probleme in stiske, in da bi lahko več naredili (tudi na organizacijski ravni), da bi jim bila na razpolago neka kvalitetna, morda strokovna pomoč. Mislim, da so mnogi duhovniki ob vsem pritisku, ki ga v današnji družbi doživljajo, zelo zelo sami in osamljeni in mnogi (večina?) bi potrebovali neke vrste pomoči in podpore. Da nekdo rabi pomoč sicer ni prav nič narobe (mnogi spoštovani ljudje in poklici jo potrebujejo – tudi npr. zdravniki, učitelji itd.), vendar imam občutek, da mnogi duhovniki mislijo, da morajo biti perfektni in v tem zanikajo tudi svoje slabosti in stiske, s tem pa tudi ne pridejo do potrebne pomoči. Seveda k temu pripomorejo tudi mediji, ki so načeloma ultra kritični do duhovnikov (in je morda v nekem smislu prav, da se tudi njih obtožuje, da se zavejo svoje vloge in se poboljšajo – če se), vendar menim, da je prava smer razmišljanja tudi v tem, kaj bi lahko glede tega naredili v sami Cerkvi. Mislim, da bi to res pomagalo današnji Cerkvi. Morda se kaj na tem področju že dela, kot rečeno, sama stvari podrobno ne poznam, vendar imam občutek, da je tega bistveno premalo.

    Pa za zaključek še ena misel na vprašanje, ki nas verjetno kar nekaj od nas preganja. Čeprav je ta duhovnik naredil samomor, sem prepričana, da podobno kot tudi sodišče (ki ni vedno pravično, predvsem pa ni njen princip ljubezen) vedno upošteva olajševalne okoliščine ob obsodbi, tudi dobri Bog v tem primeru le te upošteval. Si bom sposodila besede papeža Frančiška: “Kdo sem jaz, da bi sodil?” Sem prepričana, da ne more kakšno dejanje, ko je svobodna volja zaradi afektov in okoliščin precej zmanjšana, uničiti vsega dobrega, kar je nekdo naredil z dolgotrajnim prizadevanjem, ljubeznijo in trudom.

    • Gotovo je tu bistveno ( pa ne glede na to, ali je bilo v konkretnem primeru dejanje spolne zlorabe otroka storjeno ali ne in kakšne vrste), da so v edukaciji duhovnika ali tudi laičnega pedagoga vključene vsebine, ki jasno predstavijo sledeče: če dotična oseba začne čutiti do otrok, s katerimi prihaja v stik, kakršnokoli obliko seksualne privlačnosti in seksualnega vznemirjenja, je to, kot v angleščini rečejo: alarm red flag – alarmno znamenje, znak za preplah.

      Pomeni, da mora dotična oseba, ne računajoč na moč svoje volje in osebne morale, takoj poiskati ustrezno pomoč, lahko predstojnikov ali osebnega zdravnika, a predvsem psihoterapevtsko pomoč. In mora jasno vedeti, kje in kako jo dobi. Po tej pomoči od zunaj se lahko šele vidi, kako naprej, da se ne zgodi katastrofa.

      • Hvaležna sem za vaš odgovor in informacije. Veseli me, da je to tako jasno vključeno v edukacijo, upam, da ne samo glede vprašanja pedofilije, ampak tudi drugih področij. Razmišljam pa tudi, ali je tako navodilo dovolj oz. ali bi se dalo narediti še kaj (tudi na drugih področjih), da bi se jim kaj bolj približalo. Npr. kaj v smislu, da bi še bolj začutili s strani, ne vem koga, recimo hierarhije v Cerkvi (se opravičujem, če ne uporabljam pravilnih izrazov), ne toliko v smislu nekih navodil in pravil, kaj morajo delati (te so vsekakor potrebne), ampak tudi kaj v smislu bližine, skrbi, ljubezni, podpore … Če hočejo to širiti do ljudi, verjetno potrebujejo tudi neke take izkušnje, vsaj za nekatere ne samo s strani Boga, ampak tudi s strani ljudi. In če pogledam nekatere duhovnike, imam občutek, da imajo zelo malo take podpore. So več ali manj sami v svojem župnišču, s svojimi skrbmi, skušnjavami, boji … Pa ne želim kritizirati vodstva, predstojnikov itd., ki imajo verjetno en kup svojih problemov, časovnih stisk ipd. Ne vem sicer, kaj konkretno bi se dalo narediti, kaj je možno in koliko je že tega, razmišljam pač, ali bi lahko za naprej še kaj pomagali in morda dobili še kakšne ideje, da bi ne bilo toliko žalostnih dogodkov.

      • To je navadno trapanje. Kakšna psihoterapevtska pomoč?! To je stvar značaja. Če je nekdo brez značaja mu ne more pomagati nobena “psihoterapevtika”.
        In samo to je lahko merilo. Da je nekdo lahko duhovnik mora biti značaj. Vse preveč je namreč tudi med duhovniki mevž in takih, ki se plazijo po tleh, pa se to prepoznava kot krepost ponižnosti.

        • Vaše mnenje sicer spoštujem, vendar pa se mi zdijo tako izjave zelo destruktivne (je pa to moje mnenje). Po moji skromni oceni namreč povzročajo ravno to, da si mnogi duhovniki ne upajo priznati, da morda niso taki značaji, kot se od njih zahteva ali pričakuje (oz. se jih ponižuje, če to niso). Obenem pa vam tudi čestitam, če ste vedno in povsod tako značajski, kot pišete.

  12. Gospa Mojca, nisva se razumela, najbrž nisem bil dovolj precizen. Sem hotel povedat, kako mislim, da naj bi bilo glede tega problema preventivno urejeno, ne kako je urejeno. Očitno vsaj v preteklosti glede na relativno veliko pojavnost ( sicer v nekaterih drugih okoljih bolj kot pri nas) žal ni bilo urejeno.

    Me pa tudi vaš zapis nagiba k prepričanju, da bi mogoče vendarle bilo bolje, če bi celibat ( razen v redovnih skupnostih) v Katoliški cerkvi dobil status elektivnosti. Najbrž bi bilo vseeno blagodejno za del duhovnikov, če bi mogli ob duhovniškem živeti tudi družinsko življenje. To je samo moje mnenje, ki ga ne vsiljujem. In celibat cenim, enako kot duhovnike, ki ga srečno in izpolnjeno živijo.

    • Hvala za pojasnilo. Glede celibata se sicer nisem kaj poglabljala, vendar sem enkrat prebrala, da naj bi celibat ne bil kriv za pedofilijo (nagnjenost k temu, da se otroke vidi kot spolne objekte). Na internetu se npr. najde članek: Six important points you don’t hear about regarding clergy sexual abuse in the Catholic Church (revija Psychology Today) z naslednjo vsebino: točka št. 2: za spolne zlorabe otrok v katoliški cerkvi ne moremo kriviti celibata. Če nekdo nima spolnih odnosov, to ne naredi otrok za objekte posameznikove želje (še malo je razloženo).
      Mislim, da bi sicer morali to še bolje preveriti in raziskati.

      • Je že dokaj dobro raziskano, gospa Mojca. Bistvo: pri pedofilih ne gre toliko za spolne travme kot za nadmoč nad človekom. In spolnost je zelo primerna za to. In poklici duhovnik, učitelj … imajo že po nastavitvi nadmoč nad ljudmi.

        • Ja, vem za to, vendar sem glede na izkušnje raje malo bolj skromna in previdna v zaključkih, načeloma pa se bi lahko strinjala, da je velik del pri tem vprašanje nadmoči (čeprav je vprašanje kar kompleksno) – pri tistih bolj nasilnih verjetno kar povsem (vseeno pa se usmerijo v spolno zlorabo in ne npr. v fizično, kjer tudi lahko izkazujejo svojo nadmoč), pri ostalih verjetno v veliki meri. Kakorkoli – glede na podatke, da se tudi pri poročenih pojavlja spolna zloraba otrok (kot kaže v vsaj enakem procentu), ukinitev celibata verjetno ne bi predstavljala kakšne rešitve za ta problem. Še enkrat pa bi rada dala pobudo, da bi se začelo (iz prispevkov tu na časniku se vidi, da premoremo kar nekaj po moji oceni visoko inteligentne kapacitete 🙂 ), iskati še dodatne kakšne ustvarjalne ideje, kako povečati podporo duhovnikom, jim jo približati, narediti bolj dostopno, izboljšati, organizirati ….

    • Gospod If,
      duhovnik tako ne bi bil več duhovnik. Zato tega filma v katoliški Cerkvi ne boste videli. Res pa je, da ima poklicna formacija duhovnikov, kot jo izvaja vsaj slovenski človek, velike pomanjkljivosti.

      • Se strinjam, skoraj vsako stvar se da še izboljšati, prav tako tudi formacija duhovnikov. Mislim pa tudi, da se (podobno kot je trend v nekaterih drugih poklicih), tudi pri tem “poklicu” vedno manj razume, da se nekaj let formira, potem je pa formiran, ampak formacija poteka celo življenje, saj gre za stalno rast in razvoj.

        • Pri duhovnikih … khm … ni isto kot npr. pri učiteljih, kjer te človek izobražuje. Pri duhovnikih te izobražuje … khm … khm … khm Bog ali pa Satan. Mogoče ni primerno okolje za take misli.
          😕

          • Ja, tako sem mislila – Bog preko drugih ljudi (ali vsaj ta del formacije). Verjetno tudi vi, vsaj v smislu vašega stavka: “Res pa je, da ima poklicna formacija duhovnikov, kot jo izvaja vsaj slovenski človek, velike pomanjkljivosti”.

    • In zakaj razen v redovnih skupnostih? Zakaj pa ne bi samostane spremenili v kibuce in bi redovniki lahko bili poročeni? Nimate nobenega argumenta zakaj bi izvzeli redovnike.
      Seveda, celibat mora ostati. Duhovnik ga potrebuje, če naj se bori in brani vero. Pomislite, kaj bi bilo z duhovnikom, ki bi mu komunist zagrozil, da mu bo ženo vrgel iz službe in otroke iz šole?! Celibat je nujen za duhovništvo.
      To da so se “prodali” je seveda drugo vprašanje. Spet vprašanje značaja. Ali je duhovnik pokončen mož, ali suženj oblastnikov.

Comments are closed.